Avtor: Anton Roje

Leto 2008 bo za Slovenijo zelo pomembno. Predsedovala bo veliki družini evropskih narodov - Evropski Uniji. To bo zgodovinsko dogajanje. Naša država bo v političnem, gospodarskem, kulturnem, geografskem, zgodovinskem, verskem … pogledu stopila pred obličje evropske in svetovne javnosti. Kulturna dediščina naše domovine bo gotovo ena izmed pomembnih podob, ki jih bomo nudili evropskim in drugim opazovalcem. Obiskovalci Slovenije, ki jih bo gotovo več kakor v običajni turistični sezoni bodo povedeni na ljubljanski grad, Plečnikovo tržnico, Tromostovje, stolnico, frančiškansko cerkev … in ne nazadnje na Plečnikove ŽALE. Da, Plečnikove Žale. Pa ne čisto Plečnikove Žale, kajti, če bi bilo to po njegovem: mojstru svetovnega slovesa, bi se te »vežice«, no pa sem se zopet zmotil, imenovale »Vrt vseh svetih«, »vežice« pa so za večno označene v mojstrovih načrtih kot KAPELE.
Pa pojdimo vse po vrsti. Mojstru Jožetu Plečniku, arhitektu domačega in evropskega slovesa, je bila zaupana odlična naloga, da koncem tridesetih let prejšnjega stoletja obogati vhod v nastajajoče novo ljubljansko pokopališče pri Sv. Križu s poslovilnimi objekti, kajti Ljubljana se je večala in pogrebi od domov na pokopališče pri sv. Križu malo pred Tomačevim skoraj na podeželju tedaj zunaj Ljubljane, pa tudi zaradi naraščajočega prometa in urbanega naselja niso bili več možni. Arhitekt Plečnik si je ta kompleks zamislil tako. da je najprej postavil veličasten vhod imenovan Propileje. Nad njim je postavil impozanten dvojni kip Kristusa in Marije. Prav ta kip je bil pozneje mnogim trn v peti. Pod Kristusom in Marijo prihajati in odhajati na pokopališče. Pravijo, da je prav zaradi tega pozneje padla odločitev graditi nove poslovilne objekte in še zraven krematorij na drugem delu pokopališča. No, mimogrede: to so pa res bile »veže« v pravem smislu.
Drugi objekt v Plečnikovih Žalah je bila Molilnica s »katafalkom«, prostorom za pokojnega in pogrebni obred. Potem pa je Plečnik nanizal levo in desno 14 kapelic z imeni ljubljanskih cerkva. Najlepša je bila sv. Nikolaja, imanovana po ljubljanski stolnici. Nato še sv. Marije, sv. Petra … Na koncu sta bili še kapeli, ki ne nosita imen cerkva: sv. Ahac in sv. Adam in Eva. Prva je služila za pogrebe otrok, druga pa za pogrebe drugovercev. Tako je bilo to svojsko duhovno središče Ljubljane odprto v začetku II. Svetovne vojne. Vendar je prvi napad ta mojstrovina v tedaj gotovo še pretežno krščanski Ljubljani doživela še pred rojstvom - to je pred otvoritvijo. Mestni veljaki niso hoteli sprejeti Plečnikovega imena: Vrt Vseh svetih, ampak so uveljavili svoj predlog: Žale, ki temelji na poganskem izročilu naših prednikov. Kapele, poimenovane po zavetnikih ljubljanskih cerkva so menda v 50 letih prejšnjega stoletja dobile po zaslugah novodobnih veljakov novo globoko vsebinsko ime »vežica«. Ko sem v času svojega župnikovanja v bližini Plečnikovih Žal večkrat poskušal vplivati na to, da bi te »vežice« dobile prvotno ime kapele, sem naletel na gluha ušesa. Najbolj gluhi so bili pri »osmrtnicah« časopisna podjetja. Beseda kapela jim še do današnjih dni ne gre izpod peresa. Sedaj, ko so ti poslovilni objekti zopet v funkciji, bi bilo vredno ponovno o tem razmisliti, saj je tudi Plečnik vedel, da naši predniki na svojih domovih niso nikdar dovolili, da bi njihov oče ali mati ležala mrtva v hišni veži, kjer ni bilo svetih podob, ampak v »hiši«, ki je bila z »bogkovim kotom« in svetimi podobami tudi hišna kapela, kjer se je opravljala domača molitev. Čeprav v tistem času ljubljanski liberali niso mogli vzeti še pred rojstvom pravo ime in ga nadomestiti z davno pozabljenim imenom Zale. Morda bo kdo ocenil to razmišljanje kot nostalgijo za prejšnjimi krščanskimi časi, vendar moramo vedeti, da ti še niso pokopani. Prav pa je, da se ve, kaj dolgujemo svojemu Mojstru.
