Avtor: Janko Maček

Proti koncu Prosenovega sestavka Ujetništvo zbudi našo pozornost nenavaden problem, do katerega je prišlo novembra 1944 med slovenskimi prostovoljci za jugoslovansko osvobodilno vojsko v londonskem predmestju Lee on Sea. Kmalu po prihodu iz taborišča Woodhousely na Škotskem so dobili nove angleške uniforme in nekateri so na kape takoj prisili rdečo zvezdo, večina pa tega kljub nagovarjanju ni naredila. Tedaj so bili poleg partizanskih oficirjev med njimi tudi še kraljevi oficirji. Neko jutro so pa opazili, da kraljevih oficirjev ni več, in tedaj so dobili ukaz, naj vsi prišijejo rdeče zvezde. Nekaterih fantov, ki so se že na Škotskem težko odločili, so se ponovno polastili pomisleki glede vrnitve v domovino. Tako je razmišljal Vinko Miklavčič, ki ga je Prosen osebno poznal. Verjetno so tedaj tudi nekateri drugi preveč očitno pokazali svoje negodovanje in s tem obrnili nase pozornost nekaterih tovarišev. Prav o Miklavčiču in dveh njegovih consortes (tovariših v usodi) bi tu radi nekaj povedali, še prej pa poglejmo nekaj splošnih podatkov o tem, kako so se slovenski fantje kot »prekomorci« vračali v domovino.

Prekomorske brigade

O prekomorskih brigadah vemo razmeroma malo, pa vendar je bilo vanje vključenih veliko Slovencev, zlasti Primorcev. Zakaj? Z uveljavljanjem fašizma v Italiji so se na zasedenem področju množili tudi ukrepi proti Slovencem. V šolskem letu ¹⁹²⁷⁄₂₈ je bilo zaključeno poitalijančevanje slovenskih šol. Načrtno so zatirali slovenske gospodarske in kulturne organizacije, zavedne Slovence pa obsojali na zaporne kazni in konfinacijo. Nič bolje se ni godilo istrskim Hrvatom.
Že leta 1921 so italijanske oblasti na Primorskem uvedle obvezno vojaško službo. Naše fante so večinoma pošiljali na služenje v notranjost ali na jug Italije, zlasti na Sardinijo. Sardinija je postala znana tudi po tako imenovanih disciplinskih bataljonih in konfinacijah. V času priprav za napad na Jugoslavijo so mobilizirali veliko primorskih Slovencev in jih načrtno pošiljali na jug. Po nekem podatku je tako bilo jeseni 1940 na Sardiniji okrog 6.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, precej pa jih je tedaj prišlo tudi v Kalabrijo in na Sicilijo. V italijanski vojski in mornarici naj bi leta 1941 služilo okrog 25.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, vsaj toliko pa jih je bilo po raznih kazenskih in delovnih enotah. Mnoge od teh so potem poslali na razna bojišča od Grčije in Severne Afrike do Rusije, na katerih je Italija doživela hude poraze. Med ogromnim številom vojakov, ki so jih na primer Italijani izgubili v Severni Afriki, je bilo okrog 12.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov.

