Avtor: Neoznačeni avtor

V Srednji Evropi se je model iz leta 1989 v neki važni točki izkazal za problematičnega. Prav zato, ker se je sprememba zgodila s pogajanji, ljudje niso imeli občutka revolucionarne katarze. Še več, predaja oblasti na način pregovorov terja kompromise. Tisti, ki prepuščajo oblast, morajo od tega kaj imeti. Za pripadnike nekdanjega vladajočega razreda – za nomenklaturo – je leta 1989 ta »nekaj« obstajal v možnosti, da so se uveljavili v zasebnem gospodarstvu, pri čemer so za začetni kapital uporabili na hitrico sprivatizirano ali protipravno prilaščeno državno lastnino. Pri takšni privatizaciji nomenklature je človek dobil vtis, da se je tu nekdanja politična moč zamenjala za gospodarsko moč. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da so bile komunistične partije s svojimi, po celi deželi razdeljenimi aktivisti, s svojo vsedržavno organizacijo in s svojimi starimi in novimi resursi bolj uspešni v tekmi za politično oblast.


Pri tem ni manjkalo argumentov za široko in sistematično razkomunistenje. Dokazano je, da je mogoče postaviti trdne temelje demokracije le tako, da se odpravijo stare mafijske zveze: da se prednost v desetletjih nastalih elit, ki s svojim nakopičenim védenjem, s svojimi sposobnostmi in možnostmi organiziranega ravnanja v času postavljanja demokracije uveljavljajo svojo premoč nad demokratično opozicijo. Tudi pravičnost terja, da se starim elitam odvzame privilegiran dostop do oblasti in imetja. Bila je velika nuja, da se znova vzpostavijo osnovne vrednote resnice in dobrega – po sistemu, ki je počival na laži, na manipulaciji jezika in na propagandi. Komunizem je razkrojil spomin celih narodov, zato ga je treba rekonstruirati, treba je obnoviti védenje o tistih desetletjih, ki so jih obsodili na pozabo, ali pa spremenili v Potemkinovo pokrajino lažnih dejstev in dogodkov. Če naj se ustvari pravna država, demokracija in tržno gospodarstvo, je treba najprej postaviti pravo; treba je zločinska dejanja preganjati in kaznovati. Poleg tega je tu še moralen problem: Ali ima kdo, razen žrtev samih, pravico odpuščati. Ali je mogoče konsenz, ki je potreben za premagovanje zgodovinskih razkolov, zgraditi na čem drugem kot na resnici?