Avtor: Janko Maček

Pred menoj ležita dve orumeneli pismi. Pisava na njima je že zbledela, vendar je za silo še berljiva. V naši zgodbi bosta ti pismi prišli na vrsto nekoliko kasneje, ko bomo spoznali nenavadne okoliščine, v katerih sta nastali, in ju bomo tako bolje razumeli.
Na samotni Žakljevi kmetiji v Šentjoštu, ki se je osem let kasneje zapisal v zgodovino s svojo vaško stražo, so se leta 1934 pripravljali na poroko najstarejšega sina Jakoba. Jokelj - kot so ga klicali doma - je bil rojen leta 1904 - 25. julija - ravno na god sv. Jakoba, po katerem je dobil ime. Za življenjsko sopotnico si je izbral Marijo Bogataj, dedinjo slab kilometer oddaljene kmetije v sosednji župniji Lučine. Imela sta pet otrok: štiri sinove in hčerko. V mladih letih se je Jakob zelo trudil za razvoj zadružništva in katoliške prosvete v domačem kraju. Dokončal je tudi trgovsko šolo v Ljubljani. To je bil čas, ko so v Šentjoštu gradili zadružni in prosvetni dom. Veliko delo je pri tem opravil Žakljev oče Pavel - kljub svoji bolehnosti. V začetku prve svetovne vojne je bil namreč vpoklican v vojsko, bil na ruski fronti ranjen in potem trpel posledice do prezgodnje smrti leta 1933. To je bil čas, ko je bilo v Šentjoštu ustanovljeno orlovsko in prosvetno društvo, kjer je Jakob bil med prvimi aktivnimi člani. Pozneje je postal poslovodja Kmetijske nabavne in prodajne zadruge v Šentjoštu in član nadzornega odbora Zadružne zveze v Ljubljani.
Prišel je april 1941 in z njim okupacija. Meja med nemškim in italijanskim okupacijskim področjem je bila speljana tako, da je bil Žakljev rojstni dom na italijanski strani, domačija, kamor se je priženil pa na nemški strani. Le nekaj dni po zasedbi so ga že iskali gestapovci. Nekajkrat se jim je skril, potem pa so ga prijeli z zvijačo in odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. Čez nekaj časa so prišli še po ženo in otroke ter celo družino preselili v Srbijo. Jeseni 1941 se je Jakob z družino vrnil iz Srbije in se naselil na rojstnem domu v Šentjoštu.
Vendar miru tudi sedaj ni imel. OF in partija, ki sta se iz Horjula in Vrhnike širili tudi na okolico, sta se spravili nadenj in ga skušali pridobiti na svojo stran. Uspeha seveda ni bilo, saj je bil Žakelj že povezan s Slovensko legijo v Ljubljani. Ko so komunisti spoznali, da je njihov trud zaman, so se poslužili drugih metod. Na grozilni sestanek aprila 1942 so ga pripeljali zvezanega in ga obtožili organiziranja bele garde. Po sestanku so ga odpeljali v gozd in le za lasje manjkalo, da ga niso ubili. Dogodki, ki so temu sledili, so znani: 17. julija 1942 nastop vaške straže v Šentjoštu, 24. julija neuspeli partizanski napad in nato načrtno maščevalno uničevanje okolice. Dr. Cene Logarje kasneje zapisal, da je Šentjošt postal prava Vendeja. Po razpadu Italije je bila v Šentjoštu 43. domobranska četa in je vladal relativen mir.
Maja 1945 Jakob Žakelj ni odšel na Koroško, ampak je ostal s petimi sovaščani v bližini doma. Ko se jim je v juniju pridružil še brat Pavle, ki je ušel iz Šentvida nad Ljubljano, so verjeli, da so domobranci res vrnjeni. Konec septembra so razmere za skrivanje po gozdovih postale neugodne, zato so se šentjoški skrivači odločili za odhod v Italijo. Družina Jakoba Žaklja je ostala doma. Angleška oblast, ki so se ji begunci javili po prihodu v Gorico, jih je poslala v begunsko taborišče v notranjosti Italije. Življenje v taborišču je bilo seveda zanje dolgočasno, zato so zgrabili prvo priliko, ki se jim je ponudila, da gredo pogledat v domači kraj. O tem je lepo povedal profesor Janez Grum, ki je Jakoba Žaklja osebno poznal in ob njegovi smrti napisal nekrolog za Ameriško domovino, takole: »Navezanost na rodni kraj in njegov osebni pogum sta bila kriva, če smem tako reči, da se je pokojni Jakob skupaj z bratom Pavletom pridružil tistemu drznemu načrtu in poti polkovnika (profesorja) Bitenca.«
In potem se je zgodilo tisto, kar se je skoraj moralo zgoditi, in o čemer je Jakob Žakelj julija 1948 takole pisal msgr. Gabrovšku, ki ga je poznal s srečanj na Zadružni zvezi v Ljubljani: »Večkrat je bilo tako, da bi skoraj pozabil glavo, pa me je moj zavetnik sv. Jožef varoval, da jo še vedno nosim. Do zaupanja v tega svetnika mi je veliko pripomogla knjižica Pojdite k Jožefu, ki sem jo pozimi 1947 v skrivališču na domačem hlevu dvakrat prebral. Večkrat sem ga nagovarjal, naj tako kot je varoval Jezusa in Marijo na begu pred Herodom, varuje tudi nas uboge slovenske sinove, ki hodimo kakor zveri po dolgih in nevarnih potih, izogibajoč se dnevne svetlobe in obljudenih krajev. Najbolj kritičen dogodek, še bolj kritičen od onega spomladi 1942, sem doživel letos 30. januarja zvečer, ko sem se s prijateljem Berlotom znašel v sovražnem obroču. Da bi se pustil prijeti in mučiti od Ozne, me ni veselilo, zato sta mi ostali le dve možnosti: rešitev ali smrt. Bog mi je naklonil prvo in za to sem mu hvaležen. Hvala pa tudi sv. Jožefu,