Opis slike: Žirovska farna spominska plošča

8. septembra 1943 je Italija kapitulirala, že prej pa je prišlo do padca fašizma. Zavezniki so 10. julija zasedli Sicilijo, v začetku septembra so se pa izkrcali na samem italijanskem škornju pri Reggio Calabria in potem naglo prodirali proti severu ter spotoma osvobajali Slovence in druge Jugoslovane, ki so bili tu v vojaških delovnih enotah ali kazenskih taboriščih. 3. oktobra 1943 je v Bari priplula ladja Bakar in z njo partizanska vojaška misija, ki je vzpostavila stike z zavezniki in med osvobojenimi Slovenci in drugimi začela pridobivati prostovoljce. Ni imela težkega dela, saj so bili mnogi organizirani že pred njenim prihodom. To delo so opravili partijci in nekdanji španski borci, ki so se kot mobiliziranci ali kaznjenci znašli v Južni Italiji. V Carbonari pri Bariju je bila tedaj tudi enota kraljeve vojske ali četnikov, ki so z neprikritim nezadovoljstvom opazovali zbiranje svojih političnih nasprotnikov. Zavezniki se za to nekaj časa niso zmenili. Za 7. november 1943, ko je bila Prva prekomorska brigada že zbrana v Carbonari, so nameravali v taborišču proslaviti 26-letnico oktobrske revolucije. Ko je bilo že vse nared za začetek slovesnosti, so se pojavili zavezniški vojaki in naperili orožje na postrojene brigadirje, aretirali pa so tudi njihov narodnoosvobodilni odbor. S proslavo seveda ni bilo nič, odborniki pa so bili približno en teden zaprti v Bariju in nato so jih izgnali. Posredovala je partizanska vojaška misija, menda je prišlo posredovanje tudi z Visa, in končni rezultat je bil, da so zavezniki določili taborišče Gravina, kakih 50 km od Barija, za glavno zbirališče prostovoljcev za Titovo vojsko. Do decembra 1943 sta bili potem ustanovljeni poleg 1. še 2. in 3. prekomorska brigada. Med 25. novembrom in 17. decembrom 1943 sta ladji Bakar in angleška Royal navy prepeljali na dalmatinske otoke preko 2.000 pripadnikov 1. in 2. prekomorske brigade, ki so jih Angleži pred odhodom oblekli in oborožili. (Albert Klun, Domovinaje ena, Prvi in drugi del.)
V letu 1944 sta se potem v Južni Italiji zbrali še dve prekomorski brigadi in bili prepeljani na drugo stran Jadrana. Nas seveda najbolj zanima nastanek in pot Pete prekomorske brigade. Njeno moštvo so sestavljali slovenski fantje, ki so jih Nemci mobilizirali na Gorenjskem in Štajerskem ter po urjenju poslali na francosko obalo, da bi jo branili pred zavezniško invazijo. Ko je potem prišlo do invazije, so se mnogi sami predali, druge pa so zavezniki ujeli. Iz Prosenove pripovedi vemo, kako je potem prišel v ujetniško taborišče na Škotsko in nazaj v Lee on Sea.
Nadaljevanje zgodbe povzemamo po katalogu ob 50-letnici Pete prekomorske brigade, ki ga je junija 1994 izdal Muzej novejše zgodovine v Celju. 11. decembra se je brigada v Liverpoolu vkrcala na ladjo, s katero so odpluli v Neapelj, nato pa z vlakom nadaljevali pot v Gravino. Tam so že pred tem bili številni Slovenci, ki so prišli iz Južne Francije, Italije, Alžirije in celo z Bližnjega vzhoda ter iz Grčije, bodisi kot nekdanji mobiliziranci v italijanski vojski bodisi kot nekdanji interniranci v italijanskih koncentracijskih taboriščih. V glavnem so bili to primorski Slovenci, ki so kasneje deloma tudi prišli v sestav brigade. Uradno je bila brigada ustanovljena 23. decembra 1944, ko so v Splitu oblikovali štab brigade, v katerem je bil Stane Mahne komandant, Silvo Hrovat politični komisar, Rado Bordon pa kulturni referent. »Pokazalo se je, da brigadi primanjkuje izkušenega partizanskega vojaškega in političnega kadra. Zato so pomoč dobili pri štabu 3. prekomorske brigade ter pri mestnem vojaškem poveljstvu v Splitu, v katerem je bilo več slovenskih oficirjev, dobro podkovanih v vojaškem in političnem pogledu. Štab se je odločil, da brigada ostane v Dalmaciji, dokler njeni pripadniki ne bodo dovolj vojaško in politično usposobljeni za odhod v Slovenijo in za uspešno delovanje na domačih tleh.« (Katalog str. 16.)
»Ko se je (brigada) dokončno uredila in se uspešno preizkusila v raznih manjših bojnih akcijah, se je začela pripravljati za končni pohod v Slovenijo. Tedaj je bilo v sestavi brigade 2350 mož, bila je ena od najmočnejših slovenskih brigad. 17. marca 1945 je krenila na pot, ko se je z vlačilci prebijala čez Podgorski kanal in pri Obrovcu zavila preko Velebita.« (Katalog str. 20.)

