Avtor: Vanja Kržan

V kroniki župnije Dovje je župnik Franc Pečarič, ki je po smrti Jakoba Aljaža leta 1927 postal dovški župnik, dne 9. aprila 1941 zapisal: »Tega dne je bil spopad med graničarji in Italijani v Kranjski gori.« Spomnimo naj, da je Zgornjesavsko dolino najprej zasedla italijanska vojska, šele maja 1941 so jo dokončno okupirali Nemci. Komunisti so jih pozdravili kot prijatelje, saj je zanje veljal pakt Hitler-Stalin, popoln naslon na Sovjetsko Rusijo in pretrganje zvez z kapitalističnimi in imperialističnimi državami Anglijo, Francijo in Ameriko.
Do 9. maja so Nemci na Dovjem in v Mojstrani že vzpostavili svojo oblast. Na Dovjem so imeli orožniško postajo in v obeh naseljih svoje obmejne stražarje, ki so jim ljudje pravili graničarji.
9. maja so izselili župnika Pečariča. V Kroniki lahko preberemo njegov zapis: »Bilo mu je prosto dano, da se lahko preseli, kamor hoče, samo da ga ne bo na ozemlju, okupiranem od Nemcev. Gestapovski komandant mu je izjavil: ‘Wir werden Sie nicht mitschleppen; packen Sie zusammen soviel Sie können. Morgen um 9 Uhr müssen Sie in Radmannsdorf sein. Dort bekommen Sie einen Passierschein.’ (Ne bomo vas vzeli s seboj; vzemite s seboj prtljage, kolikor morete. Jutri ob devetih morate biti v Radovljici. Tam boste dobili potno dovolilnico.) Naslednji dan se je z vlakom odpeljal do Radovljice in naprej do Št. Vida, kjer je bila v neki gostilni stroga preiskava. Župniku so vzeli nekaj moke in masti, drugo so mu pustili vse, pač pa so župniku Janši vzeli ca. 4000 din. 14. maja je župnik dospel v Metliko, se naselil v proštiji, kjer je ostal do 14. junija 1945 skupno s služkinjo Ivano Cestnik.« Po vojni se je vrnil za župnika na Dovje in ostal tam do upokojiteve. Šolskega upravitelja Joža Serajnika Nemci niso izselili, saj se je z ženo zadnje dni marca 1941 preselil v Črenšovce.
Prebivalci obeh naselij prve mesece niso občutili kakšnega posebnega nasilja. Izseljencev ni bilo, fante in može v nemško vojsko so jemali kasneje. Takoj pa so Nemci pričeli z novačenjem v Volksbund, Hitlerjugend in Wehrmannschaft. Nemško nasilje se je pričelo šele po decembrski vstaji leta 1941, do
takrat je bilo na Dovjem in v Mojstrani »čisto mirno«, so mi povedali nekateri starejši ljudje.
OF si je zelo prizadevala, da bi ves narod organizirala v osvobodilno fronto. Skrbno so skrivali komunistični značaj te oganizacije. Niso se še imenovali partizani, ker so vedeli, da slovensko ljudstvo komunizem odklanja, in so se raje predstavljali kot kraljeve čete oziroma ‘četniki’. Novačenje za partizane ni rodilo uspeha. Zato so po Gorenjski konec 1941 začeli z agitacijo, da morajo vsi moški v gozdove, ker bo o božiču vojske konec. Na Jesenicah so se razširile govorice: »Ves Kranj je odšel v gozd,« v Bohinju: »500 tovarišev delavcev z Jesenic je hkrati odšlo v partizane.«
Na Dovjem so akcijo izvedli temeljito. Partizani so obkolili vas in prisilili moške, da so odšli v gozd. Zažgali so most na Belci, na cesto postavili zapreke in si drznili odpeljati v gozd tudi vojake z orožniške postaje na Dovjem. Kot da ne bi vedeli, da ta dejanja pri gestapu ne bodo ostala brez hudih posledic za obe vasi! V decembrskem mrazu so se dovški prisilni mobiliziranci nekaj dni in noči skrivali po gozdu, takoj po njihovem odhodu pa je okupatorjeva policija obkolila vas.
Preden povprašamo kakšnega domačina, kako se spominja teh hudih dni, si oglejmo, kaj o tem ve povedati nam že dobro znani pisec partizanskih dogodivščin Franc Konobelj – Slovenko v svoji knjigi Pod Možakljo in Karavankami so se uprli (Jesenice 1954).
»Akcijo sta si zamislila Stane Žagar in Jože Gregorčič in naj bi bila protiudarec nemškim načrtom – selitvam … 14. decembra 1941 se je začelo. Mrzla zimska noč naj bi odločila … Jesenice, Javornik, Žirovnica, Gorje, Bled – v vseh teh krajih se je ta dan nekaj pripravljalo. Posamezne skupine so se zbirale na raznih skritih krajih … Ne deset ali dvajset, več sto se jih je v teh decembrskih večerih pridružilo mladi partizanski vojski … Vsakdo je lahko čutil, da to ni več navadna, aktivistična akcija, ampak da je to že pravi upor, ki je prekrižal Nemcem vse račune.
Treba je bilo dvigniti tudi Gornjesavsko dolino. Načrt je bil pripravljen. Polde (Stražišar op. V. K.) je poslal Ivana Vovka – Živana (kasnejšega načelnika VOS-a za jeseniško okrožje, op. V. K.) in mene na Dovje.
17. decembra se je pričelo tudi na Dovjem in Mojstrani, kjer je bilo že vse pripravljeno. Pri Rabiču je bil pravi vojni štab. Vas je vrela. Po načrtu bi morali to noč razorožiti orožnike na Dovjem, zažgati most na Belci in zaustaviti železniški promet. Napasti je bilo treba tudi vojaško postojanko v Mojstrani, da bi oskrbeli nove borce z orožjem.
Ivan Vovk je odšel z nekaterimi tovariši nad orožnike. Akcija je izvrstno uspela. Nemška orožnika, ki sta večerjala v gostilni pri Ambrušču, sta bila hitro razorožena in se nista niti zavedela, ko je druga skupina že prijela komandirja Kacjanko na orožniški postaji pri Slugi. Na orožniški postaji je ostala le raztrgana Hitlerjeva slika in razbito pohištvo, orožniki pa so morali kot ujetniki s partizani.
Tudi v Mojstrani je bil načrt dobro pripravljen, a je spodletel. Nemški vojaki niso bili odsotni, kot je bilo sprva javljeno, ampak so pripravljeni pričakovali partizane.
Lojze Rabič je pripeljal skupino pred vojašnico, ko je padel nanj strel. Obležal je na mestu. Mlad in navdušen je bil za ideje osvobodilnega boja. Zaradi takega stanja so morali seveda od akcije odstopiti.

