Avtor: Neoznačeni avtor

- na spominski slovesnosti za umorjenim zaplanskim župnikom Jožetom Geohelijem:
»Ta stavek nas spet pripelje nazaj na začetek našega razmišljanja. Ne samo kraj, na katerem stojimo, vsa Slovenija je postala mučeniška zemlja. Vsa je zaznamovana z nedolžno krvjo. Ne zaznamovana, morali bi reči, posvečena. To pa pomeni - če se še spomnite, smo rekli, da se dogodkov ne spominjamo zaradi njih samih, ampak zato, ker nekaj pomenijo - to pomeni, da hodimo po mučeniški in sveti zemlji in če dovolimo tej misli, da do konca stopi v nas, pomeni to, da bi morali postati boljši ljudje, bolj trdni, bolj zvesti, bolj modri, bolj pametni, bolj, kakor bi rekel, dorasli ali odraščeni. Tudi bolj ponosni. Mislim, da je prav, če za konec to rečem, da ravno zato prihajamo sem, da bomo ravno zato vsako leto prihajali sem, da se bo ta misel v nas znova naselila: da moramo zaradi mnogih mučencev biti boljši ljudje.«
- na odkritju farne spominske plošče v Stražišču:
»Na koncu si še prikličimo v spomin, kako lepa je naša domovina in kako lep je jezik, ki ga govorimo. Kako lepe besede imamo: mati, domovina Bog, zemlja in zrak, kruh in vino, pelin in roža. Kako lepe besede so to! Škoda, da ji ne bi bilo več. Če nas ne bo, tudi teh besedi ne bo. Poskrbeti moramo, da se nam v prihodnosti kaj ne zgodi. Na vsak način moramo postati »ljudje za vse čase«.
- na odkritju farne spominske plošče v Podzemlju:
»In ko so italijanski fašisti in nemški nacisti napadli Slovenijo, kaj je gnalo naše komuniste, da so nas napadli še sami? Kaj jih je gnalo? Nikjer drugod tega niso naredili. Komunisti so bili tudi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, Danskem, Norveškem, na Poljskem, v Čehoslovaškl, na Madžarskem, v Romuniji, a niso tega nikjer naredili. Samo v Sloveniji. Kaj jih je gnalo?V Ljubljani imamo inštitute za zgodovino, za sociologijo, za politologijo, in tako dalje, za jezike, za literaturo, za filozofijo: več kot tisoč ljudi se poklicno ukvarja s slovensko dušo, več kot tisoč ljudi je plačanih za to, da bi nam razkrili in povedali, kaj smo. A nič! A nič!«