Avtor: Mirko Javornik

V tej številki Zaveze zaključujemo objavljanje dopisovanja med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom. Za boljšo osvetlitev Mirka Javornika in predvojnega časa se nam zdi primerno, da ponatisnemo njegovo pričevanje List iz dnevnika, ki ima datum 22. maj 1935, izšlo pa je v zbirki Pero in čas 1940.
Leta 1935 je bil v Barceloni kongres Mednarodnega PEN, ki so se ga udeležili tudi slovenski književniki kot delegati Slovenskega centra PEN. Med njimi sta bila Josip Vidmar in Mirko Javornik. Javornik je bil tedaj že precej uveljavljen pisatelj in prav to leto je izšlo njegovo obsežnejše knjižno delo Pomlad v Palestini. Bil je očitno nadarjen in razgledan pisatelj s smislom za opazovanje, s primerno miselno ostrino in zaznavanjem razmer, pa tudi z odličnim obvladanjem jezika. Vidmar je v njem videl osebo, za katero se mu je zdelo vredno potruditi, da bi jo spravil pod svoje okrilje. Imel je sposobnost uvideti, kdo dobro piše. Javornik je bil nad njegovim snubljenjem ogorčen in je ostal raje brez ponujanih ugodnosti in svoboden. Da pa je o tem v tistem času pisal, je bilo pogumno dejanje, saj si je s tem zaprl mnoga vrata, kajti Vidmar je imel pomembno besedo pri nekaterih liberalnih revijah in v kulturnem življenju sploh. Kasneje je napravil blestečo kariero. Bil je med ustanovitelji OF, spomladi 1942 je odšel k partizanom, bil predsednik IOOF in SNOS, predsednik Prezidija ljudske skupščine Slovenije, član Sveta federacije SFRJ (1967–74), član Predsedstva SRS (1974–82), redni član SAZU (od 1949 do smrti) ter predsednik SAZU (1952–1976) in pri vseh funkcijah uvajal praktične razmere, kot bi dejal Cankar.
Kaj pa Mirko Javornik? Moral je v emigracijo in si služiti kruh s trdim delom, kot je razvidno iz njegovih pisem. To mu je onemogočalo, da bi razvijal svoje darove. Ni bilo več domače grude, v kateri bi črpal moč, preveč je bil vraščen vanjo, da bi mogel polno živeti drugje. Ni pa zavrgel svojih nazorov, ostal je pokončen in svoboden.

Barcelona, 22. maja 1935.
»Iznova ga vzame hudič s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njih slavo in mu pravi: ‘Vse to ti dam, če padeš predme in me moliš.‘«

