Avtor: Janko Maček

O tem, kako se je začelo v Menišiji, na tem lepem koščku naše zemlje med Borovnico in Cerknico, ki so ga nekoč imeli na skrbi kartuzijanski menihi iz Bistre, smo v naši reviji že pisali. Kljub temu smo se odločili, da tudi tale sestavek posvetimo tej temi. Zgodovina komunističnega nasilja nad Meniševci in njihovega spontanega upora proti njemu je namreč tako pestra in za marsikoga še vedno boleča, da je zlepa še ne bomo izčrpali. K tej odločitvi nas je pa tudi vzpodbudilo srečanje s 97-letnim nekdanjim skrivačem iz Begunj in obisk Vodiške doline ter Mihčevega brezna v začetku lanskega poletja.
Ko sva se lani 21. junija v zgodnjem dopoldnevu s prijateljem pripeljala v Begunje, so naju gostitelji najprej povabili k Francu Vidmarju, ki se je leta 1945 od maja do avgusta skrival po okoliških gozdovih. Razmeroma čili 97-letnik nas je presenetil s svojim bistrim spominom. Njegova zgodba je takale: Ko so domobranci v začetku maja 1945 zapustili domače kraje, sta se odpravila na pot tudi Franc Vidmar in njegov svak Tone, ki sta bila do tedaj »pod zaščito« na Rakeku. Že v Ljubljani pa sta se odločila za povratek domov. Pešačila sta do Borovnice in naprej v Begunje. »Osvoboditelji« ju nikjer niso ustavili. Letak na križišču nad domačo vasjo, ki je pozival, naj se vsi moški določene starosti takoj javijo novi oblasti, ju je opozoril, naj podnevi ne hodita v vas. Zavlekla sta se v bližnje grmovje in počakala večera. Še isto noč sta potem odšla v gozd. Nekaj časa sta se skrivala v divji, skaloviti dolini, ki ji domačim pravijo Kakava. Hrano so jima od časa do časa prinesli domači, težava je pa bila z vodo, saj je ni bilo daleč naokoli. Ponjo sta hodila k studencu v Vodiški dolini. Zaradi vode so tja prihajali tudi drugi skrivači. Precej Meniševcev se je tedaj skrivalo in čakalo boljših časov. Naša skrivača sta verjela, da sta najbolj varna, če se skrivata sama, zato sta se kolikor mogoče izogibala srečanjem.
Kljub temu sta nekoč srečala Stanka Debevca, Kotovega iz Bezuljaka, ki se je skrival skupaj z Janezom Kranjcem. Debevec je bil pri domobrancih, vendar je ob njihovem odhodu na Koroško prišel domov, da bi bil v pomoč ženi, ki je pričakovala petega otroka. Kmalu po srečanju z Vidmarjem sta Debevec in Kranjc v Vodiški dolini padla v zasedo. Oba so ubili in zavlekli v jamo nedaleč od studenca. Ker je prvi del jame precej ozek in nekoliko poševen, se niso potrudili, da bi ju spravili na dno, ampak so ju pustili kar na prvi polici, komaj dva metra pod površjem. Še naprej so ostali v zasedi in čakali na nove žrtve. Nekega vročega dne, bilo je konec julija ali čisto na začetku avgusta, sta prišla po vodo tudi Vidmar in njegov svak. K studencu se je napotil samo Vidmar, spremljevalec pa je ostal zgoraj v grmovju. Ko je Vidmar stopil na čistino, ga je nenadoma obšla čudna slutnja. Previdno se je bližal vodi in napeto opazoval okolico. V oči ga je zbodel leskov grm v bližini studenca. Ali mu samo strah govori, da ga zadnjič še ni bilo? Nenadoma je opazil, da so veje grma močno zatrepetale, čeprav ni bilo nobenega vetra, in ena je celo padla na tla. Preblisnilo ga je, da je pred njim zaseda, in v trenutku se je obrnil v beg. Le na pol je slišal rafal puškomitraljeza in sikanje krogel okrog glave, vendar nobena ni zadela. Ni se zmenil za klice: »Stoj, stoj,« ampak bežal, kolikor sta mu strmina in grmovje dopuščala. Kmalu po tem dogodku sta se Vidmar in svak šla javit v Cerknico. Zaslišali so ju in spustili domov. Šele tedaj sta zvedela, da je večina skrivačev odšla čez mejo v Italijo, zvedela tudi, kaj se je zgodilo s Stankom Debevcem in Janezom Kranjcem. Seveda javno o Debevcu in Kranjcu ni nihče govoril. Pri Kotovih – Stanko je bil namreč lastnik majhne kmetije in oče petih otrok v starosti od sedem let navzdol, najmlajša hčerka je bila rojena dva meseca po očetovi smrti – so konec leta 1945 vse zaplenili, češ da je gospodar pobegnil na Koroško. Ko je mati kasneje zahtevala zemljo nazaj, so ji odgovarjali: »Naj se gospodar vrne, pa boste vse dobili.«

Začelo se je že pred letom 1941

Vidmarjevo zgodbo smo uporabili za uvod v tokratni Kako se je začelo. Gotovo bo kdo pomislil, da po svoji vsebini spada kam drugam, nam se je pa zdela prav primerna, da z njo predstavimo vsaj del razmer, do katerih je privedel štiriletni »osvobodilni boj«. Kako je potekal ta »osvobodilni boj«, da je v Menišiji sprožil še posebno izrazito »kmečko vstajo«, kot je nekdo poimenoval začetek protikomunistične samoobrambe?