Opis slike: Janez Košir z ženo Marijo

Zato pa je bilo na Dovjem živahneje. Posamezne skupine so se porazdelile na vse strani, podirale drevesa, zažgale most na Belci, zažgale brzojavne drogove in delali iz njih na progi zapreke.
Proti jutru pa sva se morala Vovk in jaz z novimi partizani hitro umakniti. Medtem, ko sem odšel z Dovžani v Dovške rovte, se je Vovk umaknil z Mojstrančani na Mežaklo. Zjutraj je bilo na Dovjem in v Mojstrani pusto in prazno, saj so doma ostale le ženske z otroki in starci. Okrog dvesto mož in fantov pa je odšlo v hribe. Ustanovljena je bila Triglavska četa in dovška dekleta so ji poklonila celo zastavo, ki jo ZB na Dovjem hrani še danes.
Nemci so pričeli z lepimi besedami vabiti Dovžane in Mojstrančane nazaj. Toda za temi besedami so se skrivale grožnje, ki so postajale vedno bolj očitne. Zagrozili so, da bodo požgali vas, če se orožniki ne vrnejo. Med Dovžani in Mojstrančani je nastal preplah, tako da je večina že po nekaj dneh odšla domov.
Nemci pa seveda niso držali svojih lepih in prijaznih besed. Ko jim je uspelo po končanih akcijah spraviti moške zopet v dolino, so pričeli 27. decembra 1941 z aretacijami. Do 8. januarja 1942 so aretirali devetdeset oseb. Od tega so jih 12. februarja 1942 devet ustrelili kot talce, ostale pa večinoma poslali v taborišča. Trideset se jih od tam ni več vrnilo – ostali so v nemških krematorijih.
Ta mesec bo ostal med najlepšimi stranmi v gorenjski partizanski kroniki, zakaj določil je usodo Gorenjske: prekrižal je načrte o izselitvi Slovencev s tega dela slovenskega ozemlja. Slavna dražgoška epopeja pa je potrdila nezlomljivo moč gorenjskih partizanov. Zamisli Jožeta Gregoriča in Staneta Žagarja so se uresničile prav v teh dneh in začrtale gorenjskemu človeku pot do svobode.« Tako Konobelj.
Njegove besede ne potrebujejo komentarja. Potrjujejo le dejstvo, da OF ni izbirala sredstev, da v mirni Zgornjesavski dolini zaneti revolucijo in državljansko vojno. Domačinom je hotela Nemce še bolj osovražiti, ljudi razdvojiti in ustrahovati ter si jih ubogljivo podrediti. Niso ji bili mar talci, tudi ji ne bi bilo mar, če bi bili obe vasici požgani. »Slavna dražgoška epopeja« je to potrdila. In spomin nanjo še danes slavijo!
Kako se spominja dovške vstaje, mi je pripovedovala domačinka Marica Zorman roj. Paulus (1925) iz Mojstrane, med vojno domačinka na Dovjem.
»Nocoj bo upor!« je tistega decembrskega dne pred Božičem padlo kot strela z jasnega neba in se kot blisk razširilo po vasi. »Pregnali bomo Nemce! Vojne bo konec! Vsi fantje in možje v gozdove!« Mnogi niso verjeli, morda le mladi fantje, taki kot je bil moj brat. Moja starejša sestra je tarnala: »To se ne bo dobro končalo. Kaj naj storimo?« Netilec upora v vasi je bil domačin Alojz Rabič.
Z vstajo so pričeli v Mojstrani. Fantje in možje so morali na Velik breg. Vendar so jih tam presenetili že zbrani nemški graničarji in patrulja. Prvi je streljal Alojz Rabič, graničarji pa so streljali nazaj. Rabič je obležal mrtev.
Na Dovjem smo slišali strele. Naši fantje in možje so to razumeli kot znamenje, da odidejo v gmajno in pričnejo vstajo. Aktivisti so zažgali most na Belci in nastavili na cesto zapreke. Nekaj privržencev vstaje je odšlo k Slugi, kjer je bila orožniška postaja, in odgnalo vse tri orožnike v gmajno. Komandir se je pisal Kacjanko, po rodu Avstrijec iz Koroške, zelo dober, pameten in pošten človek. Verjetno je prav on preprečil, da orožniki niso streljali in so se pustili odgnati v gozd.
Kmalu zatem so na Dovje prihrumeli nemški policisti na motorjih in v avtomobilih. Vsem je zastajal dih, že zaradi hrupa samega. Obkolili so vas in v smrtnem strahu smo čakali, kaj bo. Samo še molili smo lahko. Zbralo se je nekaj domačinov, starejših mož in šli so posredovat k Nemcem. Policisti so jim obljubili, da vasi ne bodo zažgali, če pripeljejo iz gozda nemške orožnike. Možje so odšli na Vrse do gošarjev in uspelo jim je pripeljati orožnike v vas. Po nekaj dneh in nočeh so se vrnili tudi fantje in možje, sestradani in prezebli. Hvala Bogu, Nemci so držali besedo in vasi niso požgali. Organizatorji vstaje se niso prikazali. Odnesli so zdravo kožo, večinoma ostali živi do konca vojne in zagospodovali po njej.
Do božiča je bil mir. Po praznikih pa so se lepega dne pojavili na železniški postaji v Mojstrani nemški policisti in legitimirali vse moške, ki so se vračali z dela v jeseniški tovarni. Večino so odgnali v zapor v Begunje in jih tam nekaj ustrelili kot talce, še več pa poslali v nemška taborišča, kjer jih je veliko pomrlo.
Tak je bil konec dovške vstaje. Vendar mnogi mladi fantje niso spregledali, tudi moj brat Karl ne. Hodili so v gmajno na sestanke, kjer so jih komunisti prevzgajali in navduševali za borbo, kot da ne bi bili vsi proti Nemcem. Z gmajne so se vračali spremenjeni. Nekatere manj zagrete fante in može so prišli gošarji iskat kar na travnik med košnjo ali na njivo in jih odpeljali s seboj v gmajno. Običajno je za njimi izginila vsaka sled. Gošarji so se potikali po svislih na Ravnah, po prostrani gmajni Karavank ali v bližnji globači pod Bvaščevo pečino. Če so zaslutili nevarnost, so jim težko dostopni predeli Karavank dajali skrivališče pred Nemci.« Tako razmišlja danes Zormanova Marica.

Kdo je Janez Košir?