Opis slike: Rojstna domačija v Šentjoštu

ki je gotovo imel prste vmes…« V kasnejšem pismu na isti naslov je Jakob gornji podatek takole dopolnil: »G. Bitenca so odkrili v Ljubljani. Ne ve se še kako. Aretirali so ga okrog 20. januarja 1948. 30. decembra 1947 sem še osebno govoril z njim. Tedaj mi je rekel, da je dobil dobre zveze v partiji, od katerih veliko pričakuje. Ni izključeno, da je prav to povzročilo nesrečo. Dne 30. januarja zjutraj sem poslal sestro Faniko s pošto v Ljubljano, kjer je padla v roke Ozni. Iz tega je potem nastala nesreča doma.«
»Nesreča doma« je bila v tem, da so že naslednji dan zaprli 68-letno Žakljevo mater Frančiško, Jakobovo ženo Marijo in deklo Poldo Martinčič. Faniko Žakelj so pa, kot zgoraj omenjeno, v Ljubljani aretirali že 30. januarja. Vse so bile obsojene na daljše in krajše zaporne kazni, domačijo so pa zaplenili in na njej organizirali državno posestvo. Božo Berlot, ki se je skušal hkrati z Žakljem prebiti iz obroča, je bil pri tem težko ranjen in je prišel v roke Ozni. Odpeljali so ga v ljubljansko bolnišnico, kjer je po nekaj dneh umrl.
Ker v Gorici niti iz Ljubljane niti iz Šenljošta niso imeli nobenega glasu, se je Pavle Zakelj odpravil v domači kraj, da bi poizvedel, kaj se dogaja. Nič hudega sluteč, se je približal domači hiši, kjer je bil nastanjen oddelek Knoja in Ozne. Le malo je manjkalo, da se ni ujel v past. Šele, ko se je vrnil nazaj čez mejo, se je zavedel, v kakšni nevarnosti je bil. Še bolj kot to pa ga je prizadela pretresljiva usoda domačih, zato je bratu Vinkotu v Belgijo napisal pismo in mu sporočil, kaj se je zgodilo doma. Iz njegovega pisma je čutiti grozo, ki jo je doživel na nedavni poti domov: »Mati, Fanika, Micka in Polda zaprte, lačne, živčno uničene in premražene, grunti podržavljeni in uničeni, Jokljevi otroci pa brezdomci pri tujih ljudeh. Jaz na to še pomisliti ne smem, on pa v vsem vidi Božjo voljo! Vsak nesmisel pač ne more biti Božja volja.« Ne vemo, kaj je brat iz Belgije na to odgovoril, vemo pa da sta Jakob in Pavle po tistem še prišla v domači kraj.
Nekateri so napovedovali, da 70-letna mati ne bo prestala zaporne kazni, toda po enem letu in pol je še kar trdna prišla domov. Po nekaj več kot dveh letih sta se vrnili tudi Jakobova žena Marija in služkinja Polda. Povsod pričujoča Ozna je seveda še naprej spremljala vsak njihov korak in se zanimala tudi za Jakoba v Gorici. Tako pravzaprav ni bilo nič čudnega, ko se je 6. septembra 1950 pred Koconovo (Žakljevo) hišo v Suhem Dolu ustavil lep avto, iz katerega je stopil civilno oblečen tovariš, ki

