Avtor: Ivanka Kozlevčar

Nadaljevanje in konec

Dragi vsi trije! Trst, 18. avg. 1954
Vaše sporočilce je mene presenetilo tako, kakor bo najbrž moje pismo Vas, ker sleherni izmed nas misli, da je bolj ali manj drugi kriv dolgega molka. Jaz bom najprej pojasnil s svoje strani, kako in kaj.
Aprila 1952 sem pisal zadnje dolgo pismo Danu na naslov v Buenos Airesu. Glasu nanj ni bilo, verjetno ni prišlo, ker ni bilo priporočeno. V začetku junija taistega leta sem prav tako na dolgo pisal Rudu Jurčecu s prošnjo, naj pismo spravi v roke tudi Vam ter mi pošlje Vaš naslov. Odgovoril mi je z zlatarsko skopimi in praznimi vrsticami, naslova ni sporočil, pismo je pa po stari navadi romalo na važnejše politične forume, kakor ste pa Vi in naslova mi tudi ni poslal. Potem sem dobil razglednico s sporočilom o koncentraciji vsega Vašega pionirskega kolektiva v Salti, seveda brez naslova, kje ste. Aprila lani je bil tu Bine Mozetič, kateremu sem naročil pozdrave za Vas s prošnjo, da pošljite naslov, katerega sem zdaj vendarle dobil. Poslednje zakasnitve od Vašega sporočila je krivo to, da smo imeli zadnja dva meseca vrsto obiskov. / … /
Drugi vzroki, zaradi katerih sem zanemaril vse pisanje, ne samo tistega Vam, so psihološki in človeški in spadajo v okvir novic, katere Vam bom v tem pismu skušal na hitro roko nametati.
Zadnji dve leti sem doživel več osebnih razočaranj kakor pa menda prej v desetih. Veste, kaj se pravi navzlic vsemu lastnemu notranjemu odporu in navzlic vsej osnovni nejevernosti spoznati po neizpodbitnih dejstvih, da je najboljši prijatelj, s katerim smo bili pol življenja v delu in težnjah zvezani na življenje in smrt ter si pomagali v vseh čudnih položajih revolucije in emigracije, ves čas, kar je v Trstu, agent Ozne. To je Ludvik. Vem, da boste ob tem vsi trije prav tako nejeverni in se boste smejali, kakor sem se do pred nekaj meseci jaz, toda zdaj se ne morem več.
Pred dvema letoma je pobegnil v Trst major Ozne Winkler, ki je imel na skrbi Primorsko in Trst. Začele so se širiti govorice, da je zaveznikom izročil seznam vseh tržaških agentov in obveščevalcev svoje ustanove. Med prvimi na njem naj bi bil Ludvik. Naši politični »prijatelji« vseh vrst, tudi protikomunisti, so to novico takoj vrgli na vse štiri vetrove, zlasti zato da bi padlo čim več senc name kot njegovega najboljšega prijatelja, po tisti stari logiki: »kar je oče, to je sin«. Kaj si hočeš udobnejšega načina za politično in moralno likvidacijo tolikim ljudem nadležnega Javornika in njegove brezkompromisnosti, kakor bi bile zveze z Ozno. Resnejši ljudje, bodisi Slovenci bodisi Amerikanci in celo kak Anglež, pa so me začeli svariti pred vsako zaupnostjo z njim.
Jaz sem vse skupaj vzel za obrekovanje in se boril zanj kakor ris, zakaj čustvo, logika in – žal namišljeno – poznanje njegovega značaja ter duševnosti so odločno govorili proti takim sumom. / … / Ludvik je od tedaj postajal vedno bolj zaprt, nedostopen in nervozen. Imel je vrsto živčnih zlomov. Med nama je zrasel nekak steklen zid, preko katerega stara, zaupna prijateljska beseda ni mogla več. Povsem se je oddaljil iz naše družbe, kolikor je je še. Dejal mi je samo še, naj prvo besedo v njej prevzamem spet jaz, češ da on ni več za to. Do tedaj je bil nesporni kapo on. Hkrati je začel na moč forsirati nastope tržaških in ljubljanskih titovcev na radiu, kjer je še vedno šef glasbenega oddelka, ter s tem dosti pripomogel, da se je naša postaja zelo zistovetila s Koprom in Ljubljano, če odštejemo poročila, ki jih jaz kljub zaveznikom, kljub politiki filotitovskih prostovoljcev v slovenskem vodstvu postaje in kljub sabotaži ljudi v lastnem uradu skušam držati kolikor toliko na stari liniji.
Moram pa reči, da jaz, ki bi moral biti prvi in najbolj zaželeni plen takšnega Ludovikovega dela, nisem nikjer zasledil česa, kar bi bilo v mojo škodo. Vendar sem nehote postal do njega previden in sem mu zaupal samo še nepomembne stvari. Vrh tega sem pa začel iskati dejstev ter razmišljati o nekaterih čudnih dogodkih iz prvih let njegovega bivanja v Trstu, zlasti o njegovi patološki nervoznosti leta 1947, ki ga je dvakrat prignala k meni v Rim in je hotel za vsako ceno proč iz Trsta, tudi v Argentino. Takrat mi je zaupal, da ga drži Ozna zaradi nekaterih neprevidnosti pri iskanju zvez z njo – po naročilu Amerikancev – tako v krempljih, da ga bo onemogočila.
Verjetno so mu grozili tudi z likvidacijo, če ne bo pariral, on je pa, kakor sem pozneje večkrat spoznal, kar se tiče lastnega kadavra, velik zajec. / … /
Ameriški major, o katerem sem govoril prej, mi je pa v začetku julija z dejstvi, imeni in datumi razpršil vse objektivne dvome o Ludviku ter potrdil resničnost vsega tistega, proti čemur sem se dve leti boril. Dejstev ni mogoče zanikati, naj se čustvo in izkušnja še tako upirata. Jaz ga imam sicer še vedno za prijatelja, ki ni nikoli odpovedal in ki mi vsaj hote ni mogel storiti ničesar zalega, toda kako mi je zaradi tega iz sto razlogov hudo, rajši ne govorim. / … /
Moral sem pisanje za dan pretrgati: včeraj popoldne sva šla z Agno pozdravljat Tineta Debeljaka in Jožeta Vombergarja ženi, ki sta z družinami potovali v Argentino. Obe sta polni nekega iracionalnega prepričanja – kakor vedno bolj večina ljudi na oni strani – da bo v kratkem prišlo do spremembe. Ta vera, ki nima navsezadnje nobenega zunanjega prijemljivega temelja, je na las podobna tisti, s katero so ljudje leta 1944 tako za trdno pričakovali konca vojne. Do letos tega pri razgovorih z ljudmi, ki hodijo sem, nisem opazil.
Druga stvar, ki sta jo povedali, je razočaranje ljudi tam gori nad političnim nedelom stare krekovske emigracije; skrb, kdo bi bil sposoben prevzeti oblast, ko pade Tito, in pa presenečenje, da je v Trstu toliko emigrantov sklenilo kompromis s komunisti, vzelo spet jugoslovansko državljanstvo ter hodi na obiske in počitnice v Slovenijo. To je tudi ena žalostnih plati razvoja v Trstu, zlasti še, ker se mora vsakdo, ki kaj od njih dobi, obvezati, da bo delal zanje, to je za Ozno. / … / Mislim, da bo takih, ki se držimo, kmalu manj kot prstov na eni roki. Danes je ni vTrstu ene nekomunistične družbe ali omizja, kjer bi Ozna ne imela svojega neposrednega ali pa vsaj posrednega zaupnika. Nekaj je tega krivo zamočvirjenje zaradi dobrega življenja tukaj, zaradi česar je večina izgubila pogum za kako nadaljnje tveganje, če se stanje v Trstu spremeni tako, da tukaj ne bo več eksistence. Po drugi strani podlegajo ljudje titovskim frazam o potrebi po skupnosti vseh Slovencev tukaj, o tem, da samo matična država lahko ščiti tudi begunce; vabilom za vrnitev z vsemi mogočimi jamstvi in obljubami; zagotovilom, da bodo vsem za službe, ki so jih imeli tukaj, priznali doma pokojnino. Toda prej ali slej vsakogar postavijo pred izbiro: ali bo delal zanje ali naj računa s posledicami.
To je v veliki meri uspeh Jožeta Zemljaka, ki kot opolnomočeni minister vodi titovsko zastopstvo tukaj že od leta 1950. Ker večino tržaških emigrantskih razumnikov osebno pozna, je dobil za glavno nalogo to. Režim doma se boji vsakega emigranta bolj, kakor si pa to mislimo, zlasti v Trstu, kjer živimo navsezadnje med lastnimi ljudmi in ustvarjamo opozicijo na lastnih tleh. Strah pred tem je tudi eden glavnih vzrokov, da Jugoslavija tako sili na likvidacijo Svobodnega tržaškega ozemlja. Pred nekaj meseci je Kardelj v ožjem krogu priznal, da rajši vidijo, da ima Trst Italija, kakor pa da bi se tukaj ustvarjalo drugačno slovenstvo, kakor pa je njihovo.
Zaradi tega so napeli zadnji dve leti vse sile, da bi čim več ljudi pridobili ali za vrnitev ali pa vsaj zase, tako, da so kompromitirani in ne morejo imeti več nobenega vpliva. Svoje emisarje so pošiljali prav k vsem, celo k meni. Precej pri vsem pomaga tudi tržaška jugoslovenarska zagamanost vseh, razen kominformističnih Slovencev. Vsi ločijo med režimom in Jugoslavijo, ko da je ta danes kaj drugega kot režim. Jaz sem menda edini, ki načelno ne grem na nobeno njihovo niti kulturno prireditev, ki jih je zadnja leta ogromno. Skoraj ga ni tedna, da ne bi tukaj gostovala kaka glasbena ali druga umetnostna skupina, solisti, pevci, igralci, drama, opera itd. Edino izjemo sem napravil, ko je bila tukaj ljubljanska Opera, a še to zgolj zaradi Valensa /Voduška/, ki ga je kot direktorja silno zanimala moja sodba o njenem nivoju. Moram reči, da mi je še za to žal, zakaj bil sem predmet take oznovske in druge pozornosti, da mi je bilo na moč zoprno. Marsikdo je najbrž z zadoščenjem ugotavljal, da tudi jaz nisem več tako neodjenljiv … / … /

Zemljak me navzlic staremu otroškemu, zavodarskemu, študentskemu in ostalemu tovarištvu ne mara poznati. Prejšnje čase smo na zavezniških »parties« večkrat trčili skupaj, a se je vedno obrnil vstran v strahu, da naju ne bi predstavili. Tudi na cesti je bežal pred menoj. Jože Ronko je bil parkrat pri njem, a se je pogovoru o meni vedno izvil. Jaz bi ga rad dobil samo za toliko, da bi mu rekel, čemu se me boji, če je pa on zmagal!
Zgodbo, kako je Agna dobila dovoljenje za izselitev, najbrž veste. Kakor tolikokrat je tudi to pot v mojem življenju igrala vlogo sreča, ki me pravzaprav ni še nikoli izdala, čeprav je ženska.
Agna je bila lani za počitnice z otroki, mamo in Francko ob Bohinjskem jezeru v običajnem seniku, sredi same titovske gospode, bodisi iz žlahte bodisi druge. 14. avgusta so ji povedali, da je prišel k Zlatorogu Tito s Kardeljem in vsem svojim dvorom. Bog ji je dal bliskovito misel, da bi poslala otroke prosit ga za dovoljenje. Agnica, ki je bolj boječa, si ni upala, Alenka in Mirko pa sta s šopom ciklam in ponavljajoč Agnina navodila, kaj naj rečeta, hladnokrvno koračila mimo straž do mize, kjer je mož sedel. Pozdravila sta ga in mu rekla, da imata veliko prošnjo do njega: če bi lahko šli k očetu. Tito je vprašal, kje sem. Rekla sta, da v Trstu na radiu. Tedaj se je oglasi Kardelj, da jih pozna, da sta otroka časnikarja Mirka Javornika. Tito je vprašal še, koliko jih je in če je mama v službi. Potem je dejal: »Boste šli«, in sicer po slovensko, kot da bi vedel, kaj sem. Nato jih je prevzel eden njegovih tajnikov zaradi podatkov. Onadva sta pa že od daleč vpila Agni in Agnici: »Je dovolil«. Tajnik je dejal, da bo v tednu dni imela potni list, zakaj če Tito kaj obljubi, je vedno tako.
Toda trajalo je še tri mesece, preden se je zgodilo. /Boris/ Kraigher, Marinko, Šentjurčeva in drugi ljubljanski prvaki so storili vse, da bi stvar preprečili. Hoteli so Agno izmučiti, da bi se naveličala spraševati; hoteli so jo pripraviti do kake neprevidne izjave, da bi se izkazala nevredno; pregovarjali so jo, naj se rajši vrnem jaz, češ da me zelo cenijo in bi me silno potrebovali doma. Morala je zagroziti, da bo pisala pač v Beograd, kako izpolnjujejo Titovo obljubo. To je zaleglo.