Dovška vstaja pomeni začetek boljševistične revolucije, ki se je na Dovjem in Mojstrani razplamtela pozno jeseni leta 1943 tako kot drugod po Dolini. Že v 65. in 66. številki Zaveze smo se seznanili s Stanetom Križnarjem – Cirilom, strojevodjem z Jesenic, ki je od leta 1941 delal za OF, novembra 1943 pa je bil imenovan za komandirja vosovskih grup okraja Kranjska Gora. Jeseni 1943 so že delovale v Zgornjesavski dolini tri vosovske grupe in vsaka je štela od šest do osem vosovcev. Tretja grupa je delovala na območju od Belce do Hrušice, vanjo sta bili torej vključeni vasici Mojstrana in Dovje.
Eden znanih komunistov z Dovjega je bil Ivan Dovžan, po domače Bvaščev – kot se v gorenjskem narečju piše in govori. Doma je bil z velike kmetije, a mu kmetovanje že mlademu ni dišalo. Pred vojno se je zaposlil pri mornarici in zaradi njegovih komunističnih idej, ki so se ga hitro prijele, so ga predvojni komunisti poslali na šolanje v Rusijo. Ob začetku vojne je bil torej prekaljen komunist in jeseni 1943 med likvidatorji domačinov.
Verjetno je bil eden od njegovih prvih žrtev Janez Košir iz Mojstrane, posestnik, izšolan visokogorski vodnik ter lovec. Predvsem pa prvi slovenski alpinist, ki je preplezal Severno triglavsko steno. To je v Planinskem vestiku št. 12. letnik 1997 iz zanesljivih virov dokazal prof. Stanko Klinar v svojem članku »Devetdeset let slovenskega vzpona čez Steno«. Razumljivo, da je bila Stena že pred tem številnim domačinom velik izziv. Predvsem Trentarji in divji lovci je niso gledali samo od daleč.
Prof. Stanko Klinar piše: »Leta 1908 je domačin iz Mojstrane Janez Košir v družbi odličnih nemških plezalcev Jahna in Zimmra (nanju danes spominja v Steni Zimmer-Jahnov izstop) preplezal Nemški steber, smer prvopristopnikov izpred dveh let (1906 König, Reinl, Domenigg), smer, ki se pne čez čudovito napeto steno v vpadnici vrha, torej sredi Stene.
Odločilni dokaz, da je bil ta vzpon opravljen, je vpis v Koširjevi vodniški knjižici. Za ta vpis vse do danes ni vedel noben kronist; knjižica je bila dolgo shranjena na Koširjevem domu, nato deponirana v planinskem muzeju v Mojstrani, prelistal pa je ni nihče, zlasti ne z raziskovalnim zgodovinskim namenom. Prevod vpisa se glasi: »22. avgusta 1908 je Janez Košir v okviru poizvedovalne akcije za pogrešanim Karlom Wagnerjem z nama preplezal Severno steno Triglava. Celo turo je opravil z okovanimi čevlji, kar še posebej kaže na njegovo sposobnost. Z njegovim plezanjem sva bila zelo zadovoljna in ga lahko samo priporočiva.
Franz Zimmer, Avstrijski akademski klub, Gust. Jahn«
Prof. Klmar navaja dalje: »Iskanje Wagnerja je pomenilo preplezati Steno v osrednjem delu, ker se je Wagner napotil tja. S priporočilom na koncu verjetno merita podpisnika na domnevni Koširjev namen, da bi vodil kliente po tej smeri. (Košir je bil oblastveno potrjen gorski vodnik Slovenskega planinskega društva.) Košir pa tega namena očitno ni imel; iz njegove knjižice ni razvidno, da bi bil kasneje kdaj vodil po Steni. Za vse ostalo vodništvo pa je, kot pričajo zapisi v knjižici, požel veliko hvalo.« (Ohranjenje tudi faksimile »Izpričevala« za gorskega vodnika, izdanega leta 1906).

Opis slike: Koširjevi dvojčici Minka in Ivanka

»Mojstranški domačini, Koširjevi prijatelji vodniki – reševalci, so vedeli, da je Košir Steno prejšnje leto, ko mu je bilo nepolnih dvajset let (rojen je bil 24. oktobra 1888), že preplezal, torej je bilo to splošno znano dejstvo.« Koširjev podvig je omenil tudi Jakob Aljaž v svojih Planinskih spominih . Najzanesljivejši kronist dr. Miha Potočnik pa priča (navajam iz članka prof. Klinarja): »Janez Košir, gorski vodnik in lovski čuvaj iz Mojstrane, mi je ne samo enkrat pravil, da je kot vodnik in nosač spremljal Jahna in Zimmra 21. avgusta (verjetno 22. avgusta) 1908 pri njunem vzponu po Konigovi smeri … Smer je popolnoma samostojno, nenavezan, preplezal. Kako naj bi med plezanjem opravljal vlogo nosača, ni jasno … Plezal je brez pomoči vrvi in v okovankah … Košir je bil dober in pogumen plezalec in visokogorski lovec … Pokazal nam je nadvse zanimiv prehod iz Nemškega stebra tik nad Oknom v kotel pod Malo Črno steno in nad Zimmer-Jahnov izstop … Tega prehoda do tedaj skalaši nismo poznali in nam nihče o njem pred Koširjem tudi ni pripovedoval.«
Košir za svoje dejanje ni užil posebne slave in se verjetno njegovega zgodovinskeg pomena niti ni prav zavedal. Toliko bolj nenavadno pa je, da ga po drugi svetovni vojni ni nihče ovrednotil. Jeseni 1943 se je namreč znašel na seznamu osumljenih in so ga komunisti kot izdajalca slovenskega naroda ustrelili.
Morda pa je bil osumljen še česa drugega? Evgen Lovšin v svoji knjigi Gorski vodnik v Julijskih Alpah (Planinski vestnik založba 1961) navaja sledeče: »Janez Košir je bil dober lovec, poznavalec gorskih skrivališč divjadi. V mladih letih mu priznavam pogum in pravilno duhovno usmerjenost. A na žalost je usodno grešil. V službi nemškega okupatorja je postal zaradi svoje izvedenosti v domačih gorah nevaren borcem narodnoosvobodilne vojne. Zato je bil sojen 28. oktobra 1943.« Pa si oglejmo, kako je bil »sojen«.

Opis slike: Minka, Ivanka in Ernest Dolžan, njun polbrat, ki se je 14-leten ponesrečil v Stenarju