Sv. Matej 4, 8–10.
»Vaš literarni razvoj mi zadnje čase vzbuja resne skrbi. Trikrat sem se pripravil, da bi začel brati ‘Srečanja z nepoznanimi’ in napisal potem oceno, s katero sem vas hotel v slovenski literaturi postaviti na mesto, ki vam zatrdno pripada. Jaz sem na vas izmed vseh mladih največ dal, ker vidim v vas ne le dar, temveč tudi širino, izobrazbo, obzorje in slog. To sem zapisal že v prvi oceni vaših stvari. Hvalil sem vas, ker sem upal, da se boste otresli svoje vzgoje, tradicije in nesvobodnosti, ki se je kazala v vašem pisanju tedaj, kar je razumljivo. Zaradi tega sem vas tudi potegnil v svoj krog, vas spravil v Pen-klub in vam izkazoval vso naklonjenost, kakor se mi je zdelo, da jo zaslužite.
A ko sem začel brati uvod v ‘Srečanja’, sem se začel bati za vas. Ostanki vaše katoliške vzgoje in nesvobodnosti udarjajo v tej knjigi na dan močneje in ostreje, kakor je bilo to prej. Zdi se mi, da ste zdrsnili daleč nazaj. Ne vem, če vam lanska pot v Palestino ni več škodila, kakor koristila. Prašna verska šara ondi je obudila v vas staro, privzgojeno sentimentalnost, kateri kar ne morete biti kos, čeprav se pogosto vidno silite k temu. Bojim se, brati to knjigo naprej, ker se mi zdi, da me bo razočarala in potrdila moje zle slutnje.
Dolgo sem se pripravljal na ta razgovor z vami. V ljubljanskem literarnem in splošnem okolju ni bilo nikoli prilike za to. Posebno zaradi tega ne, ker se preveč vrtite v družbah, ki niso za vas. Umetnik mora občevati samo z ljudmi svoje vrste. Vi pa se družite s temi in onimi, celo s športniki. Vse to mora kvarno vplivati na vašo literaturo. Prav zaradi tega, ker sem hotel dobiti nemoteno priliko za tak pogovor, sem vam tudi tako prigovarjal, da pojdite v Barcelono. Tudi je dobro, da potujete enkrat spodobno; ne sami, temveč z ljudmi, ki so svobodni, ki znajo svet gledati pravilno in jih ne ovirajo tradicijski in drugačni vplivi.
Hotel sem to stvar načeti že v Genovi, ko sva imela sobo skupaj, toda zdelo se mi je, da niste tedaj bili posebno ubrani. Danes ste tu na Montserratu, v tej visoki mednarodni družbi videli, kaj se pravi, biti priznan pisatelj.
Sami ste do zdaj, upam, spoznali, da more v naši književnosti imeti veljavo samo tisti pisatelj, ki je dobil ugodno oceno od mene in od mojega kroga. Drugi vas lahko zametajo ali hvalijo – in vas nekateri celo preveč hvalijo – velja pa le tisto, kar zapišem jaz. To pravico in prednost sem si priboril, ker zagovarjam v umetnosti in kritiki načelo, da gre v vsej človekovi dejavnosti prvenstvo umetnosti ter da je za njeno veljavo in za ceno vsakega umetnika prvi pogoj, da sta povsem svobodna, da ne služita nobeni tendenci in da nista vezana po nobeni dogmi ali nazoru.
Vi se do take svobodnosti in s tem do prave umetnosti sami ne boste mogli priboriti. To zame drži. Potrebujete nekoga, ki bi vas vodil, ker sami ne čutite, kdaj ste v pisanju svobodni in kdaj ne, to so posledice vaše katoliške vzgoje, katerih se sami ne boste mogli otresti. Če se jih ne boste otresli, ne boste nikoli priznan umetnik, pa bodite še tako sposobni in na videz, bodisi po motivih, bodisi po izrazu, še tako svobodni. Finžgar in Pregelj sta vam zgled za to.

Opis slike: Frankfurt – David in Goljat

Jaz sem pripravljen, biti vam vodnik. Pripravljen sem zaradi tega, ker bi vas bilo škoda, če ne bi šli po pravilni poti. Seveda prvi pogoj za to je, da me boste v vsem poslušali. S svojim delom sem dokazal, da v umetnostnih vprašanjih ne poznam nobene sebičnosti ali klikarstva. Gre mi samo za tisto, kar je v umetnosti najsvetejše in najčistejše: za svobodnost. Pomagati pri Slovencih taki umetnosti do zmage, to sem si postavil za cilj.
Zaradi tega sem pripravljen, pomagati tudi vam z vsem prizadevanjem. Ker sami še ne razlikujete svobode od nesvobode, je neogibno potrebno, da vam vsako večjo stvar, ki jo napišete, kdo pregleda in, v kolikor ne bi ustrezala temu edino pravemu in edino možnemu načelu o umetnosti, popravi. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ti nalogo prevzel jaz. Morda boste rekli, da bi to okrnjevalo vašo pisateljsko svobodo. Toda ne smete zamenjavati moje ponudbe s kako cenzuro, kakor ste je bili morda navajeni drugod. Pomagati komu do čiste, svobodne umetnosti, ni cenzura, temveč vzgoja. To ni nič slabega ali sramotnega. Tudi Goethe je dajal svoje spise v pregled in popravilo. In – poglejte Miška Kranjca. Z njim sva se dogovorila prav tako. Pregledam in popravim vsako njegovo delo in Kranjec je danes priznan pisatelj, človek z imenom, vodilno pero med rodom, kateremu pripadate tudi vi. Zdi se mi, da bi vi iz splošnih razlogov še prej zaslužili tako usodo in je boste tudi deležni, če moj predlog sprejmete. V popravilo ne zahtevam od vas nič drugega kakor to, da ne boste literarno sodelovali pri nobeni skupini in pri nobenem listu razen pri tistih, kjer sodelujem in odločam jaz.
Simpatično mi je pri vas tudi, da ste eden redkih naših pisateljev, ki živite samo od peresa. Če bova shajala tako, kakor bi jaz rad, boste na boljšem tudi glede dohodkov. Mislil bom na vas tudi v tem in vam skušal preskrbeti možnosti povsod, kjer imam kaj besede: pri gledališču, da boste prevajali, pri matici, pri bratovi založbi. Povsod boste dobili za svoje delo spodobno plačilo, ne miloščine, kakor ste je bili navajeni dozdaj pri raznih zakotnih založništvih. Tudi to je stvar, ki vam jo velja premisliti ob tem mojem predlogu. Če ga sprejmete, boste pridobili vse in se vam bo uresničil sen, ki ga morate imeti: da bi postali velik pisatelj. Če ne – «

