Avtor: Justin Stanovnik

Volitve ali plebiscit za demokracijo

Naslednjim trem številkam Zaveze bo skupno to, da bodo vse izšle v predvolilnem letu. Da se je predvolilno leto že začelo – ne samo koledarsko, ampak tudi politično – na to nas tako rekoč vsak dan kaj opozori. Potoki, ki polnijo glavno strugo predvolilnega dogajanja, pritekajo v glavnem z opozicijskih bregov, kar si je mogoče razlagati deloma s tem, da tu niso v zadregi za čas, predvsem pa z domnevo, da so se tu odločili investirati ves razpoložljivi čas in vse razpoložljive sile v to, da spet dobijo v roke krmilo države. Skratka, poudarjena prizadevnost v levih kvartirjih kaže na to, da se tu – po skrbno izdelanem in usklajenem načrtu – izvaja splošna mobilizacija. Da je ta odločitev bila zavestna in sprejeta po temeljitem in ponovnem pretresu, da je slutiti okoliščina, da je v tako strategijo vključeno tveganje: tako zgodnji začetek ni brez svojskih pasti, na kar nekoliko kaže Peterletov primer. Torej imamo kljub vsemu, ne nekaj predvolilnih mesecev, ampak celo predvolilno leto.
Vladna kompozicija je seveda v drugačnem položaju. Na eni strani ne razpolaga s takim razkošjem časa, saj mora predvsem vladati, ne samo lastni državi, ampak tudi Evropi (ne sicer na enak način, a spet ne brez dodatnih obremenitev, ki včasih narastejo do nevzdržnosti). Predvsem pa je aktualni vladni tabor vezan na drugačen slog predvolilnega zadržanja. Kar ta slog določa – njegova vzgonska miselna prvina – je državnotvornost. To ne pomeni popolne polemične vzdržnosti, na kar bi utegnil kdo pomisliti, ampak omejitev polemike na obrambo tistih postavk vladanja, ki zagotavljajo čim bolj brezhibno obratovanje države.
Teh nekaj uvodnih črt bi zadostovalo, če bi se zadovoljili s tem, kar je dosegljivo na prvi pogled in kar se vidi od zunaj. Na zunaj bodo tudi v Sloveniji jeseni volitve, ki bodo ali podaljšale mandat sedanji administraciji ali pa jo bodo zamenjale s kako drugo. Tako kakor povsod drugod. Če pa določenim znakom, ki jih zaradi njihove nenavadnosti kljub skritosti ni mogoče spregledati, dovolimo, da nas zaposlijo, zadenejo in vznemirijo do te mere, da bi jih radi sestavili v smiselno podobo – da bi jih, se pravi, razumeli – potem se pred nami, če je v nas dovolj odprtosti in pripravljenosti, počasi začne sestavljati slika s specifično slovensko pripovedjo. Nenadoma se nam odkrije, da pri nas ni tako kot povsod drugod. Začne nas skrbeti.

Slovenija – posttotalitarna demokracija

Ko to specifično slovensko pripoved razberemo in razumemo, se končno zavemo nekega stanja, za katero smo sicer že vseskozi vedeli, nismo pa vedeli, da je tako pomembno, da ga nikoli ne smemo izpustiti iz svojih razmislekov. To posebno dejstvo, to specifično zgodovino, je mogoče izraziti v stavku: Država Slovenija je posttotalitarna demokracija.
Ta okoliščina nas seznani s tem, da volitve v državi, kot je Slovenija, nikoli niso zgolj prostor potrjevanja ali menjavanja vodilnih garnitur, ampak hkrati vedno tudi prostor še nekega drugega in zelo drugačnega dogajanja, ki ga demokratični volilni mehanizem ne izključuje. V posttotalitarnih demokracijah so volitve zmeraj tudi svojevrstni plebiscit za demokracijo. Isti »grobi stroj zakonov« namreč lahko poganja ustanove pristno demokratične države in ustanove države, ki ima samo demokratično naličje.
V posttotalitarnih demokracijah morajo torej državljani biti opremljeni z neko politično kvalifikacijo, ki je državljanom etabliranih demokracij ni treba imeti. Če hočejo prispevati k utrjevanju demokratične kulture in demokratičnih tradicij, morajo znati razločevati med političnimi silami, ki jih žene avtentični demokratični duh in silami, ki tega duha nimajo. Demokratična tradicija se, kot že beseda pove, ne zgradi naenkrat – zlasti ne v primerih, kot je Slovenija, kjer je bilo iniciatorjem nekdanjega totalitarnega izstopa iz civilizacije po obnovi političnega življenja dovoljena udeležba v tem življenju brez vmesne karantene, med katero bi se pregledali njihovi osebni in skupinski dokumenti. Ta spregled – ali pa to zavestno tveganje – je imelo neslutene posledice tako za tiste, ki so totalitarni boljševiški sistem vzpostavili in servisirali, kakor tudi za tiste »široke ljudske množice«, ki so se temu sistemu najprej podrejale, potem pa so, ko je seminar, ki jim ga je priredila zgodovina, trajal dovolj dolgo, lekcijo razumele in se vključile v proces demokratične prenove.
Ne eni ne drugi niso bili takega duha, da bi v tem tveganju protagonistov demokratične obnove videli kretnjo, ki kaže v novo smer; niso v njem videli državniškega dejanja nove države, ampak so prvi, po začetnem oklevanju, spoznali, da se lahko mirno posvetijo reorganizaciji svojih sil, drugi pa so se prepustili udobnemu pozabljanju in začeli počasi verjeti, da to, skozi kar so šli, nazadnje ni bilo nič tako izrednega in nenavadnega. Tako so eni in drugi vstopili v demokratsko obdobje z nepristno zavestjo, le da so se eni tega zavedeli, drugi pa ne. Zdaj je torej tako, da eni v zavetju tega nesporazuma udejanjajo »novo politiko«, drugi pa se dajo kot nekoč spet izkoriščati.
V takem specifičnem stanju smo Slovenci pred dvema opraviloma, katerih težavnost ni mogoče preveličati: dokončati moramo ponovno naselitev v civilizaciji in postaviti prvo državo v zgodovini. Noben drug narod v Evropi ni v tako zahtevnem času. Njegovi pravi glasniki so zato tisti, ki nas rotijo, naj pridemo k sebi.
V obzorju našega vedenja ni nihče tako impresivno pokazal na megalitsko zahtevnost prehoda iz totalitarizma v demokracijo, kot je to storil ruski disident Andrej Sinjavski z vprašanjem: »Ali je mogoče spremeniti piramide v partenon?« Vedno znova se v tem prehajanju kaj zgodi, kar nas spomni na umestnost te izostrene formulacije.

