Avtor: Karl Peter Schwarz

(Frankfurter Allegemeine Zeitung, 18. okt. 2007)
V množičnem grobu, ki so ga našli v Sloveniji leže tisoči žrtev komunistov. Zločini iz let po 1945 do danes odpirajo globoke rane.

Prvi napad se je dogodil pod zaščito teme, ko je vlak zapeljal v tunel. Orožje je bil karbolinej, jedka tekočina, ki se v vrtnarstvu uporablja proti škodljivcem. »Škodljivec«, ki so ga hoteli na ta način uničiti, je bil katoliški škof Anton Vovk. administrator ljubljanske škofije, ki je bil na poti k blagoslovitvi orgel. Ko je v Novem mestu zapustil vlak, ga je podivjana množica zmerjala in tolkla. Zrinili so ga nazaj v oddelek. Tam so ga še naprej ogrožali. Nekdo ga je polil z bencinom in prižgal vžigalico. Hudo poškodovanemu Vovku se je posrečilo, da si je slekel plašč. Odvedli so ga v čakalnico, ga postavili na mizo in mu še naprej grozili, se mu posmehovali in ga psovali. Neki zdravnik je poklical rešil-ca, toda množica je preprečila, da bi škofa prepeljali v bolnišnico. Končno se je Vovk z istim vlakom vrnil v Ljubljano.V stolnici je pokleknil pred oltarjem. Vsakdo v mestu je vedel, kaj se mu je zgodilo. To je bilo 20. januarja 1952. Tito je prelomil s Stalinom in Zahod mu je zato velikodušno spregledal številne kršitve človekovih pravic v Jugoslaviji. Tokrat pa je šla Udba, komunistični Ge-stapo, predaleč. Prišlo je do mednarodnih protestov in eden od storilcev je moral biti simbolično žrtvovan. Človek, ki je škofa polil z bencinom, je bil postavljen pred sodišče in zaradi »lahke telesne poškodbe« obsojen na deset dni zapora.
V ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine nenavadna razstava prikazuje »boj proti veri in cerkvi«, ki ga je od 1945 do 1961 vodil komunistični režim v Sloveniji, in to bolj brutalno kot kjerkoli drugje v Jugoslaviji. Od približno tisoč duhovnikov v Sloveniji je bil postavljen pred sodišče vsak drugi. Devet jih je bilo obsojenih na smrt, nad štirimi je bila smrtna obsodba izvršena. Dvanajst vojnih kuratov je bilo ustreljenih brez sodnega postopka. Med duhovščino so infiltrirali agente in jo razcepili z režimskim Cirilmetodijskim društvom (CMD), katerega člani so dobili številne privilegije. Absurdna protiklerikalna propaganda je očitala Cerkvi sodelovanje s fašisti in s kominformom, prišlo je do sodnih procesov proti frančiškanskemu in jezuitskemu redu ter drugim. Zakaj se je sovraštvo komunistov proti Cerkvi razdivjalo prav v Sloveniji? Zgodovinarka Tamara Griesser-Pečar, avtorica številnih knjig o komunistični represiji v svoji domovini in tudi pričujoče razstave, pravi, da na to pravzaprav še ni našla zadovoljivega odgovora. Celo ob vrhuncu terorja v zgodnjih petdesetih letih se je prištevalo h katoliški veri več kot 80 odstotkov Slovencev.
Slovenija je nespravljena dežela. Število katoličanov se je od osamosvojitve leta 1991 zmanjšalo od 71 na 58 odstotkov in število neverujočih ter versko indiferentnih stalno raste. Toda še zmeraj se politični tabori formirajo glede na odnos do vere in vnemajo se hudi spopadi ob drugod že zdavnaj rešenih vprašanjih, kot je npr. verski pouk v javnih šolah. Posebno jasno se to kaže ob primeru križa, katerega poškodovani deli so razstavljeni v predprostoru razstave. Leta 1934 so ga postavili na Škrlatici, enem najvišjih vrhov Julijskih Alp, v spomin »vsem žrtvam gora«. Avgusta 1945 je bil prevrnjen v prepad. Dele križa so rešili in leta 1969 je bil križ obnovljen ter spet postavljen na vrhu, a je bil vdrugič uničen. Ko so ga 1996 spet postavili, je slovenska levica močno protestirala proti kršenju načela »ločitve Cerkve od države«. Potem je križ tretjič končal v breznu.
Gotovo so reformacija in protireformacija, laicizem in klerikalizem zapustili v Sloveniji močne sledove. Silovitost polemik, ki se opirajo na religiozne simbole, pa najbrž temelji na tem, da narod še ni obvladal krvave državljanske vojne, ki je med drugo svetovno vojno divjala v Sloveniji, razdeljeni med nemške, italijanske in madžarske okupatorje. Titovi komunistični partizani so mo-nopolizirali odpor in so se bojevali proti vsem, ki se jim niso brezpogojno podrejali. Katoliški in konservativni krogi so se bolj bali zmage komunizma kot okupacijskih sil, za katere so predvidevali, da bodo deželo tako in tako morale prejkoslej zapustiti. Na končuje obračunal Tito, takrat še Stalinov zvesti učenec, z vsemi, za katere je mislil, da se mu utegnejo postaviti po robu.
Letos poleti so v južnem predmestju Maribora, drugega največjega slovenskega mesta, pričeli odkopavati zasuti protitankovski jarek iz druge svetovne vojne. Že dolgo je bilo znano, da je v tezenskem gozdu množično grobišče. Leta 1999 so ob gradnji južne obvoznice odkopali del jarka, v katerem je bilo 1179 trupel - bili so pretežno hrvaški, srbski in črnogorski vojaki, ki so jih komunistični odredi smrti pokosili s strojnicami in zasuli, pa tudi nemški vojaki in pripadniki nemške manjšine ter civilne žrtve političnih čistk v Hrvaški in Sloveniji. Družba za avtoceste je nato izsilila, da so nadaljevali z gradnjo, in vlada v Ljubljani, ki so jo takrat še sestavljale leve stranke, proti temu ni imela pomislekov, čeprav je bilo zelo verjetno, da se v jarku, ki je dolg poldrugi kilometer in širok približno štiri metre, nahaja še tisoče trupel.
Zadnje raziskave so pokazale, da leži tam najmanj petnajst tisoč, morda pa celo več kot dvajset tisoč trupel. Protitankovski jarek je bil zelo prikladen za množične poboje, dovolj je bilo obenj postaviti vojne ujetnike in civiliste, jih pokositi s strojnico in trupla zasuti. Odkar so postale znane raziskave pod vodstvom slovenskega zgodovinarja Mitje Ferenca, se oglaša zmeraj več očividcev, ki pričajo o dogodkih maja 1945. Eksekucije so trajale tedne, žrtve so dovažali s tovornjaki in jih postrelili. Na mnogih kosteh so še ostanki žic, s katerimi so bili ujetniki zvezani. V začetku septembra je konservativna vlada v Ljubljani odločila, da bodo ob mariborskem množičnem grobišču postavili spomenik.
V Srebrenici, tako so pravili do sedaj, se je dogodil največji pokol po koncu druge svetovne vojne. Titovi zločini pa so še mnogo večji kot grozodejstva, za katera so odgovorni Miloševič, Mladič in Karadžič.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Skriti zločini Bara Remec