Opis slike: Begunje – Na desni Bonačeva hiša, kjer so se dogajale poglavitne begunjske reči

Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je bilo življenje v Menišiji dokaj razgibano. Na Kožljeku in drugod ob Rupnikovi liniji so gradili vojaške utrdbe. Pri tej gradnji so dobili zaposlitev in zaslužek tudi domačini. Gospodarska kriza, ki se je začela po letu 1930, je bila s tem v precejšni meri ublažena. Kupna moč prebivalstva se je povečala in trgovine in gostilne so uspevale – tudi zaradi tujih delavcev. Malo pred začetkom okupacije so na Kožljeku začeli graditi še vodovod, dokončali pa so ga že med okupacijo.
Leta 1930 je bil v Begunjah dograjen prosvetni dom in nekako ob istem času je v kraj prišla učiteljica Anica Drobnič. Župnik Ježek jo je poznal že z Blok in je pričakoval, da bo poleg dela v šoli prevzela tudi službo organista in zborovodje v cerkvi ter razgibala delo prosvetnega društva. Ni se zmotil. Drobničeva svojega dela res ni omejila na šolo, temveč se je z vnemo posvetila tudi cerkvenemu petju in organizaciji prosvetnega društva. Leta 1932 so jo izvolili za tajnico društva in od tedaj je pisala tudi društveno kroniko, iz katere zvemo marsikaj o takratni meniševski mladini. Nekaj časa je skrbela za društveno knjižnico, predvsem pa vodila društveni pevski zbor, pomagala pri igrah, ki so jih prirejali, in po potrebi tudi predavala. Znano je njeno predavanje na občnem zboru leta 1940 O nalogah in smernicah katoliške prosvete, ko je med drugim povedala sledeče: »Naj bo ta Dom kraj, kjer se bodo naši ljudje vzgajali in izobraževali, da bodo kos težkim časom in preizkušnjam, ki nas bodo morda doletele.« Njene besede so bile tako rekoč preroške, saj je tako sama kot mnogi drugi člani društva le nekaj let kasneje postala žrtev boljševiške revolucije, ki je neusmiljeno udarila po Menišiji. Naj tu omenimo vsaj dva, o katerih nameravamo nekaj več povedati v naslednjih poglavjih: Janez Hiti je malo pred začetkom okupacije prevzel vodenje društvene knjižnice, Jože Kranjc iz Dobca se je učil kmetijskega zadružništva na Češkem in bil potem med vodilnimi člani begunjske zadruge, nekaj časa pa tudi predsednik Fantovskega odseka, ki je nadomestil v času diktature prepovedanega Orla. Naj tu opozorimo še na župnika Viktorja Turka, ki je prišel v Begunje leta 1938 po Ježkovi smrti in so ga leta 1943 po vdaji postojanke kljub drugačnim obljubam odpeljali v Kočevje in z mnogimi drugimi umorili. Vsi navedeni so si prizadevali, da bi Meniševce spodbudili k napredku in izobrazbi na temelju krščanskih vrednot. Že tedaj se je zlasti med delavci pri gradnji vojaških utrdb in krajevnega vodovoda pojavljala tudi druga smer, ki je sama sebe imela za napredno, saj je odklanjala krščanske vrednote in obljubljala osvoboditev izpod svetne in duhovske gosposke. Kasneje se je tem obljubam pridružila še osvoboditev izpod okupatorja in celo stopila na prvo mesto. Kdo je torej kriv za začetek razdora v Menišiji? Nekdo, ki vidi napredek in osvoboditev človeka predvsem v protikrščanstvu, bo seveda za razdor obtožil župnika, učiteljico in njune sodelavce, češ, da so med preproste ljudi uvajali klerikalno politiko, ki poleg sebe ni trpela nikogar drugega. Kdor pa s treznim premislekom sledi dogodkom, ki so se leta 1941 začeli v Menišiji, mora priti do drugačne ugotovitve.

Opis slike: Poroka Stanka Debevca in Ivane Brancelj

Proti koncu poletja 1941 so se po Menišiji razširile govorice, da se v gozdovih zbirajo četniki, ki bodo kmalu udarili po Italijanih in jih pregnali iz dežele, nakar bo zavladal nov družbeni red, ki bo tudi malemu človeku omogočil dostojno življenje. Nobena skrivnost ni bila, da take novice prihajajo iz Cerknice ali pa s Kožljeka od delavcev pri vodovodu. V nedeljo, 19. oktobra 1941 zvečer je Borovniška partizanska četa v Bezuljaku napadla desetino starejših italijanskih vojakov, ki so rušili jugoslovanske obmejne utrdbe. Trije vojaki – delavci so bili v napadu mrtvi. Italijani so zato zaprli okrog trideset domačinov. Večina vaščanov Bezuljaka ni imela nobene zveze z napadalci, so pa vedeli, kdo je bil z njimi povezan, vendar so vztrajno molčali. Zaradi pomanjkanja dokazov so Italijani zaprte vaščane kmalu izpustili. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da je župnik Turk naslednjo nedeljo s prižnice obsodil »škodljive podvige nerazsodnih ljudi« in pozval k pameti in molitvi. Verjetno ga je k temu spodbudilo pismo škofa Rožmana, ki ga je 24. oktobra 1941 naslovil na vse duhovnike v škofiji in v njem analiziral razmere v Sloveniji ter naročil, naj duhovniki vplivajo na ljudi, da se vzdrže vsega, kar bi oblastnike nagibalo k strožjim ukrepom. »Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo, pač pa mu hudo škodijo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu dejansko škoduje«. Pozival je tudi k molitvi: »Molite, kakor sta Mojzes in Aron molila za ljudstvo.« (Griesser Pečar – Dolinar, Rožmanov proces, str. 86 in 226.) Že pred tem je Rožman povabil k obhajanju prvih petkov. V Begunjah se je ta pobožnost zelo hitro uveljavila in ljudje so se je v velikem številu udeleževali. Slovenski poročevalec je »prve petke« razglasil za belogardistično propagando. Kljub temu sta – menda je bilo na pomlad 1942 – na ta dan prišla v begunjsko cerkev dva domača partizana v uniformi in oborožena pristopila k obhajilni mizi.
Decembra 1941 je neki partizan v Begunjah pri belem dnevu ustrelil 18-letnega dijaka Marjana Pregeljca, brata duhovnika Ivana, ki je imel novo mašo leta 1934. Potem se je govorilo, da je bil Pregeljc ustreljen po pomoti, da so bile tiste krogle namenjene njegovemu svaku trgovcu Medenu. Veliko let po vojni so nekateri Begunjčani še srečali bivšega partizana, ki je rad povedal, kako je ustrelil Marjana Pregeljca in še nekaj drugih. Niso mogli pozabiti, da je bil možak pri tej pripovedi tako sproščen, kot da govori o vremenu ali o dobri letini.
V Koželjskem grabnu je tedaj taboril Šercerjev bataljon in njegovi člani so bili redni gostje na Kožljeku. Nagovarjali so domače fante, naj se jim pridružijo, ti pa so že vedeli, kaj pomeni rdeča zvezda, in so bili skoraj enakega mišljenja: »Ne, v gozd pa ne gremo.« Neki partizan je v nekem takem razgovoru povedal: »Motite se, ko mislite da rešujete sebe in domačo vas, če se ne odzovete našim vabilom. Vaša usoda je kljub temu v naših rokah. Le nekaj strelov bomo na pravem kraju oddali na Italijane in Kožljek bo gorel.« Del te napovedi se je uresničil že februarja 1942. Zaradi visokega snega in hudega mraza so se partizani iz Koželjskega grabna premaknili v bližnje vasi. Bili so prepričani, da so v takem vremenu varni pred Italijani. Toda ti so se kljub zimi pojavili, pregnali partizane in požgali dve domačiji na Kožljeku, prizanesli pa niso niti Stražišču, Beču in Pikovniku.