Drugo obdobje, ki je bilo zelo navezano na obstoj Plečnikovih Žal, pa je bilo dobro desetletje opustitve teh objektov. Še v času uporabe, to je do konca leta 1978 je iz teh kapelic izginila marsikatera sveta podoba, lestenec ali še kaj. Včasih pod izgovorom, da je treba renovirati, pa se ni nikdar vrnilo. Pojavili so se Plečnikovi učenci, ki so se zavedali vrednosti te opreme. Oblasti pa tako in tako niso imele smisla za religiozni navdih teh kapelic in opreme. V Nikolajevi kapeli je nabožno podobo, ko je bil civilni pogreb brez duhovnika, bilo potrebno prekriti, da ta podoba ne bi motila drugače mislečih.
Koncem leta 1978, se je pospešeno gradil na drugem koncu pokopališča krematorij z novimi poslovilnimi objekti. To sta bili poleg službenih prostorov še dve poslovilni dvorani in 18 vežic. Za eno dvorano se je dogovarjalo z nadškofom Pogačnikom, da bi dobila verska obeležja in tako služila prdvsem za cerkvene pogrebe. Toda do tega ni nikoli prišlo. Ob neki priložnosti je skrivnostno zginil pogrebni križ in končal na neslavnem kraju.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Plečnikova umetnina na ljubljanskih Žalah Simon Dan

23. decembra 1978 je bil iz Plečnikovih kapel skozi cerkev sv. Križa zadnji cerkveni pogreb. Pomožni škof Stanislav Lenič je čisto slučajno opravil pogrebni obred za mamo jezuitskega patra Franceta Zupančiča. Takrat je bila navada, da so starše duhovnikov pokopavali škofje. S tem pogrebom in z opustitvijo Plečnikovih Žal se je pričelo desetletno »umiranje na obroke« te svetovno znane mojstrovine. Res, ne more se reči, da je nastopilo namerno uničevanje teh objektov. Vendar ni bilo z nobenim ukrepom zagotovljeno dostojno ohranjevanje. Marsikje je zamakalo in zdaj je tu, zdaj drugje zmanjkala preko noči bakrena pločevina. Uprava Žal, ki se je počasi preselila v nove objekte je vseeno držala roko nad tem kompleksom in storila, kar je mogla, posebno, da ni prišlo do vselitve nepovabljenih ljudi. Govorice, ki so se večkrat širile v tem času, da so se naselili Cigani iz bližnje Koželjeve ulice niso bile resnične. Uprava Žal je skrbela, da je bilo vse po predpisih zaklenjeno. Res pa je, da so se večkrat ponoči zadrževali narkomani, ki so puščali za sabo svoje nečedne pripomočke.
Izjema pri tem je bila molilnica (najlepša kapela) ki je dolgo služila kot skladišče. Mislim, da jo je imelo v najemu podjetje »Lesnina«. V njej so imeli domovinsko pravico predvsem jogiji. Vsekakor to ni uničevalo vsaj znotraj tega dragocenega objekta.
V tem času bi ta biser Plečnikove mojstrovine zaslužil, da bi dobil status nacionalnega kulturnega spomenika, če že ni bil prištet k UNESKOVIM zaščitnim spomenikom. Mesto Ljubljana ga smatra kot svoj kulturni spomenik, od avgusta l. 2007 pa so Plečnikove Žale ali pravilno Vrt Vseh svetih, priznan kot Evropska kulturna dediščina. V času svojega županovanja se je inž. Jože Strgar trudil za obnovo Plečnikovih Žal. 26. junija 1991 je tako obnovljene Žale med desetdnevno vojno, ko so letala JNA preletavala Ljubljano blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar ob navzočnosti nekaj deset ljudi. Ljubljančani se tako zopet pod okriljem svojih cerkvenih, včasih pa tudi lastnih zavetnikov zbirajo zadnje trenutke slovesa od svojih najdražjih. Plečnikova arhitektura in oprema, ki je nastala skoraj 30 let pred II. Vatikanskim cerkvenim zborom je tako zelo koncilska, da vernemu človeku vzbuja vero v vstajenje, vsakemu človeku pa daje upanje: še se bomo videli.
Hvala Bogu, da deset let »umiranja na obroke« Plečnikovih Žal ni izpolnilo skritih želja nekaterih ljudi v tistem času, da bi Ljubljančani in vsi Slovenci izgubili to veliko nacionalno vrednoto.