Trije agenti zaprte družbe

V Sloveniji so se spletle okoliščine, spričo katerih bi izid jesenskih volitev lahko pomenil ugodne razmere za vzpostavitev nekega stanja, ki bi mu – po analogiji s Popperjevo »odprto družbo« – lahko rekli zaprta družba.

Znašli bi se lahko, ne v totalitarizmu, saj bi demokratične institucije – »grobi stroj njihovih zakonov« – še obratovale, a vseeno v družbi, v kateri bi se krog velikih kontrolnih družbenih faktorjev sklenil. Sklenila bi jih nova politika. K menedžmentu, kapitalu in medijem bi pristopila politika in se z njimi povezala v krog, v katerega od zunaj ne bi bilo mogoče vstopiti. V nekem smislu bi zadeva dobila značaj totalnosti – približka totalnosti, ki ga še omogoča forma demokratične politeje.

Izhajamo iz osnovne teze: menedžment, kapital in mediji so večinsko že ali še v rokah kontinuitete.

Menedžment. Nekateri poznavalci pravijo, da je Orwell dobil idejo za svoj negativni utopični roman 1984 iz knjige Jamesa Burnhama Menedžerska revolucija. Teza te knjige se glasi: čas socialističnih revolucij, ki so šle v znamenju upora proti kapitalistom, je mimo, ker moč ni več osredotočena v rokah kapitalistov, ampak je prešla v roke menedžerjev, ki svoje moči ne izvajajo več iz lastništva nad kapitalom, ampak iz lastništva nad znanjem, ki je potrebno za vodenje gospodarstva v dobi znanosti in tehnologije. Burnham še ugotavlja, da se je razred menedžerjev emancipiral, ne glede na to ali nastopa v kapitalističnih ali socialističnih družbah. Povsod je oblast prešla v roke upravljalcev ali menedžerjev. Razvoj po letu 1941, ko je bila knjiga napisana, ni šel v celoti v skladu z njenim scenarijem; osamosvojitev menedžerskega razreda ne v kapitalizmu ne v socializmu ni bila absolutna, res pa je tudi, da si ne partija ne kapital nista upala poljubno ravnati z resničnimi nosilci upravljalskega vedenja. Upravljalec ali vodstveni delavec je postal pomemben, morda najpomembnejši faktor gospodarske in preko gospodarske tudi vse splošne prosperitete. Za nas pa je seveda važno pri celi stvari to, da si je v totalitarnem socialističnem imperiju to izjemno vedenje praviloma lahko pridobil le tisti, ki ga je za to določila partija. Iz tega izhaja, da je v posttotalitarnih družbah menedžer politično vezan človek.


Kapital. Drugi člen v verigi, ki obvladuje družbo, je kapital. Brez njega ni menedžment nič, čeprav je, mogoče vedno bolj, tudi to res, da brez menedžmenta tudi kapital ni nič. A kar je važno, je to, da so v posttotalitarnih demokracijah tudi lastniki kapitala ljudje, ki izhajajo iz nekdanje boljševiške nomenklature ali pa so bili z njo povezani. Ko je boljševizem podal demisijo in je oblast prešla na sukcesijske sile demokracije, so nekdanji politični monopolisti imeli to ovedenost (pa tudi te infrastrukturne možnosti in strokovno opremljenost), da so se mogli aktivno in nemudoma vključiti v privatizacijske procese. Preprosto povedano, polastili so se, pod zelo ugodnimi pogoji, stečajne mase bankrotirane države. Začeli so se povezovati v kapitalske verige in tako vedno bolj monopolno obvladovali, kakor nekoč politiko, tako zdaj denarno sfero. V zakonsko zelo pomanjkljivo preciziranih razmerah je tranzicija moči iz politike na gospodarstvo lepo uspevala, dokler se ni končno rodila vratolomna ideja tako imenovanega menedžerskega odkupa, s čimer je bila podana možnost personalne unije med kapitalskim in menedžerskim razredom. Rodil se je novi posttotalitarni kapitalizem. Sledeč njegovi genezi in njegovi etični nevezanosti, mu bomo pravični le tako, če ga bomo, upoštevajoč zlasti njegovo družbeno vlogo, označili za divji kapitalizem.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenija – Ravnine in planine Simon Dan

Mediji. Tretji moment moči v postotalitarnih družbah – pa tudi v vseh drugih družbah – so velika informacijska in medijska središča. Kar ostaja tipično za posttotalitarno Slovenijo, je to, da so tudi mediji skoraj izključno v rokah regresivnih postboljševiških sil. Da so bili skoraj brez prestanka, lahko rečemo, skoraj brez prestanka.