Hkrati so začeli napadati mene, posebno med tržaško krizo po osmem oktobru. Kraigher me je silovito zdeloval po radiu iz Kopra, češ da sem kot edini zavzel v tem času protijugoslovansko stališče ter dajal ne vem kakšne izjave – in tako dalje. Hoteli so z javno gonjo dokazati, da ne zaslužim tega, čeprav je Tito obljubil.
Jaz sem vedel, da bo šlo pri vsem skupaj za to, ali bodo zmagali partijski pomisleki ali Titova beseda. Nisem verjel, da pridejo, dokler jih nisem zagledal na postaji. Ko mi je Agna sporočila, nisem povedal nikomur, niti Ludviku, samo Humarju (Tega se vsaj Franci spominja iz Rima; nazadnje je vodil vso emigracijo za Argentino. 1948 je dobil štipendijo čikaškega kardinala Stritcha, končal tam univerzo, nato šel doktorirat v Washington, kjer je študiral z dvema letalskima generaloma, ki sta mu dobila službo v svojem ministrstvu. V jeseni 1952 je prišel v misiji letalskega ministrstva v Trst, kjer je prav za prav edini moj prijatelj / … / )
Molčal sem zaradi tega, ker bi nihče ne verjel, če bi ta verzija prišla od mene, in pustil, da se je novica razširila po Trstu iz titovskih virov. To ni trajalo dolgo, zakaj po Ljubljani in Sloveniji je šlo kot ogenj, titovci pa so to izkoristili kot reklamo, češ kako znajo biti oni lojalni in fair celo do takih nasprotnikov, kakor sem jaz.
Ko je Agna imela potni list, sem se šele spravil na delo in na reševanje problemov. Teh ni bilo malo. A imel sem povsod srečo. Po osmem oktobru lani so morale amerikanske rodbine iz Trsta in tako je bilo na razpolago precej stanovanj, posebno na Opčinah. Tja si ni upal seliti nihče, zakaj tri kilometre proč je bila tedaj Titova vojska. Jaz sem vedel, da s tistim ropotanjem o vdoru v Trst ne bo nič, in sem šel iskat tja. Dobil sem štirisobno stanovanje v drugem nadstropju patricijske vile s parkom, opremljeno, s kopalnico in vsem drugim za 30.000 lir, kar bi sicer stalo 70.000. Ker sem se spoprijaznil z gospodarjem, Judom in sionistom, ki je bil v Palestini takrat ko jaz, in mu nesel svojo knjigo o njej, je bil tako navdušen, da mi je znižal na 20.000. Tako mi je literatura spet enkrat pomagala, seveda pri tujcu. Uredil sem vse, kar se je dalo, vzel dopust in čakal 2. decembra. Z Agno sva bila zmenjena, da pridejo z opoldanskim Orientom, a da bo še telegrafirala. Telegrama pa ni bilo. Tisto dopoldne sem šel, ker je bil pač lep dan in sem bil na dopustu, na sprehod do openske postaje – prve na našem ozemlju. Verjel sem morda 5%, da pridejo. Bil sem nervozen, da sem postal sumljiv policiji. Ko so zvedeli, kdo sem in za kaj gre, je bila stvar senzacija za vse obmejno osebje. Vlak je prišel minuto prej, ko bi moral. V prvem vagonu jih je bilo na oknu vseh pet! Spoznali so me v hipu, ko sem zagnal klobuk v zrak, ter tekel vzporedno z vlakom čakat, da bo opravljen pregled. Čez pet minut smo bili skupaj, in tako se je skoraj po devetih letih začelo novo življenje, za katero je bilo tako malo verjetnosti, da ga bom še kdaj deležen. Toda neka nerazumljiva vera me je držala v Trstu, dasi nisem imel nobenih stvarnih razlogov zanjo. / … /
Ko smo prišli s postaje domov, je pod vrati čakal telegram. Po zadnji prijaznosti Ozne je hodil iz Ljubljane – nujno – tri dni …
Nedeljo pred njihovim prihodom sem dobil na stanovanju, za katero ni vedel v Trstu nihče, obisk oznovskega odposlanca iz Ljubljane. Prinesel mi je zbegano Agnino pismo, ki ga je, kakor je povedala, morala napisati na Ozni v Ljubljani na diktat, da če hočem, da bomo spet vsi skupaj, naj uredim svoje razmerje z domovino … Šlo je za izsiljevanje v poslednjem trenutku.
Kako sem opravil to, je daljša zgodba in naj ostane, poleg drugih številnih novic, za prihodnjič. Pisal Vam bom takoj spet, ko dobim sporočilo, da ste prejeli to pismo. Zdaj zares, zakaj zdaj tudi Agna skrbi, da ne bom starih, tako redkih prijateljev več za dolgo pozabljal.
Vsi, posebno jaz, Vas iz srca pozdravljamo v starem duhu in starih upih!
Vaš Mirko

Dragi Mirko! 21. 11. 1954
Že lep čas je od tega, kar sem prejel Tvoje dolgo pismo in na katero sem Ti takoj poslal dve besedi in potrdil prejem. Z odgovorom sem odlašal in odlašal, pa ne iz malomarnosti ali lenobe, ampak radi pomanjkanja časa, ker res menda nisem bil še nikoli tako zaposlen, kakor sem sedaj tu. Julija sem bil po treh letih v Buenos Airesu, kjer sem videl vse stare skupne prijatelje in vsi so me naravnost napadali s spraševanjem po Tebi, in če kaj pišeš. Tako torej nismo bili edini, ki smo ostali brez Tvojih vesti. Sedaj je že en mesec in pol tam Franci, in če govori o Tvojem pismu, je to gotovo prava senzacija med vsemi, s katerimi smo nekoč skupaj junačili. / … /
Pa nekaj o nas in to bo menda tudi vse, kar ti bom mogel od tu poročati. Mamica in Franci sta že več kot dve leti v Argentini tu v Salti, kjer smo si kupili majhno hišico, kjer živi ona, dočim je Franci v službi pri žveplenem rudniku 4200m visoko v Andih in je trenutno, kot sem že omenil, službeno v Buenos Airesu. Jaz sam sem pa že skoraj štiri leta v gozdu 60 km od železnice in 160 od Salte ter se grem s starim Mikoličem gotovo enega od najbolj divjih pionirjev vseh slovenskih beguncev. Saj ni da bi Ti našteval vse, ker bi mi ratalo predolgo in naj le povem, da smo sem v to goščavo privlekli strašno železno pošast /20.000 kg/, ki jo kurimo, da nam vrti kolesja, krčili gozd, speljevali 2 km daleč vodo, postavljali barake za žago in delavce, kopali vodnjake s pitno vodo in se sploh pečali z raznimi sličnimi deli, ki jih je nekoč sicer v drugih časih že stari Robinzon opravljal. Prva leta so bila težka, da ne rečem zelo težka, sedaj se nam pa nekam odpira in se vse še nekako prav vrti, predvsem ker smo dobili pred par meseci iz Nemčije lepe stroje, ki smo jih zamenjali za onega, ki smo ga imeli tam kupljenega, če se še spominjaš, še izza medvojnega časa. Kar se tiče mašinerije, smo že kar lepo opremljeni in je le škoda, da zemlja, na kateri smo se že toliko prepotili, ni naša. Pa to pri delu ne moti in je bolj sentimentalnega pomena. Franci ima tam, kjer je, lepo mesto, le kompanija se maje, in če bo šla k vragu, nemara ne bo več iskal nove službe, ker do tedaj bom nemara že jaz toliko naprej, da njegova plača ne bo več tako bistvena in da bova imela tu dela dovolj. Zdravi smo, hvala Bogu, vsi in vesel sem, da ste tudi pri Vas, posebno Ti, po fotografiji sodeč, izgledaš izvrstno in menda nisi bil še nikoli tako pri sebi, kot si sedaj.
Kot sem Ti nekoč menda že pisal in sedaj ne vem, če si pismo dobil, je velika, res velika škoda, da si zapustil literaturo. Tu imam Pero in čas in prebiram in prebiram. Ono prastaro o Benetkah, Padovi, sejmu in zemlji ob jezeru so, vsaj za mene, če morem biti radi Tebe objektiven, gotovo ene najboljših stvari, ki so se napisale od 30. leta naprej. Pa ta uboga literatura, ki jo drsajo sedaj zunaj in menda doma tudi! Ti pa, ki si zdaleka nad vsemi temi tiči, molčiš. Prosim, pošlji mi Tabor, saj to je menda vse, kar imaš 12 let nazaj in še to je menda le politika.
Kaj nameravaš sedaj, ko bo, kot izgleda, s Trstom konec? V USA k Mimi in očetu?
Ne dlakocepi in ne glej, kdo je komu pismo dolžan, tudi ne tehtaj pisem po njihovi obsežnosti, od tu se težko kaj piše razen o »poslih«, mašinah in ev. še o materi prirodi, kar pa skoraj ne spada v pisma. Da bi pa pisal tako, kot se reče, sam iz sebe kot pesnik, pa ne znam.
Najlepše pozdrave vsem Tvojim, predvsem Agni, saj otroci me ne poznajo, razen mogoče Agica, h kateri naj pripomnim, da je škoda, da sem prišel že do štiridesetih in v Ameriko. Ja, koliko je pa to dekletce pravzaprav že staro in je v resnici tudi tako fletno kot na fotografiji? Mirko, Mirko, staramo se, vsaj Ti, saj jo boš že v par letih ženil.
Če utegneš in če se Ti količkaj da, piši kmalu! Pozdrave
Tvoj Dano

Trst, 23. dec. 1954
Dragi Dano in vsi skupaj!
Tvoje pismo je prišlo, prav ko sem Ti hotel spet pisati. Potem so nastopile neke komplikacije v zvezi z mojo službo in preden se je vse skupaj razjasnilo, je preteklo spet nekaj tednov, tako da žal ne boš imel mojega odgovora za božič. Vidi se, da res pionirite – Tvoje sporočilo je hodilo po zraku celih devet dni. / … /
Ne vem, če sem Ti posebej zabičil, a mislim, da si zgodbo o Ludviku obdržal za Vaš domači krog. V Buenos Airesu so o stvari nedvomno informirani s svoje strani – saj so tam, v USA in v Kanadi, še o meni širili laži, kako se pripravljam z razvito zastavo korakati nazaj v Ljubljano.
Celo Edvard, ki me vendar dovolj pozna, po strani sprašuje v Trstu, če je res. Ni in ne bo, tudi če bi imel poginiti. Pred kratkim sem tudi javno razpršil vse dvome, ki jih glede tega širijo o meni titovci in stari klerikalci, vsak iz svojega interesa. Primorski dnevnik me je oktobra spet enkrat po gozdovniško napadel zaradi kolaboracionalizma in drugih neumnosti izza vojne ter me skušal prikazati kot nekakšno pošast, ki se je mora vsak Slovenec ogibati. Jaz sem odgovoril v Katoliškem glasu čisto na kratko: če sem res tako ničvredno strašilo, kako da sta mi predsednik ljubljanske vlade Kraigher ter policijski minister /Mitja/ Ribičič še 11. septembra letos poslala svojega zaupnika z nujnim vabilom, naj se vrnem domov ali pa se jim pridružim v Trstu. Oni da so me vedno imeli in me še imajo za poštenega človeka in dobrega Slovenca, ki bi lahko ogromno koristil. Nudijo mi zato vse možnosti za kakršnokoli delo in mi celo zagotavljajo, da bo v tem primeru moje ime šlo častno v zgodovino … Lahko si misliš, kako sem se smejal, ko mi je mož iz gozda trikrat ponavljal te naučene besede. Poslal sem ga seveda k sto vragom in upam, da bom odslej imel mir. Malce me moti samo to, da je tukaj na Opčinah prišel kmalu potem v sosednjo vilo stanovat uradnik titovskega konzulata, ki rad gleda podnevi in ponoči čez naš plot. / … /