Opis slike: Žakljeva družina (z nekdanjimi posli) leta 1943

je prišel na obisk k Jakobovi ženi Mariji. Vljudno se je pozanimal za njeno počutje, za otroke in seveda tudi za moža. Ali ni že čas, da bi spet začel delati za svojo družino in domovino? Če bo pameten, mu bodo to omogočili. Oprostili mu bodo vse dosedanje neumnosti in lahko se bo vrnil domov, le kako malenkost bo moral narediti zanje. Tovariš je predlagal Mariji, naj se z možem dogovori za srečanje v Gorici oziroma ji kar narekoval pismo, ki da ga bo sam oddal na pošto. Ni se mu upala upreti. Tolažila jo je misel, da bo mož takoj vedel, da je sicer v pismu njena pisava ne pa njene besede in mu zato ne bo verjel.
Takole je pisala: Dragi Jakop! Pri meni se je oglasiv oficir Ozne in mi sporočiv, naj ti napišem, da prideš domov, če prideš, se ti ne bo nič zgodilo. Sporočili so mi, da je čas, da prenehaš delati za tujce in začneš z delom za naš narod. OZNA ti odpušča grehe, ki si jih naredlv, omogočajo ti da v miru živiš na svojem posestvu pri družini, če pristaneš na delo z njimi. Jaz ti svetujem, da se zato odločiš in mi o tem ali piši ali pa kar pridi. Če tega ne verjameš se o tem pogovorimo Jaz in en oficir OZNE na bloku pri »rdeči hiši« v gorici dne 14. IX. 1950 ob 12 uri kamor pridi na razgovor. Tam te bom čakala Jaz in oficir v civilu, lahko pa brez tega prideš, če prideš mi pošli telegram »Srečno sem sprejel tvoje pismo« Če ne prideš mi telegrama ne pošiljaj ampak čakaj na dogovorjen dan na bloku O vseh teh stvareh nikomur ne povej. Prisrčne pozdrave od žene Marije. 6.9.1950
14. septembra nekaj pred poldnevom so oznovci pripeljali Žakljevo v Gorico in eden od njih jo je pospremil k mejnemu bloku. Do srečanja ni prišlo. Jakob Žakelj je svoji ženi še isti dan napisal pismo, ki je bilo seveda bolj namenjeno Ozni kot pa njej. Iz njega je razvidno, kako je Žakelj doživel in preživel tisto srečanje. Tudi to pismo navajamo v celoti kot sledi:
Draga Micka! Tvoje pismo z dne 6. t. m. oddano na pošto v Ljubljani dne 8. t.m. ob 10. uri dopoldne, sem prejel danes ob 11 uri dopoldne. Kot si videla sem se Tvojemu vabilu odzval. Ker se trenutno nahaja tu brat Vinko, sva šla oba na naročeno mesto. Seveda nisva šla na slepo. Takoj sva opazila pod mostom in drugod sumljive ljudi, zato sva se odstranila. Namen Tvojih spremljevalcev je bil dovolj viden in javen. Pozdraviti si naju mogla le z mahanjem z roko in midva sva Ti na isti način odgovorila. Kupil sem Ti malico, pa jo bom moral na žalost sam pojesti.
Pišeš naj o tej zadevi nikomur ne govorim. Dobro. Ustregel bom Tvoji želji, če ta dogodek in vse kar je z njim v zvezi ne bo imelo za Tebe in tudi za nikogar drugega nobenih posledic. Kakor hitro pa se bo Tebi ali komurkoli drugemu kaj zgodilo, bomo poskrbeli, da bo ta dogodek prišel v javnost na merodajna mesta.
Tozadevnih razgovorov ne odklanjam in sem nanje pripravljen, toda le nekaj metrov na italijanski strani žice in ne v navzočnosti celega tropa ljudi, ki nimajo pri tem nič iskati.
Prisrčno Te pozdravlja Tvoj Jokl.
Tega dogodka pri »rdeči hiši« v Gorici se je spomnil ob Žakljevi smrti tudi Janez Grum. Grum je namreč v tistih letih povezoval rimski Socialni odbor, ki ga je vodil dr. Miha Krek, s taborišči po Italiji in Avstriji kot tudi s Trstom in Gorico. Kadar ga je pot zanesla v Gorico ali vsaj v bližino, se je ustavil pri Žaklju, kjer je bil vedno prijazno sprejel in je dobil tudi kako koristno informacijo. Ob nekem takem obisku mu je Žakelj, vidno vznemirjen in zaskrbljen, povedal, kako so ga titovci hoteli ugrabiti. Pismo, ki ga je napisala žena po diktatu Ozne, mu je bilo že na prvi pogled sumljivo, zato se je kraju sestanka bližal zelo previdno in takoj začutil nevarnost. Ko mu je še žena, ki je prišla k meji v spremstvu oznovca, od daleč dala znak, naj se umakne, jo je ubogal in se tako rešil ugrabitve. Profesor Grum pove, da sta z Žakljem tedaj odšla k meji in si od blizu ogledala kraj dogodka.
Tako Grum kot Žakelj sta vedela, kako so oznovci v prvih letih po vojni ugrabili več svojih nasprotnikov, jih odpeljali v ljubljanske zapore ali pa kar takoj poslali v neznano, to je umorili in pokopali na skritem kraju. Za ilustracijo bomo tukaj navedli samo nekaj znanih imen. 25. oktobra 1945 sta bila v Trstu ugrabljena dr. Ivan Martelanc in njegova žena. Dr. Martelanc je prišel na Primorsko spomladi 1944 in se priključil Slovenskemu varnostnemu zboru (primorskim domobrancem). Bil je član območnega odbora Slovenske legije za Primorsko in urednik ilegalnega lista Slovenski Trst. Torej dovolj vzrokov, da so komunisti postali nanj pozorni in tudi po koncu

