Avtor: Anica Benčina

V nedeljo 14. 10. 2007 je bila v Hrovači spominska maša za vse, ki so bili leta 1943 pobiti v Jelendolu, Bavdlah, Grčaricah. Po maši je dekan Anton Berčan ob sodelovanju, župnika iz Dolenje vasi Branka Potočnika in Franca Levstika blagoslovil spominske plošče. Sledil je krajši kulturni program, pri katerem so sodelovali: župnijski pevski zbor, Jože Lampe, Anton Drobnič in Anica Benčina. Načrt za ureditev vojaškega pokopališča je nastal takoj po osamosvojitvi Slovenije. Ker pa ni bilo dovolj finančnih sredstev, so najprej postavili spomenik, ostalo ureditev pa preložili na poznejši čas.

Nagovor

Spoštovani!
Lepo pozdravljeni in dobrodošli! Prišli smo, da počastimo spomin na vse, ki so v letih druge svetovne vojne umrli nasilne smrti samo zato, ker niso soglašali z idejami tiste stranke, ki si je prisvojila oblast.
Človeško je imeti grob, človeško je imeti ime na kraju, kjer si pokopan, človeško je vedeti, kje so tisti ki so bili del življenja, človeško je prihajati tja, kjer počivajo mrtvi, in prižigati svečke.
(Peter Bergant)
Tu so pokopani možje in žene, ki so jih zvezane na rokah in nogah, ne da bi jim dovolili, da se branijo, postrelili v Jelendolu, Grčaricah, Bavdlah. To so bili pripadniki vaških stražarjev, ujetnikov s Turjaka, iz Grčaric, Notranjske. Bili so v ribniških zaporih v vojašnici, od koder so jih odpeljali v Jelendol in jih v noči na 23. oktober postrelili.
Pobitih je bilo 119 ujetnikov. Iz ene jame se je rešil Slavko Zupančič in kot živa priča prisostvoval pri izkopavanju leta 1944. Ko so jih izkopali, so jih položili v 104 krste, v 15 krst so položili po dve trupli.
V pogrebnem sprevodu je 14 voz pripeljalo pokojne pred farno cerkev v Ribnici. Ribniška dolina je zavita v črnino in žalost nemo spremljala sprevod.
90 mrtvih so pokopali na tem vojaškem pokopališču, ki so ga prav za to priliko uredili. Ostale so svojci odpeljali na druga pokopališča. Otroci smo z grozo gledali neznansko velike jame, v njih pa krste, zložene druga na drugo. Ta groza je ostala v nas dolgo, dolgo. Vse do danes nismo doumeli, zakaj in kako je bilo mogoče.
Čeprav so bili pokopani v blagoslovljeni zemlji, niso imeli miru. Tako imenovani osvoboditelji so jih umorili še enkrat. Požagali so velik lesen križ, ki je bil na pokopališču, grobove pa zravnali z zemljo.
Človeško je imeti grob.
Nečloveško je bilo, da jim tega niso pustili.
Človeško je prihajati tja, kjer prebivajo mrtvi in prižigati sveče.
Nečloveški so bili tisti, ki tega niso pustili. Kdor je prižgal svečo, je moral na zaslišanje, če so ga le videli. Posebno ob vseh svetih so miličniki dežurali in preganjali tiste, ki so prišli sem na grob.
Tega nismo pozabili. Od vsega ostane človeku spomin. Spomin na srečo in žalost, veselje in trpljenje. Nečloveško je vzeti spomin.
Sedaj živimo v demokratični državi, zato ni več razloga za strah. Če hočemo živeti v miru, moramo izpovedovati resnico in izkazati mrtvim spoštovanje in zahvalo, kot to delajo civilizirani ljudje.
Ne gre nam za maščevanje, ne za sovraštvo, ne za razdvajanje, ampak za spomin na vse, ki so morali dati življenje zaradi zaslepljenosti, sovraštva in maščevanja.
Preteklosti ne moremo spremeniti. Poskrbeti pa moramo, da bomo vsi zvedeli in spoznali, kaj se je v preteklosti dogajalo.
Le resnica nas bo osvobodila in spravila.
Prizadevali si bomo, da bomo to vojaško pokopališče v sodelovanju z občino do kraja dostojno uredili.

