Avtor: Milan Kučan

V naslednjem prispevku zavzema nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan stališče do članka »Mračni konec Titovega obdobja v Sloveniji«, ki je izšel v NZZ 7. oktobra. Orisuje svoj pogled na dogodke med drugo svetovno vojno in v času takoj po njej. Avtor prispevka v NZZ je zapisal, da se Kučan ni povsem osvobodil titoistične podobe zgodovine iz svojih funkcionarskih let.

Razmeroma pozno sem zvedel za članek »Mračni konec Titovega obdobja v Sloveniji« (NZZ 7. 10. 2005). Njegov pisec v njem obravnava dogodke na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno in v času neposredno po njej. Ta leta sodijo med najbolj boleča v celotni slovenski zgodovini. Celo danes, po več ko pol stoletja, pomenijo ti dogodki žal še vedno enega najglobljih jarkov v slovenski politiki in terjajo prav zaradi svoje občutljivosti razsežno razlago in umestitev v zgodovinski kontekst, brez poenostavljanja in enostranosti.

Zgodovinska dejstva

Iz spoštovanja do »Neue Zürcher Zeitung« in njenih bralcev se oglašam z repliko k članku, v katerem sem omenjen tudi jaz kot nekdanji predsednik države republike Slovenije. Ne zavoljo polemike, temveč kot opozorilo, da je v Sloveniji mogoč tudi drugačen način gledanja na tedanje dogodke.
Članek interpretira nekatera moja ravnanja in stališča. Zato bi rad že vnaprej jasno povedal, da je bila in je še nadalje vodilna misel mojega delovanja, ustvariti predpostavke za tvorno sožitje prebivalstva v mladi slovenski državi in preseči medsebojna nasprotja, pred katera nas je postavila zgodovina sredi minulega stoletja. Iskal sem izhod iz ločujočih nasprotij preteklosti, predvsem tistih iz vojne in povojne dobe, ki so jih zaznamovale totalitarne ideologije 20. stoletja, surovost zasedbe, neprilike odporništva, zapletene razmere v Sloveniji med vojno, kolaboracija z zasedbeno oblastjo, ideološka zaslepljenost in revolucionarna opojenost z nasiljem v vrstah zmagovalcev po vojni. Prvi pogoj za premagovanje nasprotij je poznanje zgodovinskih dejstev, ki morajo biti integralna sestavina nacionalnega zgodovinskega spomina, iz katerega ne sme biti nič izbrisano ali zamolčano. To pa pomeni tudi, da visoko cenimo vrednote, kakor so svoboda, varovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, tiste vrednote torej, ki so jih slovenski partizani branili in obranili pred napadalci. Te vrednote so bile vzori v boju demokratičnih zaveznikov, katerega sestavni del je bilo tudi slovensko partizansko gibanje.
Že zdavnaj so minili časi, ko so v Sloveniji poznali samo črno-belo podobo svoje vojne zgodovine. Proces raziskovanja svoje lastne preteklosti v njeni celoti se je začel že v socializmu, denimo v osemdesetih letih z rehabilitacijo žrtev »dachauskih procesov«, v katerih je revolucionarna povojna oblast obračunavala z domnevnimi nasprotniki iz svojih lastnih vrst v montiranih procesih, in v zgodnjih devetdesetih letih s spravno slovesnostjo, ki sva jo vodila tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in jaz na prizorišču množičnih pobojev v Kočevskem rogu.

Koraki k spravi

Ta proces je samostojna Slovenija nadaljevala z vrsto postopkov za popravo krivic, s postopki za rehabilitacijo žrtev montiranih procesov, z reprivatizacijo in vračanjem premoženja, razlaščenega po vojni, s temeljitim raziskovanjem zgodovinskega dejanja, z označevanjem grobišč in s številnimi spominskimi slovesnostmi. Ni mogoče zanikovati, da so današnje, predvsem mlajše generacije Slovencev in tudi oblast, ne glede na njeno politično pripadnost, vložile veliko materialnega in duhovnega prizadevanja v proces sprave. Ta spravni proces naj bi omogočil, da bi zmogli vzeti nase celotno breme dogodkov med vojno, povezanih z vojno, in po njej, ne glede na to, kako boleče bi to utegnilo biti za posameznike ali za posamezne skupine. Mi Slovenci potemtakem spadamo med tiste evropske narode, ki svojo zgodovino v celoti sprejemajo in s tem tudi v Sloveniji udejanjajo nosilno podlago za prihodnost Evrope in vrednot, na katerih temelji proces njenega povezovanja in sprave.
V tem procesu sem sodeloval kot prvi predsednik samostojne slovenske države, pa tudi že poprej. Globoko sem prepričan, da sprava ne pride sama od sebe, temveč le z dejavnim iskanjem na poti, na kateri se učimo spoznavanja in razumevanja, sprejemanja in odpuščanja.

Avtor slike: (Ona, 5. 3. 2002)

Opis slike: Milan Kučan, častni gost Generacije znanosti VIII (Ona, 5. 3. 2002)

Nobenega opravičila za kolaboracijo

Ne vem, katere od mojih izjav pred parlamentarnimi volitvami so imeli v mislih sogovorniki pisca tega članka, ki naj bi izpričevale, da »se nisem osvobodil titoistične podobe zgodovine«, in zavoljo katerih nekateri dvomijo o odkritosrčnosti vseh tistih, ki so bili politično dejavni že v prejšnjem socialističnem sistemu. S tem se sploh ne želim ukvarjati. Res pa drži, da ostajam zvest prepričanju, da je bilo odporniško gibanje Slovencev vseh družbenih slojev in političnih taborov, ki so se branili pred zatiranjem posameznika in naroda, ki so ga hoteli italijanski, nemški in madžarski okupatorji zbrisati s svetovnega zemljevida, nekaj velikega.
Tudi krvava, maščevalna dejanja predstavnikov revolucionarne oblasti po vojni ne morejo okrniti te veličine. Odporništvo je bilo moralno utemeljeno, legitimno dejanje. Še naprej sem prepričan o tem, da tudi v tedanjih prevladujočih razmerah, usodnih za slovenski narod, ni bilo nikakršnega opravičila za oboroženo kolaboracijo z okupatorji, tudi ne za »taktično in pogojno«, ki bi čakala na to, da bodo drugi premagali nacizem in fašizem. Kolaboracija je bila skrajno nemoralno dejanje. Tako so kolaboracijo svojih rojakov pojmovali tudi v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, na Norveškem in v drugih zasedenih deželah. Vsaka druga interpretacija bi pomenila prevrednotenje tistih vrednot, ki so zapisane v temelje današnje Evrope kot dosežek zmage zaveznikov, tudi slovenskih partizanov.
Mislim, da se bo proces natančnega raziskovanja in preudarjanja o vzrokih za to, da so se v Evropi 20. stoletja odrekali temeljem humanizma, nadaljeval, tudi v Sloveniji. Kar se tiče množičnih pobojev med vojno in po vojni, je bilo moje stališče vedno to, da zločin ostaja zločin in da enega zločina ni mogoče opravičevati z drugim. Hkrati pa ostajam prav tako prepričan o tem, da med vrednote moderne Evrope spada tudi načelo, da posameznikov ne more obsoditi politika, ampak morejo to samo sodišča na podlagi demokratičnih zakonov. Sleherno drugačno ravnanje bi pomenilo, da se vnovič zaide na tista zgrešena pota, ki so pripeljala do najstrašnejših nasilnih dejanj 20. stoletja.