Avtor: Blaža Cedilnik

Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji!
Bilo je na nekem posvetovanju v Muzeju novejše zgodovine. Sedanji direktor Dežman je na neko moje izvajanje, ko sem se predstavila kot hči po vojni zločinsko umorjenega domobranca, pripomnil: »Do sedaj smo govorili otroci partizanov, sedaj pa je čas, da spregovorite otroci domobrancev«. Torej. Prav bi bilo, da tudi mi povemo svoje zgodbe, povemo svoje travme, ki smo jih doživljali, ki jih ni bilo malo.
Morda bi za uvod moje zgodbe povedala to, da so moji prvi spomini vezani na očeta, stara sem bila od leto in pol do dveh let. Spomini so se mi najbrž vtisnili zato, ker so bili tako polni čustev in tako polni vsega. Mama se pojavi v mojih spominih šele kasneje in prav s tem spominom želim začeti svojo zgodbo. Mama in oče sta stala pri vratih, oče je imel na nogah gojzarje, volnene nogavice in pumparice. To sem pač videla glede na svojo velikost. Mama ga je vprašala nekako takole; »Ali res moraš iti? Ali misliš, da je prav, da greš?« On pa je odgovoril nekako takole: »Kaj pa naj storim? Kam pa naj grem?« Tedaj pa sem ga objela okrog noge in zajokala: »Oči, ne odidi!« Dvignil me je in me pobožal po glavi. Ampak mene je bilo neznansko strah. Čutila sem, da se nekaj dogaja, nekaj, česar ne razumem. Po tistem se ga spomnim samo še takrat, ko se je rodila sestrica. Očitno je takrat prišel domov. Potem ga nisem videla več.
Veliko poznejši je naslednji spomin. Prišla sem v krihinjo in zagledala mamo, kako trga očetove slike in reže s skupnih slik očeta. Na tleh je bil že cel kup raztrganih in zmečkanih in razrezanih očetovih slik. »Mamica, zakaj to delaš, zakaj trgaš očita s slik?« Mama je zatulila in si začela puliti lase. Nisem razumela, kaj se dogaja, a čutila sem, da se je očetu nekaj hudega zgodilo. Ta občutek me je dušil, da še jokati nisem mogla. In takrat so se pojavile te sanje. Znašla sem se v nekakšni votlini, bila je ogromna, sten nisem videla, bolj sem vedela zanje. Na sredini je bil nekakšen kamnit podstavek in na njem je bilo kolo z izrezljanimi ročaji. Očitno se je to kolo pritihotapilo v moje sanje iz knjige o kapitanu Cooku. Bilo je na las podobno krmilnemu kolesu na njegovi ladji. Vedela sem, da je to kolo, ki poganja čas naprej in nazaj. Kolo sem vrtela lepo previdno sem prijemala za ročaje in sem ga vrtela nazaj lepo počasi toliko časa, dokler nisem bila prepričana da je z mojim očetom še vse v redu. Potem sem vedela, da ga moram lepo počasi previdno popuščati, da bom počasi prešla tisti trenutek, ko se je očetu tista huda reč zgodila. Ampak tik pred tem trenutkom je kolo podivjalo in zdivjalo v čas ko sem ga začela vrteti.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Govori urednica Mi med seboj Blaža Cedilnik

Vedela sem, da sem ga polomila. Da nisem rešila očeta. Zbudila sem se vsa nesrečna in potrta. Mami se nisem upala pripovedovati o svojih sanjah, ker sem vedela, da bi samo tulila in si ruvala lase. In te sanje so se mi ponavljale skoraj vsako noč, tudi po večkrat. Vsakokrat sem upala, da mi bo uspelo prevr-titi kolo previdno počasi čez tisti trenutek, ko se je očetu tisto hudo zgodilo. A kolo je vedno podivjalo in se vrnilo na prvotni čas.