Kočevsko-ribniško območje v letu 1943

Boljševistična revolucija se je začela prej kot osvobodilni boj, že pred začetkom druge svetovne vojne. Potekala je tudi leta 1941 in

Opis slike: Krste s pomorjenimi fanti so pred ribniško cerkvijo zasuli z venci

1942, ko so komunisti pobili okrog 1500 nedolžnih Slovencev, takih, ki se niso strinjali z idejami boljševizma. Ob kapitulaciji Italije se je to pokazalo znova v vsej silovitosti.
Najprej so se s pomočjo Italijanov in njihovega orožja spravili nad pripadnike kraljeve vojske, četnike, in vaških stražarjev na Turjaku in v Grčaricah.
Nemška vojska je že prodirala preko južnega dela Primorske, Istre, Hrvaškega, Primorja in Gorskega Kotarja in prišla že do Delnic.

Grčarice

Četniški odred je nameraval v Grčaricah počakati, da bi se tam združil z Liškim četniškim korpusom. Tu bi se lahko pripravili za boj z Nemci in poiskali zvezo z zavezniki. Grčarice so dolinska vas ob cesti Dolenja vas, Jelendol, Grčarice. Od tu so se kočevski Nemci odselili v Spodnjo Štajersko, zato je bila vas večinoma prazna.
Četniki so prišli v Grčarice 4. septembra 1943. Nastanili so se v dveh enonadstropnih stavbah, gozdarski hiši in Činklovi gostilni. Takoj so se začeli utrjevati. Poskrbeli so za orožje in zaloge hrane, ki so jo dobili iz Ljubljane. Na rojstni dan Petra II. Karadjordjeviča. 6. septembra, so praznovali. V nagovorih so poudarjali, da se borijo za kralja, za Jugoslavijo, proti Italijanom in Nemcem. Niso pa vedeli, da jih obkoljujejo partizani. Grčarice so obkolile Šercerjeva, Tomšičeva, Gradnikova brigada in odredi divizije Petra Popivode. Plavogardisti so se junaško borili. Ko pa so partizani začeli napadati z italijanskimi topovi, ki so jih upravljali italijanski topničarji, so morali priznati poraz. Ves čas so pričakovali, da bo prišla pomoč od zunaj. Po predaji so zapustili hiše in se zbrali sredi vasi. Bilo jih je 125 zdravih ter 10 mrtvih in 18 ranjenih.
Partizani so ujetnike odgnali v Dolenjo vas. Tu so jih zvezali po dva in dva, nato pa še skupaj in jih peš odgnali v 16 km oddaljeno Kočevje.
V Grčaricah so domačini pokopali 9 trupel, enega pa na pokopališču v Hrovači. Bil je ranjen in je umrl v Ribnici.
Vodstvo NOB si ni prizadevalo, da bi pridobilo člane kraljeve vojske in vaških stražarjev za enakopraven skupni boj proti okupatorju. Njihova glavna naloga je bila, znebiti se vseh tistih, ki so bili nasprotniki komunizma. VOS je 19. septembra 1943 izdala posebna navodila o ravnanju z nasprotniki, češ da je nekaj članov plave in bele garde pobegnilo zaradi premilega postopanja civilnih in vojaških oblasti. Njihovi nasprotniki torej niso bili okupatorji, pač pa nasprotniki boljševistične ideologije.
Zapisali so: 1. »Za vse organizatorje Vaških straž in četnikov in njihove zagrizene aktiviste in privržence je treba predlagati smrtno kazen.«

Nastala so tudi delovna taborišča.
2. »Vse pripadnike vaških straž in četnikov. ki priznavajo zgrešenost svojega dejanja, je treba dodeliti v delovna taborišča.«

Nobene besede o okupatorju!
Z ukazom so za primer, ko bi se morali umakniti pred nemškim prodorom, dali vso oblast okrožnim komisijam, ki so lahko poljubno odločale o življenju in smrti.
Ukaz se je glasil: »Za primer, da bi se morali umakniti pred Nemci je treba takoj brez sodbe likvidirati vse obsojence, iz delovnih taborišč pa take, za katere se kasneje izkaže, da svojih napak niso iskreno spoznali in, da nam bi s tem v težkih situacijah, lahko škodovali«. Torej usmrtitve na zalogo!