Opis slike: Debevčevi (Kotovi) 15 let po očetovi smrti – Z leve Stanko, Majda, Jože, mama, Iva in Tone

27. maj 1942 se je nagibal proti večeru. Koširjevi iz Dobca so se pravkar vrnili z njive, kjer so okopavali krompir, ko so se na dvorišču sosednje – Kranjčeve hiše pojavili partizani. Iskali so Jožeta Kranjca, ki smo ga že omenili kot vodilnega begunjskega zadružnika in člana Fantovskega odseka. Kmalu so ga odpeljali proti Bezuljaku. Čez nekaj časa je tekla za njimi tudi Jožetova starejša sestra Jerica. Ko so prišli do Bezuljaka, se je glavnina z Jožefom in Jerico ustavila na gornjem koncu vasi, nekaj članov patrulje pa je odšlo po Mira Koširja. Bil je že v postelji, saj je bil bolehen, toda moral se je takoj obleči in iti z njimi. Vsi skupaj so odšli proti Kožljeku. Ko so se približali vasi, je bilo že vse v temi in le pasji lajež je dokazoval, da vas ni izumrla. Na dvorišču Boštjanove domačije so se ustavili in vodja patrulje je ponovno ostro ukazal Jerici, naj se vrne domov. Ponovila je odgovor, ki ga je na podoben ukaz dala že prej: »Ne, kamor gre brat, grem tudi jaz!« Šele na bratovo prigovarjanje, naj uboga in prenoči pri znani družini na Kožljeku, je popustila. Nekoliko je postala, da se je kolona izgubila v noč, potem pa sedla v travo in prisluškovala. Čez nekaj časa je zaslišala lajanje psov v Stražišču. Tako so v Dobcu že naslednje jutro vedeli, da so partizani poleg Jožeta Kranjca vzeli tudi Mira Koširja in ju odpeljali proti Stražišču. Isto noč – izgleda, da je bila na delu še ena skupina – so se oglasili tudi v Begunjah pri trgovcu Matičiču, temeljito izpraznili njegovo trgovino, njega pa odpeljali s seboj. Po nekaj dneh sta se Kranjc in Matičič vrnila, Koširja pa ni bilo. Kranjc je povedal, da so bili v taborišču nad Zalo. Med vprašanji, ki so mu jih zasliševalci zastavili, je bilo tudi, kakšno mnenje ima o Koširju. Odgovoril je, da je dober in zaveden Slovenec, kmalu potem pa začutil, da ni prav odgovoril, da je prijatelju s tem odgovorom verjetno škodil. Ni dvoma, da »zaveden Slovenec«, kot ga je imel v mislih Jože Kranjc, zasliševalcem ni bil všeč, vendar bi Koširja najbrž obsodili tudi brez njegovega mnenja. Vsekakor pa ta dogodek lepo dokazuje, kako besede v določeni situaciji niso več imele svojega pomena. »Sodniki«, ki so sodili po odloku o zaščiti slovenskega naroda, so pod izrazom »zaveden Slovenec« razumeli nasprotnik OF in komunizma, kar je bilo za Mira Koširja in za marsikoga v tistem času usodno.
Poglejmo nekoliko, iz kakšne družine je izšel Miro Košir in kako je ta sprejela dejstvo, da se sin ni vrnil. Mirotov oče je bil doma pri Koširjevih, po domače Markovih v Dobcu. Postal je financar in v času stare Avstrije več let služboval v Trstu. Poročil se je s Tržačanko in imela sta tri sinove. Po očetovi upokojitvi je družina prišla v Dobec, med drugo svetovno vojno pa so stanovali v Bezuljaku. Sin Miro se je izučil za mizarja. Ker zaradi gospodarske krize ni imel zaposlitve, se je prijavil k orožnikom in dobil službo v Ribnici na Pohorju. Nemci so ga kmalu po zasedbi preselili na Hrvaško, okrog novega leta 1942 pa se je vrnil v Bezuljak, ki je bil pod Italijani. Malarija, ki jo je bil Miro prebolel med služenjem vojaškega roka, mu je pustila posledice, zato je bil večkrat bolan. Z Jožefom Kranjcem sta bila vrstnika in dobra prijatelja, oba sta bila letnik 1915 in ujemala sta se tudi v svetovnonazorskih pogledih.
Omenili smo, da je Jože Kranjc po povratku iz partizanskega »zapora« imel slab občutek, ker je zasliševalcem rekel, da je Miro zaveden Slovenec. Skrbelo ga je zanj in prav tako Markove, ki so bili sosedje Kranjčevih in v dobrih odnosih z njimi. Mirotovi domači dolgo niso verjeli, da bi se mu moglo kaj hudega pripetiti. Zlasti oče, ki je kot nekdanji »Tržačan« imel slabe spomine na Italijane in verjel, da jih bodo partizani v kratkem pregnali, se je takoj razjezil, če mu je kdo skušal dopovedati, da Miro ni več živ. Svoje so naredili tudi »obiski«, ki so se začeli nekaj dni po sinovem odhodu. Prišli so po njegove škornje, obleko, orožniško uniformo in podobno, češ da je vključen v njihovo enoto in vse to potrebuje. Skrbna mati je pomislila, da bi sin gotovo bil vesel kakega priboljška v hrani. Dogovorila se je z družino s Kožljeka, za katero je vedela, da je povezana z onimi v gozdu. Potem je nekajkrat hitela na obisk na Kožljek s polnim cekarjem, v katerem je bila steklenica kozjega mleka, košček prekajene svinjine, ki so jo Markovi ob košnji vzeli iz pepela, kos kruha in morda še kaj. Ko ji je sinova sestrična nekoč omenila, da Miro nič več ne potrebuje, se je hudo razjezila. Toda ob nekem obisku na Kožljeku so se ji oči odprle. Kot navadno je vstopila v kuhinjo, da bi gospodinji izročila priboljšek za sina. Ker je bila gospodinja trenutno nekje zunaj, se je malo razgledala in skozi priprta vrata shrambe opazila nekaj steklenic, v katerih je prinesla mleko. Takoj jih je prepoznala, saj je oče v njih dobil vino od prijatelja iz Trsta in so se ločile od drugih steklenic. Sedaj je vedela, da imajo prav tisti, ki govorijo, da Miro nič več ne potrebuje, vendar gospodinji tega ni pokazala. Na Kožljek pa po tistem ni več šla. Oče niti tedaj ni verjel, ampak se je jezil na neumne ženske privide. Verjel je šele, ko mu je Jože Kranjc pokazal pisno likvidacijsko povelje, ki so ga med drugimi papirji našli v praznem taborišču vaški stražarji iz Begunj. Ko so namreč izvedeli, da so partizani odšli iz Koželjskega grabna, so 9. septembra 1942 skupaj z otavsko vaško stražo odšli tja in Jože Kranjc se je po vrvi spustil v Krimsko jamo in se prepričal, da v njej res ležijo trupla begunjskih deklet in drugih žrtev. Slovenski dom je o tem pisal 26. septembra 1942 in jamo poimenoval za »brezno rdeče svobode«. Najbrž je to ime nastalo v glavi nekega novinarja, dejstvo pa je, da je bila Krimska jama po ožji in širši okolici že znana kot kraj groze in smrti.

