Avtor: Justin Stanovnik

Spoštovani gospod škof, gospod župnik in duhovniki somaševalci, odlični predstavniki političnega in civilnega življenja, gospe in gospodje, dragi prijatelji, ki čutite s tem krajem in ste prišli od blizu in daleč, lepo pozdravljeni! V imenu Nove slovenske zaveze vam bom prebral priložnostno besedilo za 18. spominsko nedeljo na Teharjah.
Vsi veste, kaj se je tukaj godilo pred šestimi desetletji. Šestdeset let je dolga doba in spomin se težko reši skoznjo, ves in cel. Tudi nekaj od tega, kar je bilo tukaj, se je izgubilo in ni več. Ni več vonja po smrti, ki se je ovijal okoli borovcev, ki so tukaj nekdaj rastli; tudi ni več groze, ki je prihajala iz vpitja in sovraštva podnevi in iz črnih noči, ki so požirale kamion za kamionom zvezanih domobrancev. Vse to je imelo svoj vonj. Svoj vonj je imela tudi zadnja zapu-ščenost, ki se je naselila v dušah vojakov, žena in deklet, ki so kak dan ali dva preživele tukaj. Zadnja zapuščenost! Ko so v noči na 18. julij 1988 Janša, Borštnar in Tasič čakali na sodbo, je z njimi vso noč bedela polna frančiškanska cerkev v Ljubljani. Ti tukaj pa so bili sami, zapuščeni od vseh in izdani od vseh. Samo za Boga smo takrat verjeli, da je z nami, tako zelo kot mogoče potem nikoli več. A za vse te stvari samo vemo. Vemo, da so bile, vonja, ki je visel nad tem krajem, pa ni več, ne tukaj, ne v nas. A je v nas nekaj drugega. Čim dlje smo od tistega časa, tem bolj ga razumemo, tem bolj vemo, za kaj je takrat šlo; tem bolj vemo, kakšna zgodovina je takrat tekla. Danes manj čutimo, a zato več razumemo. Ko se Teharje 1945 oddaljujejo od nas in jih že gledamo v perspektivi, vedno bolj razumemo, kaj nam sporočajo. Sedanji ljudje sploh živimo v privilegiranem času. Zakaj je to privilegiran čas? Zato, ker je na koncu velike dobe, ko je vse jasno, ko ni več nobenega dvoma o tem, kaj iz česa nastane ali kaj čemu sledi. Ko je vse prešteto, vse izmerjeno, vse stehtano, vse preračunano, tako v Evropi kot v Sloveniji.
Evropa.
Sedaj vemo, kaj je nastalo iz tega, kar se je začelo v Evropi pred tristo, štiristo leti. Ko je Viljem Blake, eden največjih angleških pesnikov, sicer nešolan človek, bral Baconovo Novo Atlantido, je v knjigo zapisal: Good nevvs for Satan’s kingdom - Dobre vesti za Satanovo kraljestvo. V tisti knjigi ni bilo še nič tako groznega, a je pesnik zaslutil, kaj bo, ko bo tisto, kar je v njej, dozorelo. To, kar je dozorelo čez sto let, je bil jakobinski upor, ki ni imel s francosko revolucijo nič in je bil tako čist upor, kakor je bil tisti, o katerem pripoveduje na prvih straneh Stara zveza. Čez nadaljnjih stopetdeset let se je jakobinski upor ponovil v boljševiški oktobrski revoluciji, ki je tudi bil čist upor in s februarsko rusko revolucijo ni imel nič. Moderna, moderni čas, moderna, ki je obljubljala, da bo človeka v celoti osvobodila, se je končala v protislovju, z nasiljem, za katero človeštvo še ni slišalo. Za te reči mogoče nekoč nismo tako natanko vedeli, danes pa ležijo pred nami in jih gledamo takorekoč v perspektivi. In pomislite. Katoliška cerkev je tristo let svarila pred ekscesi moderne in vztrajala na pozicijah izvorne civilizacije, zasramovana zato in prezirana, a sedaj, ko je vse jasno, tega nihče noče videti.
Slovenija.
Tudi v Sloveniji je sedaj vse jasno: vse prešteto, vse izmerjeno, vse stehtano, vse izračunano. Tudi mi vemo - tudi nam je bilo dokazano - kaj čemu sledi ali kaj iz česa nastane. Kaj nastane, ko dozorijo besedila, ki so jih podpisali Kardelj, Vidmar, Kocbek. Kaj pomeni velika svoboda: leta 1941 so zaplenili narod, da so na njem lahko izvedli revolucijo, leta 1945 so zaplenili državo, da so lahko potem z ljudmi