Razpolaganje z mediji daje postboljševikom v roke enega najmočnejših vzvodov oblasti. Znanje, vsak dan potrjevani, nekoliko spremenjeni Lockov stavek: Česar ni v medijih, tega ni v glavah ljudi. Ali nekoliko radikalizirano povedano: Česar ni v medijih, tega ni. Nekoč so rekli: Saj piše v časopisih, bo že res. Danes pravijo: O tem se ne bomo prepirali, saj je bilo na televiziji. Stvari stoje tako, da zvečer na televiziji povejo ljudem, kaj je svet in kakšen mora biti človek, če hoče biti v skladu s svetom – se pravi, moderen – naslednji dan pa tako poučeni ljudje širijo svoje vedenje naprej v svojih okoljih. Ker torej velja, da tega, česar ni v medijih, enostavno ni, je biti v medijih življenjsko važno.
Mediji imajo svojo kapitalsko in svojo idejno ali sporočilno raven. Pri tem je treba povedati, da je druga raven skoraj v celoti odvisna od prve. To pomeni, da novinarji govorijo ali pišejo, kakor so plačani. A ne v celoti. Idejni ali sporočilni medijski kvartirji vselej ne proizvajajo po naročilu. Včasih segajo tudi v svoje izvore duhovnih energij in predstavljajo svet v svojem prelomu. A tudi to, kar nastane iz teh prizadevanj, skoraj vedno nosi znake proletarskega duha. Res, nenavadno. Ko je začel izginjati industrijski proletariat, se je proletarska bit sveta začela naseljevati v medijih. Posledica je ta, da tudi to, kar ni od volje kapitala, končno napenja jadra postboljševiške levice. V posttotalitarnih demokracijah obvlada medijski svet divji kapitalizem in nihilistični ali, bolje, skaotizirani novinarski razred.
Naj že tu vstavimo odlomek iz intervjuja, ki ga je tri tedne pred smrtjo dal Erich Fromm. Vprašanje: »V svoji knjigi Imeti in biti veliko govorite o pomembnosti informacije za demokracijo. Kakšna je vloga množičnih medijev v tem pogledu?« Odgovor: »Odgovor je enostaven. Naj nehajo lagati. Pika.« To so bile zadnje javne besede vplivnega nemško-ameriškega psihologa in sociologa, ki je hotel biti vezni člen med Freudom in Marxom. (Vodilna ideja imeti in biti je: Bolj ko rastemo v nadljudi, bolj nečloveški postajamo.)

Zavestnim posttotalitarnim demokratičnim silam je vse to bilo že od začetka bolj ali manj jasno, a so v takem položaju – zaradi tranzicijskih manir, za katere so se odločile, zaradi »žametnih revolucij«, zaradi raznih »državljanskih forumov«, zaradi raznih »odborov za človekove pravice« in tako dalje – da lahko obvladujejo regresivna družbena totalitarna vozlišča samo v skladu s svojimi konstitutivnimi zavezami.

Vloga politike v posttotalitarnih družbah

V takih razmerah dobi politika izstopajoč pomen. Če imajo izvorno demokratične sile v rokah parlamentarne vzvode oblasti, lahko do neke mere legalno obvladujejo momente družbene moči, o katerih smo govorili zgoraj. Če pa tega mandata nimajo, lahko kot opozicija samo nemočno protestirajo. To je tisti razlog, ki dela politiko v posttotalitarnih demokracijah neprimerno važnejšo kot v demokracijah, ki jim ta obremenilni atribut ne pritiče.
Kaj je politika? Med televizijskim intervjujem z Borutom Pahorjem 8. januarja 2008 je izpraševalec Lado Ambrožič izrekel sedanji vladi nenavaden očitek: »Politični podsistem je dominanten.« Stavek je nenavaden zato, ker se, brž ko ga zaslišimo, že začudimo, da ga je sploh mogoče izreči. Nazadnje ne gre tu za ne vem kako subtilne reči, ampak za nekaj osnovnega in začetniškega – za nekaj, o čemer ponavadi razčistijo v prvih razredih kake srednje novinarske šole. Politika je dominantna prav zato, ker ni podsistem, ampak tista družbena dejavnost, ki vsem drugim podeljuje enotnost tako, da jih koordinira v sistem. Politika je tisti miselni poseg v družbeno snov, ki posameznim prvinam dodeljuje mesta, ki jim v sistemu pripadajo, in hkrati tem mestom določa mere, ki jih sistem, kakor si ga je zamislila, dopušča. Norme, ki se jih mora politika pri tem držati, so ustava in zakoni. Predvsem pa razum – tako imenovani javni razum.
A zakaj je Lado Ambrožič videl politiko v vlogi podsistema (ki si je, če je v resnici podsistem, res nelegitimno prisvojil dominantno vlogo)? Zelo zanimivo, res. Ambrožičaje mogoče razumeti le tako, da ga vidimo izhajati iz neke daljne izučenosti – iz boljševiškega sistema. Boljševiška država ni sui iuris. Zato tudi nima svojega avtentičnega dominantnega sistemskega počela. Pravo politično počelo boljševiške države je zunaj nje. To je partija.
Mesto politike v boljševiški državi zaseda partija. Politika, ki je inkorporirana v virtualno državo – ki pa je zgolj instrument in nič iz sebe – pa je res nekak podsistem, ki, če si začne kaj domišljati in hoče postati »dominanten«, kot podsistem prestopi svoje meje in prava politika (partija) z njim nemudoma obračuna. (Cf. Primer tako imenovanih »štiriindvajsetih poslancev«.) A kako razumeti Lada Ambrožiča? Zakaj politiki ne dovoli dominantne vloge? Ali tega ne počne ravno zato, da ne bi mogla – s poverilnicami, ki jih ima od demokratske politeje – držati pod kontrolo menedžment, kapital in medije? Tako da bi menedžment, kapital in mediji lahko sami in suvereno kreirali svojo politiko, ker bi bila politika samo podsistem – nekaj relativnega? Na tako razlago nas napeljuje Pahorjev odziv na Ambrožičev stavek: »Politika hromi ustvarjalnost.« Katero ustvarjalnost? Menedžmenta, kapitala in medijev?
Iz povedanega sledi – dovolj jasno, upam – kako pomembne utegnejo biti jesenske volitve. Če bi boljševiška elita z novolevičarsldmi sopotniki, poleg centrov moči, ki jih že obvlada, dobila v roke še politične vzvode, bi se krog njene moči tako sklenil, da v prostor, ki bi ga ta krožnica omejevala, ne bi prodrla nobena kritika. Imeli bi zaprto družbo. Ne totalitarno, zakaj demokratske institucije bi še naprej obratovale, »grobi stroj« njihovih zakonov bi še naprej brnel, družba pa vseeno ne bi bila odprta, se pravi, izpostavljena celoti razuma. Ne bi bila normalna v evropskem pomenu te besede.
Gre za velike, lahko bi, ne da bi se bali očitkov, da pretiravamo, rekli, da gre za usodne reči. Lahko bi ponovili stavek, ki smo ga v tem komentarju že zapisali: to, kar se bo zgodilo jeseni, ne bodo volitve, ampak plebiscit za demokratično kulturo ali proti njej.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ljubljana – Srce domovine Mirko Kambič