Že novembra 1944 so bili Američani v Rimu informirani o partizanskih seznamih za poboje v Sloveniji. Takoj po nemškem umiku naj bi likvidirali
15 000 potencialnih nasprotnikov režima iz Ljubljane, 50 000 iz Trsta in
41 000 iz drugih delov dežele. Do sedaj je bilo v mali Sloveniji odkritih 540 množičnih grobišč. Samo v mariborskem protitankovskem jarku je pokopanih dvakrat toliko ljudi kot v Srebrenici, med njim: najbrž tisoči beguncev, ki so jih Britanci v Pliberku (Koroško) izročili partizanom. Domnevajo, da so v zasutih bombnih lijakih na jugu mesta kot tudi na Pohorju, hribovju blizu Maribora, še mnoga množična grobišča. Epicenter komunističnega terorja v Evropi, pravi Jože Dežman, vodja komisije za množična grobišča pri slovenski vladi in ravnatelj Muzeja za novejšo zgodovino, je bil v Sloveniji.
V boju proti Cerkvi se je nadaljevalo izločanje potencialnih nasprotnikov režima, kajti Cerkev je bila, kot je slovensko notranje ministrstvo ugotovilo novembra 1945, »hrbtenica opozicije«, edina organizacija, ki se je še lahko obdržala zunaj sfere komunistične oblasti. V pastirskem pismu si je jugoslovanska škofovska konferenca septembra 1945 upala ožigosati »odkrito preganjanje Cerkve« in se mu v ostrem pismu Titu upreti. Tito je to ocenjeval kot »vrsto uradne vojne napovedi« in njegova partija je ustrezno ravnala. V Sloveniji so totalitarno poglavje Titove diktature in še posebej delež, ki so ga imeli pri njej slovenski komunisti, dolga leta bagatelizirali, zamolčevali in tabuizirali. Ne nazadnje po zaslugi prizadevanja zgodovinarjev, kot sta Griesser-Pečarjeva in Dežman, se to sedaj začenja spreminjati.

Opis slike: Trdnjavska utrdba Kluže nad Sočo - Pod to fotogrqfijoje avtor zapisal: V slikovitih slovenskih gorah si je težko predstavljati strahote soške fronte. Še teže pa si je, bi dodali mi v slikoviti Sloveniji predstavljati strahote boljševiške revolucije. Kako naj dopovemo mladim, da so se sredi te lepote mogle zgoditi.