Zapustimo Steno in se odpravimo na Koširjev rodni dom v Mojstrani, kjer je na kamnitem portalu vklesana častitljiva letnica 1807. Pročelje prenovljene hiše gleda na Steno in skalne vrhove okrog nje. Zidana je v alpskem slogu z lesenim gankom. S svojimi rokami ga je obnovil Koširjev vnuk Igor in s tem na neki način postavil spomenik rojstni hiši svojega deda, na katerega je zelo ponosen. Živi skupaj s svojo mamo, ki je hčerka Janeza Koširja. Prisluhnimo ji:
»Moji mami Mariji, domačinki iz Mojstrane, in očetu Janezu Koširju (roj. 24. oktobra 1888), sva se 9. julija 1922. rodili dvojčici, jaz sem Minka, sestra pa Ivanka. Imeli sva prelepo otroštvo in mladost. Če sem bila kdaj srečna, sem bila takrat. V najlepšem spominu imam izlete, ko naju je s sestro Ivanko ata peljal v Vrata v jagersko bajto. Bil je namreč izvrsten lovec in je pripravljal lovišča in vodil na lov nekatere predvojne ljubljanske veljake: industrijalca Lukmana, trgovca Souvana in Majerja. Midve sva bili medtem v bajti. Služkinje teh gospodov so naju razvajale z najboljšimi jedmi; potikali sva se po gozdu, nabirali jagode in uživali prostost, saj nama ni bilo treba pri nobenem delu pomagati. Gospod Souvan je za naju atu večkrat podaril blago iz svoje trgovine in na novo obleko sva bili hudo ponosni. In radi sva jih nosili, saj je bilo blago finejše kot tisto, ki ga je ata dobil iz Sukna v Žapužah, ko je zanj zamenjal volno naših ovac. Spominjam se tudi, da je ata pripravljal lovišča in vodil na lov po Mežakli in Radovni kralja Aleksandra, ki je imel svojo poletno kočo na Mežakli. Doma smo dolgo hranili kraljevo sliko z mladim Peterčkom. Spominjam se, da je imel ata veliko pušk in daljnogled.Velikokrat nam je pripovedoval, kako je preplezal Steno in da je bil prvi, ki mu je to uspelo. Ne vem, da bi jo še kdaj kasneje preplezal, ker je bil previden in je vedel, da s tem tvega življenje.
Po srcu je bil zelo dober. Ko je odrl in razrezal divjačino, nama je rekel: ‘Zdaj pa bosta meso znosili revežem.’ S sestro sva znosili in to ničkolikokrat. Bil je veren in ob nedeljah smo vedno šli najprej k maši, šele nato v Vrata.
Seveda pa ni samo lovil in vodil hribolazce. Imeli smo nekaj njiv, nekaj živine, ovac in gozd, ki ga je bilo tudi treba oskrbovati. Na Kladju smo imeli rovt, pomladi smo travnike čistili, poleti kosili in delavcev nam ni nikoli zmanjkalo. Pomagali so nam mnogi, ki jim je ata pozimi klal živino, jo odiral in razsekaval.
Med prvo svetovno vojno je bil ata vojak v Galiciji. Večkrat nam je pripovedoval o komunizmu in trdil je: ‘Če k nam pride komunizem, bomo lačni. Še krompirja ne bomo imeli.’ Njegovo protikomunistično držo so vsi poznali, saj je odkrito govoril proti komunizmu. Ko se je pričela vojna, svojega mnenja ni niti malo spremenil. Nasprotno, ob dovški vstaji decembra 1941, ko so vse može in fante prisilil, da so šli v gmajno, češ da bo vojne v kratkem konec in bodo partizani premagali Nemce, je v svoji kmečki pameti modroval : ‘Če bi bili v Beljaku Rusi, pred Ljubljano pa Amerikanci, potem bi verjal, da bo vojne vsak čas konec in da bodo zmagali Amerikanci. Takrat bi šel tudi jaz v gmajno.’
V Mojstrani in na Dovjem so imeli postojanko nemški graničarji, na Dovjem pa je bila še nemška vojaška komanda, vendar do dovške vstaje vojne nismo preveč občutili. Ata je večkrat vodil na lov nemške vojake, saj se kljub vojni svoji lovski strasti ni mogel odpovedati.«
Ali je bilo za Koširja usodno tudi druženje z Nemci na lovu? Gotovo so mu to nekateri zamerili. Vendar domačini še danes vedo povedati o tesni povezanosti med Nemci v vojaški komandi na Dovjem ter med gošarji in terenci. Nemci so bili vedno obveščeni, kdaj bodo hodili gošarji po vasi, da jih vaščani oskrbijo s hrano, in takrat se na vasi ni smel pojaviti noben nemški vojak. Iz neznanega razloga je nekoč eden od njih prekršil dogovor, prišel na vas in pijan gošar ga je ustrelil.
Verjetno so komunisti Janezu Koširju zamerili tudi njegovo druženje z Andrejem Nočem. Bil je domačin s Koroške Bele in se je pred vojno izučil za čevljarja v Mojstrani; rad je hodil s Koširjem na lov. Ko je odprl svojo čevljarsko delavnico na Koroški Beli zadnja leta pred vojno, mu je Košir prodajal živalske kože. Bil je zelo sposoben, sam je tudi risal modele za čevlje. Ob pričetku vojne sta ga pritegnila nemški red in disciplina, tudi zato, ker se mu je služenje predvojne vojaščine v odročnih, zanikrnih krajih Srbije in Makedonije do kraja zamerilo. Po značaju ni bil stanoviten in načelen. Vedno so ga privlačevala lepa dekleta, tudi že potem, ko je bil poročen, privlačila ga je tudi urejena nemška uniforma.
Med vojno ga krpanje starih čevljev ni več zanimalo. Vedno bolj je lezel v dolgove. Zaposlil se je pri nemški Werkschutz, tovarniški zaščiti na Javorniku, danes bi rekli, da je bil eden od varnostnikov. Toda kmalu mu je bilo tudi to premalo. Pridružil se je esesovcem in si gizdalinsko oblekel njihovo uniformo. Ves čas je ohranjal stike z Janezom Koširjem, občasno hodil z njim na lov in vodil nemške planince po hribih. Za gorskega vodiča so ga najemali tudi nemški vojaki v svojih hajkah, ker je dobro poznal teren. Vso vojno se mu ni skrivil las; bil je sorodnik partizana in likvidatorja Franca Konoblja – Slovenka. Morda je ob koncu vojne pri Nemcih vohunil za partizane, in je takrat tudi Druschke – poveljnik gestapa na Jesenicah – podvomil v verodostojnost Nočeve privrženosti esesovcem. Prav gotovo Janezu Koširju njegovo občasno druženje z Nočem ni bilo v prid.
Koširjeva hčerka nadaljuje: »Ata je vedno bolj slutil nevarnost, ki mu preti s strani komunistov. Ko so zahtevali od njega puško, jim je dal dve, mama jim je morala dati še atov daljnogled. Pa se je takoj našel domačin, ki je javil Nemcem, da imajo partizani Koširjevo puško in daljnogled. In tako se je Janez Košir znašel z zaporu v Begunjah. Toda ta Janez Košir ni bil naš ata, v Mojstrani je namreč imel soimenjaka, po domače Kobarjevega. Ko so sprevideli Nemci pomoto, so Kobarjevega kmalu izpustili. Ata je pričel slutiti, da bi se ga partizani radi znebili. Dobro je vedel, kaj se dogaja v Ljubljanski pokrajini, na Dolenjskem, v Suhi krajini, v Beli krajini.
Navadil se je, da je zvečer, preden je legel, prislonil puško ob steno v bližini postelje. Tudi podnevi je bil na preži. Če ga je kdo poklical pred oknom, je vedno najprej skrivaj pogledal od strani, kdo je zunaj. Počutil se je ogroženega, vedel je, da se je tisto jesen, leta 1943, pričelo pobijati po Dolini.
Konec oktobra je šel ata z družbo na lov na Erjavčev rovt v Mlinci nad Dovjem. Nenadoma so naleteli na domačina z Dovjega, Bvaščevega Ivana, ki je sedel pod brinovim grmom. Ko jih je zagledal, se je v trenutku spustil v tak dir, da še nikoli niso videli tako hitro teči kakšnega človeka. Lovci so za njim izstrelili nekaj strelov, a ga nobeden ni zadel.
Ata mi je pravil o tem dogodku kakšen dan kasneje, ko je prekrival streho na dovški šoli in sem mu podajala opeke. Verjetno ga je postajalo strah. Takrat sem tudi sama občutila tesnobo in pomislila, da nam s strani domačinov preti večja nevarnost kot od Nemcev.
Od takrat je minilo le nekaj dni, bilo je 28. oktobra 1943, štiri dni po atovem rojstnem dnevu, ko je ata zvečer po šesti uri v kuhinji bral knjigo. Zaslišali smo močno trkanje po vratih. Sestra Ivanka je šla odpret. Pred vrati so stali trije oboroženi moški, eden od njih je bil Ivan Dovžan, Bvaščev z Dovjega. Zahteval je ata. Če ne bi šel ata ven, bi vdrli v kuhinjo. Slišala sem, kako je Bvaščev vprašal ata: ‘Ali si bil ali nisi bil?’ Morda je mislil na streljanje na Erjavčevem rovtu. ‘Stokrat prisežem, da nisem bil,’ sem slišala ata. Potem pa je takoj počilo in ata se je mrtev sesedel na stol ob vratih v klet. Bvaščev ga je ustrelil v glavo. Z mamo sva pritekli v vežo, nekaj trenutkov za tem še sosedje in nemški vojaki, ki so slišali strel. Ata je bil oblit s krvjo in – mrtev.
Od takrat naprej je bilo pri nas razsulo. Otepale smo se z revščino do konca vojne in še dolgo po njej. Po vojni sem se poročila, imela veliko otrok in tolkli smo revščino naprej. Najhujše pa je bilo to, da smo bile po atovi smrti zaznamovane kot izdajalke. In prav tako vsi moji otroci,« je končala pripoved gospa Minka, hčerka Janeza Koširja.
Minkin sin, rojen 1957, mi je to potrdil: »Odraščali smo v hudi revščini. Še hujše pa je bilo, da smo prezir in sovraštvo občutili tudi mi, vnuki Janeza Koširja. Ko smo odraščali, smo kar naprej poslušali zbadanje: Tvoj stari ata je bil izdajalec!’ ‘Delal je za Nemce!’ ‘Družil se je z ‘raztrganci’!’ in pri tem verjetno mislili na Andreja Noča.
Ničkolikokrat sem slišal: ‘Tak si kot ‘ta star Košir’! In to od ljudi, ki so bili med vojno še otroci ali ata še poznali niso. Molčal sem in trpel. Ko sem nekoč povedal stari mami o teh očitkih, mi je rekla: ‘Vprašaj tistega, ali je pozabil, koliko mesa je pojedel, ki jim ga je dajal tvoj stari ata, jaz pa sem jim ga nosila.’
Mama nam je o njem pripovedovala vse dobro, tudi to, kako je prvi preplezal Steno, da bi rešil ponesrečenca, nemškega plezalca Wagnerja. Leta 1909 je pomagal reševati mrtvega Wilhelma Lassa, leta 1931 pa avstrijskega alpinista Fritza Tuna, ki je padel v Nemškem stebru približno tam, kjer se je smrtno ponesrečil Lass.
Zdaj smo vsi skupaj občutili na lastni koži, kako prav je imel stari ata, ko je že ob dovški vstaji obsodil prevaro komunizma in cilje OF. Tudi zaradi tega smo ga občudovali, čim starejši smo bili, in ne le zato, ker je bil odličen gorski vodnik in prvi, ki je preplezal Steno.
Vedno bolj sem bil prepričan, kako prav je imel stari ata, da komunistom ni ničesar verjel. In koliko drugih so še pobili med vojno in po vojni in to samo v teh dveh, takrat majhnih vaseh! Pa niti ne vem za vse.«
Likvidator Janeza Koširja, Ivan Dovžan Bvaščev, je po pripovedovanju domačinov baje zakrivil strašno smrt Francka, sina Francija Izda, po domače Mazenkovega iz Mojstrane. Njegovo zvezano truplo so našli na mravljišču, kjer so ga mravlje obžrle. Franckov oče se je jokal, kadar je to pripovedoval. Francek je bil njegov edini sin. Morda se je Bvaščev znesel nad njim samo zato, ker je Francek gošarje presenetil v gmajni in so se bali, da jih ne bi izdal. Bvaščev je veljal za velikega strahopetca.
Bicarjevega Francija iz Mojstrane so samo obstrelili. Krogla mu je šla skozi usta. Slišal je tovariša, ki je spremljal likvidatorja, naj mu da »še en šus«. Ta ga je zavrnil, češ da je Francelj že mrtev.
Toda to je samo nekaj primerov, so mi pravili domačini. Vseh svinjarij, ki so jih med vojno in po vojni počeli gošarji, se ne da opisati.

