Avtor: Ciril Armeni

Prim. Ciril Armeni, dr. med. univ. et. dr. med. dent. sem se rodil 30. 06. 1927 v Dolenjskih Toplicah pri Novem mestu. Moj oče je bil organist z orglarsko šolo in občinski tajnik, mama pa zastopnica Vzajemne zavarovalnice za občino Dolenjske Toplice. Imela sta štiri otroke: mene, hčerko, pet let starejšo od mene, eno leto starejšega in šestnajst let mlajšega brata.
Ob začetku druge svetovne vojne oz. ob propadu Jugoslavije se je jugoslovanska armada z begom umikala od tedanje avstrijsko-jugo-slovanske meje proti jugu in med umikanjem povzročila med dolenjskim ljudstvom velik preplah zaradi nasilništva vojakov (imenovanih Četniki) med ljudmi, če niso dosegli, kar so pač potrebovali. Ta preplah je povzročil tak strah, da ljudje na določenih prometnicah ponoči niso upali spati po domovih. Skrivali so se po skednjih in drugih gospodarskih poslopjih in zidanicah.
Občinski urad v Dolenjskih Toplicah je imel v kletnem delu stavbe občinski zapor in oče nas je v noči, ko je bilo pričakovano najhujše, zaklenil v ta kletni zapor, da je bil za nas brez skrbi.
Nekaj dni pred to nočjo so na občinski urad prišli k očetu določeni občani (imen ne poznam) in ga prosili, naj jim izroči orožje, ki je bilo v občinskem prostoru kot lastnina vojaškega urada občine. To zahtevo so izražali kot nujo. da bi s tem zaščitili vas pred samovoljo teh četnikov - beguncev.
A prav to noč je prišlo do odkritja morilskega načrta spraviti prav to noč s poti mojega očeta. Tako je sklenila skupina, ki je dobila orožje od njega. Eden iz te skupine pa je to sporočil mojemu očetu, ki se je umaknil, prišel še pravočasno k nam v občinski zapor in se rešil.
Naslednje jutro pa smo že zaslišali italijanske okupatorske kamione z vojaki, s tem pa je bila preprečena zločinska namera proti mojemu očetu.
Ob znani roški ofenzivi se je oče umaknil z mojo sestro v Ljubljano. Takrat je bilo ravno po moji mali maturi in je lahko starejšega brata poslal na počitnice v Planino pri Rakeku, mene pa k mami domov, da ne bi bila sama.
Mama je bila namreč noseča. Z veseljem sem bil z njo. Imela sva že skoraj 80 kg težkega prašiča. Ko je prihajal mamin čas, sva šla peš v Novo mesto, kjer sem jo pri znancih pustil čakati, sam pa sem se seveda moral vrniti domov. Bili smo razkropljena družina. Ostal sem sam s prašičem. Pa tudi to ne dolgo. Po zaplembi dveh koles in očetovega motorja Cindap 250 so mi neko noč odpeljali tudi prašiča. Ta se je znašel v nadaljnji reji pri bivšem županu občine Toplice v vasi Obrh, kjer so redili več prašičev, namenjenih v bazo 20. Ko sem zjutraj prišel v župnišče, kjer mi je sošolčeva teta, sestra in gospodinja tedanjega župnika Oražma, vsak dan dajala mleko, me je vprašala, če imam še prašiča. Debelo sem jo pogledal, ona pa mi je povedala, da so mi ga ponoči zaplenili. Stekel sem domov. Res, svinjak je bil prazen. Čez kakšen teden ali dva meje ista gospa vprašala, če vem, kje je prašič, in mi povedala, kje ga najdem. Star sem bil 14 let, in ker je bila roška ofenziva, nisem imel kam iti. Ustavljen je bil ves promet, tudi železniški. Obiskovati bi moral 5. razred gimnazije v Ljubljani, pa nisem upal prepešačiti 75 km.
Na vsak način sem se hotel prepričati, kaj je s prašičem. Neka notranja sila meje naslednje jutro pognala peš mimo vse okupatorjeve navlake v 4 km oddaljeno vas Obrh. Prišel sem do županove hiše. Tam so svinjaki imeli obsežno ograjo, v njej so se drenjali neznano kje zaplenjeni prašiči, med njimi tudi moj. Nisem mogel verjeti, a prerinil se je k meni in me ovohaval in se me z rilcem hotel dotakniti.
Stopil sem do vrat na zadnji strani hiše in brez trkanja vstopil v prostor. Županova žena je sedela s skledo v naročju in zajtrkovala. Žlica ji je padla iz rok, tako se je ustrašila, ko je zagledala moško bitje v civilu. Takrat namreč ni bilo nikjer moškega življa. Pred italijansko vojsko so se vsi poskrili in jaz sem bil neverjetna izjema. »Ne bojte se. tovarišica, saj me poznate in nič zalega vam ne nameravam storiti«, sem dejal in dodal, »prišel sem samo povedat, da če moj prašič, ki me je zunaj že pozdravljal, ne bo naslednjega dne v mojem svinjaku, ne bom odgovarjal za vas in vse tu nakradene prašiče!« Ker se je bala, da bi prašiča na poti italijanska vojska zaplenila, sva se dogovorila, da jo bom na cesti iz Meniške vasi