Na primeru Mirotove družine vidimo, kako težko so nekateri spoznali pravi obraz komunistične Osvobodilne fronte. Italijanov niso marali in želeli so, da čimprej izginejo z naše zemlje, zato so bili pripravljeni podpreti vsak odpor proti njim. Tudi župnik Turk, ki je jeseni 1941 sicer s prižnice svaril pred nepremišljenimi dejanji, je nekaj časa simpatiziral z odporniki. Neki starejši Begunjčan se spominja, da se je glavni organizator OF iz Cerknice Ludvik Lovko večkrat ustavil pri župniku. Baje je nekaj časa tudi prejemal Slovenskega poročevalca. Tudi France Rot iz Župenega je bil v začetku naklonjen OF. Ljudje so ga poznali in cenili. Vedeli so, da je bil v jugoslovanski vojski podnarednik, zato so spomladi 1942 pričakovali, da jim bo pokazal pravo pot. Ko je France zvedel, da partizani pobijajo zavedne Slovence, je prekinil odnose z OF in bil kot izgubljen. Brez uspeha je iskal zvezo z nacionalno ilegalo. Ni se mogel sprijazniti z mislijo, da bi za samoobrambo vzel orožje od Italijanov.

Opis slike: Begunjsko prosvetno društvo z župnikom Turkom (1940)

Poboji – pri Krimski jami in drugi – povzročijo nastanek vaških straž

Druga grupa odredov ali vsaj njen del se je na pohodu na Gorenjsko ustavila tudi pri Krimski jami in v noči na 30. junij prešla železniško progo Verd–Logatec. Del njenega načrta za tisto noč je bil napad na vlak pri Verdu. S tem naj bi zamotili Italijane, glavnina pa bi med tem prešla progo. Proti pričakovanju so partizani v napadenem vlaku našli internirance in se potem z njimi vrnili nazaj proti Kožljeku. Na hitro so opravili med njimi nekakšno anketo in jih razdelili v tri skupine. Od skupine najbolj sumljivih so jih v naslednjih dneh 12 pobili. Pravzaprav je bil to prvi množični poboj – skupini 12 mladih fantov že lahko rečemo množica, mar ne – ki so ga zagrešili komunisti. Do tedaj so v glavnem pobijali posameznike, ponekod tudi več članov družine hkrati. Kaj so zagrešili ti fantje, da so jih obsodili na smrt? Je bila vredna smrti njihova odkrita izjava, da želijo iti domov?
Kakšna osvoboditev je to: rešijo te okupatorske internacije, kjer bi imel vsaj skromno možnost za preživetje, in ubijejo, ko izjaviš, da se želiš vrniti domov? In, da bi zabrisali sledove svojega početja, da slučajno ne bi kdo našel groba, te vržejo v Krimsko jamo!
Dober teden po poboju rešencev z vlaka so se spravili nad begunjska in okoliška dekleta. Znano je, kako so dekleta v Bezuljaku zavrnila italijanske vojake, ki so jih vabili na ples: »Me bomo plesale, ko boste vi odšli.« No, to in ono dekle je pa vendarle popustilo mikom kavalirjev in šlo z njimi. Ne bomo rekli, da je bila ta popustljivost vredna hvale, smrti pa zato tudi niso zaslužile. Še manj je bilo krivo dekle, ki je bila sestra ali samo prijateljica tiste, ki je šla z Italijani. Ivanka Purkat iz Otav je šla v Ljubljano obiskat brata in so jo zato obtožili kot izdajalko. Menda so prav njo prvo pahnili v Krimsko jamo. V Okoliševi knjigi Žrtve druge svetovne vojne tako najdemo podatke o sedmih dekletih in ženah, ki so v prvi polovici julija 1942 končale svojo pot v Krimski jami, češ da so izdajale Italijanom. Tega niti niso skrivali. Kadar so komu grozili, niso pozabili omeniti Krimske jame. Rotovi z Župenega so zaradi strahu pred nočnimi obiskovalci spali pri sosedu in ko so se neko jutro vrnili domov, jih je čakal listek s sporočilom: »Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami!«