Šestnajstletni pastirček – žrtev revolucije

Oglejmo si pobliže, kdo je bil Ivan Dovžan in Bvaščeva družina. Pri Bvaščevih na Dovjem je bila lepa kmetija. Vendar Ivanu delo na kmetiji ni dišalo, kot smo že videli, in se je s svojimi pajdaši kmalu po pričetku vojne raje potikal po gmajni in se skrival. Ko se je med ljudmi pričelo govoriti o gošarjih, so se preimenovali v ‘mrharje’, da bi ostali čim bolj v tajnosti.
Ivan je bil dobro preskrbljen. Njegova sestra Mara, srčno dobra ženska, je skrbela tudi za to, da brat in njegovi tovariši v gozdu niso bili nikoli lačni. Največkrat jim je nosil hrano in morda kdaj tudi pošto Bvaščev pastirček Jožko, ob pričetku vojne star štirinajst let, bodisi v svisli, bodisi v skrivališče pod Bvaščevo skalo, ki ji domačini pravijo pečina.
Običajno so gošarji zahtevali in kradli hrano od vseh. Izvohali so celo meso drobnice, ki so ga domačini skrivali v ledeno mrzlih karavanških studencih. Znano jim je, kako so gošarji jedli in popivali, veselo prepevali partizanske pesmi, medtem ko je velika večina domačinov trdo delala, mnogi pa po dovški vstaji umirali v nemških taboriščih, družine ustreljenih talcev pa v revščini in strahu životarile. Na Ravnah, kot se imenujejo senožeti in lazi pod Bvaščevo skalo (danes so nekateri predeli že poraščeni in svisli podrte), so domačini v svislih hranili seno in zato tudi pozimi prihajali ponj; pomladi so travnike čistili, poleti kosili, jeseni pa pasli drobnico in krave. S seboj so morali nositi hrano, puščali so živež v svislih in gošarji so jim ga kradli. Nemci na orožniški postaji in obmejni graničarji so poznali domačine in vedeli za hojo na senožeti ob vsakem letnem času, zato pri njih niso vzbujali posebenega suma. Nemški komandir Kacjanko je bil zelo preudaren in domačinom naklonjen.