Opis slike: Armenijevi - Mama Antonija, oče Franc, hči Milena, siri Emil (pri očetu) in sin Ciril

nad Toplicami, kjer je sedaj osnovna šola, ob določeni uri zjutraj čakal.
S hčerko sta bili naslednje jutro točni. Prišli smo do nekdanje kovačije Sobar, tam pa sta evidentno na nas že čakala oba tov. Šobarja, kovač in mesar. Videti je bilo. da sta bila o moji zahtevi že obveščena. Ker sta kazala veliko zanimanje, sem ju povabil bliže in dobesedno rekel: »Stopita bliže! Nekaj ste ga že poredili, a ste napravili dve napaki. Ljudem govorite, da za vsako stvar, ki jo kje vzamejo, dajo potrdilo in bo po vojni plačana. Mene niste niti zbudili, kaj šele izdali kakšno potrdilo. Mojega ste ukradli! Drugič pa ste me zelo prizadeli, češ, saj ta mule ne zna rediti prašičev, saj ima komaj malo maturo klasične gimnazije.« Poudaril sem, da tu odločam jaz. »Jaz ga hranim in hranil ga bom, dokler bom imel s čim, potem pa se bomo pogovarjali, kdo ga bo jedel!” Potem smo ga odpeljali v svinjak in vse je bilo tiho. Jaz pa sem bil v hudem strahu, kaj vse bo še sledilo.
Čez tri tedne sva ga s prijateljem iz osnovne šole demonstrativno pri belem dnevu odpeljala v Vavto vas, kjer smo ga v svinjaku župnišča poredili do 120 kg in zaklali.
Po koncu roške ofenziva pa se moj oče s hčerko, ki je na novomeški gimnaziji že opravila malo maturo, ni hotel vrniti v Dolenjske Toplice, kar je bilo povsem razumljivo. Občinski urad je odprl kar v Gornji Straži in tam opravljal vsa tajniška dela za potrebe celotne občinske skupnosti. Stanovanje je dobil pri vaškem zaščitniku. Mama z novorojenčkom se mu je pridružila, jaz pa sem zapustil Dolenjske Toplice in se vključil med svoje.
Kmalu zatem je oče po partizanski kurirki dobil pismo svojega mlajšega brata. Le-ta je iz Gorenjske s pomočjo ženine prijateljice tov. Kardeljeve, predvojne sodelavke v tovarni Saturnus, pobegnil v Ljubljansko pokrajino in se tako izmaknil nemški mobilizaciji. Pristal je na Rogu v Bazi 20, kjer so ga uporabili za »obveščevalca«. S tem pismom, je 15 let mlajši brat očeta vabil v partizane z grožnjo, da bomo sicer njegovi otroci končali na »otokih«. Pisanje takega pisma so mu gotovo ukazali njegovi nadrejeni, saj take vsebine od njega nismo pričakovali. Oče je na hrbtni strani v odgovor zapisal, da se mati v grobu obrača zaradi njegovega početja. Takšen odgovor je šel z isto kurirko nazaj tja, od koder je pismo prišlo. Šlo je v roke tistim, ki so mlajšega brata uporabili za vabo, da bi na zvit način odstranili iz Dolenjskih Toplic jedro dotedanje oblastne strukture, k ije bila tedanjim domačim prokomunističnim naprednjakom v napoto.
Baza 20 na Rogu je spadala pod občino Dolenjske Toplice. Tu pa je bilo tudi zdravilišče s toplo vodo, ki je bilo za okupatorja gotovo glavna vaba za zasedbo tega kraja. Vendar