Kočevski zapori

Merila, po katerih je VOS razporejala ujetnike po zaporih v Kočevju in Ribnici, niso znana. Ujetnike s Turjaka, iz Notranjske in Grčaric so najprej prepeljal v kočevske zapore, 23. septembra 1943 je bilo v kočevskih zaporih 567 ljudi, 271 pa jih je bilo v delovnih taboriščih. Ker je v Kočevju zmanjkovalo prostora in hrane, so ujetnike odpeljali v Ribnico, kjer je bilo dovolj prostora v vojašnici, ki je bila zgrajena leta 1939.
Zapornike so odpeljali zvezane. Šli so peš v koloni, ki ji je načeloval harmonikar. Število zapornikov v Kočevju in Ribnici se je stalno spreminjalo. Zaprti so bili tudi civilisti na zahtevo odborov NOB in OF.
Zasliševalci niso mogli ugotoviti nobenega konkretnega zločina, pač pa samo pripadnost formaciji, ki ni podpirala komunizma.
Izredno vojaško sodišče je v Kočevju pod vodstvom dr. Antona Kržišnika, Bojana Polaka Stjenke, Andreja Cetinskega in Ivana Puca uprizorilo proces, ki je bil slepilo za javnost.
Zaradi nevarnosti bombardiranja je bil proces ponoči 9. in 10. oktobra 1943.
Javni proces v Kočevju je bil začetek množičnega sojenja in usmrtitev. Glavni štab NOV je izdal navodila: »Postopek z vsemi ujetimi belo in plavogardisti mora biti kratek v smislu izrednega vojaškega postopka. V duhu tega izrednega delovanja začasno ne velja odredba, da morajo sodišča odložiti izvršitev kazni do potrditve sodbe na višjem sodišču. Po izvršeni kazni dostavijo spisek višjemu sodišču v naknaden pregled in odobritev.«
Pobijanje je bilo vsesplošno dovoljeno.
Kočevje je bilo varovano z dvema bataljonoma Ljubljanske brigade in s I. bataljonom VOS. Glavna obtožba je bila, da »so obtoženi pripadali izdajalskim organizacijam in vojaškim formacijam in so bili nasprotniki partizanskih odredov, ki so edini borci za osvoboditev od okupatorja«. Na smrt so obsodili 16 obsojencev, 4 pa na prisilno delo. Obsojenim so dovolili, da napišejo prošnjo za pomilostitev, a so jo še isti dan zavrnili. Glavno besedo pri tem je imel Boris Kidrič, strinjal pa se je tudi Edvard Kocbek.

Takoj so jih odpeljali proti Mozlju in jih ustrelili. V Mozlju so bili pobiti tudi drugi. Obsojence je prevzela VOS, ki je poskrbela za prevoz in usmrtitve. Pobitih je bilo 114 ljudi. Za vasjo so izkopali štiri oglate jame. Ujetnikom so zvezali roke, jih nato zvezali še skupaj z vrvjo in jih odgnali na morišče. Tu so jih slekli do golega. Kdor je bil na vrsti, je moral stopiti pred jamo, zaropotala je strojnica in žrtev je padla v jamo. Vsi so umirali junaško. Ko so stopili pred jamo, so mnogi zavpili »Živel Kristus Kralj« ali »Živel kralj Peter II.«. Stražarji, ki so bili v bližini, so slišali samo te klice in strojnico. Po končanem umoru so morilci pregledali oblačila žrtev. Našli so denar, svetinjice, križce, majhne koščke napisanih listkov. Vse je izginilo neznano kam.

Ribniški zapori

Po razpadu italijanske vojske so v Ribnici vzpostavili komando ribniškega vojnega področja in komando mesta. Policijsko upravo je prevzela OK VOS, prav tako tudi upravo zaporov. Vodili so jih Matevž Fortuna, Jože Ančik in Franc Gorenc. Posadke Vaških stražarjev iz Ribnice, Dolenje vasi in Brež niso ujeli, ker so se še pravočasno umaknili. Zajeli so le del posadke iz Loškega Potoka, s Turjaka in iz postojank na Notranjskem. Tedaj je bila Ribnica največje ujetniško taborišče na ozemlju, ki so ga zasedali partizani.