Kar se tiče moje literature: pišem veliko in v starem stilu za radio, kjer se moje stvari odražajo od drugih prav tako, kakor so se v Ljubljani. Imam že za debelo knjigo aktualnih esejev iz svetovne in domače kulturne ter umetnostne problematike, literarnih reportaž ter prav toliko tako imenovane čiste literature: novel, prikazov, razpoloženj in celo poezije. Večina oziroma prav vse je šlo v javnost po radiu, deloma pa pri raznih prireditvah. Žal nimam nobene možnosti publiciranja, razen v samozaložbi, za katero mi manjka denarja. / … /
Kar se tiče možnosti za objavljanje, si zdaj precej obetam od Meddobja. Povabili so me k sodelovanju takoj, toda za prvo številko sem hotel počakati, da bom videl, kako in kaj bo vse skupaj. Za drugo sem pripravljal novelo – borbeno, protikomunistično v stilu Srečanj, toda zadržala me je sprememba v Trstu, da jim je še nisem poslal, dasi me na moč rote, ker so zlasti za prozo v škripcih. Toda če ne gre, ne gre. Za tretjo številko upam, da se bom spodobno predstavil. / … /
Pobudo, da sem se zadnji dve leti bolj vrgel v pisanje in literaturo, mi je dalo zlasti enomesečno bivanje leta 1952 v Parizu. Tam sem po čudovitem naključju odkril katalonskega slikarja Grau Sala, s katerim sem bil toliko skupaj leta 1935 v Barceloni, in sem mislil, da ga ni več. V neki galeriji na Mont Martreu sem zasledil nekaj njegovih slik in dobil naslov, drugi dan pa sem pri založniku Ogrizku zvedel, da je mož stalni ilustrator njegovih potopisnih izdaj in eden vodilnih modnih slikarjev v Parizu. Našel sem ga na Montparnassu, kjer ima trinadstropno stanovanje in atelje. On in Ogrizek sta mi takoj odprla pot v tisto pravo pariško kulturno in družabno življenje, o katerem sem sicer bral v revijah. / … /
Zdaj še nekaj o našem življenju tukaj, ki je zdaj staro v skupnosti že leto dni. Stanujemo na Opčinah v stari vili, ki spominja po stavbi in parku na Vaše vlastelinstvo v Cerknici. / … / Ob nedeljah hodimo dosti ven, ker je polno možnosti za sprehode, najrajši na gmajno. Poleti smo šli za ves dan v Sesljan, kjer sva se po španski rajži 1935 šla midva gospodo ter delala sive lase mamici. / … /
Sprememba oblasti se za zdaj malo pozna, razen da so se tržaški Italijani znašli iz nacionalističnega vpitja v gospodarski krizi. Trst je pod zavezniki poleg Marshallovega načrta in drugih podpor dobil še vsako leto 12 milijonov dolarjev, ki so jih vojaki pustili naravnost pri ljudeh: po gostilnah, lokalih, pri obrtnikih, ženskah in drugih potrebnih. Zdaj je vsega tega konec, ne glede na dejstvo, da je na vsakega ameriškega vojaka stalno služil poldrugi, večinoma slovenski civilist. Trst je imel doslej 470 samo barov, ki so zdaj vedno bolj prazni. Opčine vse to še zlasti čutijo. Začel se je veliki eksodus v Avstralijo, kamor romajo poleg domačinov posebno begunci, ki jih je letos toliko kakor nikoli poprej. Povprečno beži zdaj v Trst, Italijo in Avstrijo dnevno okoli 80 ljudi samo iz Slovenije. Od tu gre vse v Avstralijo, ki je za zdaj skoraj brezpogojno odprta. / … /
Italijanske vojske skoraj ni videti. Vojaki nimajo denarja, po drugi strani je pa tudi disciplina drugačna kakor pri savojcih. Razlika med tistimi Italijani, ki smo jih spoznali med okupacijo, in med temi je velika. Tudi vedejo se skrajno obzirno. Vidi se, da je zdaj v obratu generacija, ki ne pozna več fašizma. / … / Tudi tisti kritični dnevi ob prevzemanju oblasti in ob raznih slovesnostih pri obisku predsednika republike in vlade so šli tako mimo, da ne bi spričo prejšnje nacionalistične razdraženosti nihče pričakoval. Če je človek objektiven, mora priznati, da bi Slovenci ne bili mogli bolje odrezati, zlasti ker so se vsi, zlasti pa titovci, bali samo, da ne bi prišli pod Tita. Sprememb na zunaj še ni bilo nobenih, kvečjemu ta, da so odpravili blok pri Devinu in da so se podražile nekatere cigarete. / … /
Nedržavljani smo ostali vsi v službi in kaže, da tudi bomo. Italijani se strogo drže določila, da Svobodno tržaško ozemlje de iure še obstaja in zato bo kljub njihovi upravi zanj veljal poseben status. Ne bodo storili, kakor pravijo, ničesar, kar bi kazalo na uradno uvajanje njihove suverenitete na Trst. S tem si hočejo ohraniti proste roke za zahteve po Istri, kadar bo prišel čas za to. Slovenci bodo nedvomno ohranili to, kar imajo in kar so jim prav za prav dali že Nemci po septembru 1943. Bistvenega novega pod zavezniki tako niso dobili. Ali bo kaj več, kot to določa londonski sporazum, bo odvisno od tega, kaj bo svojim Italijanom dala Jugoslavija. / … /
Zame samega se je s prvim decembrom materialni položaj poslabšal za dvajset tisoč lir mesečno. Delal sem vseh teh sedem let na radiu, ki je poldržavna ustanova, s posebno delovno pogodbo po vzoru industrije ter z lastnim proračunom, nastanjen sem bil pa pri zavezniški vojaški upravi kot državni uradnik. Na radio sem bil samo dodeljen. Dobival sem tam razliko v plači, ki bi mi pripadala, če bi bil na radiu nastavljen. Sicer so mi ves čas obljubljali, da bom preveden za stalno tja, do dejanske premestitve pa kljub letošnjemu formalnemu sklepu ni prišlo. Zdaj smo se morali vsi dodeljenci vrniti pod upravo, pri kateri smo nameščeni, jaz konkretno na Tiskovni in informacijski oddelek vladnega komisarja za Trst ter sem tako izgubil razliko. Imam sicer zagotovila, da pridem v kratkem definitivno nazaj na radio ali pa menda za šefa slovenskega oddelka pri informacijah, toda od zagotovil do dejanj je tukaj po navadi dolga pot. Na kako odgovorno mesto bi sicer nerad šel; v takem položaju je najboljše brezimno delo, samo če bi mogel kako drugače in čim ceneje izenačiti prejemke s prejšnjimi, drugače bom moral preveč garati postrani. Vsekakor je moj namen ostati čim dlje tukaj; to se pravi, dokler bo kaj v vsakem oziru spodobnih možnosti za obstanek. Drugače se bom razgledal kod po Evropi, zlasti v Nemčiji, ki bo čez nekaj let tako in tako spet vodila in bo posebno za nas Slovence važno, da smo z Nemci prijatelji, zakaj oni nam bodo v znatni meri krojili usodo. Če to ne bo šlo, bi se zanimal morda za Avstrijo, ker bi me radi dobili na Koroško za urednika listov in za vodstvo kulturnega dela, le da je tam življenjski standard zelo nizek. V skrajnem primeru bi šel v USA, kjer se je Mirna /Javornikova sestra/ zasidrala tako, da bi se bolje ne bila mogla, ter nam in drugim znanim ogromno pošilja. / … /

Ljudi iz Ljubljane sem zadnja tri leta srečal precej, tako da se jim je bilo treba skoraj ogibati. Letos je bil tukaj Valens Vodušek, ki je direkor Opere, ko so junija gostovali deset dni vTrstu na prostem. / … / Septembra je bil tukaj drugi Agnin brat Raša / Vodušek/, ki je profesor na montanistiki in eden glavnih strokovnjakov za vrtanja v Jugoslaviji. Šel je na mednarodni kongres geofizikov v Rim kot uradni delegat, pa kar z rukzakom in v isti srajci, v kateri sem ga zadnjič videl pred devetimi leti. Poleg njiju sem govoril večkrat z / Mihom/ Malešem, / Božidarjem/ Jakcem, /Rikom/ Debenjakom, /Karlom/ Putrihom, Ukmarjem, ženo (igralko Boltarjevo), raznimi igralci in drugimi lačenbergarji, ki so hodili na naš radio služit lire, da so jih lahko zapravili v Upimu za zobne ščetke, metle ipd. Literati se eni izogibljejo mene, drugih pa jaz: Koblarja, Finžgarja, Izidorja Cankarja itd. Stalno je bežal pred mano kot pred kugo stari kompanjon Jože Zemljak, zdaj opolnomočeni minister, dasi je z vsemi drugimi znanci, tudi s Pepetom Ronkom, večkrat govoril. Pred dvema mesecema so ga poklicali iz Trsta v Beograd in se mu bo nedvomno tožilo po štirih letih lepega, korupcije in kupčij polnega življenja. / … /





Cerknica je pred mesecem dni postala mesto; tam komandirata še vedno največ Sežonova Johana in Mima Klopčarjeva. V gospodarstvu in politiki so na vrhu sami tujci, glavne domače komuniste, ki so bili vsi moskvičani, so odrinili. Je pa Cerknica še vedno »izgrajen« kraj, iz katerega nihče ne beži. Jaz vem v vseh teh letih samo za Jurčkovega Pepeta, ki je zdaj pri Bat’i v Kanadi; za mojega soseda Zajčka sina Janeza – tistega, kije 1942. imel nalogo ubiti me, pa je čez 9 let prijokal lepega dne k meni na radio; in pa Cibkovega Matije mlajšega fanta, ki je v redu in je zdaj v Kanadi. Tudi v Trst Cerkljani ne hodijo. Z Rakeka pride še kdo. / … /
Cesarjeva gospa so si pred smrtjo strašno želeli videti Agno in otroke. Sporočili so ji po Edvardovi mami in tako jih je šla vsa moja družina z mamo vred zadnjič obiskat. Bili so zelo veseli; jaz tudi, ko sem zvedel, da smo jim še mi malce olajšali zadnje zapuščene ure.
Če moreš, piši kaj. Nas vse prav tako zanima, kako je z Vami, kakor Vas v obratnem smislu. Če imaš kako fotografijo o pionirjenju, Franci pa o džungli, mi jo pošlji. Tudi jaz Ti jih bom nekaj napravil prav v kratkem.
Vsi skupaj, posebno pa jaz, Vam želimo srečno novo leto. Brž ko si bosta opomogla – toda po povprečnih, ne po Šerkovih merilih – naj se kateri prikaže v Evropo. Prvi iz Argentine je prišel Liče /Urankar/, nato pa lani Bine /Mozetič/, s katerim smo bili precej skupaj. Zdaj je vrsta na Vaju, zakaj kakor sklepam iz Tvoje opombe, se zavedaš, da »hladna jesen že prihaja« in vse tisto, kar je z njo v zvezi. Tu je lepih in v redu nevest dovolj, pa še temperament imajo malo popravljen z jugom, da so za pravega Slovenca kakor nalašč. Garati samo za to, da živiš, zdaj nima več smisla. Ko sem se junija 1952 vozil iz Milana čez Novaro proti Turinu, se je bila ravno razgnala nevihta, tako da sem na moč lepo videl Mottarone in Monte Roso. Spomnil sem se tistih mesecev ob jezeru in mi je bilo žal, da ste šli iz Pallanze. Mislim, da ne bi bili nič slabše odrezali, če bi bili ostali tam. Škoda!