Opis slike: Ciril z zaročenko Majdo v Dolenjskih Toplicah

so se čez čas zaradi varnosti potegnili nazaj preko mosta na levi breg reke Krke v Gornjo Stražo, ker jim je bila tam zaradi železniške postaje tudi komunikacija z njihovim zaledjem olajšana.
Naša družina je vse do italijanske kapitulacije stanovala pri družini vaškega zaščitnika tov. Darovca. Takoj prvega dne po odhodu italijanske vojske pa je moral oče predati vse občinske posle partizanom. Občinski urad je bil ukinjen, naslednjega dne ob 6-ih zjutraj pa so očeta aretirali, mojega, leto dni starejšega brata (15 let) pa nasilno mobilizirali v svojo brigado. Ta brigada je šla skupaj z umikajočo se italijansko vojsko proti Turjaku, kjer so kolaboracionistično z italijanskimi topovi razbili graščino in v njej uničili postojanko vaških straž. Tedaj je nemška vojska, ki je po italijanski kapitulaciji prevzela Ljubljano, vdrla na jug proti Turjaku, da bi razčistila tamkajšnjo situacijo. Komanda brigade je svojim ukazala, naj se razbežijo po domovih, in tako je moj brat prišel domov, a v tako obupnem stanju, da je rabil mesec dni, da si je opomogel in prišel k sebi.
Sledil je nov ukaz, naj se brigada takoj zbere pri Semiču. Tega pa moj brat ni zmogel, saj smo malo pred tem zvedeli, da so partizani, ki so bežali iz Novega mesta, s seboj iz zaporov odpeljali 17 civilistov in jih na poti na Gorjance nesojene, kot odvečno prtljago, kratko malo z rafalom v hrbet pobili in zmetali v kraško jamo, v brezno blizu vasi Mihovca. Med njimi je bil tudi naš oče.
Bratje s prijateljem sicer odšel proti zbornemu mestu, a sta kmalu zavila v smer novomeškega bloka in prestopila k domobrancem. Konca vojne kljub temu nista dočakala.
Očeta so po aretaciji kakšen teden držali zaprtega brez hrane in vode v Dolenjskih Toplicah v nekdanji Sitarjevi trgovini, ki je bila tedaj med zdraviliščem in hotelom, sedaj pa je tam bife z vhodom v zdraviliške bazene. Trikrat sem ga hotel obiskati. Niso mi dovolili govoriti z njim, lahko pa sem ga gledal skozi steklo izložbenega okna, kakor vsi ostali, ki so uživali v njegovem sramotenju, kajti bil je le v spodnjem perilu. Vsakokrat sem s seboj prinesel njegovo obleko, a je ni smel sprejeti. Šele kasneje sem izvedel, da je smel obleči uradno »financarsko uniformo«, s katero ga je tedaj sramote rešil naš sosed. Vse to sem izvedel kasneje, kajti nisem ga več videl, ker so ga že odpeljali v razvaline graščine Brajtanov pri Prečni, kjer je že bilo zbranih več ljudi, ki jih je čakala enaka usoda.
Naslednja njegova postaja je bilo novomeško sodišče, od koder se je njegova usoda brez kakšne sodne odločitve nadaljevala na partizanskem begu pred Nemci in se 21. oktobra 1943 končala v skupinskem poboju cca. 17 izbranih družinskih očetov in pomembnih meščanov Novega mesta z rafalom in pristankom v breznu. Cilj je bil dosežen in komunisti so brez neprijetnega prateža lahko hitreje bežali naprej v Belo krajino. Naslednje dni je Časopis Slovenski dom že objavil vse podrobnosti tega njihovega grozodejstva. Trije pazniki, tri ločena pričevanja, ki so bila že med vojno objavljena tudi v črnih bukvah.