Ne vem, kdaj so se te sanje nehale. Najbrž sem vse skupaj, vsaj tako mislim, nekako prerasla. Vendar sem še vedno upala, da se bo oče nekoč vrnil. Kadarkoli je kdo pozvonil in pozneje, ko so nas preselili drugam, potrkal na vrata, je v meni zazvenelo: »Oče je prišel.« In vedno znova sem bila hudo razočarana.
Pa sem tudi to nekako prerasla in se nekako sprijaznila z dejstvom, da so mi očeta ubili. Pa vendar sem trepetaje prelistavala prvo Belo knjigo, ki mi je prišla v roke. Pa ga ni bilo v njej. Pa potem drugo Belo knjigo prav tako brez uspeha. Potem so začele izhajati razne knjige o pobojih in vse mogoče knjige o domobrancih in vseh dogajanjih med vojno, proti koncu vojne in po njej, - vse sem pregledala in ga nisem nikjer našla. Kot da ga sploh ni bilo.
Potem je izšla knjiga »Spomini na težke dni« - Janeza Zdešarja. Sestrična me je opozorila, da je v njej omenjen moj oče. In res, v tej knjigi sem našla njegovo ime. Mislila sem, res sem mislila, da sem to že prerasla, čeprav so se mi roke malo tresle, ko sem iskala tisto stran. Ko pa sem zagledala njegovo ime - tam v knjigi, me je hotelo zadušiti in imela sem občutek, da se mi bo srce prebilo iz telesa. Mislim, da je še ena reč, ki bi me zares pretresla. Namreč, če bi našli njegove kosti in bi ga potem pokopali. Tako kot se spodobi. To bi bila pieteta v pravem pomenu besede, kajti ta beseda je nešteto krat zlorabljena s strani tistih, ki so ta zločin zagrešili in njihovih dedičev seveda.
Ne bom govorila o tem - o vseh ostalih spominih, o vseh ostalih stvareh, ki so se mi dogajale, kako so zaplombirali omaro z očetovimi oblačili, kako so partizančki - pravim zato, ker so bili zelo mladi fantje - prišli po njegove stvari in odnesli vse, kar se jim je zdelo in se pri tem vedli grobo in arogantno, kako nas je policija selila v stanovanje, ki ni bilo vredno tega imena, kako kot najboljša učenka na šoli nisem dobila štipendije, kako me niso, spet kot najboljše, sprejeli na klasično gimnazijo, na kateri je nekoč poučeval moj oče - kakšna ironija, da ne naštevam naprej, te stvari me niso zares prizadele.
Pač pa so me prizadeli vsi dosedanji predsedniki države, pravzaprav oba predsednika. Oba sta blatila spomin na mojega očeta in ga, tako rekoč, zmerjala z izdajalcem svojega naroda. Ne sicer direktno, ampak če bereš njihove govore natančno, je to evidentno. Kučan s svojim govorom v Kočevskem Rogu, še bolj pa Drnovšek s svojim govorom v Teharjah, ko je odprl ta veličastni objekt, za katerega se ne da ugotoviti, komu in čemu je namenjen. Tu je trpel in dotrpel moj oče, ki so ga vsi, ki so ga poznali, njegovi dijaki, prijatelji in znanci vključno z mojimi strici partizani, imeli za poštenega, pokončnega in visoko moralnega človeka. Komu naj torej verjamem, komu naj torej zaupam, če ne verjamem in zaupam svojemu očetu?
Prizadela me je tudi politična usmeritev moje ljube Slovenije, v kateri so si dediči komunizma in preko njih mediji uzurpirali zgodovino in resnico. Sama si namreč zares želim, da bi si vsi prizadevali za resnico. Ampak, žal, v Sloveniji ne gre za pravo resnico, čeprav vsi govorijo o tem, ampak gre za »resnico«, ki so jo v dolgih letih - desetletjih - ustvarjali s ponarejanjem zgodovine in, ki jo, žal, veliko ljudi, če ne kar večina, sprejema kot suho zlato. Naj končam z besedami Dušana Radoviča: »Za resnico se bore slabotni, amaterji in diletanti. Na strani laži so najvitalnejši in najbolj agresivni, dobro izurjeni in odlično plačani profesionalci.«