Zdaj pa vsi skupaj lepo pozdravljeni. Franci, Ti pa sporoči, kaj si kaj videl in slišal v Buenos Airesu, ter mi okarakteriziraj dejanje in nehanje znanih ljudi.
Vaš stari Mirko

Trst, 11. dec. 1956
Dragi mi vsi trije!
Natanko po letu dni se Vam spet oglašam. Vzrok presledka je zmeraj isti: Čakanje, kdaj bo toliko časa, da bom lahko napisal veliko pismo. Tega seveda, kakor veste, nikoli ni in tako je boljše zdaj vsaj nekaj kakor nič, s prošnjo, da se ravnajte tudi Vi po tem.
Najprej Vam seveda voščim lep božič, prav tako Agna in otroci. Da likvidiram nje: je vse zdravo in v redu: Agna ima dosti dela, kakor je to že njena navada. Agnica je letos maturirala, Alenči hodi v prvo višjo gimnazijo, Mirko pa v drugo nižjo; po naše bi se temu reklo v drugo in četrto. Mirko je zelo živ, bister in nabrit, skratka »cel oče«, le da sem jaz v njegovih letih imel pod kapo celega Maya v nemščini, se šel politiko in deset drugih stvari, o katerih se njemu ne mara sanjati. To so po mojem po eni strani posledice socializma, ki ga je brusil do devetega leta, po drugi pa dobrega življenja.
Bil sem prepričan, da se bom Vam za letošnji božič že oglasil iz USA. S koncem lanskega leta sem namreč kot nedržavljan izgubil službo v Tiskovnem uradu italijanskega vladnega komisarijata za Trst, ki me je podedoval od podobne zavezniške ustanove. Obljubljali so mi službo na radiu, ki je zdaj napol zasebna ustanova ter so torej dobre plače in stalnost zagotovljene. Toda tja sredi marca letos se je vse skupaj izkazalo za potegavščino in zaradi tega sem se, čeprav težko, odločil za emigracijo, seveda vedno računajoč, da se ji odpovem, če dobim kjerkoli v Evropi kako pametno možnost. Prijavil sem se za USA in so vse pripravljalne neumnosti hitro potekale, potem pa so julija kar na lepem ustavili izdajanje vizumov, ker so po običajni korupciji in protekciji dajali prednost Istranom, ki so italijanski državljani ter bi na begunsko kvoto za Trst sploh ne smeli imeti dostopa. Če bi bili prej povedali, kako je, bi bil že dobil kakega botra, tako pa se ni dalo napraviti nič kakor čakati, da se bodo izpolnile obljube o novem vselitvenem zakonu ali vsaj o podaljšanju sedanjega, ko se snide novi Eisenhowerjev parlament po novem letu. Za sponzorja nam je Agnin brat Vrtal, ki je župnik v San Franciscu, in bi šli verjetno tja, zakaj v Kaliforniji je ogromno možnosti, pa malo Slovencev in še manj njihovih političnih klik ter fajmoštrovske diktature in kontrole. Če mi padejo Združene države v vodo, bom napravil nad čezmorjem križ, zakaj po vseh informacijah, ki jih imam, človeku moje vrste drugam ne gre hodit kakor tja.
Navzlic uradni brezposelnosti, ki traja zdaj že ravno leto dni, mi ni bilo še nikdar boljše, kar sem zdoma. Moje požvižgavanje na denar in nekam slepo zaupanje v staro vlačugo srečo me je najprej reševalo od mesca do meseca: vedno so na radiu potrebovali kakšno pomoč za nadomeščanje bolnih in dopustnikov, da se mi ni bilo treba dotakniti odpravnine, ki sem jo dobil ob odpustu. Maja je šel v Ameriko dotedanji šef dramske sekcije in so v stiski začasno poklicali na njegovo mesto mene. Prišel sem v čisto literarno delo: sestava programov, izbiranje iger in nadzorstvo nad izvajanjem, poleg priprave rokopisov. Za to dobim 70.000 lir; vse, kar napišem ali prevedem ali priredim, je plačano posebej. Ker imam škarje in platno v rokah jaz, ustvarjam kakor gospod Bog brado najprej samemu sebi, in pridem po tej poti vsaj na 120.000 mesečno, kar je tudi v današnjih časih za Italijo lep denar. Ker imam dela, pravzaprav kolikor ga hočem, tudi izven radia, živimo v redu in se mi je prvič, kar smo skupaj, zgodilo, da sem družino lahko poslal za tri mesece na letovišče v Žabnice pod S. Višarjami, na preprosto sicer, toda vendar v planinah. Prvič v življenju se mi je tudi zdaj zgodilo, da sem pa tja nesem kak denar v hranilnico. Ker sem dobil eno odpravnino leta 1954, ko so odšli zavezniki, in drugo lani, imam navzlic vsemu na strani kak poldrugi milijon lir; to je za leto dni v redu in brezskrbnega življenja, če bi ostal popolnoma brez vsega. Če bi bil kolikor toliko prepričan, da bo stvar trajala daljši čas, je ne zamenjam z ničimer. Živim izključno od pisanja in prevajanja, kar je svojevrstno zadoščenje – kakor takrat, v začenjajočih časih, ko sva z Danoni križarila nad Atlantido. Vsako soboto pritovorim domov dve kjantarici dobrega vina, po navadi bardolino ali chiaretto ali pa frascatti in potem napravimo šmaus /gostijo/, kakor v tistih lepih časih v Pallanzi. Zdaj, ko je meja odprta za mali promet, znosijo ljudje z one strani vseh mogočih dobrin po nizki ceni in tako imam v kleti že lepo število steklenic letošnjega terana, ki je tako gost in tako dober, kakor ga ljudje še nikdar ne pomnijo. Z Agno se Vas ob takih prilikah pogosto spominjava in si želiva, da bi se dobili takole kako soboto tukaj pri nas ob peči, ko zunaj zavija burja, mi bi se pa greli z bukovino in črnino … A tudi dejansko se mi ne zdi nemogoče, da ne bi kateri od Vaju skočil za kak mesec sem čez morje – mislim, da sta zdaj že toliko na nogah, da bi si to lahko privoščili. Če z našo emigracijo ne bo nič, bom začel proti pomladi res pritiskati v tem smislu na Vas. Še meni se včasih zahoče kake širše Evrope, kakor pa je tukaj, kjer je je navsezadnje dovolj, in moram skočiti vsaj do Rima, da se malo prevetrim. Kako mora biti šele Vam! Torej mislite na to! Živeti se splača za tisto življenje, ki ga imaš sam v oblasti, ne?

Če ne bo s selitvijo v USA nič, se bavim z mislijo, da bi šli morda v Avstrijo. Če bi dobil od Nemcev vojno odškodnino za tisto, kar mi je pogorelo v Cerknici – prošnjo sem napravil – bi bil na konju in bi kupil tam kako tujskoprometno reč v kraju, ki je v modi pozimi in poleti. Šel bi se hotelirja, zraven pisal – in kaj bi hotel človek še več?
Kako je z mojim pisanjem, vidite iz Meddobja. Do česa drugega ne pridem, a saj je tudi to nekaj. Imam pa v načrtu velik, zanimiv in skoraj do kraja izdelan roman, ki bi bil, upam, nekaj drugega, kakor je tisto, čemur daje oznako Zorko Simčič, ko pravi, da večina naših literatov doma in zunaj le »vadi slovenščino«, ne pa piše. Za radio sem Potni list predelal v dramo in je bil prvič oddajan letos marca, drugič bo pa januarja 1957. Imel je uspeh kakor v reviji, prav tako Rdeče rože, ki so bile na sporedu letos julija. Poleg tega je na sporedu skoraj vsak mesec kak moj prevod, v glavnem Nestroy, ki ga Evropa prav letos na novo odkriva in je dunajski Burgtheater imel ob letošnjih slavnostnih tednih ogromen uspeh z Einen Jux will er sich machen. Jaz sem ga izbrskal po sili razmer, ker imamo na radiu pod Italijani vražji red, kar se tiče avtorizacij in avtorskih pravic; ne da se več krasti, kakor so delali vseh deset let pod zavezniki, kar je seveda zelo dobro za nas avtorje, zakaj zdaj morajo vsako vrsto plačati. Drugič je pisanje za radio važno zaradi tega, ker ostaja človeku ime popularno doma, kjer nas vse posluša. Tako vedo v Ljubljani za vsako vrsto, ki jo napišem.
Poleti, ko sem Zorku / Simčiču/ pošiljal honorar za njegov Krst pri Savici ter /Stanku/ Kocipru za Svitanje, ki sem ju bil dal na program naše postaje, sem zaradi kamuflaže nabasal v pismo nekaj svojih reportaž o izletu v Pariz leta 1952. Naročil sem, da je za Vas namesto pisma; upam, da ste dobili. Je najbrž prej romalo po vseh kulturniških rokah v Buenos Airesu, a mislim, da je nazadnje le končalo pri Vas, ne? Toliko, da imate vsaj kaj glasu o meni.


Družbe tukaj ni več nobene in je jaz, odkar nisem več sam, tudi ne iščem in niti ne pogrešam. Precej ljudi je šlo po svetu, drugi se tišče zase. Prej, ko smo se vsi potikali po raznih študentovskih sobah, smo si želeli, da bi vsaj kateri od nas imel stanovanje, kjer bi se lahko shajali in poradovali. Zdaj nas je takih več, a nima nihče več potrebe. / … /
Kakor sem rekel, se je naše število tu v Trstu precej zredčilo. Z lanskim in letošnjim šolskim letom je ostalo precej profesorjev in učiteljev nedržavljanov brez službe in so pač hiteli na vse strani. Šel je Martin Globočnik, ki se ga zatrdno spomnita iz Ricciona in vrsta drugih. Ostal je še France /Zupan/, ki vleče od leta do leta, in Vili Lenassi, ki je bil na klasični nekaj let Francijev sošolec, pa Ludvik /Klakočer/. / … /


Ne vem, kako ste kaj poučeni o Cerknici; verjetno da dobro. Če ne, Vam bom o priliki poslal kake izrezke iz ljubljanskih časopisov. Poleti je bila tukaj nekaj dni naša Francka / Javornikova sestra/ , ki tudi ne ve dosti, ker se ne briga. Da se je stanje tam precej spremenilo, priča dejstvo, da so med njenim obiskom naša mama, ki so bili nekje na Uncu, šli za nekaj dni v Cerknico, pa se ni nihče več obregal obnje. Pred nekaj leti so jih takoj aretirali. / … /