Opis slike: Janez Košir na lovu

Kdo pa je bil Bvaščev pastirček Jožek? Da je ‘Bvaščev’, se ga je prijelo zato, ker je nazadnje služil za pastirja pri njih. Pisal se je Rekar in je leta 1939 kot dvanajstletni fantič prišel iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Njegov oče Matevž in mama Helena Rekar sta imela šest otrok. Najstarejši je bil Martin, sledili so mu Gizela, nato pa Jože (1927), Janez (1928), Matevž (1930) in najmlajša Ivanka. Mama je zbolela za levkemijo in umrla, ko je bila Ivanka stara dve leti, Jože pa sedem. Najstarejša Gizela, komaj desetletna deklica, je morala poprijeti za gospodinjstvo in s pomočjo dobrih ljudi in očeta ji je to nekako uspevelo.
Oče je bil zaposlen kot miner na Bledu in ko je kralj Peter gradil ‘naselje’ na Mežakli (kot so ljudje pravili počitniškim hišicam kralja in njegovega osebja), je oče postal miner na kraljevem gradbišču, kasneje mu je iz Gorij nosil pošto. Dobro je zaslužil, otroci so uživali kraljevo gostoljubje, kraljeve kuharice so vselej poskrbele, da so bili Rekarjevi otroci – sirote brez matere – postrežem in siti. Kralj je vsem otrokom oskrbel ‘zakmašne’ mornariške obleke. Na ta otroška leta hranijo najlepše spomine. Takrat so bili v resnici najsrečnejši.
Žal pa je nenadoma zbolel še oče. Dobil je meningitis, ki je bil takrat neozdravljiv. Nekajkrat so mu iz glave punktirali gnoj, toda vnetje je napredovalo, bolečine so postajale neznosne in očetu se je omračil um. Pod posteljo si je dal razstrelivo, ga aktiviral in skupaj s posteljo je razneslo še očeta. Takrat se je pisalo leto 1939.
Otroci so ostali sirote in morali so služit. Enajstletni Janez je odšel za pastirja na Prihode, župnija Sv. Križ (danes Planina pod Golico), k daljnemu družinskemu sorodniku kmetu Virmanu, po domače Germonu in bil pri njih pastir. Najstarejši Martin je šel služit h kmetu Lipovcu, po domače h Kosmatu, prav tako na Prihode. Matevž je bil premlad, imel je komaj osem let, zato so ga dali v sirotišnico, kasneje se je šel učit za sedlarja k Tilešu v Mojstrano.
V Mojstrano so poslali tudi dvanajstletnega Joža. Najstarejši domačini se ga še danes spominjajo. Bil je droben fantič, vedno nasmejan in prijazen. Na glavi je nosil pastirski klobuček s pokončnim peresom. Morda je zato zanje še danes Jožko, kot so mu takrat vsi pravili. Sprva je služil za pastirja v Radovni, zatem verjetno še pri kmetu v Mojstrani, ob pričetku vojne se je znašel na Dovjem pri Bvaščevih.
Toda zdaj ni bil več samo pastir: ne da bi se Jožko tega zavedal, je ta družina pastirčka pahnila v vseuničujoče brezno komunizma in postal je njegova žrtev. Pri Bvaščevih ni le pasel ovac, velikokrat je moral nositi hrano, morda tudi kakšno pošto Bvaščevemu Ivanu, njegovemu bratu in njuni tovarišiji, ki se je potikala po svislih in gmajni nad Dovjim. Ali je sploh kdo zaslutil nevarnost, ki je pretila pastirčku, osamljeni siroti brez zavarovanosti doma, staršev ali katerega od svojih domačih, ki je v vsem moral vedno le ubogati svoje gospodarje? Tudi Bvaščevega Ivana, ki je jeseni 1943 postal gospodar nad življenjem ljudi.
»Pri Bvaščevih prav gotovo ni bil lačen, saj so imeli veliko kmetijo,« se danes spominja domačinka Zormanova Marica. »Toda pastir je vedno samo pastir. Zato Jožko ni prav nič okleval, ko ga je Anclova mama z Dovjega pregovarjala, naj pride služit k njim: bolje se mu bo godilo, lepše mu bo, mu je obljubljala. Morda je ona uvidela, da bi bilo bolje, da komunisti fantiča ne zapletajo v svoje posle. Jožko se je opogumil in prosil Bvaščevo gospodinjo Maro, če mu dovoli oditi. Mara ga ni kaj dosti pregovarjala, nasprotno, rekla mu je, naj kar gre k Anclovim, še prej pa bo naslednji dan na senožet odnesel hrano Ivanu in njegovi tovarišiji. To je Jožko povedal mojemu bratu Vaclavu, pravili smo mu Veni, ker sta bila prijatelja in sta skupaj pasla. Naslednji dan je Jožko še zadnjikrat odnesel hrano Bvaščevemu. Pastirček se nikoli več ni vrnil … «
To se je zgodilo pozno jeseni 1943, ko se je pričelo v Zgornjesavski dolini množično pobijanje ljudi, ki so ogrožali revolucionarno gibanje, ki so ga v mirno, idilično dolino zanesli boljševiki. Ali ga je res ogrožal nebogljeni pastir? Kdo ga je spravil s poti? Na kakšen način je izginil? Na vsa vprašanja še danes ni odgovora.
Težko verjememo, da bi bila zgolj pastirčkova odpoved službe pri Bvaščevi Mari razlog njegove smrti; bolj verjetno so se nedolžnega fantiča znebili zato, ker je preveč dobro vedel za globačo pod pečino in druga skrivališča Bvaščevega Ivana in ostalih gošarskih pajdašev. So se bali, da bi jih izdal? Ali da bi ‘nova’ pastirjeva gospodinja, Anclova mama, zvabila iz pastirčka, kar je vedel o njih? Dovžani in Mojstrančani so ga takoj pogrešili. Pa jim Bvaščeva gospodinja Mara ni vedela povedati nič drugega kot to, da se tistega dne ni vrnil s senožeti. Za njenim hrbtom pa se je pričelo sčasoma marsikaj šepetati.
Po jeseni in zimi leta ¹⁹⁴³⁄₄₄ , ko je zakrvavela Zgornjesavska dolina, so ljudje s strahom, ki ga doslej niso poznali, dočakali pomlad.
»Pod Bvaščevo pečjo smo imeli majhen travnik, za kravo sena, in svisli na njem,« nadaljuje svoje žalostne spomine gospa Zormanova. »Danes je tam vse zaraščeno. Maja smo šli mama, brat Veni in jaz čistit travnik. Pograbili smo listje in porezali grmičevje. Ko smo vse postorili, sva z bratom prosila mamo, če smeva po šmarnice, ki so rasle na majhni skali pod Bvaščevo pečino. Vedela sva zanje, ker sva jih tam nabirala vsako leto. Dovolila nama je in stekla sva ponje. Že sva se vračala vsak s svojim šopkom, prečkala grušč pod Bvaščevo skalo, kar se Veni nenadoma ustavi in pobere nekaj s tal. ‘Poglej,’ mi pravi. V roki je držal visok čevelj. ‘Saj to je Jožkov čevelj!’ Iz njega potegne še nogavico, ki se v razpadajočih koščih usipa na tla. Strmiva, molčiva, kam s čevljem? Veni ga odvrže, hitiva do mame in – molčiva. O tem sploh nisva mogla in si nisva upala spregovoriti. Tudi doma, ne takrat in še dolgo kasneje ne, ji nisva črhnila besedice. Med vojno je bilo vse ena sama skrivnost in strah.
Poleti smo šli na ta travnik grabit seno. Ves čas sva mislila samo na čevelj in najino skrivnost. ‘Greva še tja gor malo pogledat,’ sva rekla mami. Oba sva vedela kam. Stečeva proti kraju, kjer sva našla čevelj. Morala sva mimo Bvaščevih svisli, da sva prišla pod pečino. Danes je tam vse zaraščeno. Svisli so imele spodaj hlev, ob strani pa majhno lopo za listje, zaprto z vrati. Na vratih zagledava s črnimi črkami zapisano: Tu počiva Rekarjev Jože. Pod napisom je bil narisan visok čevelj, ki je bil s sprednjim delom obrnjen proti pečini. Napis je bil na vratih še dolgo let po vojni, po vasi pa so se razširile govorice, da so Jožka pahnili čez pečino. Če bi ga ustrelili, bi strel odmeval daleč naokoli. Na kakšne ostanke kosti nisva nikoli naletela, saj je bilo tam okoli dosti divjadi.«
Ne ve se kdaj in kateremu od bratov pastirčka Jožka je prvemu prišlo na uho, da je njihov brat nenadoma izginil. Raztepeni so bili na vse strani. Kaj bi sploh mogli takrat storiti? Tvegati, da pobijejo še njih? Niti za okoliščine bratove nasilne smrti niso zvedeli nikoli. Da pa partizani pobijajo, jim ni bilo tuje. Najstarejšega Jožkovega brata Martina, ki je služil pri Komatu na Prihodih, so partizani še mladoletnega odpeljali v gmajno, pa jim je po enem tednu zaradi vsega hudega pobegnil in šel rajši v nemško vojsko.
Le eden od Rekarjevih bratov, leto mlajši Janez, je po dolgih letih po vojni zgolj po golem naključju zvedel za drobec skrivnosti, ki ovija Jožkovo izginotje. Leta 1957 se je Janez skupaj s Skumavčevim Janezom z Dovjega zdravil na Golniku zaradi tuberkuloze. Ležala sta v isti sobi. Beseda je dala besedo, in Skumavčev mu je zaupal, da sta bila s pastirčkom Jožkom dobra prijatelja, ker sta po gmajni skupaj pasla drobnico. Naslednjo pomlad po Jožkovem izginotju so pastirji našli pod pečjo njegove čevlje. Pravili so, da tudi nekaj kosti, kar pa je malo verjetno.
Skumavčev je vedel le to, kar je ljudem povedala Bvaščeva Mara: »Moja brata Ivan in Kristl sta se skrivala pred Nemci v svislih. Naš pastir Jožko jim je nosil hrano. Tistega dne sva šla skupaj po seno v rovt. Vračala sva se že, ko sem se spomnila, da sem pozabila v svislih volneno deko. Poslala sem pastirja ponjo, sama pa šla naprej v dolino. Jožka ni bilo nazaj.«
To pa je tudi vse, kar se danes ve …
Jožkov brat Janez je hotel priti resnici do dna. Skupaj z mlajšim bratom Matevžem sta se dolgo let po vojni odpravila v Mojstrano k Bvaščevemu Ivanu, ki je imel pisarno na krajevnem ljudskem odboru v Mojstrani. Janez Rekar se danes takole spominja obiska: »Prišla sva k njemu v pisarno in povedala, da sva brata Rekarjevega Joža, ki je bil med vojno pastir na njihovi domačiji, pri njegovi sestri Mari. Zelo se je prestrašil in je samo pogledoval po nama, če imava morda ob sebi pištolo. Nič ni odgovoril na najino vprašanje. V nekaj kratkih, odsekanih besedah nama je naročil, naj greva k Tilešu. Tam nama bo Tileševa mama nekaj izročila. Mislila sva si, morda pa bo ona kaj več vedela?
Odšla sva k Tilešu. Ne da bi kaj dosti govorila, nama je mama takoj izročila list papirja. Z velikimi črkami je na njem pisalo SPOMENICA. Šele doma, ko sva si list natančno ogledala in večkrat prebrala, kaj na njem piše, sva spoznala vso prevaro. Zakaj so naju tako nizkotno odpravili, saj nisva hotela nič drugega kot le izvedeti resnico o najinem bratu,« se z grenkobo spominja Janez.