Bombardiranje

V času, ko so očeta imeli v novomeškem zaporu, starejšega brata pa od Turjaške tragedije še ni bilo domov, so nemška letala trikrat bombardirala Novo mesto, med zadnjim bombardiranjem pa odvrgla tudi tri bombe na Gornjo Stražo, z namenom zrušiti vilo, v kateri so Italijani ob svoji kapitulaciji pakti-rali s partizani. Za neovirano pot domov so Italijani s svojimi topovi in skupno s partizani bombardirali Turjak in s tem uničili močno postojanko vaških straž.
Da pa je bila mera naše družinske nesreče polna, so one tri bombe v Straži le za nekaj deset metrov zgrešile cilj in popolnoma porušile prav tisti del Darovčeve hiše, v katerem je bila naša družina. Moja sestra je pestovala novorojenčka, mama pa je počivala po naporni poti iz Novega mesta. Želela je obiskati svojega moža, pa so jo že na vratih odslovili.
Imeli pa smo srečo v nesreči, da ni bil nobeden poškodovan. Sestra se je, ko je zaslišala žvižganje bomb, z otrokom skrila pod debelo hrastovo mizo, mama pa je obležala na postelji. Nanjo se je zrušil strop, ki je bil iz lesenih tramov in celoletni pridelek pšenice na njem in jo pritisnil v bok, tako da se ni mogla niti premakniti. Sreča je bila, da sem bil jaz tedaj le 100 m stran nad našo hišo v vinogradu. Sestra z dojenčkom v naročju je bila pod mizo na varnem in me je lahko klicala na pomoč, mama pa tega ni mogla. Mama je bila namreč popolnoma zasuta, in če bi globoko vdahnila, bi se verjetno zadušila. Je pa le malo osvobodila roko in z njo migala, da sem jo jaz opazil in ji osvobodil glavo, da je lahko vsaj dihala. Medtem so prišli na pomoč sosedje in smo jo z odpadlim dolgim tramom in kontrapezo razbremenili ter jo na njeno prošnjo kar izvlekli iz ruševin. Bala se je, da ji bo vsak čas zdrobilo medenico. Do tega ni prišlo, doživela

Opis slike: Kupola nad breznom z odprtino na vrhu - Na desni stranski vhod v brezno