Opis slike: Domobranci v pogrebnem sprevodu

V ribniške zapore so pošiljali ujetnike tudi razni partizanski organi ribniškega vojaškega območja. Zapore je varovala Tomšičeva brigada.
V zaporih je bil zelo strog režim. Prepovedani so bili obiski svojcev in tudi prinašanje hrane. Sodnik je bil Marko Vrhunc iz Ljubljane, študent III. letnika pravne fakultete. Opravljal je posle zasliševalca in sestavljal obtožnice. Iz ribniških zaporov so usmrtili 124 ujetnikov, med njimi 3 ženske. 119 je bilo ubitih v Jelendolu v treh jamah. Zaradi približevanja Nemcev so jetnike odpeljali v najbližjo partizansko enoto. To je bila enota v Velikih Laščah, ki pa se je umikala preko Mokrca do Brezovice pod Krimom, šla na Rakitniško planoto in se ustavila na hribu Mačkovec. Sem so privedli 45 zapornikov iz Ribnice in nekaj desetin iz Starega trga. Bili so večinoma iz Begunj in Blok. Na Mačkovcu so jih kruto pobili. Pravijo, da je komandir 3. čete I. bataljona 20 ujetnikov sam poklal. Vsakega posebej je odpeljal v gozd, ga udaril po glavi s kladivom, nato pa mu je prerezal vrat z bajonetom. Na Mačkovcu je v skupinskem grobu več kot 40 žrtev, v neposredni bližini pa še 11, ki so bili pokriti samo z dračjem. Jetnike, ki so še ostali, so pustili na Mačkovcu skupaj s stražo. Za njimi je izginila vsaka sled.
Pred vdorom Nemcev na Dolenjsko so partizani pospešeno pobijali zapornike in vse, ki so se jim zdeli nevarni. Pobijali so po celotnem območju Dolenjske: pri Birčni vasi, Rupreškem gozdu, Trebelnem, Pudobu, Kozlovki, Velikem Osolniku, Golem, Turjaku, Velikih Laščah, Grosuplju, Novem mestu, Mozlju, Jelendolu, Loški dolini, Ribnici, Mirni na Dolenjskem, Čmomlju, Dolenjskih Toplicah, Grčaricah, Travni gori, Kočevju, Rosalnicah, Metliki, Vinici, Beli krajini. Pobili so jih več kot 600.
Komunisti so sprožili revolucijo v času zasedbe namenoma in so se zanjo pripravljali, saj

Opis slike: Polaganje krst v grobove v Hrovači

so vedeli, da ustvarja vojna ugodne razmere za uspeh revolucije. Komunisti so s prevaro pridobili pod krinko osvobodilnega boja precejšen del slovenskega prebivalstva. To pa je nekaj najbolj zavrženega, kar lahko kdo zagreši nad svojim narodom. Izkoriščanje osvobodilnega boja za izvedbo boljševistične revolucije je izdaja naroda. In prav izvedba boljševistične revolucije je bila cilj, ki je posvečeval vsa sredstva. Vse je podrejeno revoluciji. Nastane nova pravna logika. Vse, kar stori nasprotnik, je zločin, vse, kar je storjeno v funkciji revolucije, je zaslužno dejanje, tudi samovoljno pobijanje, mučenje. Logika revolucionarnega boja je, da ni treba izbirati bojnih sredstev. Čim bolj so okrutna, čim več trpljenja povzročajo, tem boljša so. Komunisti so začeli revolucionarni boj, da bi si zagotovili prevzem oblasti. Protikomunisti so se bili prisiljeni braniti in upirati na način, za katerega so mislili, da je najboljši. Morali so izbrati protinasilje, oborožen boj proti revoluciji. Morali so se združevati v protikomunistične organizacije, kot so vaške straže. Izbrali so tisto, kar so jim vsilili komunisti. Revolucija je rodila protirevolucijo. Partizani niso šli v hribe samo zato, da bi se borili proti zavojevalcu naše dežele. Ponavljali so, da so vojaki Rdeče armade, da se borijo za sovjetsko domovino.
Kominterna je 28. junija 1941 sporočila CKJ: »Danes je cela partija vojni aparat, vsak partijec je dolžan braniti ZSSR. vsak partijec je danes rdeči vojak«.