Opis slike: Zakonca Matevž in Helena Rekar iz Zgornjih Gorij

Spomenico sta Jožetu Rekarju izdala Prezidij ljudske skupščine LRS s podpisom predsednika Josipa Vidmarja in Zveza borcev narodnoosvobodilne vojne s podpisanim Ivanom Mačkom »v večen spomin na žrtev terorja fašističnih okupatorjev in njihovih hlapcev«. Datirana je z dne 29. novembra 1950. Spomenico je Jože Rekar dobil zato, ker je »za časa narodnoosvobodilne vojne in ljudske revolucije v letih 1941–1945 padel kot žrtev fašističnega terorja«.
Po tem pojasnilu sledi nadaljna obrazložitev: »Hvaležna domovina, osvobojena po junaški borbi ljudstva pod vodstvom Komunistične partije in tovariša Tita, ne bo nikdar pozabila mučeniških žrtev, ki je na njih kosteh zgrajena svoboda in neodvisnost narodov Federativne republike Jugoslavije.«
Torej to je vse, kar so zvedeli pastirčkovi bratje o njegovi smrti! In to besedilo jim je edino pojasnilo in spomin nanj! Kadar se je Janez peljal z avtom mimo Dovjega, je ženi prav vsakokrat pokazal na pečino: »Poglej, z nje so pahnili v smrt mojega brata.« Janez in njegova žena lahko prižigata svečo le ob spomeniku padlih borcev, na katerem je med borci za svobodo z zlatimi črkami vklesano tudi ime pastirja Joža Rekarja. Spomenik je zunaj obzidja dovškega pokopališča.

Opis slike: Fantiči pred šolo v Zgornjih Gorjah – Drugi z leve Janez Rekar, v ozadju morda njegov brat Jožko

Križ na vrhu pečine

Kako je bilo z Ivanom Dovžanom Bvaščevim po vojni? Zgradil si je lepo hišo, ne na Dovjem, ampak v Mojstrani, ker je po vojni postala center ljudske oblasti. Ali je bila njegova služba na krajevnem ljudskem odboru tako donosna, so se spraševali domačini. Morda pa si je hišo deloma prislužil tudi tako, da je ob nedeljah stal na pokopališču in nadzoroval, kdo gre v cerkev? Vedno je nosil temna očala, hodil s prekrižanimi rokami na hrbtu in občasno trzal z glavo v stran.
Poročil se je, a v zakonu ni bil obdarjen z otroki, zato sta z ženo posvojila deklico. Zdi se, da je bila njegova velika bolečina, da sam ni imel otrok; velikokrat je hodil pestovat vnučka svojega brata na Dovje. Skoraj vsak dan je obiskal sestro Maro. Imela ga je srčno rada, nikoli mu ni rekla žal besede, sprejela je vso njegovo težko preteklost in – skupaj z njim – molčala.
Maja 1989 je nenadoma izginil. Leta 1990 so našli truplo nekega utopljenca na obali pri Pulju. Kako so ugotovili, da je truplo Ivanovo, danes živeči sorodniki ne vedo. Žaro so pripeljali na Dovje in jo nekega dopoldneva pokopali brez vsakih slovesnosti in žalnega obreda. »Zagrebli so ga kot psa,« se je takrat izrazil njegov nečak, »saj še to ne vemo, če smo pokopali pravega.« Kakršno življenje, takšna smrt, so modrovali domačini.
Po vojni je Ivanova sestra Mara prevzela Bvaščevo kmetijo in se s pridnim in trdim delom sama pehala na njej. Dobro je gospodarila in njeno posestvo je bilo tudi po vojni eno najlepših. Poročila se je in imela štiri otroke, dve hčerki in dva sinova, Tončka in Kristla. Julija 1949, ko so iz Doline ponovno selili družine na Kočevsko, se je tudi ona znašla na vlaku izgnanih družin Zgornjesavske doline s tremi majhnimi otroki: Marica je bila rojena 1946, Tonček 1947, Kristl 1949. Sedeča na kupu prtljage, nametane v živinski vagon, je mesec in pol starega dojenčka stiskala k sebi kot »sv. Marija« je rekla takrat trinajstletna Janševa Marija, po domače Potokarjeva, ki so bili izgnani skupaj z Maro.
Kako to, da njen tako vplivni brat Ivan ni zastavil besede zanjo in njene tri otročke, saj ga je med vojno oskrbovala, hranila njega in še mnoge druge gošarje? Zaradi tega se je že med vojno znašla v zaporu v Begunjah in bila od tam poslana v taborišče Ravensbrück. In vse to zaradi svoje pomoči bratu in njegovi tovarišiji v gmajni. Poleg tega je skupaj z bratom, ki ga je imela iskreno rada, vse življenje ostala zavezana molku.