Opis slike: Odlomek pisma, napisanega po diktatu OZNE

vojne spremljali vsak njegov korak. Ker so dobro poznali vse njegove navade, so brez težav našli primeren čas in kraj za ugrabitev. Oba z ženo sta potem izginila brez sledu. - Avgusta 1947je v Kobaridu izginil mladi liberalni politik Andrej Uršič, soustanovitelj Slovenske demokratske zveze v Gorici in urednik tednika Demokracija. Potem so ga še videli v udbovskih zaporih v Ljubljani, po avgustu 1948 pa se za njim izgubi vsaka sled. - 22. februarja 1946 je iz Trsta izginil advokat dr. Albin Šmajd. Prepeljali so ga v ljubljanske zapore in ga zasliševali. Ohranjenih je nekaj zapisnikov zaslišanj med 1. In 7. marcem 1946, nato pa ni za njim nobenega sledu več. Dr. Šmajda je tudi Jakob Žakelj poznal, saj sta se med drugim srečala junija 1943, ko je Novak hotel šentjoško vaško stražo odpeljati v ilegalo. Konec januarja 1949 Zakelj takole piše v pismu msgr. Francu Gabrovšku v ZDA: »Poizvedovanje za dr. Albinom sem skušal spraviti v tek že takoj po novem letu, pa se je zaradi nekih zadržkov nekoliko odložilo. Zaradi te in še neke druge važne zadeve bo šel nekdo tja in skušal poizvedeti. kolikor bo mogoče. Rezultat Vam bom sporočil. O dr. Albinu sem bral neko poročilo, ki pravi, da je bil iz Ljubljane odpeljan neznano kam in ustreljen. Možno je pa tudi, da je še živ. - V Begunjah že več mesecev ni nobenega jetnika. Premestili so vse v Rajhenburg. Begunjsko jetnišnico so preuredili v šolo za milico.«
Pa se vrnimo še nekoliko k Žakljevi zgodbi. Ni videti, da bi ga poizkus ugrabitve septembra