pa je hud crash-sindrom in zaradi tega ostala trajno nesposobna za kakršnokoli samostojno in odgovornejše delo.
Bili smo, kot pravimo, kar naenkrat »na psu«. Brez dela in brez jela, še tisto malo, kar je bilo na zalogi, je zaradi strahotnega razdejanja odneslo k vragu. Nikjer nismo mogli nič nabrati, kupiti, v vsej občini ni bilo trgovine. Popolnoma smo bili odvisni od dobrote in usmiljenja sosedov in prijateljev. Nismo mogli do nujnih prehrambenih artiklov, ni bilo soli, sladkorja, ni bilo hrane za dojenčka. Streho nad glavo smo dobili pri drugem sosedu, pri Asovih. Vsem se je, logično, najbolj smilil dojenček. Ženske so silile sestro, naj gre v Novo mesto kaj kupit, a si ni upala, ker tedaj to ni bilo dovoljeno. Pregovorile so jo, naj bi vseeno šla z našo sosedo, ki je bila partizanska kurirka. Le-tej naj bi prisotnost moje sestre koristila na bloku, v zameno pa partizani moje sestre ne bi kaznovali. Z lahkoto sta prišli v mesto in se dogovorili za skupni povratek. Kurirka na dogovorjeno mesto ni prišla in tako je morala sestra sama domov. Nakupila je najnujnejše stvari, kot sta sol in sladkor, da bi mama lažje pripravljala otroško hrano. Niti pomislili nismo, da bi bila vse to zvijača. Postavili so namreč zasedo in preverili, kaj je kupila. Našli so izvod časopisa Slovenski dom, ki je bil prepovedan, in zaradi tega se je smatralo, da je storila sovražno dejanje. Slučajno je bil v zasedi tudi nek študent iz Gorenjske, ki ji je potem vse to vzel in jo poslal domov. Prišla je vsa objokana. Ko je bil že mrak, je nekdo potrkal na vrata. Ustrašili smo se, predvsem ko smo videli, da je bil fant iz zasede. Prišel je le povedat, da se nimamo česa bati, ker je nadrejenim poročal, da je bilo pri njeni kontroli vse vredu. Sestri je dejal, naj se ne sekira, da jo razume, da imata podobno usodo, le da so njemu očeta ubili Nemci, nam pa partizani. Nakupljene stvari je zadržal zase kot protiuslugo, ker jo je rešil. Pregovorno bi to lahko zaključili: Konec dober, vse dobro!

Moj umik na varno

V Podgori, pol ure hoda od Zgornje Straže, je bila kmetija Červanovih, in sicer malo pod cesto ob Dolenji Straži, ki je skoraj mejila z Brajtanovo opuščeno graščino. V njej so imeli komunisti tedaj, ko so mojega očeta privlekli v porušene kleti, že nekaj drugih oseb. med njimi tudi kmeta Červana. Vsako jutro je njegova žena želela govoriti z njim, pa je niso pustili in so ga potem raje ubili in imeli mir pred njo. Jaz sem bil birmanski boter njenemu sinu. Ta skupna usoda pa nas je še bolj povezala. Ko smo bili mi v najhujši zadregi za hrano, nam je gospa vsako jutro dajala mleko zastonj. Od nas je bilo pol ure hoda in vsako jutro sem šel peš. Neko jutro, ko sem se vračal domov, mi je mati prihitela naproti. Ko sem jo vprašal, kaj je, mi je povedala, da me iščejo. Bila je vsa prestrašena, kajti odpeljali so ji moža, za starejšega sina ni vedela, kje je, sedaj pa so hoteli še mene. Kako bo naprej sama s hčerko in otrokom. Obljubil sem ji, da bom tudi to kmalu rešil. Kmalu sva se razšla, ona domov, jaz pa po stranskih skritih poteh proti Novemu mestu. Zatekel sem se na Grm k Sončevim, kjer je stanovala moja sestra, ko je hodila v gimnazijo. Tudi g. Sonca so že aretirali, in to dva dni po rojstvu dvojčkov. Ni jih niti videl. Njegova življenjska pot se je končala, tako kot očetova, v breznu pri Mihovcu. Pri njih sem bil do pomladi 1944. Bil se kar koristen. Z ročnim prevoznim sredstvom sem jim iz reke vsak dan vozil vodo za pranje otroških pleničk. Na veliki teden (pred veliko nočjo) je bila proti Toplicam organizirana vojaška akcija. Odšel sem za njo in varno prišel domov. Pri sosedu sem dobil velik (lojtrski) voz s konjem in nanj naložil vse. kar nam je še ostalo. Poklical sem sošolca, ki je bil pri stricu v Toplicah. Po roški ofenzivi še vedno niso bile vzpostavljene prometne povezave in nisva mogla v Ljubljano in nadaljevati šolanja. Tako s eje z nami na vozu peljal do Novega mesta. V Bršljinu sem že prej za vse tri najel stanovanje, na sestro pa je že čakalo tudi delovno mesto. Na veliki ponedeljek sva dobila možnost, da prideva do Brežic in od tam po nemški strani do Ljubljane. Prva pot naju je peljala do ravnatelja klasične gimnazije, kjer sva mu vse povedala in vprašala za nasvet, kaj naj storiva. Rekel nama je, naj se takoj vpiševa in resno poprimeva za študij. Do konca šolskega leta sva opravila vse izpite, za jesenski rok pa pustila še grščino in latinščino. Med počitnicami sva se intenzivno učila, še pred začetkom šolskega leta zaključila 5. razred in se vpisala v naslednjega. Med šolanjem sva stanovala v Marijanišču, v današnjem Domu Ivana Cankarja.