Zakaj so jih imeli za nevarne?

Albert Klun je dal knjigi o prekomorskih brigadah naslov Domovina je ena – po Župančičevem verzu: Domovina je ena, nam vsem dodeljena. Ni dvoma, da so se tega zavedali tudi fantje, ki so se v Angliji kljub močnim pomislekom odločili za vstop v Peto prekomorsko brigado. Ta zavest je bila očitno močnejša od pomislekov, niso se pa zavedali nevarnosti, ki jim je pretila. Žal, vemo zelo malo o njihovi usodi po prihodu v Dalmacijo, predvsem pa nimamo nobenih dokumentov. Naše vedenje in tudi ta zapis sta v tem pogledu omejena na pripoved njihovih sokrajanov in sorodnikov. Nekaj več gotovosti je pri ugotavljanju njihovega življenja pred mobilizacijo v nemško vojsko, ki v precejšnji meri lahko odgovori na vprašanje, zakaj so jih imeli za nevarne.
Začeli bomo pri Vinku Miklavčiču oziroma nadaljevali Prosenovo pripoved o njem. Rojen je bil leta 1924 v trdni kmečki hiši, po domače pri Martinovih na Dolenji Ravni blizu Malenskega Vrha. Znani profesor in duhovnik Maks Miklavčič je bil njegov stric. V družini je bilo osem otrok. Sestra Vinkove mame, po poklicu učiteljica, je bila poročena z zdravnikom dr. Justinom. Samo po sebi je bilo umevno, da je bil zdravnikov dom v Šentvidu nad Ljubljano zatočišče Martinovih otrok: Vinka in dveh sester, ki so se odločili za ljubljanske šole. Poleg stanovanja so tu dobili tudi skrbno, vendar neprisiljeno krščansko vzgojo. Sicer so pa bili tudi v domačem okolju deležni živahne prosvetne dejavnosti. V Poljanah – Ravan in Malenski Vrh sta spadala pod Poljane – sta bila orlovsko društvo in kasnejša Zveza fantovskih odsekov in dekliških krožkov zelo dejavna. Veliko zaslug pri tem je imela dolgoletna učiteljica na Malenskem Vrhu, ena tistih šolnikov, ki niso skrbeli samo za otroke, ampak tudi za kulturno podobo celotnega kraja. Vinko je v četrt ure oddaljeno malensko šolo hodil igrat harmonij. Pravijo, da je bil tudi pesnik. Žal nam ni uspelo dobiti nobenega njegovega zapisa, le njegova sorodnica nam je povedala naslednje verze, ki si jih je zapomnila in je prepričana, da so njegovi:
Moja duša je bila kot bel golob,

ki hrepenel je v dalje večerne,

a ko so zaplale mu peroti nemirne,

padel zadet je od tujih zlob.