Degeneracija zaprte demokracije

Morda gre za tako osnovne stvari, da se jih v njihovi zadnji vrednosti niti ne zavedamo – da se jih ne zavedamo do te mere, da bi nas prebudile. Sile, ki so leta 1990 pod pritiskom zgodovine morale odstopiti, nas vedno bolj prepričujejo, da imajo do države, ki so jo zaradi političnega računa končno dopustile, dvojni odnos: da jo ljubijo in hkrati sovražijo – da jo poželjivo ljubijo in hočejo imeti kot nepogrešljivo orodje oblasti in jo obenem sovražijo, ker jih neprestano spominja na njihov kolosalni zgodovinski poraz in navdaja s poraznimi slutnjami zgodovinske nezadostnosti in odvečnosti.
Temeljna naklonjenost do države pa ni morda kaka estetska pomanjkljivost, ampak sega v jedro družbene ustvarjalnosti. Iz naklonjenosti – ali naj rečemo ljubezni – prihaja skrb, ki je samo druga beseda za odgovornost. Odgovornost pa je nekaj, česar ni mogoče hliniti – ali je ali je ni. Jezik to neizprosno pokaže. Naj bo kdo še tako verziran izdelovalec stavkov, če za njim ni izvorne misli, ki izhaja samo iz humusa osebne in moralne vpletenosti, je govorjenje prazno. Govor je nekaj snovnega, ne akustično snovnega, ampak etično snovnega; jezik je več kot vibriranje zraka, jezik je sporočanje v integralnem pomenu besede: kdor govori, sporoča, kdo je.
Naj nam bo dovoljeno povedano ilustrirati s prizorom iz našega javnega življenja. A ga moramo najprej na kratko uvesti. V romanu 1984 pravi Orwell, da je bilo v strašljivi angleški socialistični utopiji največja pohvala, ki jo je državljan lahko dobil, priznanje, da govori kot raca, da je dober duckspeaker: da so njegovi stavki narejeni iz samih pozitivnih, predvsem pa dovoljenih besedi, ne pomenijo pa nič. Zvečer 11. novembra 2007 je na nacionalni televiziji nastopila slovenska parlamentarna opozicija in uprizorila sceno, ki ni mogla, da nas ne bi spomnila na Orwella. Prizor je bil, kot pravimo, božanski in bi zaslužil, da ga opiše boljše pero, kot je to, ki ga drži roka, ki sestavlja te vrstice. Začel je Golobič in, kot vedno, briljantno izpeljal nalogo, ki si jo je zadal; ne da bi kdaj za milijoninko sekunde moral pomisliti, kaj bo povedal, je suvereno nizal besede, kakor da bi pred nami vlekel po platnu barvne poteze, v desetinah odtenkov, tako da smo nazadnje imeli pred sabo domiselno abstraktno slikarijo – ne da bi imeli najmanjši pojem, kaj bi utegnila pomeniti. Bilo je »super«, kakor pravi gospa iz mojega kioska, ampak, kot se reče, v žep ni bilo kaj dati. Za Golobičem je nastopila Katarina Kresal in nas v trenutku iztrgala iz občutja, v katero nas je zamaknil Golobič, in nas vsrkala v svojo umetnost. In že smo bili preusmerjeni, malo tudi zato, ker nekako nismo pričakovali, da bo kdo boljši od tega, ki je pravkar končal – ker niti v sanjah nismo kdaj pomislili, da je mogoče biti boljši. In to, čemur smo sedaj sledili, je bilo boljše – definitivno, kot pravimo. Golobičevi stavki so bili nekako vsi na isti višini in v svoji perfektnosti že rahlo, rahlo monotoni, med tem ko je Kresalova svoje stavke fino vezala v manjše enote, tako da je svojo predstavo skoraj neopazno, vendar zaznavno členila, vmes pa na rafinirano izbranih mestih vstavljala kratke, komaj zaznavne glasovne pentljice, ki bi jih kdo lahko razumel tudi tako, da se ji za trenutek korak ni hotel sprožiti, a smo že v naslednjem hipu – malce osramočeni – morali priznati, da ima vse »pod kontrolo« in da je bil tisti zastojček narejen iz čistega ekshibicijskega veselja, iz zavesti popolne gotovosti in suverenosti. Nastop v celoti je bil, kakor, da bi ga koncipiral domiseln režiser. Oba, Golobič, ki je svojo točko že opravil, in Pahor, ki ga je še čakala, sta vedela, da je tu sedaj »boljši« - il miglior fabro – a da se tu ne da nič narediti. Le da je Golobič to prenesel obvladano, mogoče si je mislil, da tako zelo spet ne zaostaja, Pahor pa je bil vidno deprimiran. Bil je v težkem položaju, po eni strani bi moral naskočiti rekord, ki je bil pravkar dosežen in mu aplavz v naših mislih še ni izzvenel, po drugi strani pa ga je temna slutnja, da tega spopada ne bo izbojeval sebi v prid, svarila, naj bo previden. Poleg tega – in to smo mu kljub vsemu šteli v dobro – pa se nam je za trenutek zazdelo, da mu nekaj – nek okus – brani spustiti se v tako tekmo. In res je potem svojo točko speljal v nizkem, pa skoraj dostojanstvenem ključu. Povedati pa seveda tudi sam ni imel kaj.

Zakaj ti ljudje nimajo kaj povedati, pa jim je suhoparno povedal premier Janez Janša na »vročem stolu« januarja letos, ko jih je seznanil z zelo preprosto in banalno resnico, »da nimajo programa«. Reči, ne za neko politično stranko, ampak za celo politično gibanje – za celo slovensko politično hemisfero – da nima programa, pa je hujša obsodba, kot če bi kdo rekel, da ga ni. Da je, kakor je potožil nad sabo Homerjev Ahil: áhthos aroúres – nekoristno breme zemlje. Če bi se torej zgodilo, da bi jesenske parlamentarne volitve dobila regresivna postboljševiška levica, bi to pomenilo za mlado državo v nastajanju, tri hude posledice: prvič, odsotnost politične ustvarjalnosti ali politična sterilnost ali politično brezvetrje; drugič, samoumevno nadaljevanje nekdanje totalitarne politične elite; in tretjič, nadaljevanje politične ulice, njenega nerazuma in njenega sovraštva.