Pred tremi tedni je nevidno in neslišno prišel v Trst /Miha/ Krek. Prignala ga je skrb, kaj bo z materjo Jugoslavijo, če bi po madžarskem zgledu tudi tam kaj izbruhnilo. Po svoji navadi in da bi opravičil svoje nedelo, je dajal zelo malodušne izjave. Razen treh najbolj fanatičnih duhovnikov ni hotel govoriti z nikomer, da bi zvedel, kako in kaj. Dejal je, da še ni srečal na svetu nikogar, ki bi mu povedal, kaj prav za prav ljudje doma hočejo. V videmsko taborišče, kamor vsak dan beži po deset ali dvajset ljudi iz Slovenije, pa ni maral, da bi to zvedel. Jaz bi mu tudi lahko precej povedal, zakaj govorim z marsikom. Zadnjič sem zvedel od nekega literarnega partijca, da je madžarska revolucija položaj v Jugoslaviji, in zlasti v Sloveniji, tako omajala, kakor se nam še sanja ne. V Partiji in vladi je popolna zmeda in skoraj nor strah pred tem, kar mora po njihovem neizogibno priti tudi pri nas. Bojijo se, da bo zdaj zdaj izbruhnilo splošno klanje in obračunavanje in se samo boje. Tito je takoj drugi dan po vstaji v Budimpešti pribežal na Brione in tičal s Kardeljem in Popovičem tam mesec dni. Bal se je vsega, vsega: domače vstaje, ob kateri bi Hrvati takoj oklicali neodvisnost; posega Sovjetov, ki bi njega prvega odstavili, če ne obesili; morebitnega pohoda zahodnjakov čez jugoslovansko ozemlje na Madžarsko … in tako dalje. Na radio dobivamo izjave raznih delavskih in drugih revolucionarnih svetov iz Slovenije s prošnjo, naj jih objavimo, česar seveda zaradi dobre soseščine ne delamo. Tito je takoj v začetku novembra poslal / Sergeja/ Vilfana v Švico urejat denarne zadeve vse vodilne klape, če bo morala ta v emigracijo … Skratka, začelo se je in po mojem ne bo dolgo, ko se bo tudi pri nas. Djilas je imel prav, ko je, tik preden so ga zaprli, izjavil, da je madžarska vstaja začetek konca komunizma. Ni časa, da bi razlagal, zakaj se tudi meni zdi tako; toda včasih se mi zdi, da bi utegnil pričakati spremembo kje bliže kot v Ameriki. In rečem, da bi mi ne bilo preveč žal. Krstili me boste spet za nepoboljšljivega optimista, a sem dejansko le krut realist in sicer tako daleč, da računam celo z iracionalnimi stvarmi, ki jih ni v programih in sistemih, a ki najprej prevržejo vse, kakor se je izkazalo na Madžarskem.


Pišem Vam priporočeno, in če boste kaj odgovarjali – čakam na obljubljeno Francijevo dolgo storijo – napravite tudi Vi tako. Lani, ko ste imeli pri Vas vroče vreme, je letalsko pismo iz Salte hodilo v Trst pet tednov. Katero se je morda pa celo izgubilo, kakor se je Skobernetovo, ki mi je sporočalo Jožetovo /Jože Kessler?/ smrt, tako da sem zanjo izvedel šele iz Koroške kronike šest tednov pozneje. Kako me je novica o tem potrla, ne bom pravil; saj veste, kakšni prijatelji smo bili. / … /. Škoda za Jožeta; s tremi takimi, kakor je bil on, bi si upal marsikaj obrniti. Škoda je bilo le, da se je pogreznil v Argentino. Ne vem, kako je to, a ne morem, da si mi ne bi vsi, ki ste tam, zdeli kar malo rajnki …

Za konec Vas vse skupaj še enkrat pozdravljam s prošnjo, da se mi kaj oglasite. Tako se bomo v novem letu eni in drugi poboljšali, kar se tiče pisanja.
Vaš stari Miro

24. jan. 1957
Dragi Mirko!
Dobro da si v božičnem pismu odpravil obveznost velikih pisem, ker bi sicer še lep čas čakal, da bi prišel do obljubljenega poročila, ki sem ga resnično vsaj petkrat začel, pa iz strahu pred težo naloge vedno pustil. Nekako kot Ti svoj roman, ki se Ti je spočel ob flaši šnopsa, pritovorjeni iz Italije, in v polnost dozorel drugi dan pod slapom mrzle vode v Lengholzu ali tam nekje in o katerem trdiš, da je sedaj dokončno zastavljen.
Menda sem Ti zadnjič pisal iz Paragvaja, to je vsaj pet let nazaj. Od tam sem pisal, kar sem pisal, ker sedaj sem podrobnosti pozabil in ne bi vedel več kaj povedati. So pa spomini na one mlačne noči prej ko slej prijetni in včasih me prime, da bi se še enkrat zapeljal tja pogledat, če je res tako, kot se mi je nekoč zdelo. Nemara se je pa tudi tam spremenilo, ker v različnih dobah življenja eno in isto stvar drugače vidimo in je npr. stric Alfred v svojih poznih letih trdil, da je bilo Grahovo takrat, ko se je ženil, kot en sam sončni cvet, sedaj pa pozabljena vas z gnojnico po gasah.
Leta mojega gorništva – ne vem, zakaj mi je ta beseda, skovana v Buenos Airesu, tako tečna, da me skomina – so bila tako tako. Tistega, kar sem imel v domišljiji, to je divje vrhove s tisočmetrskimi prepadi, z lučjo in senco ter kondorjem – kot velika misel – nad breznom, nisem videl. Zadnjega pač: visel je pribit za peroti na vratih kolibe in se sušil za muzej ali gimnazijo kakega premožnejšega naroda. Torej nič krvne zveze s soncem; bolj tako kot kožuh in naftalin. Svet tam gori v Andih je, kot da ne bi bil na zemlji. Še najbolj je podoben ilustracijam Lune, kot jih prinašajo nemške revije v zvezi z v. Braunom in s skorajšnjim poletom nanjo. Po ogromnih planotah se tepejo sape, noseč pesek s seboj, in zavijajo okrog krtinam podobnih ugaslih ognjenikov. Zelenja ni in ne dežja; vse je rjavkasto sivo, otožnost starosti in bol neplodnosti. Tri leta sem kopal žveplo, potem pa je kompanija z nežnim imenom La Betty zašla v plačilne težave in kot naj konkretnejši spomin mi je ostala pravda za skoraj enoletno plačo.
Sedaj začenjam že drugo leto kot samostojen gospod, ne sicer toliko kot tak na zunaj, pač pa notranje prost, ker razen davkariji ne tlačanim nobenemu več. Pa ne misli, da sva z Danotom že zopet »vampca«. Pot do tega poklica je še dolga in tistega, »da je šel v Ameriko, si nabral tolarjev in mu je grela devica na starost noge«, ni več. Vendar pa je tu odločno več prostora in možnosti in se da še vedno napraviti v enem življenju to, za kar so rabile doma generacije. Če nama rata, kar sva si zamislila, bova spravila skupaj v prihodnji petletki dostojno fabriko. Sicer je že žaga sedaj, ko sva montirala nemške stroje, do katerih sva se po desetletnem pričkanju le prikopala, in s tem, kar sva tu kupila, med najmodernejšimi tu na severu ter sva po kvaliteti obdelave prva v Salti. Vendar pa je treba iti naprej in se dokončno industrializirati sedaj, ko je še čas. Novi »gringoti« vedno bolj šarijo tu okoli in ti so žilavi kot vsak, ki je lačen. Teorija o Ubermensch-u mi je bila doma bogokletna; sedaj sem pa prepričan, da je bela evropska rasa absolutno dominantna, kajti kar koli je tu dobrega in lepega, je delo ljudi s stare zemlje. V ostalem pa kažejo Argentino takšno, kot je, najbolje njene znamke: debel jarec z zavitimi rogmi etc. Za sivobrade profesorje in njih zaključene družbe pa nima ne smisla ne prostora. Tu bi moral še Einstein odpreti branjarijo, da bi on in njegove misli lahko živeli. V tem smislu je tvoja odločitev za USA popolnoma na mestu, čeprav tudi tam sije menda eno samo sonce – dolar. Za vsak slučaj pa je mesto škribana še nezasedeno.
Tvoj ponovni literarni nastop toplo pozdravljava. Vse, kar si napisal v Meddobje, je dobro, le tisto o Šentjurčevi mi ni bilo všeč, čeprav je scena s psi odlična. Sicer pa je v emigrantskem tisku, kot sam veš, ena sama črna mizerija. »Zori noč vesela« je da Bog pomagaj, dasiravno je hotela mamica zaradi stavka, »da so vdove velike reve«, Maroltu čestitati. V pesništvu je gotovo najmanj slaba Ljerka Lavrenčič – polsestrična. Na najini ponočni kišti pa leže prej ko slej le resni možje: Koestler s svojo biografijo, Pregelj, Flaubert, Ti s Peresom in časom in Dorritovo najmlajšo, da si včasih z njo srce pogrejeva. Kafkova Pisma Mileni mi ne gredo. Grad pa da po tretjem branju slutiti, daje tam odzad morda le nekaj. / … /
Vse tri nas res veseli, da si dobil Agno in otroke čez mejo. Tudi novica o bančnem računu je bila gorko sprejeta. Kakor sicer nimam želja po Evropi, so se mi misli pa le ustavile ob Tvoji peči, burji in trebušastih spremljevalkah. Kult sobote tudi tu ni pozabljen in smo ga prinesli kot dobri emigranti semena s seboj, le da nas ne božajo ob tem svetem obredu dobre sape, ki diše po brinju in domu, ampak tuje in brezdomne iz Mato Grosso ali Patagonije, odvisno pač, od kod vlečejo. Misel na birtijo v Tirolah ali na Oberštajerskem je hvale vredna. Tudi midva včasih zibljeva željo, da bi enkrat kasneje, ko se bova do dobra sestarala, kupila tam v kaki grapi kos gozda in mežikala v preteklost. S Španijo pa ni nič, čeprav nam je Franko po srcu vrezan. Mene v Evropo vsaj kot turista ne bo; Danotu se pa toži po Italiji in se bo nekega dne odpravil na pot.
Dragi moj, piši, saj Te je Bog za to zacahnal in ne čakaj naju, ki se s to rečjo več ne pečava. Pozdravi lepo Agno in otroke, ki so se Ti lepo razrasli in ima sin že na fotografiji bistro očetovo oko.
Tvoj Franci

Dragi mi vsi trije! Trst, 11. dec. 1957
Morda bo leto le še tako počasi teklo, da Vas to sporočilo dohiti še v njem. Nekam hitro se je obrnilo, saj se mi zdi, da sem Francijevo pismo dobil šele včeraj, a zdaj vidim, da je bilo konec januarja …
Najprej torej lep božič in prav tako novo leto od mene in od vseh. Mi bomo obojega čakali še kar v Trstu, ker pametne možnosti, da bi se kam premaknili, ni bilo letos nobene, potrebe pa, hvala Bogu, tudi ne prevelike. Zame je skoraj kazalo, da utegnem biti v Parizu, in sicer kot nekak podravnatelj ali kompanjon Ogrizkove založbe, a se je stvar zaradi njegove velike prezaposlenosti za zdaj še zavlekla. Do te možnosti, ki je bila to leto najbolj zanimiva, je prišlo takole.
Proti koncu septembra je bil tri dni tukaj Edvard /Pogačnik/. V Parizu je obiskal tudi Ogrizka, s katerim se menda poznata še iz Maribora. Mož mu je tarnal, da je preveč obložen z delom in tudi malce slabega zdravja. Zaradi tega bi nujno potreboval zanesljivega človeka, ki bi mu odvzel vsaj polovico posla z založbo, da bi se sam ubadal le z večjimi načrti. Tožil je, da strokovnjaka in Slovenca za to ne dobi; z drugimi ima menda pa slabe izkušnje. Edvard mu je omenil mene, nakar se je Ogrizek udaril po glavi, kako da se ni spomnil na to. Naročil je Edvardu, naj me v Trstu poišče, jaz pa naj mu potem takoj pišem, kako in kaj. Mesec dni potem je dospel njegov odgovor, da me bo za začetek decembra povabil v Pariz, da se do dobrega zmeniva, samo prej mora spraviti pod streho dogovor z Evropsko zvezo za potovalni priročnik evropskega značaja, ki bi ga za začetek tiskal milijon izvodov. No in tako še čakam vabila. Čakanje mi delno prav pride, ker imam tukaj čez glavo delovnih obveznosti na radiu in drugod, ki bi jih rad prej izpolnil, največ zaradi denarja. Po drugi strani se mi vleče stvar s potnim listom, toda mislim, da bo tja do konca januarja vse jasno. Če mi bo nudil dobre pogoje in znatno boljše materialne možnosti, kakor jih imam tukaj, bom sprejel, saj bi bil tak posel, in to v Evropi ter vrh vsega še v Parizu, zame skoraj idealen. Zahteval bom dosti, ker je zadnji dve leti, kar dobivam precej priznanj od tujcev, lastna cena tudi v mojih očeh dokaj zrasla. Družino bi za prve čase pustil tukaj, ker bo v Parizu težko za stanovanje in pa zaradi šole. Ker bom v primeru, da se z Ogrizkom zmeniva, verjetno precej potoval, ne bo zaradi obiskov tako hudo, in izgovoril si bom tudi pošten dopust za poleti. / … /