Koliko šolanja je Vinko opravil pred aprilom 1941 oziroma pred začetkom okupacije? Koliko mu je še manjkalo, da bi bil učitelj? Kako je bilo z njegovim šolanjem po nemški zasedbi Gorenjske? Podatek, da je delal v krajevnem uradu – nekdanji občinski pisarni na Javorjah – govori za to, da je bil nekaj časa doma. Sklepamo, da je prišel na krajevni urad po smrti javorskega župana Janeza Peternelja, ki so ga partizani ubili leta 1942. Verjetno je bil mobiliziran v prvih mesecih 1943 in Prosen se je potem srečal z njim v Franciji in imel priliko slišati njegove razprave. Med drugim naj bi Vinko tedaj govoril o svobodni Sloveniji, združeni s Primorsko in Koroško, do katere bo prišlo po koncu vojne. Čeprav je imel resne pomisleke proti vključitvi v Titovo vojsko, naj bi bil v Lee on Sea med tistimi, ki so čakali na ladjo, nato pa se sled izgubi.
Iz raznih pripovedi vemo, da so domači začeli poizvedovati, ko sina nekaj mesecev po koncu vojne ni bilo od nikoder in prav tako nobenega sporočila o njem. Večina poizvedb je bila neuspešnih, le na eno je menda prišel odgovor, da so ga videli nekje v okolici Splita. V času volitev 1945 se je na Malenskem Vrhu mudil oddelek knojevcev. Njihova naloga je bila skrbeti za varen potek volitev v blegoškem pogorju. Eden od knojevcev se je v pogovoru z domačini zanimal za Miklavčičeve in za Vinka. Ko so mu povedali, da že nekaj časa neuspešno poizvedujejo za njim, se je »izkašljal«, da ve, kako je bilo z njim: »Malo pred koncem vojne je bil v brigadi v Splitu. Očitno se ni mogel sprijazniti z novo stvarnostjo, zato je začel organizirati nekaj po svoje in že imel okrog sebe skupino fantov, ki so razmišljali podobno kot on. Razumljivo je, da so mu prišli na sled in da so ga ustavili.« Ne vemo, koliko resnice je bilo v tej pripovedi. Težko namreč verjamemo, da bi bilo kakršnokoli nasprotno organiziranje tedaj sploh možno, verjamemo pa, da so v Vinkotu zaradi te ali one neprevidne besede odkrili nepoboljšljivega nasprotnika, ki bi lahko okužil še druge, in ga zato odstranili.
O Seljakovi, po domače Homčevi družini iz Žirov smo pisali v 60. številki Zaveze. Oče Janez je bil leta 1936 izvoljen za žirovskega župana in to breme je nosil tudi v času okupacije. V družini je bilo 12 otrok: 6 sinov in 6 hčera. Najstarejši sin Vojko je imel leta 1943 novo mašo. Po aprilu 1941 zaradi Nemcev ni več prihajal domov, zato je tudi novo mašo pel na Zaplani pri Vrhniki. 9. maja 1943 zvečer so partizani nameravali mobilizirati Janeza (1921) in Marjana (1922), ki sta že imela pozive za nemško vojsko. Niso ju našli in Marjan se je kmalu potem odzval nemškemu vpoklicu, Janez pa se je za nekaj časa umaknil na italijansko stran meje. 29. novembra 1943 so partizani na Dobračevi ustrelili Janeza Zajca, po domače Anžeta. Za Žiri je bil to pravi šok. Precej Žirovcev je že pred pogrebom odšlo na varno: čevljarji v Kranj, nekateri pa v Rovte k domobrancem. Ko je bila okrog novega leta 1944 ustanovljena domobranska postojanka v Gorenji vasi, so žirovski fantje iz Rovt odšli tja in Janez Seljak je postal poveljnik postojanke. Kasneje se je vključil tudi France Seljak (1928), ki je bil do tedaj doma. Spomladi 1944 so zaradi strahu pred partizani šle od doma tri Seljakove: Slavka, Julka in Francka. Oče Janez je od oktobra 1943, ko so Nemci zapustili Žiri, uradoval v Škofji Loki. Kar od tu je v začetku maja 1945 šel na Koroško, šla pa sta tudi domobranca Janez in France ter Slavka in Ana. Oče, oba sinova in Slavka so bili potem vrnjeni v Škofjo Loko in Janeza so s prvo skupino odpeljali na morišče. Ostali trije so prišli v Šentvid, domov pa se je vrnila le Slavka.