Opis slike: Lemont ZDA - Jakob Zakelj (desno) z dr. Krekom, njegovo ženo in njegovim sinom

1950 v Gorici prestrašil in dokončno odvrnil od njegovih »izletov« preko meje. Ti so bili končani šele v začetku leta 1952, ko se je Jakob odselil v ZDA in nekoliko kasneje potegnil za seboj tudi ženo in otroke. Ko sicer vedno stvarni profesor Grum v svojem sestavku za Ameriško domovino zaključi pripoved o dogodkih na Žakljevi domačiji konec januarja 1948, še doda: »To je zgodba Šentjoščanov, zgodba za povest!« Da zares zgodba za povest, ki pa je bila zgolj kruta resničnost za tiste, ki so jo doživljali. Ozna tudi po neuspelem poizkusu ugrabitve leta 1950 ni mirovala. Kmalu so pripravili nov načrt: s pomočjo pisma, ki naj bi ga Žaklju napisal sorodnik, naj bi se mu približali in ga končno le dobili v roke. Vendar pa je tudi ta načrt splaval po vodi, ker se je sorodnik uprl in ni hotel napisati pisma. Seveda je upravičen dvom. da so oznovci verjeli, da bo Zakelj po vseh izkušnjah še nasedel njihovim potegavščinam. Precej bolj verjetno je, da je bil njihov glavni namen mučiti in zastraševati sorodnike.
Ni dvoma, da so imeli podoben namen tudi tedaj, ko so klicali nekatere može in fante, da se jim morajo sredi noči javiti na določenem kraju, na primer pri Peskovi jami nad šentjoško vasjo ali na gozdni jasi blizu spomenika talcem. Torej ne bolj ali manj javno zaslišanje na postaji milice ali v nekem uradu v Ljubljani, kamor prideš sredi dopoldneva in počakaš v hodniku, da te pokličejo, ampak sredi noči na samotnem kraju, kjer te pričakajo oboroženi možje v usnjenih plaščih. Ni čudno, če se je nekdo pred odhodom na tak kraj resno pripravil na smrt in mu je nekaj takih srečanj pustilo težke posledice.
Ko je prav na sveti večer 1954 umrla Zakljeva mati Frančiška, je ležala na parah v domači hiši. Kot je bilo tedaj v navadi, so jo ljudje hodili kropit - zlasti v večernih urah. Bilo je precej hladno, vendar kljub božičnemu času brez snega. Marsikdo od kropilcev je bil ob prihodu oziroma odhodu pozoren na nenavadno lajanje domačega psa in na čudne šume okrog gospodarskih poslopij in je nehote pospešil korake. Seveda pri tem ni mislil, da pokojna mati hodi okrog in straši, ampak na može v usnjenih plaščih in njihove domače pomočnike v bolj navadnih plaščih, ki čakajo, če se bo kdo od sinov prišel ilegalno poslovit od pokojne matere. Nič se ni zgodilo, mati pa je spokojno ležala na mrtvaškem odru, saj je odšla v boljši svet, kjer ni ne preganjanih in ne preganjalcev.
Jakobova žena Marija z otroki je dobro leto kasneje odšla za možem v ZDA. Med njeno prtljago je bilo tudi pismo, ki ga je napisal mož 14. septembra 1950 po tistem nenavadnem »srečanju« v Gorici. Vedela je. da on še hrani njeno pismo, napisano po naročilu tistih, ki so bili nemirni še ob materini smrti in so »strašili« okrog domačije. Obe pismi sta še ohranjeni in ob njih je nastala tale zgodba.