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Sredi mehkih pobočij devetdesetmetrsko vladarsko čelo Bvaščeve skale Stanko Klinar

Pisalo se je leto 2003. Tega leta je po težki bolezni umrl Marin sin, šestinpetdesetletni Tonček. Že pred njegovo smrtjo se je njegov brat Kristl ukvarjal z mislijo, da postavi vrh Bvaščeve skale križ v spomin na ubitega nedolžnega pastirčka. O tej želji je večkrat govoril ženi in župniku. Vedel je, da ga je pahnil v smrt njegov stric Ivan, nikoli pa niso sorodniki zvedeli za okoliščine in vzrok njegove smrti. To je za vedno ostala skrivnost med stricem Ivanom in njihovo mamo Maro. Vedeli so tudi to, da pastirček ni bil edina žrtev strica Ivana. Ali se je zato zgrnilo nad Bvaščeve toliko gorja? Kdaj bo konec nesreč, saj zgleda, kot da bi nad družino viselo prekletsvo? Naj bo križ znamenje sprave njihove družine z Bogom in odpuščanja za vse hudo, ki ga je njihov stric sejal med vojno. Naj končno živim in mrtvim prinese mir. Po smrti brata Tončka naj bo še spomin nanj. Žal pa je Kristla prehitela tragična smrt … Pod sabo ga je pokopal traktor.
Eno leto po njegovi smrti leta 2004 pa je na vrhu skale že stal velik lesen križ, večji in lepši, kakršnega si je zamislil pokojni Kristl. Dovški ‘triglavski župnik’ France Urbanija je namreč čutil dolžnost, da uresniči srčno željo mrtvega Kristla. Namesto manjšega in železnega, kakršnega si je zamišljal Kristl, je postavil velikega in lesenega. Od zamisli križa pa do postavitve na vrhu pečine so pomagali številni farani in ljudje blage volje.
V Kristlu je zorela misel na križ že od takrat, ko je domačin Rado Baloh na svoji senožeti na Ravnah blizu Bvaščeve skale, s pomočjo župnika Urbanija, domiselno razpostavil postaje križevega pota, kot si jih je župnik zamislil: na deblih posekanih in okleščenih smrek so pritrjene majhne lesene kapelice z napisi, ki predstavljajo postaje križevega pota. Dvanajsta postaja je masiven lesen križ z izrezljano Kristusovo glavo na stičišču obeh tramov, pod njim lesena miza za daritev svete maše in sveče …

Opis slike: Križ na Bvaščevi skali

Križev pot je izdelal mizar domačin v svoji delavnici na senožeti, malo niže pod Balohovo. ‘Stroka’ njegovega izdelka ne bi uvrstila med umetnine, vredne posebnega občudovanja. Njegova vrednost je v tem, da so ga ustvarili ljudje iz notranjih vzgibov z občutkom za sveto in lepo ter z vero v odrešenje grešnega človeka. Namestili so ga v kulisje narave, največje umetnine same po sebi, v bližino izvira studenčka. Iz lesenega koritca lahko zajameš bistro vodo in se odžejaš … »Obiskal si zemljo in ji dal obilje, z mnogimi rečmi si jo obogatil. Božji potok je poln vode … « (Ps 65, 10).
Rado je postavil križev pot v spomin na svojega tragično umrlega dvajsetletnega sina edinca. Skupaj z njim sta umrli še dve mladi dekleti z Dovjega. V njihov avto je treščil do kraja opit voznik. Ali nam res manjka pristno veselje do življenja in ne znamo več zajemati iz neusiljivega studenca žive vode? Zakaj je malo kasneje obupal nad življenjem mizar, ki je z veliko ljubeznijo izdelal postaje križevega pota in se v delavnici – obesil? Se mu je zazdel križ lastnega življenja preveč težak in ga ni zmogel preložiti na rame Odrešenika?
Janez Rekar, brat s pečine pahnjenega pastirčka, se danes more le še z bolniške postelje zazreti na fotografijo strme stene s križem na vrhu. Bolečina nad krivično smrtjo nedolžnega brata je še vedno živa, ob pogledu na križ pa je v njem enako živa vera v zmago nad hudobijo in krivico. Vsako spravno dejanje, vsaka molitev ob postajah križevega pota na eno od postnih nedelj, obuja vero tudi v odrešenje slovenskega naroda zaradi storjenih zločinov med vojno in po vojni.
Tudi še po vojni … Domačini se spominjajo, kako je nenadoma izginil Kosov Albin. Bil je skojevec, a se ni strinjal s pobijanjem. Zaposlen je bil v jeseniški železarni. S sinom sta na ‘šiht’ hodila skupaj, ker sta imela isto izmeno. Lepega dne očeta ni bilo iz tovarne. Sin se je sam z vlakom pripeljal domov. Mama je moledovala in ga priganjala, da je odšel na policijo spraševat po očetu. Nič niso vedeli in so ga odpeljali na karavlo pod Golico. Kje je ata, je spraševal še graničarje. Dobil je kratek in tehten odgovor: »Ti gremo pokazat, kje smo ga, samo potem tudi tebe ne bo nazaj!« Razširili so lažne govorice, da je njegov oče vodil ljudi čez mejo.
Ko so se ob koncu vojne skozi te kraje umikali nemški vojaki in skupaj z njimi zdravniško osebje z Golnika, so jih partizani streljali v bližini Mlačce, ob poti v Radovno. Leta 1970 se je nad Mežaklo razbesnelo neurje, naliv je napolnil vse podzemske rove in struge, ki so naplavile toliko kosti, da so jih morali odstraniti in ni znano, kam so jih zmetali.
Blejski jamarji so okrog leta 1980 raziskovali kraške rove na Mežakli in bili zgroženi: ‘odkrivali’ so same preluknjane lobanje.
Ko sem se odpeljala z Dovjega, sem pozorno ogledovala pečino, da bi morda videla križ. S ceste se ga ne opazi. Toda križ stoji! In bo obstal! Ko so med vojno podrli križ na Škrlatici in ga vrgli po skalah, je naš znani visokogornik Jaka Čop pomodroval: »Kdor podira križ, podira sebe!«