Drugače se moj življenjski položaj od zadnjega pisma ni dosti spremenil, dasi so titovci tudi letos napenjali vse sile, da bi me zrinili od dela pri radiu, in so pri tem imeli tudi take pomočnike, o katerih bi si tega ne mislil. Toda radio me po eni strani zelo potrebuje, po drugi sem pa tudi za odločujoče Lahe tako znan človek, da se boje škandala, če bi ustregli ljubljanskim in tukajšnjim intrigantom. Zaslužim rajši boljše, kakor sem pred letom dni, seveda sem do vratu v delu. Plus pri njem je ta, da če že ni literatura, pa zelo diši po njej in me potreba po materialu sili, da tudi sam pišem, še več pa seveda prevajam. Italijanski avtorji zahtevajo od radia, da mora poskrbeti za sloveščino takega prevajalca, ki njihovega dela ne bo spacal in ki uživa v domači literaturi tak sloves, kakor ga oni v italijanski. In tako skoraj ob vsaki priliki radio sporoči kot prevajalca mene, ki dobivam potem knjige s posvetili, zahvale in drugo, kar mi seveda vse služi za reklamo, brez katere tudi v naši obrti ne gre. Po drugi strani pa si človek tako dobiva nove zveze, ki tudi ne veš, kdaj bodo prav prišle.
No, in tako smo po zaslugi vsega tega tudi letos v redu živeli, vloga v banki je dobila nekaj mladičev, Agna z otroki je bila tri mesece in pol na počitnicah pod Sv. Višarjami, kjer sem tudi jaz prebil v presledkih vsaj poldrugi mesec. Pet tednov je bila tam tudi Francka, ki je po vrnitvi šla po mamo v Bohinj, kamor jih je oddala za tisti čas; pa je pisala,da se ji na oni strani Triglava še malo ne zdi tako lepo, kakor je na tej. In res. Če bi Dano prišel v Evropo, bova na vsak način skočila tudi tja. S počitnic sta tudi obe sliki, ki ju prilagam. Ena je z vrha Lovca (2006 m) pri Višarjah, na kateri smo s Francko, Alenko in Mirkom, druga pa družinski portret brez očeta, ki je slikal, da boste videli, kako se razvijamo. Iz Žabnic smo s Francko in sami delali ture na Mangart, pod Montaž, na Ojsternik, ki je že na avstrijski strani; potem smo se peljali v Benetke in v Verono, kjer smo v areni gledali Carmen in drugo. Jaz sem imel literarno opraviti večkrat v Benetkah: razstave, obisk Lawrenca Oliviera in Vivien Leigh, ki sta s svojo skupino uprizorila najbolj nemogočo in krvavo Shakespearovo dramo Titus Andronicus, a tako, da sem bil še jaz, stari gledališki in filmski skeptik, ne le presenečen, marveč navdušen in sem po malem spet začel verjeti, da je teater umetnost. Septembra sem bil za radio na filmskem festivalu, kjer sem se pa brž naveličal »sejma ničevosti in mladega mesa«. Vrh tega me moti množični turizem, ki je ubil v Italiji sleherno samoto in s tem pol lepote; vse pocenil in s tem marsičemu ukradel zanimivost. (Olivier je z dramo o Titu Andronicu, ki pobije sam tri četrt svojih neštetih otrok ter vse bližnje in daljno sorodstvo, gostoval tudi v titovini, kjer mu je pravi Tito precej zameril, da je prišel prav s tem čudnim delom, a se mu je zviti Anglež zmazal z izgovorom, da je hotel njemu pokazati tisto Shakespearovo dramo, ki je ni videl še noben drug vladar na svetu … )
Francka mi je prinesla spet običajno vabilo od UDB-e, naj se vendar že spametujem in se vrnem domov, češ da je zdaj zadnja prilika in da me domovina čaka z odprtimi rokami … Naročil sem ji, naj odgovori, da mi morajo poprej vrniti vse, kar so mi pobrali, in mi poravnati vso škodo, ki sem jo ta leta pretrpel zaradi njih. Od tedaj ni več nobenega glasu. Bojim se pa, da Francka drugo leto ne bo več dobila potnega lista. / … /
Od kvalitetnejših znancev je bil sredi marca tukaj Pino Mlakar z ženo in smo prebili lep in zanimiv dan skupaj. Prišla sta v Trst, ker je tukaj nastopala z neko slovito pariško baletno skupino – ki je bila letos tudi v Buenos Airesu – njuna hčerka Veronika, čudovito lepo, genialno in temperamentno dekle. Jaz sem pisal o njenem in njene skupine nastopu kritiko za radio. (Tudi tukaj sem, kakor nekdaj v Ljubljani, edini »strokovnjak«, ki zna kaj kolikor toliko pametnega napisati o umetniškem plesu in sem na ta račun videl vse večje balete sveta.) Odkril sem ju čisto po naključju, ko sem čakal na intervju z Veroniko, pa sem najprej naletel na njiju. Uro za tem sem že na razmetanem odru, polnem pretegujočih se senc, prevajal šefu skupine, slavnemu Miloradu Miškoviću, kritike iz italijanskih listov in se tako na mah znašel v svojevrstnem in po svoje čudovitem plesalskem svetu. V skupini je bil tudi izvrsten fant z nemogočim in mednarodno ostudno zvenečim imenom Šparemblek. Kakor vem, so ljudje s tako nemuzičnimi priimki doma samo na Jezerci. In tako sem odkril, da je Milko Šparemblek, ki se baleti po svetu tudi tepo zanj, doma v tem našem raju in da je celo nečak moje sošolke Francke Markcove, ki mi je bila včasih zelo všeč. Pravil mi je ganljive stvari: oče je železničar v Zagrebu, kjer je končal fant slavistiko, potem stopil v gledališko baletno šolo, dobil čez nekaj let francosko štipendijo in se po nekaj mesecih razmahnil v Parizu in po vsej Evropi. Domov noče iti, ker bi moral k vojakom, s čimer bi bilo njegove kariere konec. / … /
Pino Mlakar je bil snidenja z mano silno vesel. Po njem sem dobil posredni stik s Kocbekom, ki je že od Strahu in poguma dalje v kotu in pasivno čaka svoj čas. Ima pa za sabo vso slovensko opozicijo in bi bil lahko naš Djilas, če bi imel pol toliko poguma, kakor ga je pokazal v pisanju. Pred dvema letoma je bil nekaj mesecev v Parizu, a ga je bilo svobode tukaj strah in se je vrnil domov s pretvezo, da pač spada samo v Slovenijo, kjer mu je pisana usoda. Seveda leta 1955 še ni bilo ne Poljske ne Madžarske, ki sta tudi morali vplivati nanj. Mlakar mi je obljubil, da bo na dolgo govoril z njim, preden bo spet prišel v Italijo. Za počitnice je imel priti z jadrnico do Ancone, kjer bi ga počakal jaz, nakar bi jadrali ob obali do Trsta. Preskrbel sem mu tudi že potrebne pomorske karte, potem pa ni mogel, ker je moral poleti gostovati z opernim baletom v Nemčiji in po mili domovini na raznih festivalih / … /
Drugače je zlasti zadnji mesec tu na tisoče ljudi iz Slovenije. Prihajajo za dva dni na sindikalne izlete, prodajajo meso, klobase in cigarete, da si kaj nakupijo, in še stradajo poleg. / … /
Moje šanse v domovini pa tudi sicer rastejo. Pred nekaj meseci je izšla druga izdaja Zgodovine slovenske književnosti, ki jo je napisal bledi Rakovec Stanko Janež. Prva izdaja je bila tako na liniji, da ni imela niti /Ivana/ Preglja, ne ničesar, kar diši po duhovnem ekspresionizmu in idealizmu. Zaradi tega je bilo med njimi samimi toliko kritike, da so drugo izdajo temeljito predelali in dopolnili, tako da je vsaj kot material na mestu. Od »protiljudskih« pisateljev so vzeli vanjo / Franceta/ Balantiča, ki mu dajo vse priznanje kot pesniku, a ga prikažejo kot žrtev zlih belogardističnih vplivov. Drugi je Tine Debeljak, kateremu so napisali na koncu, da živi kot belogardistični begunec v Buenos Airesu; kot tretjega pa so počastili mene. Moram reči, da zelo objektivno. Dali so mi celo stran; več kakor marsikateremu lastnemu sodobniku. Citirajo celo tisto slovito Vidmarjevo kritiko, ki govori o »roki, katera bo prijemala gmoto in odlagala bisere«. Na drugem mestu pa so me prišteli med najboljše slovenske prevajalce. Edina linijska omemba je, da sem bil med vojno urednik kolaboracionističnega dnevnika Slovenski dom, česar itak nisem nikoli tajil. Na koncu pravijo, da živim kot politični emigrant v Trstu. Knjigo sem seveda z velikim veseljem spravil pod nos tistim, ki me skušajo tukaj izpodnašati s tem, da veljam doma za takega in takega človeka. Seveda je bilo marsikomu hudo narobe, ko sem mu takole ukradel poslednji argument. Pod roko pa so moje knjige na oni strani tako iskane, da bi jih moral dati ponatisniti, če bi hotel z njimi postreči vsem, ki bi jih radi. Vsebina in slog veljata še vedno zlasti med mladimi literati kot novost, ki je ni nihče presegel. Brž ko se bom spravil na gospodarsko trdnejšo, to je trajnejšo, vejo, bom izdal v samozaložbi v enem samem majhnem zvezku na najtanjšem papirju vse, kar sem napisal doslej. Tekste imam k sreči vse v rokah.