Politična ustvarjalnost

Država Slovenija je na začetku svoje poti in potrebuje zato nadarjeno, prisebno in odgovorno politično elito. Ne bi bilo nerazumno, če bi se postavila v zavestno nasprotje boljševiški eliti, ki je postavila partijsko državo po drugi svetovni vojski. Ob tem nehote pomislimo na tiste tri ali štiri ljudi, ki so polagali temelje in kazali smernice povojni Evropi: Konrad Adenauer, Alcide De Gasperi, Robert Schuman, Paul Henri Spaak – delavci, vizionarji, ljudje stvariteljskega duha. Zlasti na začetku je treba institucijam države na čelo postavljati ljudi, ki jih bodo oblikovali v slogu visokega upravljalskega etosa. Prvo skrb je treba posvečati celotni vodstveni strukturi države.

V državah take velikosti kot je Slovenija, morajo posamezni segmenti družbenega in političnega življenja delovati z večjo intenzivnostjo, da ne rečemo forsirano. Servisiranje majhne države je seveda manj zahtevno kot servisiranje srednje ali velike, a ne manj zahtevno proporcionalno s številom prebivalcev. Ko se je torej ob predlogu novega zakona o odvetništvu začelo govoriti, da ministrstvo za pravosodje – torej država – želi to sfero »disciplinirati«, smo zatem takoj zaznali nerazumevanje ali pa celo zavestno odklanjanje tega temeljnega načela. Država ne opravlja svoje temeljne naloge, če dovoli, da družbena področja, nad katerimi ima kakršnokoli ingerenco, niso »disciplinirana« – niso pripravljena za razumno ali celo optimalno delovanje. To mora politika doseči na vseh področjih, zlasti v šolstvu, zdravstvu, v znanostih, najbolj pa seveda na svojem – najbolj mora država disciplinirati sebe. Bojimo se, da bomo izrazili mnenje velikega števila Slovencev, če bomo rekli, da je v Sloveniji še zelo veliko možnosti za povečanje funkcionalnosti celotnega sistema.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Čez most na obe strani Mirko Kambič

Kontinuiteta

Druga posledica eventualne zmage postboljševiške levice pa bi bilo nadaljevanje, utrjevanje prisotnosti nekdanje komunistične elite v idejnem in institucionalnem smislu. Ko je 29. 5. 2007 nekdanji predsednik Milan Kučan v televizijskem dnevniku reagiral na neko, nanj se nanašajočo izjavo premiera Janeza Janše, nas ni opozorila nase toliko vsebina, pač pa spremljajoče okoliščine njegovega nastopa, (ki jih ni bilo mogoče spregledati). Ni namreč govoril kot nekdanji predsednik – kot upokojenec z nekimi zakonsko določenimi ingerencami, a vendar upokojenec – ampak kot človek, ki ima oblast. (To se v jeziku in načinu hitro opazi.) Ni govoril z distanco, z rezervo, samoomejevalno, kot bi k njegovemu sedanjemu položaju sodilo, ampak decidirano, tako, kot je mogel govoriti nekoč, ko je bilo vsem že naprej jasno, da bo govoril resnico. Temu ustrezen je bil tudi aranžma, s katerim je nacionalka predstavila besede nekdanjega predsednika: kakor da jih izreka aktualni predsednik, kot da nikoli ne bo nehal biti predsednik. Prav nenavadno je na nas učinkovalo, da so oddajo (dnevnik ob 19. uri) začeli z njegovim nastopom in ga opremili z medijskim ambientom, ki gre prvemu človeku v državi. Niso ga uvrstili v drugi del oddaje, kamor bi po našem občutju spadal neki odziv na neko izjavo. To nenavadno gesto smo razumeli tako, da nacionalna televizija še vedno upošteva protokol postboljševiške ikonografije.


Ob tem je v naši zavesti dobilo vidnejši pomen tudi geslo, ki se intenzivno ponavlja v postboljševiških kvartirjih: »Tranzicija je končana; nismo več v tranziciji.« (To seveda ni res. Na nekem televizijskem omizju (30. 5. 2007) je dr. Sandra Bašič Hrvatin, strokovnjakinja za medije na FDV, izjavila: »Tranzicija se je šele začela.«) Če bi se namreč uveljavilo mnenje, da je tranzicija končana, bi se od nekaterih ljudi odselile asociacije, ki so jih imeli s prejšnjim sistemom. Lahko bi nastopali kot povsem dostojni ljudje in bi lahko uživali privilegij odsotne prisotnosti.

Medijsko enoumje in politika ulice

Tretja stvar, ki bi z zmago levice na jesenskih volitvah dobila potrditev in nov zagon, pa sta na eni strani medijsko enoumje z njegovo naraščajočo nepresvetljenostjo, na drugi pa samozavest politične ulice. Dejstvo, da polovica državljanov Republike Slovenije nima možnosti kupiti v kiosku zjutraj svojega časopisa, je temeljno dejstvo slovenske medijske resničnosti in v koničastem nasprotju s človekovo pravico do informiranosti in z demokratično zasnovo družbe, ki jo jamči Ustava, posebej 1. člen (Slovenija je demokratična republika.) in 5. člen (Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice). Polovica državljanov je torej brez svojega časopisa, druga polovica pa istočasno lahko izbira med bogatimi meniji. In vendar je 571 novinarjev in novinark podpisalo »peticijo zoper cenzuro in politični pritisk na novinarje«, ki skrbijo za te menije, in ta klic po intervenciji poslalo na nekaj sto evropskih kulturnih in političnih centrov. Ob to peticijo so se, ne glede na dejanske razmere in ustavne norme, postavili s svojo peticijo še »pesniki in pisatelji« (62), potem pa še »dramatiki, esejisti, uredniki in drugi intelektualci« (200), ki jim je bilo dovolj »zastraševanja in kaznovanja«. Če bi hotel kdo v slovenščini precizirati moralno in intelektualno izprevrženost tega stanja, bi se moral z jezikom zelo veliko ukvarjati, da bi našel v njem sredstvo, ki bi ga zadovoljilo.