Opis slike: Marijan Seljak iz Stare vasi

Vse te podatke naštevamo zaradi Marjana Seljaka, ki je kot nemški vojak v Franciji prišel v angleško ujetništvo in decembra 1944 kot prostovoljec v Split. Domači, kolikor jih je še bilo doma, so nekaj časa upali, da se bo Marjan vrnil. Potem je od nekod pricurljala vest, da je bil v prekomorski brigadi v Splitu in da je poseben kurir iz Žirov prinesel karakteristiko, ki ga je pokopala. Domačini še danes vedo, da je bil tisti kurir Stanko Ponamarenko, sin enega ruskih emigrantov, ki so se po prvi svetovni vojni naselili v Žireh. Stanko je že zgodaj šel k partizanom, bil mesec ali dva pri četnikih na Opalah, nato pa spet pri partizanih. Težko si predstavljamo, da bi kurir samo zaradi Marjanove karakteristike tedaj potoval v Split, lahko pa bi bila njegova pot povezana še z drugimi opravki, možno bi bilo tudi, da bi že prej bil v Dalmaciji, saj katalog Pete prekomorske brigade pove, da so bili pri poveljstvu v Splitu vsestransko podkovani Slovenci. Da je bil Marjan res v Splitu, je potrdil tudi Jože Kogovšek, doma z Mravljišča pri Veharšah, ki je kot nekdanji italijanski vojak že pred prihodom Slovencev iz Anglije bil v Gravini. Jožetova teta je bila poročena pri Jureču v Brekovicah, zato je nečak Jože večkrat prišel tja in kar nekaj vedel o Žirovcih. Njegov bratranec Rado Jurca se dobro spominja, kako je večkrat pripovedoval o Marjanu Seljaku. Ko je Ponamarenko prinesel neko pošto iz domačega kraja, so postrojili enoto, postavili Marjana pred zbor in mu našteli vse njegove grehe, ki pravzaprav niso bili njegovi: oče nemški župan, en brat domobranski poveljnik, drugi brat župnik in tako naprej. Po eni verziji so ga že tedaj obsodili na smrt, po drugi pa samo povedali, da je prestavljen v drugo enoto. In tedaj se je iz vrste oglasil Alojz Primožič: »Če gre Marjan Seljak drugam, naj grem tudi jaz! Kamor gre on, grem tudi jaz.« Niso mu branili in tako sta oba izginila.
Kogovšek je vedel, da je na njegovem domu na Mravljišču postojanka primorskih domobrancev, zato ga je zelo skrbelo, da so v Splitu tudi to zvedeli in da bodo tudi njega poklicali pred zbor. Vendar se nič takega ni zgodilo. Potem je z brigado odšel proti Sloveniji in se udeležil bojev z ustaši. V Liki jih je presenetil oster mraz, in ker ni imel primerne obutve, je dobil hude ozebline na nogah. Morali so mu amputirati nekaj prstov in pozneje je nosil ortopedske čevlje kot trajen spomin na prekomorsko brigado.
Alojz Primožič je bil rojen leta 1908 v Žireh. Izučil se je za krojača in opravljal obrt na svojem domu. Njegov brat Jože je bil čevljar in je tudi delal doma. Lepo sta se razumela in nobeden ni mislil na ženitev. Alojz je pogosto prihajal na obisk k Zajčevim, saj so bili sosedje. Leta 1943 so ga Nemci poklicali na tečaj za orožnike. Opravil ga je v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa bil kot orožnik razporejen v Gorje pri Bledu. Alfonz Zajec še hrani njegova pisma, ki jih je v tem času pisal sosedom. Iz njih lahko razberemo marsikaj o Alojzovem značaju, o njegovi poštenosti in skromnosti. Svojih gospodarjev, ki jim je prisiljen služil, ni maral, obsojal je pa tudi zločine »osvoboditeljev«. Ko je izvedel za umor soseda Zajca, je družini z daljšim pismom izrekel sožalje. Zadnje njegovo pismo iz Gorij nosi datum 10. marec 1944. Sklepamo, da je bil potem poslan v Francijo, kjer je ob invaziji prišel v angleško ujetništvo.