Kako preživeti

Za mamo, sestro in malega sedemmesečnega brata je bil umik iz Straže v Bršljin praktično edina rešitev. Tam sem jim našel stanovanje, sestri pa tudi službo. S tem je lahko prevzela skrb za njih, jaz pa sem lahko razmišljal o svoji usodi. To mi je uspelo. S prijateljem sva prispela v Ljubljano in do vpisa v višji razred nadoknadila izgubo skoraj celega šolskega leta.
V 6. razredu sem zdržal do 1. 1. 1945. nato pa iz bojazni pred zimo pristopil k domobrancem. Tam sem delal v četni pisarni v Velikih Laščah. Ob koncu vojne je sledil umik čez Vršič na Koroško, od tam pa po angleški izdaji vrnitev v Slovenijo preko Kranja v škofove zavode, od koder sem bil kot mladoletnik po zaslišanju izpuščen.
Nisem vedel kam! Najbližje sta mi bili očetovi sestri v Domžalah. Tam smo imeli tudi nekaj zemlje, pripravljene za gradnjo hiše. Tu smo se srečali jaz, mama, mali bratec in sestra. Moji so iz Krškega preko Zasavje peš prišli iz Novega mesta. Sestra je takoj dobila službo, jaz pa sem bil tudi nekaj časa pri njih, ker sem za eno leto dobil prepoved študija. Hoteli so me spraviti v tovarno, da bi me imeli lažje pod kontrolo, pa sem raje odšel v Planino pri Rakeku k maminemu bratu. Bil je krojač in me je naučil šivati, jaz pa sem mu pomagal pri hišnih opravilih, tudi pri čuvanju sedmih otrok.
Kasneje sem odšel na Graben pri Sv. Gregorju. Tam sem opravljal kmečka dela leto dni, kar so mi pri odhodu v pokoj tudi šteli v delovno dobo.
Po enem letu sem dobil dovoljenje za nadaljevanje študija in končal gimnazijo. Finančna sredstva za čas gimnazijskega in potem fakultetnega študija sem pridobival z inštrukcijami mlajših v Domžalah in Ljubljani, med poletnimi počitnicami pa sem honorarno delal v gradbenem podjetju.