Bralci Zaveze opisane razmere seveda poznajo, a vseeno nekaj kratkih in slučajnih sond. Na primer iz terena Delovih prilog Poleta in One. V prvi, ki si je vzela za nalogo, da pouči slovenski moški svet, kako je treba obračati plašč v postboljševizmu, da bo prav, novinar Jaka Lucu takole razvija svojo politično in pedagoško strategijo: da že sedemnajst let »panično bežimo pred nekim sistemom«, »kot, da nikoli ne bi bil del narodove zgodovine«. (Tudi nacizem je bil del nemške zgodovine in vendar svetujemo Nemcem, da še naprej bežijo pred njim. Naš novinar pa bi nas na našem begu pred boljševizmom najraje ustavil, morda pa celo poslal nazaj, če ni na njem ostalo kaj uporabnega za današnji čas, kaj takega kar se je ohranilo na primer v opuščenih vosovskih in udbovskih skladiščih.) Da se je nadalje Slovenija njemu osebno »že prej zdela svobodna«. (Do tega občutja ima novinar seveda vso pravico, a mora potem tudi priznati, da spada v tisto vrsto »political animals«, ki jih vzrejajo na totalitarnih farmah.) Da je nadalje »neki obskurni orgličar«, »ki je hotel postati predsednik«, »podaril cerkvi, kar je lahko le narodovega«. (»Obskurni orgličar« je bil predsednik prve demokratske slovenske vlade in je vedel – za kar bo novinar Jaka Lucu moral iti na poseben tečaj – da je Cerkev ločena od države, ni pa ločena od naroda.) (Polet, 24. 1. 2008)

Nemalo informativna je tudi sonda iz One (22. 1. 2008), v kateri nam njena urednica Sabina Obolnar razkriva – skoraj zaupno, na uho, bi lahko rekli – dvoje svojih radosti: Najprej jo z zanosom navdaja nepopustljivost slovenskih sindikalnih voditeljev, ki skupaj s proletariatom tolčejo revščino, v katero jih je tako brutalno vrgla inflacija, da so zdaj »stavko napovedali tudi upokojenci in slovenski diplomati«; drugi vir njenega veselja pa je v tem, da socialna bomba že tiktaka in da »socialna podhranjenost« tako narašča, da jo bo nekoč nekdo moral »okusiti in prebaviti«. »Hudo bo,« nam z užitkom zagotovi na koncu.
Nobenega dvoma tudi ni, da bi bila z zmago levice opogumljena tudi ulica. Naj pisec teh vrstic zaupa bralcem Zaveze, kaj se mu je oni dan primerilo – sredi bele Ljubljane. Grem, zgodaj zjutraj, po pločniku mimo bifejev na Ferantovem vrtu. Na neki točki me prehitita gospod in gospa srednjih let. Ko prideta vštric, pravi gospod, ostentativno poudarjeno, kakor da bi hotel, da ga slišim. (Ali me je spoznal ali ne, ne vem; včasih me na cesti kaka afežejevka uničujoče pogleda, kar za staro veteransko srce ne mine brez travme.) Gospod torej pravi: »To je zato, ker imamo cigansko državo. Kaj pa je Janša drugega kot cigan? Janša je največji cigan.« Ko je bil že dva metra pred mano, se znajdem in zavpijem: »Kaj pa govorite!« V naslednjem trenutku že zavije v enega od bifejev. Stopim za njim, mu dam roko in se predstavim. »Kdo pa ste vi?« ga vprašam. »Andrej.« »Kateri Andrej, v Sloveniji je nekaj tisoč Andrejev.« Med zobmi iztisne priimek. »Koliko ste pa stari?« »Šestinštirideset,« pravi. »Prestar, da bi smel biti tako neumen in premlad, da bi smel biti tako pokvarjen.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Razpoloženi za razgovor Mirko Kambič

Mlada država Slovenija je v bolj nezavidljivem položaju, kot se večina ljudi zaveda. To stanje traja že vse od njenega nastanka, ko pa je s 1. januarjem 2008 prevzela vodstvo EZ, se je kriza zaostrila do skrajnosti. Tisti, ki smo že nekaj časa na svetu, smo se spomnili na leto 1941. Kakor je bilo tedaj boljševikom vseeno, če pride do uničenja naroda, samo, da njim ne uide vojna, ne da bi jo izkoristili za dosego oblasti, tako je zdaj tistim, ki so pri njih opravili učno dobo, vseeno, ali Slovenija opravi svojo edinstveno izkušnjo uspešno ali neuspešno, samo, da si oni ustvarijo dobra izhodišča za prevzem oblasti, ki utegne, kakor smo videli v tem komentarju, dobiti epohalni značaj.
V položaju, kakršen je, v položaju, ko postboljševiškim agenturam, ki imajo že večinske vzvode v menedžmentu, kapitalu in medijih, manjkajo samo še vodilna mesta v političnih ustanovah države, v takem položaju imajo Slovenci, ki se zavedajo, da je od njih odvisno, ali bo država obstajala v obnebju avtentično demokratične kulture, dve pomembni ali celo odločilni možnosti:

Najprej smo vsi volilci. Volilec je tisti, ki gre, ko je treba, na volišče; tisti, ki ne dovoli, da bi mu politično dušo izdelovala zvečer televizija in zjutraj časopis, ampak jo izdela sam z lastno pametjo in z lastnim okusom in po lastni vesti. Volilec je človek, ki je pri sebi.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pridne žanjice Mirko Kambič

Drugič pa je treba vedeti, da ne obstaja samo moč močnih, ampak tudi moč nemočnih. Med 17. in 19. novembrom 2005 je v okviru avstrijskega pen kluba, diplomatske dunajske akademije in mesta Dunaj potekala konferenca, med katero se je med drugim razvil tudi intervju med Jirijem Grušo in Václavom
Havlom o nekem besedilu, ki ga je Havel objavil leta 1978, deset let po intervenciji bratskih armad Varšavskega pakta v Pragi leta 1968 in je imelo naslov: Poizkus živeti v resnici. O moči nemočnih. Pogovor na Dunaju je izdala slovenska založba Wieser v Celovcu leta 2006. Med pogovorom je Václav Havel povedal tudi tele znamenite besede (bralec mi morda ne bo zameril, če ga prosim, da jih dvakrat prebere):