Opis slike: Mir po odločitvi

Josip Vidmar je ta trenutek najbrž pogledal moj čudni, morda presenečeno strmeči obraz, zakaj beseda, ki mu je vse do zdaj gladko tekla, se mu je zataknila, ko da se je zaletela ob kamen. Morda se je vnaprej tako zaveroval v svojo zmago pri meni, da se je šele na koncu zdrznil in se vprašal, če se ni morda prenaglil; če me morda le ni tako do konca premeril, da bi lahko vrgel vame svoj trnek zares. Zdaj je umolknil in se skozi mokro okno avtomobila navidez hladno, malomarno zazrl v prazno, čez ljudi, kakor stori ponavadi tedaj, kadar je v zadregi.
Ne vem, kaj je bilo ta trenutek na mojem obrazu. Vem samo, kaj je bilo v duši: presenečenje, razočaranje, kos bridkosti, celo obupa. Toda izza vsega tega je že bodlo nekaj zmagovitega: spoznanje, da se je spet razkrinkal in podrl malik, še preden se je utegnil povzpeti pri meni na prestol.
Že pol leta mi je Vidmar obljubljal važen in resen pogovor. Odlašal je z njim, zdaj vem zakaj. Ni bil še prepričan, če ga lahko tvega. Bil sem mu preveč oddaljen, preveč samosvoj, preveč zakrknjen v molčanju o umetnosti in o svojem pisanju ter nezaupljiv tako, da me je krstil za lisjaka. A nisem bil lisjak, ne prevejanec, ne špekulant, temveč samo nekam kmečko pošten in sramežljiv. Kadar sem ga slišal, kako je v vsakdanji, narejeni druščini govoril velike besede o umetnosti in umetnikovem poslanstvu, mi je bilo nerodno, da bi bil najrajši udaril po mizi in zavpil, da laže.
Občutek je bil povsem podoben občutku, ki se mi nehote porodi, kadar slišim posvetnega človeka, kako na glas govori o svojem občevanju z Bogom, o svojih dobrih delih in o zasluženju. Tak človek govori preračunano in meri na korist; torej je kramar in malo prida.
Prebral sem vse, kar je Vidmar pisal o umetnosti, in prebral vse njegove ocene še tedaj, ko ga nisem poznal iz oči v oči. V začetku se mi je zdelo, da bi res on utegnil kazati pot slovenski umetnosti kot apostol svobode, pobijalec ozkosti, borilec proti vezem, malikovalec lepote, priznavalec sleherne sposobnosti, človek širokih pogledov in širokih prijemov, idealist brez namenov in brez računov, skratka tisti, ki bo nagnal vse mešetarje iz templja.
Ko sem ga prebiral dalje, so me začele motiti njegove preveč bobneče besede, za katerimi nisem mogel začutiti človeka in njegove strasti. Zdelo se mi je, da ni mlad, ker se že sumljivo vrti v skoraj slepem krogu in v svojem boju za svobodo udarja samo po tisti strani, kjer je vezi, sence in tendence najmanj – po idealizmu, pri katerem ga je motilo, da je pač katoliški. Razglašal se je za spoznavalca stvarnosti, a je v isti sapi zanikal vrsto bistvenih stvarnosti in jim ni odrekal le umetniške upravičenosti, temveč celo življenjsko. Nevarnosti, ki so grozile naši umetnosti z drugih strani in jo vse bolj podjarmljale ne samo z duhovnimi, marveč celo s prijemljivimi okovi, ni maral videti.
Življenje me je naučilo, biti nezaupljiv do slehernega malika. Človeka sem imel vsakega za slabega, dokler se nisem ob dejanjih prepričal, da je dober. Maliku sem vsakemu pogledal pod noge in povečini so bile zmeraj lončene. Pustil sem ga, malokdaj sem ga šel podirat, ker sta me mladost in umetnost gnali po važnejših potih. Zdaj vem, da to ni bilo prav.