Prenos iz brezna

Vsak začetek naj bi imel tudi svoj konec! Med tema skrajnostma so vedno prijetni in neprijetni dogodki. V zadnjem obdobju mojega življenja po količini in vsebini prevladujejo slednji, med njimi ima gotovo prvo mesto usoda mojega očeta. Očetu je nekdo 1943. leta namenil nečloveško smrt na dnu brezna v Padežu na Gorjancih. Vanj so komunisti 20. oktobra - mesec dni po italijanski kapitulaciji - med svojim begom pred Nemci, ki so prodirali prod Novemu mestu, kot odvečni pratež zmetali 17 žrtev iz Novega mesta.
Kljub temu. da so storilci tega grozovitega zločina znani, mogoče tudi še živi, ostaja to še danes skrivnost zla, ki ga je 1943. leta izvajala na Dolenjskem Komunistična partija Slovenije za utrjevanje svoje oblasti. Kraška brezna je uporabila kot prostore, v katerih so morilci skrivali svoje zločine. Petdesetletni molk, s katerim so zločin hoteli prekriti s pozabo, se je prekinil z mojo intervencijo na nedeljo, ko je bila na Rogu prva spravna maša. ki jo je daroval ljubljanski nadškof Šuštar.
Kolegi so me spraševali, če se bom te spravne maše udeležil, pa sem jim odgovoril, da jaz tam nisem ničesar izgubil, da je moj oče končal na Gorjancih. A prav to je bil povod, da sva se z ženo istega dne odpeljala do Birčne vasi in tam od domačinov izvedela za brezno.
Eden od njih nama ga je šel celo osebno pokazat.
Čas je odkril kraj zločina in nečlovečnost storilcev, ki so trupla pobitih prepustili zli usodi, da so na dnu brezna njihovi ostanki ležali razmetani vsemu na voljo.
Prišel sem do začetka konca. Poklical sem sina g. Sonca v Tomaj. G. Sonc je bil zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Novem mestu in so ga komunisti aretirali dva dni po rojstvu sinov dvojčkov. Končal je v istem breznu kot moj oče. Imel je več otrok, eden med njimi je bil kraški jamar. Prosil sem ga, da pride z bratom in jamarsko opremo. Spustil se je

Opis slike: Kosti na dnu brezna

v jamo. Z njegovim bratom sva ga na njegov znak spuščala ali pa dvigala iz jame. Ko sva ga prvič dvignila iz jame, je s seboj prinesel dolgo kost, ki je bila po moji oceni moška stegnenica, in podplat moškega čevlja. Dokaz je bil tu in naslednjo nedeljo smo že šli po jamarski lestvi 10 metrov globoko v brezno. Na dnu smo si z močno svetilko ogledali kosti, ki so bile razmetane na vse strani in vse fotografirali. To odkritje sem 6. 12. 1993. leta posredoval predsedniku skupščine Novo mesto z željo vseh svojcev pobitih, da naj bi ti v breznu razmetani posmrtni ostanki dobili dostojnejše mesto. Predlagal sem takojšen komisijski mrliški ogled, kot ga zahtevajo zdravstveni predpisi, če je neka oseba umrla po krivdi drugega.
Mojo v imenu vseh svojcev pobitih uradno zahtevo je Sekretariat za družbeno dejavnost Občine Novo mesto dne 13. 12. 1993 zavrnil kljub predhodnemu strinjanju odbora za raziskovanje medvojnih in povojnih zločinov. Zavrnil jo je zaradi nepredvidene poti. Dovoljena nam je bila pritožba na Ministrstvo za zdravstvo RS.