Opis slike: Begunjska vaška straža, kmalu po ustanovitvi

4. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani na Italijane, ki so se približali Kožljeku, oddali nekaj strelov in se umaknili. Italijani so obkolili vas, ukazali ljudem, naj iz hlevov spustijo živino, in začeli požigati. Že med zimsko hajko so požgali dve domačiji, sedaj pa so uničili vse ostalo. V svojem uničevalnem zanosu so postrelili tudi nekaj živine, ki je tavala po njivah in travnikih okrog vasi. Marsikateri vaščan se je tedaj spomnil napovedi izpred nekaj mesecev, da bo Kožljek gorel.
Območje od Kožljeka pa tja do Blok in Cerknice je tedaj veljalo za osvobojeno ozemlje, kjer je bila na hitro vzpostavljena nova oblast. Za Trojiško so uradovali v gradu Pajkovo, pri Sv. Vidu v nekdanji občinski pisarni, v Otavah pa kar pri Popitu, na domu bivšega orožnika. Nova oblast je ukazala prekopati ceste, jih zasekati z drevjem in določila, kje naj vaščani noč in dan stražijo, da jih Italijani ne bi presenetili. Tako so vidovski možje in fantje stražili na Pirmanskem vrhu, Otavčani pa na Stražiški Špici, od koder je bil razgled na več strani, tudi proti Begunjam.
Italijani potem v Otave niso prišli od Begunj, ampak od Rakitne. V ranem jutru 21. julija so se nenadoma pojavili v Gornjih Otavah, takoj po hišah pobrali vse moške in jih zaprli v podružnično cerkev. Pri 16-letni Pavli Knap iz Dolenjih Otav so našli dovolilnico za prehod meje osvobojenega ozemlja in dekle prisilili, da jim je povedala, kje jo je dobila. Bivši orožnik France Popit, ki je bil nekakšen komisar tega območja, je poleg drugega tudi izdajal dovolilnice za prehod meje. Knapovi je izdal dovolilnico za pot v Borovnico in ji hkrati naročil: »Dovolilnico potrebuješ zaradi naših patrol, Italijani je pa ne smejo videti, zato jo pri Strmcu skrij pod skalo in na povratku spet poberi.« Dekle se je ravnalo po tem navodilu, toda že blizu doma so jo ustavili Italijani in preiskali. V »pisarni« pri Popitu so menda potem našli še neke sezname. 24. julija so skupino dvajsetih otavskih mož in fantov odgnali proti Stražišču. Kmalu po izhodu iz vasi so postrelili prve in nato streljanje ponavljali, dokler jim ni zmanjkalo »internirancev«. Med postreljenimi sta bila tudi dva otavska učitelja. V Otavah so slišali streljanje, vendar jih ni vznemirilo, saj so Italijani pogosto streljali brez vsakega vzroka. 27. julija je prišla neka žena iz Stražišča in povedala, kaj je odkrila ob poti. Nenavaden vonj jo je namreč opozoril, da je pogledala od kod prihaja in videla, kaj se je zgodilo. Ker v Otavah skoraj ni bilo moških, je nekdo šel prosit za pomoč Župence. S tremi vozovi so šli proti Stražišču in pobrali trupla. Na otavskem pokopališču so skopali dve veliki jami in jih brez krst položili vanju. Le z rjuhami so jih pokrili in zasuli. Pri pokopu ni bilo duhovnika, saj v Begunje niso mogli, vidovskega župnika pa so partizani ubili 14. julija, ko je z njihovo dovolilnico šel v Cerknico. Niti v dneh, ko so bili Otavci zaprti v svoji cerkvi, niti ko so mrtvi ležali ob cesti proti Stražišču niti pri pogrebu ni bilo nobenega partizana. Le nekaj ur po pogrebu pa so prišli po 16-letno Pavlo Knap in njeno 50-letno mater, češ, da sta izdali otavske može in fante. Odgnali so ju proti Ržišču in čez nekaj dni vrgli v Mihčevo brezno.

Opis slike: Oktober 1942 – Jože Kranjc se spušča v Mihčevo brezno

27. julija zvečer se je nad Begunjami in okolico razbesnela nevihta. Med močnim grmenjem in bliskanjem je iz debelih, temnih oblakov lilo kot iz škafa in orkanski veter je lomil drevje. Med nevihto je v vasi zmanjkalo elektrike, zato so se ljudje spravili k počitku. Tudi pri Hitijevih, po domače Kovačevih, je bilo tako. Nenadoma se je glasovom nevihte pridružilo razbijanje po vratih in klici: »Odpri, hitro odpri!« Kovačevi so vedeli, kdo kliče. Starejši sinovi Janez, France in Vinko so hitro zlezli na podstrešje, oče pa je na pol oblečen stal v veži in okleval, kaj naj naredi. Medtem so se razletele šipe okna, ki je gledalo na dvorišče, in nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Svetili so si z baterijami. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih. Ne vemo natanko, kako so potem prišli fantje s podstrešja. Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije ter preko sosedovega dvorišča. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu še z bajonetom prebodel vrat. Takoj po strelu so zasledovalci izginili iz vasi. Celo očeta so v naglici spustili, Franceta pa odpeljali s seboj. Bil je bos in v sami spodnji obleki. K umirajočemu Janezu so najprej prišli sosedovi in ga prenesli v svojo hišo. Janezova sestra je po razmočeni bližnjici skozi sadovnjake bosa tekla po župnika. Kmalu po župnikovem prihodu je Janez izdihnil. Očeta je vse to tako pretreslo, da se je onesvestil. Franceta so tri dni vlačili po gozdu, nato pa ga najbrž živega vrgli v Mihčevo brezno. Zgodbo o njegovem trpljenju in breznu je povedal mlad partizan, ki se je kasneje javil begunjski vaški straži.
Janeza so 28. julija zjutraj položili v krsto in prenesli v domačo hišo. Novica o njegovi smrti se je hitro razširila in s cele Menišije so ga prihajali kropit. Možje in fantje so potem v gručah stali sredi vasi in se pogovarjali. Vedeli so, da bi partizani tisto noč iz Begunj odgnali več mož in fantov, če jim načrtov ne bi prekrižal strel, ki je zadel Janeza. Tudi na Kožljeku so možje in fantje takoj stopili skupaj, ko je zjutraj neko dekle priteklo povedat, kaj se je ponoči zgodilo v Begunjah. Bili so soglasni, da je bolje, da se sami prijavijo za internacijo, kot da doma čakajo, kdaj jih bodo pobili partizani ali Italijani. Njihovi domovi so že tako bili požgani in uničeni. Ko je nekdo povedal, da so možje in fantje iz Bezuljaka in Dobca že v Begunjah, so se tudi sami odpravili na pot. Italijani so njihovo ponudbo za internacijo zavrnili: »Zakaj to? Ostanite doma in se branite. Dali vam bomo orožje, da se boste lahko sami branili.« Nastanek vaške straže v Begunjah in okoliških vaseh je bil izrazito spontan. Ljudje so dolgo prenašali pritiske z ene in z druge strani. Partizanom so pomagali na razne načine in o vsem molčali, od Italijanov itak nikoli niso pričakovali nič dobrega. Ko so v začetku julija požgali Kožljek, so vaščani trpeli in molčali, ko so proti koncu julija postrelili Otavce, so bili na robu obupa, toda kje naj iščejo pomoč? Ko so partizani sredi julija metali v Krimsko jamo njihova dekleta, so trpeli, hkrati pa celo imeli slab občutek, da so jih morda sami premalo trdo držali. Ko pa so zverinsko umorili Janeza in Franceta Hitija in nameravali umoriti še več najboljših faranov, je bila mera polna in ustanovile so se vaške straže.
Septembra 1943 so bile med postojankami vaških straž na Notranjskem, ki so jih partizani s pomočjo italijanskih topov prisilili k predaji, tudi Begunje. Kljub drugačnim obljubam so zmagovalci potem župnika Turka, poveljnika Vojsko, učiteljico Drobničevo in več drugih Begunjčanov odpeljali v Kočevje in pred ustrelitvijo zasliševali. Vsem so postavili tudi vprašanje o nastanku vaške straže. Zgodovinar Stane Okoliš je po raziskavi zapisnikov kočevskih zaslišanj pripravil razpravo za 26. številko Zaveze, iz katere smo vzeli nekaj odlomkov. Župnik Turk je med drugim povedal naslednje: »Okupacija po Italijanih me je močno presunila, kakor tudi vse moje farane, ker sem poznal postopanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem prepričan, da ta okupacija ne bo trajna in da bo na kakršenkoli način prišla zmaga v roke Angležev, in to iz zgodovinskih razlogov. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta – dobival sem tudi Poročevalca – dokler niso padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal: župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, Komljanec in Ehrlich. Vedel sem, da padajo naši najboljši.