Zdaj boste rekli: kaj pa novo pisanje? Dejal sem že, da marsikaj vrednega napišem za radio, bodisi v dramski bodisi drugi obliki. Zdaj objavljamo tukaj družinsko revijo Mladika, ki ne vem, če ste jo že videli. Za prvo in drugo številko sem po Vajinih pismih sestavil prikaz o odiseji slovenske emigrantske družine, ki se po sto prigodah spet združi in postavi na noge. Namen je bil pokazati, kako je Slovenec, če je pravi, kos svetu in življenju in se uveljavi. Iz pisem sem eliminiral samo zgolj osebne stvari, vse drugo sem pustil in nisem pripisal niti črke. Po navdušenju, s katerim so ljudje Vašo storijo brali, sem videl, da znata tudi Vidva krepko pisati, a da sta prav tako lena kakor po Vajini sodbi jaz. Imel sem malce slabo vest, ker Vas nisem poprej vprašal za dovoljenje, toda ideja mi je prišla zadnji hip, po drugi strani sem jo pa prenaglo povedal drugim in tako sem moral stvar pripraviti čez noč. Priobčil sem tudi edini fotografiji iz Salte, ki ste mi ju poslali. Zdaj mi sporočite, če so Vam iz Buenos Airesa revijo poslali, kakor sem naročil, če ne, Vam jo bom poslal jaz, pa še kaj drugega za branje. Tudi sicer povejte, če bi potrebovali kake knjige. Dano se zatrdno ni odpovedal stari strasti knjižničarjenja. V Ljubljani je izšla lepa in dobra Vipotnikova pesniška zbirka Drevo na samem, morda najboljše pesmi po vojni; tukaj pa zbirka Beličičevih novelic.
Kar se sicer moje literature tiče, pripravljam knjigo novel po vzoru Srečanj ter iz motivov po letu 1945 pod naslovom Nepotrebni cvet in pa roman, ki mu bom najbrž dal naslov Simfonija v sivem – problem emigracije in boja proti komunizmu v dramatični in pretresljivi široko razpredeni zgodbi, ki se konča z edinim logičnim dejanjem: z atentatom na diktatorja za sprožitev usode.
Do zaljučka, da mora tako biti in da je to edina pot, pride ne Slovenec, marveč njegov brat Amerikanec … To dvoje bi bilo najbolj blizu in konkretno. Že leta pa mislim na nekakšno svojevrstno avtobiografijo Jaz in vse, z dogodki osvetljena življenjska spoznanja o vsem, kar mi je bilo kot človeku dosegljivega v prijemljivem in neprijemljivem svetu: daljave, prostor, zvok, ljubezen, tragika, strah veličina, nesreča, zemlja, nebo. Za prvo dvoje bi potreboval dva meseca miru in samote, za drugo pa seveda več, oziroma je zamisel taka, da bi nujno moral pisati v presledkih. Najpametneje bi bilo, da bi se založbi v Buenos Airesu zavezal za termin; potem je človek prisiljen napisati. Žal ti potem vse skupaj poskrbi naglica, katere se vedno bolj bojim, zakaj tudi sam sem plen tistega nujnega razvoja, da je človeka vedno bolj strah in skrb napisati nedognano besedo. Nalašč si ne omislim slovenskih črk na pisalni stroj, da sem prisiljen prav vsako, še tako nepomembno stvar znova prebrati, že zaradi kljukic. To je sicer pogosto muka, a je koristna.
Hudo je samo to, da moram vedno loviti čas za rep. Danes sem vstal o pol petih, kakor je to skoraj po navadi. Najprej sem iz nekih starih motivov, ki sem jih napisal pred leti za povezavo koncerta božičnih pesmi, skoval Pesem o božični pesmi v štirih kiticah; to je štiri kratke novelice, da bo za božično Mladiko. Nato sem na hitro priredil za radio, kjer je moči računati samo na slušni element, Gregorinovo /Edvard Gregorin/ božično igro Kralj z neba, da jo bodo posneli na trak za sveti večer. Potem sem moral v mesto, kjer je bilo treba pripravljati program dramskih oddaj za četrtletje april – junij 1957. Vmes neizogibni ljudje, sestanek z bivšim domobranskim majorjem Maksom Kunstljem, ki je bil s svojo četo 1945 vrnjen s Koroškega, a ga je rešila žena – Makedonka, ki je sestrična žene Vukmanovića Tempa. Kunstlju, bratu Načeta, bivšega kurata, ki je zdaj v Londonu, se je po dvanajstih letih prvič posrečilo priti z nekim sindikatom ven in je najprej poiskal mene. Šla sva na kosilo, ki se je zavleklo za štiri ure, a mi ni žal: prvi človek z one strani, ki sili, da je treba nekaj začeti vsaj pripravljati, zakaj stanje doma po njegovem zori in je Jugoslavija tako trhla, da bi še ene Madžarske ne prenesla. Povedal mi je, da je takih pogumnih ljudi, kakor je on, cel roj in samo čakajo kakega namiga ali navodila od zunaj. On je bil prvi v tem, kakor je bil Pino Mlakar prvi, ki mi je tudi v Kocbekovem imenu naročal, da Bog varuj, da bi se kdo od vidnih ljudi vračal domov, zdaj ko smo na predvečer zadnjega dejanja, da imamo kot emigrantje sila veliko in sila važno nalogo, ki jo moramo opraviti tu zunaj.

No, in zdaj na večer pišem v naglici Vam, ki ste prvi izmed šestdesetih, katerim se moram za božič vsaj na kratko oddolžiti, ker so se me vsi spomnili lani. Veliki večini ne bo mogoče ustreči drugače kakor s fotografijo iz Lovca in desetimi vrsticami na njej. Tako sem dober za teden dni: ponoči in podnevi. Kakor vedno bo zatrdno prišlo vmes marsikaj nepričakovanega in nepotrebnega, da bo še bolj tesna za čas.
Klakočer /Ludvik/ je za veliko noč šel v Avstralijo, kjer je za korektorja pri nekem listu. Zadnje leto je bil sila živčen in meni ni rekel niti besede v slovo. Ko je odšel, so mi tisti, s katerimi je še govoril, pravili, da je mene delal krivega, da ni mogel v Združene države, in je tudi druge svaril pred mano, ki imam take nevarne zveze, da vsakomur lahko preprečim, da bi kam šel – sebi pa nisem mogel pomagati, da ne bi bil obsedel tukaj … / … /

Družinskih novic ni posebnih: Agnica je končala gimnazijo, zdaj študira angleščino in strojepisje poleg kuhe; mala dva hodita v peto in tretjo gimnazijo. Agna ima vedno preveč dela, da jo je treba sem pa tja poterorizirati. O Vas se pogosto menimo in zaključek vsakega pogovora je, da bi kdo prišel v Evropo, dokler smo še tukaj. Danota je Franci lani obljubil. Zdaj imate pri Vas leno sezono – kaj če bi skočil za mesec ali dva čez morje? Imeli se bomo nebeško. Dokler boš v Trstu ne bo stalo nič, razen ekstra pijača; za sproti imam terana in drugega vedno nekaj baterij doma. Gledali bomo Nanos in ob jasnem tudi Javornik ter se pomenili neznansko tistega, kar se pisati ne da. Torej – korajžo!
Zdaj še enkrat sto pozdravov od Agne in od otrok. Z mano pa tako veste, kako mi je zdajle pri srcu. Menda tako kakor Edvardu, ko sem mu na nekem popivanju govoril v cerkljanščini o loškem gradu, malnu in senožeti …
Vaš stari Mirko

Dragi Dano! Trst,30. jun. 1958
Odgovarjam Ti z zamudo, ki jo je nekaj zakrivilo dejstvo, da nisem bil v Trstu; nekaj pričakovanje Ogrizkovega poziva, naj pridem v Pariz, in priprave, ki so s tem v zvezi / … /
Iščem in iščem prvo številko lanske Mladike, da bi Vam jo poslal, a je ne dobim, če bi jo z zlatom plačal. Prvo smo tiskali iz previdnosti samo v 600 izvodih, naslednjo v 1000, sedaj pa smo prišli na 1500. Marsikdo, ki jo ima, je ne mara odstopiti prav zaradi tiste reportaže o Vaši odiseji, spet drugi so jo poslali v Slovenijo. Jaz tudi, med drugim en izvod po Dragu Ulagi Čirotu /Čiro Šoukal, sodnik, delal v Jugoslovanski tiskarni/, tako da sem tudi sam ostal brez te usodne prve številke in seveda tudi brez rokopisa. Zdaj sem poslal na lov za njo študente; Brž ko mi jo izslede, boste dobili oba letnika. Že leto dni me zanjo terja Mima, ker se tudi v Združenih državah ljudje, ki Vas poznajo, zelo zanimajo za stvar. / … /

France /Zupan/ je umrl 30. aprila, a ker sta ga hčerki hoteli pokopati v Ljubljani, smo morali čakati s pogrebom do 30. maja, ker je bil titovski konzulat zaradi prvega maja 4 dni zaprt in ni bilo mogoče opraviti prej potrebnih formalnosti. Pogreb je bil zelo velik. Nabrali smo denar za stroške in še nekaj za dekletci, da ne bi ostali čisto praznih rok. Jaz sem z njim dolgo govoril na veliko soboto, tri tedne, preden je umrl. Bil je dobro razpoložen, kar je bilo pri njem zadnje leto vedno redkejše. Zlasti je bilo joj, če si se dotaknil njegove bolezni, češ kaj te briga, saj nisem še tako na psu! Jaz sem mu prejšnje čase skušal večkrat omeniti kako novo najdbo v zdravljenju diabetesa, zlasti jemanje insulina v tabletah, toda sem vedno slabo naletel, čeprav sem nalašč zaradi njega te stvari pozorno spremljal v ameriških revijah. Francetu so odpovedovale noge, ker je tkivo hromelo zaradi tisočev in tisočev vbodov za injekcije. Razen tega je imel uničene ledvice in nazadnje ga je prijemala vodenica. Od Ludvikovega odhoda dalje je bolj sameval in ga ni bilo mogoče dobiti v staro družbo, kar je je še bilo. Na Ludvika je bil zelo navezan in si je od njega tudi edinega dal kaj reči ali svetovati. Ludvikje bil tudi kriv, da se je zadnji dve leti France oddaljil od mene. Jaz nisem maral dosti siliti, le kadar sem ga videl, sem ga vabil, naj pride kaj k nam, a se je vedno izgovoril tako ali tako. Na koncu si je obetal rešitve samo od zdravilnih rož, a sam ni vedel kakšnih in kje bi jih bilo mogoče dobiti. Prav tiste dni, ko je bil na koncu, se je vozila skozi Trst na neki izlet njegova sestra, ki ni nič vedela, da je tako slab. Ko se je vračala in ga hotela obiskati, ga je dobila že mrtvega. Pred časom ga je potrlo tudi to, ker večja hčerka ni marala slišati, da bi ostali pri njem tukaj. Tudi sicer sta mu bili dokaj odtujeni. Štangel, Gregorin, Jože – on je že četrti iz ekipe Slovenskega doma. Nič kaj zavidljiva perspektiva … Škoda ga je; tu je veljal za enega najbolj vestnih in sposobnih profesorjev. Napisal je tudi nekaj učnih knjig in veliko prevajal za radio, zlasti zadnji dve leti, ko sem imel besedo pri razdeljevanju iger za prevod jaz.

Franc Dolenc je že od začetka marca zaprt in mu pripravljajo proces. Za božič je bil tukaj, štirinajst dni za Dragom Ulagom, z običajnim dvodnevnim izletom. Sva veliko govorila, k sreči nič takega, kar bi mu moglo škoditi, ker sem jaz bil do njega le precej previden. Za veliko noč je bil tukaj dopisnik Politike Milanovič, ki se ga morda kdo od Vaju še spomni od Slovenskega doma, kjer je bil redni gost. Ta mi je povedal, kako in kaj je z njim. Jaz sem takoj zvedel, da so ga zaprli, a nisem si mogel misliti, zakaj. Bal sem se, da zaradi mene. V resnici je bila stvar docela drugačna. France je bil že nekaj let korektor pri Slovenskem poročevalcu. Pred marčnimi volitvami je UDBA zahtevala od njega, naj bi v tiskarni agitiral za udeležbo, da bi ugotovil, kateri uslužbenci so v opoziciji, ter o tem poročal. Mož se je pa uprl. Nekaj dni za tem so ga prišli aretirat. Čiro in Milanovič sta mu takoj najela Ljubo Prennerjevo za zagovornico. Ta je iz obtožnice razvidela, da mu pripravljajo proces ne zaradi omenjenega greha, temveč, kakor je pri njih navada, za tisto, kar naj bi bil počel kot poveljnik vaške straže v Mali Loki leta 1943 … Dobili so vrsto prič, da je zakrivil internacijo toliko in toliko ljudi ter smrt nekega partizana. On je pa navedel vrsto drugih prič, ki so izpovedale, da je, nasprotno, ljudi reševal itd. Da je stvar povsem inscenirana, se vidi iz tega, ker ga niso teh stvari obdolžili, ko se je vrnil v Ljubljano, kakor bi bilo logično. Postaviti ga pa pred sodišče zaradi volitev tudi ne morejo, ker bi jim škodilo. Milanovič je napovedal, da bo dobil kakega pol leta. / … /
Bi Vama res svetoval, da bi skočila malo v Evropo. Če ne bosta zdaj, ne bosta najbrž nikoli več. Če bom ostal v Parizu, Vam bom zaradi tega takoj pisal, da se bosta vedela kje zglasiti. Torej korajžo! Zdaj najlepše pozdrave od vseh mojih in posebno od Vašega starega
Mirota