Opis slike: Sarkofag z ostanki sedemnajstih novomeških žrtev

Pri naših zahtevah, da pokopljemo, kar ni pokopano, smo naleteli na številne ovire. Kljub razumevanju tedanjih predsednikov Skupščine občine Novo mesto gospoda Dvornika in gospoda Koncilija, kljub pozitivni oceni Komisije za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev in drugih nepravilnosti in zahtevi Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine je preteklo kar nekaj let. Svojci smo bili predmet pravega izigravanja. Nikoli ne bi verjel, če sam tedaj ne bi doživljal tega, kako je nedolžni žrtvi in nemočnim svojcem težko priboriti pravico do groba, dokler so storilci zločina še živi.
Ustanovili smo odbor, določili predsednika in v tem svojstvu sem poslal pismeno vlogo na najvišji organ - Predsedstvo Skupščine občine Novo mesto. Na osnovi te moje vloge je predsednik g. Koncilija zahteval, da komisija za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ukrepa v svojih pristojnostih. Komisija je predlagala Sekretariatu za družbene dejavnosti, da se naši zahtevi ugodi, stroški pa naj se krijejo iz mestnega proračuna. Čez pol leta je Sekretariat za družbene dejavnosti na posredovanje predsednika izdal odločbo, da oni niso pravi naslov. Ne predsedstvo skupščine ne komisija ne moreta izdali zahtevka za premestitev posmrtnih ostankov iz enega groba v drugega, to namreč lahko zahteva le svojec umrlega. Tako je napisano v 9. členu zakona o pokopališčih in pogrebni dejavnosti.
Sledilo je opozorilo Sekretariatu za družbene dejavnosti, v katerem naš odbor prizadetih svojcev le-temu sporoča, da njegov sklep nima pravilne materialne podlage, saj tu vendar ne gre za premeščanje iz groba v grob, pač pa za premestitev iz brezna na posvečeno zemljo. Tu ni bilo kaj prekopavati, saj še niti pokopani niso bili. Brezna v slovenski zemlji niso grobovi, so pa primerni prostori za skrivanje komunističnih zločinov.
Šikaniranj pa še vedno ni bilo konec. Sekretariat za družbene dejavnosti se je končno le odločil za komisijski mrliški ogled, kar sem jaz predlagal že prav na začetku reševanja tega problema. Določenega dne je prišla k breznu komisija v sestavi: preiskovalni sodnik, sodni izvedenec, javni tožilec, predstavnik policije in predstavnik občinske komisije za raziskovanje medvojnih in povojnih pobojev ter predstavnik zavoda za spomeniško varstvo. Take komisije so po zakonu nujne pri vsakem dogodku, kjer gre za sum storitve kaznivega dejanja.
Komisija je ob breznu ugotovila, da tu nima kaj početi, češ da gre za stanje 51 let po grozodejstvu, ki pa je bilo javnosti posredovano že mesec dni po dejanju. Pričale so priče, ki so morale prisostvovati usmrtitvi. Njihove izjave so ohranjene v medvojnih in povojnih Črnih bukvah. Preostanke žrtev poboja, ki smo jih svojci že pred časom zložili v poseben zaboj na dnu brezna, so nato jamarji in delavci komunalnega podjetja znosili v pripeljan sarkofag, ga zaplombirali in odpeljali.
Ko je bilo že vse nared, je imel zadnjo besedo še Sekretariat za notranje zadeve. Prepovedal je pokop na pokopališču v Ločni, češ da je to že eno leto zaprto in se pripravlja novo na drugem mestu. Žrtve bi lahko pokopali v kak stari grob, vendar pa bi morali pridobiti soglasje lastnika groba. Ponovno je nastala panika, ki pa jo je rešil kapiteljski prost g. Lap. Ker je bil med žrtvami tudi umorjeni kapiteljski kanonik g. Kek, je dovolil, da se vse žrtve pokoplje na cerkveni zemlji.
Pogreb dosegljivih ostankov pomorjenih je bil torej v skupnem sarkofagu na pokopališču v Ločni 23. 10. 1994 popoldan.
Da smo svojci pomorjenih dosegli uresničitev svojih želja, je potrebno poudariti tudi obširno podporo slovenskih časopisnih medijev:
02. 11. 1990 - Dolenjski list: Resnica naj se končno obelodani
12. 09. 1991 - Dolenjski list: Brezno odkrilo novo grobišče
21. 10. 1993-Slovenec: Skrivnost zla kot svarilo človeku
20. 10. 1994 - Dolenjski list: Žrtve poboja na pokopališče v Ločno!
20. 10. 1994 - Slovenec: Dostojen pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu
23. 10. 1994 - Družina: Pokop žrtev iz brezna pri Mihovcu
25. 10. 1994 - Slovenec: Velike težave s prekopom
27. 10. 1994 - Dolenjski list: Po 51. letih iz smetišča v grob
30. 10. 1994 - Družina: Najhujša zaostalost je sovraštvo
Vsem časopisom, posebno g. Francu Konci-liji, tedanjemu predsedniku novomeške občinske skupščine, gospodu Lapu, tedanjemu proštu novomeškega kapitija, ter vsem, ki so s svojo prisotnostjo pospremili naše drage iz brezna v posvečeno zemljo, se njihovi svojci in pobudniki tega mučnega procesa iskreno zahvaljujemo.

Opis slike: Plošča na skupnem grobu v Ločni