Komunisti so šli v hribe, da bi izvedli revolucijo kot kolaboranti boljševikov. Zavedali so se, da je treba politične nasprotnike prisiliti v kolaboracijo, da jih bo potem laže likvidirati. Torej bi morali oni odgovarjati za vse žrtve, človeške in gmotne. Brez narodne izdaje, ki so jo zagrešili komunisti s sprožitvijo boljševistične revolucije pod krinko protiokupatorskega boja, ne bi bilo sodelovanja z zavojevalcem, ne žrtev na obeh straneh.
Storili pa so še en način, ki so ga izvršili nad lastnimi sobojevniki, ko so jih z zločinsko prevaro preslepili, da so v boljševistični revoluciji videli le osvobodilni boj.
Komunisti so vedeli, da v demokratičnem svetu ne bodo mogli oporekati ljudem, ki se borijo proti boljševizaciji svoje dežele, zato jih je bilo treba proglasiti za kolaborante, za bojevnike proti narodni svobodi.

Izkopavanje

Prve žrtve so začeli izkopavati leta 1944. Tedaj so bili v teh krajih že Nemci. Najprej so izkopali grobišče v Grčaricah, kjer so izkopali 8 trupel vojakov, padlih 9. in 10. 9. 1943 v Grčaricah. Dva so že prej pokopali na pokopališču v Hrovači.
Drugo grobišče je bilo v Bavdlah v bližini Grčaric v smeri Glažute. Tu so izkopali 23 trupel. Grob je bil pokrit z vejami, zasut z zemljo, na vrhu pa so bile skale. Krste z zemeljskimi ostanki žrtev so postavili na mrtvaški oder pred ribniško cerkvijo in jih pokopali na novem vojaškem pokopališču v Hrovači.
Drugo izkopavanjeje bilo 3. 10. 1944 v Jelendolu. Izkopaval je oddelek slovenskih domobrancev. Pri izkopavanju so bili navzoči tudi svojci nekaterih žrtev, pa tudi dva bivša jetnika, ki sta se rešila. To sta bila Alojz Zupančič in Matija Mavec.
Trupla so bila v treh grobiščih. Ležala so drugo preko drugega. Vsa so bila zvezana nad gležnji s telefonsko žico ali z jermenom. Po večini so imeli zvezane tudi roke na hrbtu ali na prsih. Med žrtvami so bile tri ženske. Ena izmed njih je bila učiteljica Anica Drobnič. Grobišča so bila obdana z drevjem in nizkim grmičevjem, zato so bile ubite že iz neposredne bližine. Izkopali so 119 trupel. Položili so jih v 104 krste. V 15 krst so položili po dve trupli.
V Hrovači so pokopali 75 krst, po dve v eno jamo, 29 pa so jih svojci odpeljali v Ljubljano, na Ig, v Škofljico, Grosuplje, Dobrepolje, Velike Lašče, Šklovico.
Jesen leta 1943 je bila res krvava. Pobitih je bilo preko 600 Slovencev, ki niso imeli druge krivde kot to, da se niso strinjali z boljševistično ideologijo in so se proti njej borili.
Na pokopališču v Hrovači so v letu 1944 postavili na sredi velik križ, na grobove pa imena prepoznanih žrtev na manjših križih. Žrtve pa tudi v grobovih niso imele miru. Tako imenovani osvoboditelji so požagali križ in zravnali grobove z zemljo. Prepovedano je bilo prinašati rože in prižigati sveče. Zlasti pred vsemi svetimi so v bližini dežurali miličniki, in zasliševali tiste, ki so prinašali sveče.
Z osamosvojitvijo so se stvari nekoliko umirile. Društvo za zamolčane grobove in Nova slovenska zaveza sta leta 1993 postavila spomenik, za dokončno ureditev pa ni bilo dovolj denarja. Letos je Nova slovenska zaveza postavila spominske plošče z imeni vseh pobitih. Upamo pa, da bo pokopališče v sodelovanju z ribniško občino tudi dokončno urejeno. Sveta maša in spominska slovesnost je bila 14. 10. 2007.