Opis slike: Šestindevetdesetletni Franc Vidmar

Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Ker ni bilo v kraju italijanske garnizije, tudi nismo dobivali hrane, vsaj maja meseca ne. Italijani so požgali Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so bile težave prevelike, so se fantje in možje zmenili, da gredo prostovoljno v internacijo, in so šli v Cerknico. 27. ali 28. julija sta bila usmrčena brata Hitija, tedaj smo pa vsi zgrabili kovčke in se odločili, da gremo vsi moški proč. 28. julija sem se oglasil na poziv pri kolonelu Seraglii, ki je bil to pot zelo prijazen. Izjavil je, da obžaluje besede, ki mi jih je govoril pri Medenu, da je bil takrat v zmoti in mislil, da smo vsi komunisti, sedaj pa ve, da to ni res, in nam je pripravljen dati orožje, da se bomo lahko branili. Naslednji dan so Italijani pripeljali v Begunje 30 pušk, še prej pa so z avtomobili pripeljali nazaj moške, ki so se javili za prostovoljno internacijo. Pri razdeljevanju pušk sta sodelovala trgovec Matičič in Kranjc Jože iz Dobca. Spiska zanesljivih in nezanesljivih ni bilo. Poveljstvo je najprej prevzel Kranjc Jože, nato Matičič. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, ampak samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov.« (Zaveza 26, str. 82.)

Ing. Vojska, kasnejši poveljnik begunjske vaške straže, je dal naslednjo izjavo: »Izhajam iz cerkovniške družine v Domžalah. Po prihodu Nemcev sem moral bežati, ker so mi domžalski Nemci kot zavednemu Slovencu grozili z maščevanjem. Pred vojno se politično nisem udejstvoval, ker se nisem strinjal z nedemokratičnimi oblikami političnega dela, bil pa sem zagret narodnjak in globok vernik. Na OF sem sprva gledal s simpatijo. Potem so se vanjo vmešali neresni elementi, kar sem opazoval v Begunjah (na Notranjskem), kjer sem kot gradbenik dobil službo. Spomladi 1942 sem opazoval člane terenskega odbora iz Dolenje vasi pri Cerknici, kako so hodili sekat v gozd, les prodali, pa denarja niso porabili za OF. Ko je bil naš narod v najhujši stiski, sem videl, kako so ti ljudje denar zapili, veseljačili po vasi in igrali s harmoniko. Ni mi bilo všeč, da so bile vse žage zaprte, destilacija Nemca Krammer Jožeta pa je smela nemoteno delati. Pri Sv. Vidu je bilo med ofenzivo 1942 več partizanov na pokopališču. Prišli so Italijani, partizani pa so nanje streljali, čeprav so kmetje prosili, naj gredo proč. Partizani so se nato umaknili, Italijani pa so iz vasi pobrali vse moške in jih (51) ustrelili. Italijani so pri Sv. Vidu našli tudi neke partizanske spiske o ljudeh iz Otav. Na podlagi teh spiskov so ustrelili 18 ljudi, med njimi oba učitelja. Nekaj ljudi so ubili tudi partizani, med njimi dve ženski, ki jih je italijanska straža zalotila s partizansko prepustnico. Ko sta jo pod grožnjami izdali Italijanom in povedali, kje sta jo dobili, sta bili nato od partizanov justificirani. Obsojal sem to postopanje. Povod za organizacijo bele garde pa je bil uboj Hitijevih fantov. Nekaj dni po ofenzivi leta 1942 so partizani obkolili vas in aretirali dva katoliška fanta Hiti Janeza in Franceta. Eden je poskušal pobegniti, pa so streljali za njim in ga nato zaklali, drugega so odpeljali in ga vrgli v Mihcovo brezno. Kasneje so ga od tam potegnili, pa na rokah ni imel nohtov. Drugi dan so šli ljudje iz vasi k Italijanom, da se bodo branili. Takrat mi ni bilo všeč, da so se ljudje oborožili, in sem se umaknil v Ljubljano. Po 14 dneh sem se vrnil v Dolenjo vas, kjer bele garde ni bilo. Decembra 1942 sem videl, da se ljudje med seboj pobijajo tudi zaradi osebnih razlogov. Da bi preprečil neumnosti in katastrofe, sem po nagovarjanju nekega ‘duhovnika’, ki je menda bogoslovec ali kaplan iz Ljubljane, odločil, da prevzamem komando postojanke v Begunjah. Mislil sem, da bom lahko storil več dobrega kot slabega.« (Zaveza 26, str. 86.)