Opis slike: Alojz Primožič iz Dobračeve

Omenili smo, da je Jože Kogovšek na pohodu skozi Liko dobil hude ozebline. Vendar mraz ni bil najhujše zlo, s katerim se je morala brigada na tej poti spoprijeti. Večje zlo sta bili ustaški postojanki Bilaj in Gospić. Zlasti Gospić je bil trd oreh, saj navajajo, da so imeli »petoprekomorci« tu okrog 160 mrtvih in ranjenih. Brigada je 5. aprila zapustila Gospić in odšla naprej proti Ogulinu. 17. aprila je po posebej pripravljenem mostišču pri Vinici prekoračila Kolpo in vstopila v Slovenijo. Bila je potrebna počitka, vendar so jo takoj poslali proti domobrancem. Pred spopadom pri Podturnu je menda prišlo do zanimivega besednega dvoboja: Domobranci so prekomorce nagovarjali, naj prestopijo k njim. Pozneje so v brigadi zvedeli, da so bili domobranci obveščeni o njihovem prihodu, zato so med svoje razširili vest, da prihaja angleška vojska, ki se jim bo priključila. Že 20. aprila 1945 je bila Peta prekomorska v Črmošnjicah razformirana. Njeno moštvo so porazdelili med starejše partizanske brigade. Med opravičili za razformiranje je bilo tudi to, da so prekomorci mlada enota in zato bo koristno, če zaživijo skupaj s prekaljenimi partizani in se ob tem politično preoblikujejo. (Katalog in Albert Klun, Domovina je ena.)

Zaključek

Avtor kataloga Peta prekomorska brigada zapiše, da je nemogoče našteti vse padle borce brigade, in doda: »Sicer pa je seznam še danes vprašljiv. Že primer prebegov k zaveznikom nas prepričuje v to. V takratnem kaosu, ko so slovenski vojaki bežali na drugo stran (invazija na Normandijo), jih je mnogo padlo in se je za njimi izgubila vsaka sled, največ pa jih je seveda padlo, ko so se s sovražnikom spopadali na jugoslovanskih tleh.« (Katalog, str. 30 in 31.) Nehote se tu vprašamo, ali bi bilo mogoče našteti vse »likvidirance« prekomorskih brigad, ki jih ne omenja nobena monografija in ne katalog? Bi v zaprašenih arhivskih mapah našli kako poročilo o Vinku Miklavčiču ali morda celo njegovo obsodbo, če je bila kdaj napisana? Bi našli kak podatek o Seljaku, Primožiču in drugih »sumljivih« prostovoljcih, če so to sploh bili prostovoljci?
Brigada se je smatrala za ustanovljeno, ko je bil določen njen štab in razpored po enotah, ko so bili imenovani politični komisarji in njihovi namestniki, ko so bili določeni pooblaščeni oficirji OZNE. Prekomorske brigade glede tega niso bile nobena izjema, zato tudi niso mogle biti izjema pri iskanju in odkrivanju notranjega sovražnika. Slovenci, nekdanji nemški mobiliziranci, ki so prišli v Dalmacijo v angleških uniformah, so bili sumljivi kljub rdečim zvezdam na kapah, kot so bili sumljivi padalci, ki jih je letalo pripeljalo na Primorsko iz zavezniške baze v Egiptu. Partija in njena OZNA sta bedeli nad vsem. Marjan Seljak je bil sumljiv zaradi očeta župana in brata domobranca in zaradi podobnih povezav so bili krivi tudi drugi. Totalitarno nasilje je tako zameglilo svetlo sliko domovine, ki jo je večina slovenskih fantov »prekomorcev« nosila v srcih na fronti in v ujetništvu do prihoda na domača tla.