Govoril sem o knjigi »Poskus živeti v resnici. O moči nemočnih«. Morda nisem omenil, kaj je bila osrednja misel te knjige, kaj je opogumilo disidente različnih dežel. V čem je bilo njeno dobro sporočilo. To sporočilo je bilo, da ima smisel tudi tisto, kar nima nobenega takojšnjega učinka. Pa tudi, da tega učinka ne moremo vnaprej izračunati in da moramo dobrim stvarem služiti preprosto zato, ker so dobre, in ne, ker se nam bodo morda nekoč izplačale in bomo nato čez deset let postali predsedniki. To je zelo pomembno in gotovo se lahko sam dobro spominjaš tistega čudovito osvobajajočega občutka, ki smo ga imeli v časih komunizma, če smo ravnali v skladu s prepričanjem in brezkompromisno, kaj podpisali ali podobno. Zmeraj smo imeli možnost izbire.
Zmeraj so bili tudi možni slabi kompromisi, možno se je bilo malo umakniti, nečesa ne povedati ali pustiti kaj neizrečeno.
Tisti, ki je izbral tako pot, je imel po eni strani enostavnejše življenje, hkrati pa tudi občutek, da ima nekako »lepljive« roke. Občutek nečesa neprijetnega. Ta občutek ga je mučil in stalno je občutil potrebo, da bi nekomu vse pojasnil. Kako pogosto sem srečeval kolege pisatelje, ki so mi brez konca in kraja razlagali, zakaj so podpisali manifest proti Listini 77, nakar sem jim vedno ponavljal: Zakaj mi to razlagaš, to je tvoja stvar. Zakaj hočeš svoj občutek lepljivosti prenesti name? Mislim, da bi prav ta izkušnja, torej izkušnja, da je smiselno služiti nečemu že samo zaradi načela, ker imam to za pravilno, mogla biti zdaj dobro sporočilo za tiste, ki si kje drugje zastavljajo vprašanje o smislu svojega ravnanja. Prav tu, v tem besedilu, sem poskusil njim, morda pa v glavnem sam sebi, razložiti, da ima to smisel.

Dva prostora – dvoje človekovih umestitev

Kako pomemben je pravkar navedeni odlomek iz Havlovega dunajskega intervjuja, ne bi tako dobro vedeli, ko ne bi pred kratkim imeli priliko v Novi reviji prebrati neko drugo besedilo. Gre za uvodnik Dušan Pirjevec in današnjost, ki ga je napisal filozof dr. Ivan Urbančič. Obe besedili govorita o eni in isti stvari, o razumetju človeka in njegove različne umeščenosti v svetu. Obe besedili nam dajeta možnost, da razvijemo dve paradigmi reševanja tega vprašanja; da ju soočimo in premislimo, kako katera ustreza ali ne ustreza biti človeka in sveta. Poglejmo najprej, na kratko, podobo Dušana Pirjevca, kakršno je za tridesetletnico smrti postavil pred nas Urbančič. Pri tem ne bomo omenjali tega, da je Urbančič zavezan svoji filozofiji, da Pirjevec zato ni samo akter realne zgodovine, ampak deluje na ukaz neke druge zgodovine, zgodovine biti, ki je edina merodajna in resnična, a nam žal nedostopna. Zato bomo sledili Pirjevcu, njegovim odločitvam in njegovim dejanjem le toliko, kolikor nam to omogoča naša izkustvena poučenost.


Urbančič nam pove, da Pirjevčevo zgodbo »bistveno zaznamujeta komunistična revolucija in partizanstvo«. Ker vemo, da ima partizanstvo podrejeno ali instrumentalno vlogo, nam ostane revolucija kot primarno in odločujoče dejstvo. Vprašanje revolucije je, pravi Urbančič, »vprašanje vseh njegovih vprašanj«. Kaj je revolucija, kako postane človek revolucionar? Ali je poklican? Na primer od biti? Morda, a kaj to pomeni? Ali tako, kakor je Prešerna poklicala poezija ali Mozarta glasbe ali Rodina kiparstvo? Nekateri revolucionarji se vdajajo taki razlagi, zlasti ker je post festum zelo udobna. Spomnimo se na Mitjo Ribičiča: »Revolucija je ukazala.« Če ta stavek nekajkrat obrnemo, se bo vedno spet ustavil v legi, kjer ga ne bomo mogli prebrati drugače kot: »Sami smo si ukazali. Sami smo se izbrali.« Za vsem torej nazadnje stoji odločitev. Urbančič vidi sicer izvor revolucije v evropski misli: »izvorišče komunistične revolucije je v sami zadevi velike filozofije« ali v »revolucionarnem uničenju obstoječega reda in vzpostavitev novega sveta«, torej v odporu proti krivičnemu socialnemu in političnemu sistemu. A mu kot odločilno dejstvo nazadnje ostane le posameznik s svojo osebnostjo in svojo naravo: »Od temeljnega stališča opazovalca namreč zavisi, kako in kaj se mu predstavi zgodovinski svet v celoti.« Obstajajo ljudje, v katerih se zgosti duhovni vzgon, ki jih prisili, da si pravijo: »edini svet je revolucija« in »revolucija je edina zgodovina«. In ko so v stanju to reči, jih prevzame vserazpoložljivost in vsepripravljenost; in »dionizična ekstatičnost«, ki jih ob tem prevzame pride kot potrdilo in zagotovilo. Revolucionar je torej človek, ki vidi svet, kakršnega hoče videti in ki se odloči, da bo postavil svet, kakršnega hoče postaviti. To je ena stvar, ki jo povzamemo po Urbančičevem orisu. (A nikjer ni rečeno, da je Urbančič hotel, da ga ravno tako razumemo.)
Druga stvar pa je ta, da je revolucionarjeva odločitev protislovna. Prej ali slej se izkaže, da je bila napačno koncipirana. Osnovna napaka je v tem, da se človek ne more v celoti uresničiti v modusu moči in volje. To je zato, ker je v moči in volji tendenca po nekončnosti, človek pa je končno bitje. V spopadu z nekončnostjo se končnost nujno zlomi. Nad vsemi stvarmi, ki so postavljene zgolj na moči in volji, visi že vnaprej sodba. To se je zgodilo tudi Pirjevcu. Urbančič navede nekaj njegovih izjav: »imel sem občutek, da sem se zlomil in odpovedal«, »spoznal sem, da nisem z vsem bistvom revolucionar,« »da nisem mogel doseči popolne identitete«. Urbančič mora nazadnje registrirati »nepopolno identiteto Pirjevca s Partijo, s komunizmom, z revolucijo, s partizanstvom«. Za to, kar smo mi hoteli s Pirjevčevim primerom pokazati, je povedano dovolj.