Alojz Matičič je odgovoril takole: »Od začetka sem bil simpatizer in sem podpiral partizane. Okrog 17. maja 1942 so mi očitali, da sem njihov nasprotnik, in so me aretirali. Po zaslišanju so me po štirih dneh izpustili. Osumljen sem bil, da sem komandant bele garde. O tem pa jaz takrat nisem ničesar vedel. Dne 28. julija je pa bil slučaj Kovačevih in zaradi tega mi vest ni dopuščala, da bi stal ob strani.« – Vinko Hiti je izjavil sledeče: »Dva moja brata so usmrtili partizani, češ da sta izdajalca, pa kar jaz vem, nista nič izdajala. V belo gardo sem prišel tako, da drugače ni moglo biti. Partizani so nam rekli, naj gremo k njim, da bomo tam varni. Italijani so rekli, da vedo za vsakega posebej in da bodo vse družine spravili v internacijo, če gremo v gozd. V belo gardo niso silili nikogar, zlasti ne ing. Vojska. Nekateri možje v vasi niso bili zraven, ker pač niso hoteli. Drugače so bili med njimi tudi pristaši OF, celo terenci.« Kot zadnjo poglejmo še izjavo Franca Rota iz Župenega: »Iz Župejna sem šel v vaško stražo na Otave. Bil sem prisiljen pristopiti. Italijani so na Otavah, 5 minut oddaljeni vasi, ubili 22 fantov. Aprovizacije nismo dobivali. V gozd nisem mogel, ker sem moral gospodariti za bolehne starše. Ni mi preostalo drugega kot zagrabiti puško, ko so Italijani to zahtevali. Vas se je odločila spontano potem, ko je videla, da so to storili v Begunjah, in osnovala vaško stražo.« (Zaveza 26, str. 89.)

Ni dvoma, da so jetniki, ki so dali gornje odgovore, bili pod hudim pritiskom, saj so želeli ohraniti vsaj golo življenje, čast in poštenje sta jim pa narekovala, da govorijo resnico. Zgodovinar, ki je raziskal zapisnike zaslišanj, ugotavlja, da so zaslišanci večinoma navedli objektivne vzroke za vstop k vaškim stražam in obrambo pred komunističnim in italijanskim nasiljem. Zasliševalci so porabili veliko časa za ugotavljanje vzrokov nastanka vaških straž, kakor, da le ti ne bi bili razumljivi vsakemu normalnemu človeku. Seveda je bila skozi očala partije videti ta slika popolnoma drugačna in je v marsikateri glavi ostala takšna do današnjih dni.

Trpljenju ni videti konca

Za kolikor toliko popolno sliko begunjske polpretekle zgodovine moramo omeniti še dva dogodka: partizanski napad septembra 1942 in napad eno leto kasneje, po kapitulaciji Italije. V noči na 19. september 1942 so »osvobodilne« sile napadle Begunje. Vaški straži, ki se je utrdila v Bonačevi hiši, niso prišli do živega, so pa požgali več drugih hiš in gospodarskih poslopij, med njimi tudi Kovačevo hišo. Tako je France Hiti, ki ga je 30. oktobra 1942 vaška straža dvignila iz Mihčevega brezna, tistih nekaj ur pred pogrebom ležal na parah kar na dvorišču požgane domače hiše. Iz brezna so tedaj potegnili samo Franceta, trupla Knapovih dveh in Janeza Zalarja pa so še ostala v globini. Kaj je zagrešil mladi partizan, ki še ni izpolnil 18 let, da so ga njegovi lastni tovariši pahnili v brezno? V času italijanske ofenzive je prišel domov in terenci so bili takoj pozorni nanj. Morda je mislil le nekoliko počakati, da bi se italijanska vihra umirila ali premaknila drugam. Pastirji iz Bezuljaka so videli, kako ga je partizan – domačin spremljal po poti pod vasjo v gozd. Potem se je govorilo, da so ga obsodili zaradi dezerterstva.
14. septembra 1943 so partizanske enote obkolile Begunje. Podpiralo jih je italijansko topništvo. Ta dan je padlo največ granat okrog cerkve, župnišča in šole, vendar niso naredile posebne škode. Branilci so brez težav odbili nekaj napadov pehote. Noč je minila precej mirno, toda naslednji dan se je napad okrepil. Pojavila sta se tudi dva tanka. Topovska granata iz tanka je zadela zvonik farne cerkve in veliki zvon se je razletel na kosce. Opoldne so bila nekatera poslopja v vasi že močno poškodovana. Poveljstvo obrambe je bilo v Bonačevi hiši sredi vasi, toda zaradi močnega obstreljevanja je bila zveza med posameznimi obrambnimi položaji slaba in so bili večinoma prepuščeni samim sebi. Ko so napadalci ponudili pogajanja, se je ta neenotnost še posebno pokazala. Na spodnjem koncu vasi so se pojavile tudi neke ženske iz Cerknice in kričale, da je premirje že potrjeno. Ženske so tudi prepričevale župnika in poveljnika Vojsko, naj ustavita boj, da ne bo žrtev. Kakor hitro so na nekaterih obrambnih položajih ustavili ogenj, so napadalci vdrli v vas in obramba je bila zlomljena. Tako so se Begunje 15. septembra popoldne brez posebnih pogajanj predale.
Vaški straži v Bezuljaku in v Dobcu nista bili obkoljeni. Iz Dobca je patrulja odšla po pomoč v Borovnico in 16. septembra zgodaj zjutraj je močna skupina Borovničanov skupaj s patruljo prišla na Kožljek, kamor se je umaknila preostala vaška straža iz Dobca. Zvedeli so, da so Begunje padle že prejšnji dan popoldne in da so tudi vaško stražo v Bezuljaku zajeli partizani.
Takoj po »osvoboditvi« Begunj so prijeli župnika, učiteljico Drobničevo in še nekatere ter jih zaprli v Jagrovo hišo. Člane vaške straže so postrojili sredi vasi in med njimi iskali ing. Vojsko ter trgovca Matičiča. Ker ju niso našli, so zagrozili, da bodo vsako uro streljali talce, če se ne javita. Ko sta prišla iz skrivališča, so ju pridružili ostalim aretirancem, naslednji dan pa s tovornjakom odpeljali v Kočevje.
Znano je, da so precej jetnikov iz kočevskih zaporov postrelili v Mozlju, druge v Jelendolu pri Ribnici, precej begunjskih mož in fantov pa na Mačkovcu nad Iško. Župnika Turka so avgusta 1944 našli med drugimi žrtvami v grobišču blizu Grčaric.
Kdor bi po tragičnih dogodkih leta 1943 zaključil, da je meniševskega protikomunističnega odpora za vedno konec, bi se hudo zmotil. Res da v Begunjah ni bilo domobranske postojanke, vendar je po statističnih podatkih Okoliševe knjige bilo v občini Begunje še po 15. maju 1945 173 žrtev ali 53 % od skupnega števila 329. Ni potrebno razlagati, da so bile te žrtve spomladi in poleti 1945 izključno na protikomunistični strani, večinoma domobranci, vrnjeni iz Vetrinja na Teharje. 47. domobranska četa, ena od čet Rupnikovega bataljona, je bila sestavljena pretežno iz Meniševcev in drugih Notranjcev, vodil pa jo je tudi na njeni zadnji poti Jože Kranjc iz Dobca, ki se je jeseni 1942 spustil v Krimsko jamo in v Mihčevo brezno. Redki še živi iz te čete se spominjajo poveljnika, kako je na pol oblečen sedel na teharskem šodru in čakal, kdaj ga bodo poklicali za odhod na Hrastniški hrib. Očitno ga ob prihodu v Teharje niso odkrili, sicer bi ga že tedaj ubili z drugimi domobranskimi oficirji.
Kadarkoli razmišljamo o žrtvah komunističnega nasilja v obdobju po 15. maju 1945, nam stopijo pred oči meniševska dekleta in žene. Kje naj iščemo vzrok, da jih je v začetku maja 1945 toliko šlo z domobranci na Koroško in da so tudi one prišle v Teharje? Gotovo najprej pri Krimski jami in Mihčevem breznu. Ko so nekdanji »upravljalci« Krimske jame septembra 1943 ponekod prevzeli oblast, so spet pokazali, da se jih je treba bati. Turjak, Kočevje, Jelendol, Mačkovec, Pudob in jama Kozlovka ter drugi kraji so dovolj nazorno spregovorili o tem. Kar 19 deklet in žena naštejemo na seznamu žrtev begunjske občine, ki so šle skozi Teharje. Pa tudi doma ženam po maju 1945 ni bilo prizaneseno. Ivano Brezec, Dehinčevo mamo, o kateri pripoveduje njen vnuk Franc Turšič v knjigi Tomažičou Francel z Bajgn, ki jo je lansko leto izdal Muzej novejše zgodovine v Ljubljani, so oznovci ubili 8. julija 1945 ob cesti med Begunjami in Cerknico. Med teharskimi žrtvami naj posebej omenimo Oblakove, po domače Jurmanove iz Selščka. Štiri sestre: Antonija – rojena 1919, Angela – rojena 1920, Ljudmila – 1924, Ana – 1927 in dva brata: Alojzij – 1923 ter Anton – 1926 so bili vrnjeni iz Vetrinja in nobeden ni prišel domov.

