Avtor: Milan Komar

Kdor se spominja, vase se prevrača,

v sam začetek, v prvo izhodišče,

si skrbno pota sem in tja preišče,

smeri po igri vetra ne obrača.

Pokoj in sprava sta njegova plača,

v globini lastni najde zatočišče,

je slep za videz, za zunanje blišče,

požene korenine v tla domača.

Spomin je znak notranjega življenja,

zahteven je do sebe, zvest resnici,

je stroga mera in zalet hotenja.

Je nepremičen kakor mestna vrata,

je hiter kakor duh podoben ptici.

Spomin in bistrost sta najožja brata.