Opis slike: Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Teharje 2007 Andrej Zgonc

poljubno ravnali, z vsemi skupaj in z vsakim posameznikom; ko so z injekcijami strahu in terorja omamljali ljudi, da jih ni tako bolelo, ko so jim po vrsti jemali duhovno, politično in gospodarsko samostojnost. Vemo sedaj, kaj je iz česa nastalo, pa tudi s kakšnimi zločini in s kakšno lažjo.
In čudno, kakor Evropa ne dovoljuje, da bi krščanstvo vstopilo v njene temeljne listine, čeprav je, kot smo rekli, postalo jasno, da samo krščanstvo lahko naredi Evropo evropsko, tako tudi v Sloveniji agenti propadlega poizkusa, nikakor niso pripravljeni podpisati končne bilance. Moral bi se začeti nov čas, v Evropi in v Sloveniji, a mu ne dovolijo. Mogoče bo nekoč zgodovina našemu času dala ime somrak kontinenta.
Kako daleč gredo te stvari, nekoliko začutite, ko listate po partizanski publikaciji »Slovenski zbornik 2007« s podnaslovom »Narodno osvobodilni boj v narodovem spominu«. Enainštirideset ljudi je objavilo svoja razmišljanja o neki preteklosti in jih označilo »za narodov spomin«. V boljševiškem slogu so narodu konfiscirali spomin in mu predpisali, kako se mora spominjati svoje preteklosti. Ko odprete knjigo, se znajdete v grotesknem svetu: kakor da bi vam nekdo pripovedoval, da po Ljubljani hodijo ljudje po rokah, ali da teče Ljubljanica nazaj v Cankarjev Močilnik. Nič več ti ljudje ne znajo. Kam je šla njihova nekdanja rafiniranost? Nekdanja umetelnost v izdelovanju laži in prirejanju sveta? Samo volja ostati, je v njih še vedno enako velika. Tako zapolnjujejo prostor in ga jemljejo drugim, tudi tem, ki so čakali smrti tukaj.
Eden od izumov iz njihove boljševiške boljše dobe so tako imenovani vojni zakoni. Saj jih poznate, zakon o vojaških grobiščih, zakon o vojnih žrtvah in tako dalje. Ti zakoni so bili zamišljeni in so vodeni kot manever, kot nekakšen politični by-pass, s katerim mislijo, da bodo obšli to, kar je zares važno: mirovna pogodba po državljanski vojni. Če bi se posrečilo obrniti pozornost na mnogo podrobnih reči, si mislijo, se bo ustvaril vtis, da se nekaj dogaja, a se tistega, za kar pri celi stvari gre, še dotaknili ne bi. Za podpis pogodbe po državljanski vojni bi bili potrebni namreč papirji, na katerih bi stala celotna zgodba. To vedo, da morajo preprečiti, pa naj stane kar hoče. Celotna zgodba, na enem papirju napisana, se ne sme slišati.
Nova Slovenska zaveza bo seveda vztrajala na tem: na podpisu mirovne pogodbe po državljanski vojni. Nobenega dvoma namreč ni, da večno ne bomo mogli biti razdeljen narod, kot smo sedaj - narod v stanju državljanske vojne. Nekoč bomo mirovno pogodbo morali sestaviti in podpisati. To besedilo pa bo moralo biti pravično. Saj vemo, mar ne, kaj ta beseda pomeni. Tako, kakor je bilo. Vse kakor je bilo. Ukradena čast mora biti vrnjena. Mirovna pogodba po vojni med dvema državama je morda lahko krivična, pogodba po državljanski vojni pa mora biti pravična: če narod hoče biti eno.

Avtor slike: Tine Velikonja

Opis slike: Teharje 2007 Tine Velikonja

mora vsak dobiti, kar je njegovega. Kar naprej moramo o tem govoriti. Na kar sem hotel s tem nagovorom posebej opozoriti, je to, da boj slovenskih katoličanov nikakor ni bila slučajna epizoda. Njihov boj, z orožjem in kulturo, je bil v fugi velike zgodovine - boj za Evropo, ki ne bo Evropa, če ne bo obnovila in utrdila krščanskih temeljev. Količine, za katere smo rekli, da so preštete, izmerjene in stehtane, govorijo o tem nedvoumno. Tudi svareče.
Med tem, ko je potekal ta boj, med vojno in po vojni, so na tej zemlji nastajala znamenja, najprej deset in deset, potem sto in sto in nazadnje tisoč in tisoč; znamenja, ki so jo naredila mučeniško. Mislim, da lahko to rečemo. Ta znamenja so tej zemlji dala značaj, ki ga prej ni imela: postala je mučeniška in je bila zato dvignjena nad zgodovino. Mislim, da moramo tako reči. Povejte svojim otrokom in vnukom, povejte jim, da morajo po tej zemlji hodili spoštljivo. Povejte jim - ne nehajte jim o tem govoriti - naj spoštujejo zavezo, ki je bila tako narejena med nebom in to zemljo. Nikakor ne smemo pozabiti, da je to naše jamstvo.