O tem strašnem genocidu, o vseh teh žrtvah se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti, še manj pa ob njihovih grobiščih, če se je zanje sploh vedelo, prižigati sveče. Miličniki so zlasti okrog praznika vseh svetih skrbno pazili, da se na nedovoljenem kraju ne bi pojavile sveče ali cvetje. Nekega novembrskega dopoldneva leta 1978 se je pri Hitijevih v Begunjah oglasil miličnik. Gospodar je delal v kovačiji in nekaj vaščanov je bilo z njim zaradi naročil. Miličniku je bilo nerodno nastopiti pred možmi, zato je potrkal na kuhinjska vrata in povedal gospodinji, kaj ga je prineslo. Pri Mihčevem breznu, globoko v gozdu, je za dan mrtvih gorelo nekaj svečk in nekdo je namignil, da so jih verjetno prinesli Hitijevi. Gospodinja mu je odgovorila, da oni zagotovo nimajo nič pri tem, saj so njihovega Franceta že leta 1942 dvignili iz brezna in pokopali na domačem pokopališču. Zapisal je njeno izjavo in odšel. Ni vedel, da je na videz brezbrižno gospodinjo spomnil na »grob« njenega očeta Stanka Debevca v Vodiški dolini. Vendar tedaj še ni bil čas, da bi kaj storili. Leta 1994 pa so šli, se spustili v jamo in po daljšem iskanju na prvi polici blizu vhoda našli dve človeški okostji. Ker je bil Debevec majhne in šibke postave, njegovega ni bilo težko prepoznati. Pobrali so njegove kosti, jih prenesli na pokopališče pri podružnični cerkvi Marije vnebovzete v Bezuljaku in tiho pokopali.
S tem so Debevčevi, po domače Kotovi iz Bezuljaka, končno dobili grob svojega očeta, ki je leta 1945 kot skrivač padel v Vodiški dolini, ko je šel po vodo. O Kotovi družini in njenem trpljenju bi lahko veliko povedali. Najmlajša hčerka Majda je bila rojena dva meseca po očetovi smrti. Konec leta 1945 so jim vse zaplenili, češ da je gospodar pobegnil. Ko je mati kasneje prosila, naj zaplembo prekličejo, so ji odgovarjali takole: »Če želiš zemljo nazaj, naj se mož vrne!« Garali so in bili pri tem večkrat lačni, toda mati je poskrbela, da so otroci imeli lepo otroštvo in mladost. Znala jim je prikriti svoje bolečine in skrbi, da jih z njimi ne bi zagrenila. Seveda jih je pa zato sama teže nosila. Ko so otroci nekoliko odrasli in že marsikaj razumeli, so mater spoštovali in ni jim bilo težko držati skupaj.

Opis slike: Dobec, ena od menišijskih vasi

Marsikatera mati v Menišiji in po drugih krajih se je tedaj znašla v podobnih preizkušnjah. Ko je vse drugo odpovedalo, so vztrajale v človeško gledano skoraj nemogočih razmerah in skrbele za dom in družino. Vztrajale so – morda se tega niso niti zavedale – tudi namesto očetov in bratov, ki so izginili v jaških Hrastniškega hriba ali breznih Kočevskega roga ali v jami Vodiške doline, vztrajale tudi namesto deklet, ki so jih odpeljali s Teharij in jim genocidno preprečili, da bi postale nosilke življenja. Tak je bil pač tisti čas, čas nezaslišanega zla, pa tudi čas velike zvestobe in ljubezni.