Dragi Edvard, Washington, 17. marec 1967
dejstvo, da je prišla gora k Mohamedu namesto narobe, me je tako dregnilo v mojo slabo vest, da Ti odgovarjam pol ure po prejemu Tvojega pisma. Ne pišem, razen na vsakih nekaj mesecev Rudu Jurčecu v Argentino, prav nikomur, a drugi tudi meni ne. Za tiste, katerim bi rad nekaj povedal, skoraj nikoli ni časa, a ko je presledek daljši od leta, se snovi nabere toliko, da človek obupa. Objektivni vzrok, ki me kolikor toliko opravičuje za molk, je v tem, da sem prišel v USA vsaj deset let za vsemi drugimi in sem se moral v življenju že tretjič iz nič postavljati na noge ter ustvarjati novo življenje sebi in svojim. Pomagal mi tukaj ni pri tem nihče – večina ni mogla, tisti, ki bi lahko, niso hoteli. Izjema so bili bežni nasveti Di Domenica, za katerega sem ob prvem obisku v Washingtonu decembra 1960 zvedel, da je tukaj, in ga obiskal; pa eden mlajših površnih prijateljev iz Rima, na katerega se je tedanji šef prevajalskega oddelka pri Agency for International Development tik prej obrnil z vprašanjem, če ve za koga, ki bi znal jugoslovanske jezike. Najprej sem mislil za družino v San Francisco, a ko se je pokazala ta možnost in ko sem po obiskih v New Yorku, Clevelandu in Chicagu uvidel, da bi me življenje v soseskah slovenskega proletariata, tudi intelektualnega, zadušilo, sem sklenil ostati v Washingtonu. Moral sem opraviti začetne in poznejše skušnje iz simultanega in konsekutivnega prevajanja, čakati na clearence – ta služba velja za tako imenovano sensitive position – in na kontrakt, tako da so me poslali na prvo pot s skupino titovskih agronomov šele avgusta 1961 iz Washingtona, povsem neizkušenega, v severozahodni Texas, Kansas in Nebrasko. Ker sem naredil vtis solidnega človeka in solidnega znanja, sem že tedaj dobil pogodbo tudi za delo s State Departementom, kamor so me po letu dni potovanj s skupinami potem končno prevrgli, tako da od jeseni 1962 spremljam samo posameznike. To je seveda dosti bolj zahtevno in kočljivo delo, ker gre za ljudi, ki so doma v Partiji ali v upravi na visokih mestih. Program, po katerem prihajajo sem, se imenuje Foreign Leader Program, in sem moral pred nastopom najprej v poseben enomesečni tečaj, ki je obsegal vse, kar si moreš misliti: od zgodovine jazza do psihologije rdečega človeka. / … /
Služba je kontraktualna, se pravi, da sem plačan, kadar sem na nalogu ali opravljam kako prevajalsko delo za State Departement / … / Mislim, da zanimivejše in svojim težnjam bolj odgovarjajoče službe ne bi mogel dobiti, če bi jo še tako iskal. Imam za sabo nad milijon kilometrov Amerike, katero kot pokrajino in po ljudeh poznam od Slovencev, pa tudi od večine Amerikancev najbolje. / … /
Edini minus je seveda v tem, da sem toliko zdoma. Toda otroci so veliki in žena tudi dela. Razen tega je med potovanji vedno dovolj presledka, da opravim svoje tukaj. Posrečilo se mi je, da sem Alenko in Mira spravil skozi univerzo, kar me je štiri leta stalo povprečno 4.000 dolarjev na leto. Alenka je zdaj že v službi pri National Academy of Science in je bila že trikrat po nekaj mesecev v Evropi, lani prvič tudi v Sloveniji. Miro je lani diplomiral iz elektronike na Catholic University tukaj in je takoj dobil službo, še ne 22 let star, pri General Electric v Clevelandu. Pred mesecem dni se je poročil. Imeli smo ohcet, po zaslugi nevestinih staršev, Italijanov od Rima, kakor je še nisem doživel, in drugi Slovenci v Washingtonu tudi ne: s šestimi družicami in šestimi drugi, skoraj tristo svati, orglami in solisti in celo posebnim papeževim blagoslovom, ki ne morem dognati, kdo bi ga bil zakrivil, da se je še meni, staremu skeptiku in ciniku, sem pa tja milo storilo ob misli, kaj vse nam ni bilo dano. Drugič Ti bom poslal kako sliko, zdaj imamo šele vzorce, ki gredo iz rok v roke. Zase bi bil seveda rajši videl, da bi bil fant vzel Slovenko, a tu jih ni. Drugam po Ameriki jih ni utegnil hoditi iskat, ker je študiral ko neumen, zraven pa še delal. Italijanska snaha mi je všeč zlasti zaradi tega, ker ta rod tukaj najdlje ohrani svoje tradicije, posebno družinske. V nedeljo se bom za do velike noči peljal z njima v Cleveland, največ zato, da bom vendar že enkrat obiskal vso žlahto po mamini strani, česar doslej nisem mogel. Zdaj končuje tam enoletni obisk Tavžljeva Micka, vdova po brivcu Nikolu, pa bi rad videl še njo – v četrti gimnaziji sem bil nesmrtno zaljubljen vanjo / … /
Druga prednost tega mojega sedanjega dela, ki se ga mislim še nekaj časa držati, je v tem, da poznam Jugoslavijo, stanje v njej in miselnost njenega vladajočega razreda tako, kakor zlepa ne kdo drug. Če človek skoraj živi noč in dan dva meseca s še tako zakonspiriranim članom Centralnega komiteja, ima ogromno prilike za opazovanje, govorjenje, debate, prepire in delanje zaključkov, ker dobiš prakso za diskretno izzivanje k razodetjem vseh vrst, političnih in človeških. Morda je poglavitno spoznanje, do katerega sem pri tem prišel, da se komunizmu ni posrečilo spremeniti osnov človekove nature in bistva, kar se bo izkazalo za njegov glavni in končni poraz. Čut za osebno lastnino je na primer pri teh ljudeh stokrat izrazitejši in pogosto brutalen kakor pri nas. Razredne razlike, izvirajoče iz dejstva, da je sreča v tem, da imaš nekaj, česar drugi nima, so tam neprimerno večje in kričeče kakor v zavrženem kapitalizmu. To seveda taje, a na vprašanje, če so v jugoslovanskem socializmu družbeni razredi, se pravi boljši ljudje in proletarci, odgovarjajo, da jih ni, so samo državljani z večjimi in manjšimi dohodki. Toda kadar ti prvaki ocenjujejo drug drugega, že pravijo: »O, ta je pa bogat človek!«
Šlo bi predaleč, če bi se spustil v podrobnejšo analizo novega razreda in novega človeka v Jugoslaviji. Politično dobiva ta temeljni poraz komunizma izraza v vse hujših nacionalnih nasprotjih – tudi nacionalizem, to je težnja po čim večjih pravicah in tvarnih koristih za lastno jezikovno in tradicijsko skupino, je ena od osnovnih potez človekove narave. Ta nacionalizem je danes močnejši, kakor je kdaj koli v zgodovini Jugoslavije bil, ker je zaostren po brezobzirnem materializmu, ki ga včasih le ni bilo toliko, kakor so po njem zaostreni tudi navadni človeški odnosi. Vodilna plast nima več nobenega ideala razen oblasti za vsako ceno, a tudi oblast /pojmuje/ le kot orodje za razkošno in brezskrbno življenje, in to njeni vodilni zastopniki, ki jih srečujem, brez sramu priznavajo.

Z dozdanjih poti sem prinesel 15 debelih knjig zapiskov o opazovanju dežele in ljudi, pa končnih spoznanj o Jugoslaviji. To je svojski material za bodoče pisanje. Za zdaj ne morem uporabljati nič, ker sem obvezan za vse, kar bi napisal in bi tudi malo zaudarjalo po zvezi s službo, prositi clearence State Department, ki ga pa v nobenem primeru ne da, tudi zaradi tega ne, ker dosti stvari zanima najprej nje in so lahko zelo dragocene za usmerjanje ameriške politike do komunističnega bloka. Jugoslavija je za ves vzhodni blok tisto, kar je Hongkong za Kitajsko – klirinški center informacij v eno in drugo smer. Od predsednika vrhovnega sodišča Jugoslavije, moža iz Titovega najožjega kroga, ki je najbolj užival, če je lahko razodeval svojo važnost in informiranost, sem zvedel za povsem nov načrt svetovnega komunizma glede osvojitve USA, ki ga dogodki leta po tem od črke do črke potrjujejo. Iz pogovorov med senatorjem Fulbrihtom, Kennanom ter našim vrhovnim sodnikom Warrenom ter med nekaterimi vodilnimi titovci sem State Departementu lahko napisal točno sliko o delu, načrtih in ciljih ameriške liberalne levice ter o njenem, dejal bi, hlapčevskem in veleizdajalskem paktiranju s sovjetskim blokom, ki je v glavnem krivo za nadaljevanje vojne v Vietnamu ter sovjetsko neodjenljivost glede kakršnega koli popuščanja na katerem koli področju svetovne politike. / … /
Drugo vsakdanje domače življenje poteka tako, kakor pač poteka v podobnem socialnem položaju vsakomur. Ni več vprašanje kaj, temveč kako – dolgočasje obilja. / … / Urejeno imamo zaradi slik, knjig in godb tako slovensko, da se temu čudijo celo tisti, ki prihajajo iz Slovenije / … / Pri nas doma nihče ne spregovori angleške besede, čeprav vsi delamo v angleškem okolju. Žal ni povsod tako; celo intelektualci, kar smo Slovenci tukaj, razen nekaj kuharic na ambasadah, vsi, se iz občutka neke nerazumljive manjvrednosti prilagajajo tako, da celo mož in žena, ki sta diplomirala na ljubljanski univerzi, med sabo govorita angleško, na primer Žebotova. Otroci ne znajo niti besede slovensko in jih je sram razumeti. Jaz njim in drugim podobnim svežim narodno zavest s pripovedovanjem, da ne bi imel take službe, če ne bi znal tako zavrženega jezika, kakor je slovenski. / … /
Pišem Ti vse te stvari, kakor so, ne da bi se hotel postavljati, temveč da boš imel približno sliko, kako je z mano. Tisti, ki so mi nevoščljivi, da sem si pomagal prej in bolje ko oni, pisarijo v Trst, v Evropo in najbrž domov, kako nezadovoljen da sem; da nimam stalne službe; da mi je slabo in podobno. Kaj podobnega si najbrž tudi Ti slišal, a ni res. Če Te bo kdaj zaneslo sem – zakaj ne bi prišla s Ksenijo za prihodnji dopust? – boš sam videl. Edina stvar, ki nam greni sicer dobro in zadovoljno življenje, je nesreča najstarejše. Trpljenje od komunističnih učiteljic doma, ki so ji grozile, kaj bodo storili z mano, če me dobe v roke; podobne situacije od titovskih profesoric v Trstu, pa prvo razočaranje tukaj, ko je šlo vsem štirim v San Franciscu trdo za delo – svak duhoven pri vsem svojem bogastvu in zvezah ni pomagal niti toliko kakor drugim povsem tujim – vse to jo je vrglo iz tira in v vrsto živčnih zlomov, da je zdaj že nad tri leta v bolnišnici. Prihaja domov samo za vikende, a vidnega izboljšanja ni nobenega. Je bolna samo deset odstotkov ter ji manjka samo volje do ozdravljenja in do življenja in do kakršnekoli aktivnosti. Tudi sama se tega zaveda, a ne zmore spremembe. Jaz se skušam vdati, a docela se človek ne more; žena pa še manj.
Naj bo za prvič dovolj. Videl boš vsaj, da imam dobro voljo. Zanimalo bi me zvedeti kaj več o Cerknici – kako so bili ljudje do Tebe. Kako daleč je Bath od Toronta? Tam sem bil tri dni pred dvema letoma pri Čekutu.
Lepo pozdravljam Ksenijo, o kateri in o Tebi se dostikrat pogovarjam s Tinco. Prav take pozdrave Tebi.
Tvoj stari, čeprav molčeči Miro