(V oklepaju samo še tri pripombe, ki pa z našim namenom sicer nimajo nobene zveze. Prvič, glede Urbančičeve omembe »Pirjevčevega preloma s partijo v začetku šestdesetih let«. Verjamemo, da so Pirjevčeva estetska in filozofska besedila, s katerimi je ta prelom izpovedal, vrhunska, a za prelom z nečim, kar je v zgodovinskem spominu ostalo kot partija, je potrebno izčrpnejše poročilo. Drugič pa ne moremo podpisati Urbančičevega stavka, da sta bila revolucija in partizanstvo »nujno stanje zgodovinskega človeka na slovenskem v tistem času«. Take trditve samo poglabljajo naše temeljne nesporazume. Tretjič pa stavku, da »človeku Boga niti iskati ni mogoče« postavljamo nasproti Waughov stavek: Man is meant to ask – Človek je zamišljen tako, da prosi. A, kot rečeno, to samo pod črto.)
Kar je važno, je to, da je postavljanje človeka na moči protislovno – ne samo na moči totalitarne partije, ampak tudi na moči liberalnega scientističnega upora.
Druga možnost, da človek doseže umeščenost na zemlji, ne samo, »v končni epohi svetovne zgodovine«, ampak vselej in povsod, pa je služenje. Na drugo nedeljo v letu A nam v cerkvi po berilu preberejo psalm 39 z odpevom:
Glej prihajam, da spolnim

Tvojo voljo, Gospod.

Ko nam ta verz preberejo, nas, še preden lahko rečemo, da smo ga razumeli, obide spoznanje, da so besede, iz katerih je sestavljen, prišle iz povsem drugega duha in drugega razumevanja človeka in njegove umeščenosti v svet, kot pa je bilo razumevanje, ki je dvignilo revolucionarja Dušana Pirjevca in njegove. Kar pa nas po premisleku tudi obide, pa je izvedljivost, uresničljivost, rešljivost programa, ki si ga človek v takem samorazumetju postavi. Izpolnjevanje božje volje je kompatibilno s človekovo končnostjo. To je tisto osnovno dejstvo, ki vzdržuje človeka v normalnosti. V tem samoumevanju človek zorje njivo, pokosi travnik, sezida hišo, postavi mesto, napiše zakon, sestavi pesem, gre na vojno, preboli bolezen, vstane zoper krivico, pretrpi smrt, nariše zemljevid vesolja in dela stvari, ki jih še nikoli nobeden ni poizkusil – vedno v zavesti, da je v senci Gospodove volje – pa tudi v njenem varstvu, pa tudi v njenih mejah. Izpolniti voljo, ki ni moja, vedno pomeni – iz sebe in po sebi – da se moram ozirati na kaj, kar nisem jaz.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Lepa žanjica Mirko Kambič

Sklicujoč se na voljo Boga, se je pomladi leta 399 pred Kr. branil Sokrat pred svojimi atenskimi sodniki: »Možje Atenci, če bi tedaj, ko bi me od vas določeni častniki postavili na neko mesto – tako kot je bilo pri Potideji in pri Amfipolisu in pri Delionu – če bi tedaj tam, kot drugi vztrajal in tvegal smrt, ko pa bi me Bog postavil na neko mesto in mi dal neko nalogo, pa bi iz strahu pred smrtjo ali pred čim drugim zapustil to mesto, tedaj bi, možje Atenci, naredil nekaj zelo hudega.«
Ko Romano Guardini komentira to mesto iz Platonove Apologije, dostavlja: »To ni samo čut za dolžnost – že sam po sebi velik – to je tudi zavest duhovne in religiozne poslanosti. To sta pobožnost in pogumnost, povezana z doživetjem resnice.« (Romano Guardini, Der Tod des Sokrates, 54)
Nekatere ljudi pripelje odločitev, da bodo izpolnjevali božjo voljo, do točke, kjer je zanjo treba plačati največjo ceno. V starih Atenah so trije tožniki dosegli Sokratovo smrt, ker je hodil po mestu in preizkušal in opominjal Atence, kakor mu je naročil Bog. V našem času jih je takih bilo na tisoče, stotisoče in milijone. Eno, mlado munchensko študentko, smo videli v filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl. Njeno zgodbo je ganljivo opisala v Zavezi 67 prof. Maja Ficko. Ena od tam objavljenih fotografij jo kaže, kako stoji pri oknu in gleda v pramen svetlobe, ki pada nanjo. Molitev, ki jo tam stoječa zmoli, nekaj ur preden jo obglavijo, se glasi takole:

Prosim te iz vsega srca,

kličem k tebi.

»Ti« ti kličem.

Čeprav o tebi ne vem ničesar dragega kot to,

da je samo v tebi moje odrešenje.

Prosim te,

ne obračaj se od mene, ljubi Bog, moj čudoviti oče.

Amen.

A kar je važno, je to, da je Sophie Scholl mogla tudi v tisti uri biti v identiteti. Eno s seboj.
Kaj so molili domobranci, vojaki slovenske narodne vojske, ko so jih gnali proti jaškom na Hrastniškem hribu in proti breznom v Kočevskem rogu, ne vemo. A molili so. Vemo, da so molili. In ali mislite, da bi bilo mogoče, da Bog v tisti molitvi, kakršnakoli naj je že bila, ne bi slišal: Glej, prihajam … Bili so v identiteti.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenija – Naša zadnja gora; za njo se doline odprejo proti morju Simon Dan