In tako sem zdvomil o Vidmarju, še preden sem prvič govoril z njim. Ko sem ga že poznal in me je začel z vsemi silami vleči v svoj krog, sta se mi nezavedna sodba in občutek, ki sem ju začel dobivati o njem, potrdila in krepila.
Kmalu sem moral spoznati, da sta on in njegovo delo steklen grad, ki se blešči od daleč in zmeraj le od sonca; to je, od tuje, ne od lastne svetlobe. Če bi se mu pa človek približal, bi videl, da je vse prozorno in da za steklom ni ničesar. Če bi udaril po njem, bi se ves sijaj in soj sesul. Toda udariti se ni upal nihče, preveč jih je slepilo in bilo jih je tega zlaganega bleska strah. In vsakdo se je bal nevarnosti: Vidmar je, da še sam ni vedel kako, postal v slovenski književnosti odločujoči bog. Ljudje so se v desetih letih navadili, da mora vsak pisatelj dobiti poslednje potrjenje od njega, drugače ni pravi, kaj šele velik. In vse se je razvilo do takega nesmila, da je pisatelje delal resnične in prave on, to je kritik, ne pa njihovo delo. Literarna »javnost« se ni vprašala, kaj kdo piše, temveč, kaj o njem in o njegovem delu pravi Vidmar.
Večkrat sem ga vprašal, kako da si je za umetniški poklic izbral kritiko, ki je po mojem drugotna umetnostna panoga, če ne še manj, saj živi vedno le od umetnin, od tujega dela, od tuje sence. Nikdar mi ni odgovoril naravnost, zmeraj je začel poveličevati kritiko kot najbistvenejšo reč v umetnosti.
Razlagal mi je, da je naša književnost tako borna in svetovnim zahtevam tako malo kos zaradi tega, ker nismo imeli prave kritike. Odgovarjal sem mu, da sta Prešeren in Cankar zrasla brez kritike in celo ob njenem zaviranju. Prvi pogoj za dobro književnost so veliki umetniki in velika dela, kritika pisatelje in njihovo delo samo postavlja na pravo mesto v času, v vsebinskem in v oblikovnem razvoju. Noben kritik ne more iz malovrednega dela narediti mojstrovine. O tem priča vsa zgodovina naše književnosti, ko je čas podrl toliko veličin, ki so jih kritiki umetno, iz tega ali onega razloga ustvarili. Tako utegne biti tudi z današnjimi veličinami, kakor se je izkazalo še zdaj za razne Podbevške in druge, sem mu dejal. Ob takih mojih pripombah se je najin razgovor o kritiki in njenem pomenu zmeraj nehal.
Ni bilo dolgo, pa sem si bil na jasnem, zakaj se je Vidmar oklenil kritike in zakaj ji je skušal umetno ustvariti tako veljavo. Manjkalo mu je resnične umetniške tvornosti, ni bil umetnik. V umetnost ga je potegnila mladost, kakor potegne toliko drugih, ki ostanejo, če so dovolj razsodni in do sebe kritični, pač večni sopotniki in dragoceni prijatelji umetnosti in umetnikov. On se je pa zagrizel v prepričanje, da je umetnik. To je bila največja zmota v njegovem življenju in, žal, največja zmota v naši literaturi. Dvomim, da je ne bi bil sam in že zgodaj spoznal, zakaj kadar je skušal pisati kaj prvotnega, to je, biti umetnik v dejanju, mu je spodletelo. (Najzgovornejši in najprepričljivejši polom je doživel s knjigo o Otonu Župančiču, v kateri je kot umetnik hotel podati podobo umetnika, pa je napisal le šolska, dasi na videz, po slogu, globoka in zapletena premišljanja ne o Župančičevi poeziji, temveč o posameznih njegovih pesmih. Pripis.)
Toda ni odnehal. Častihlepje in deset let, ki jih je preživel v tej zmoti, mu ni dalo nazaj. Ker ni bil tisto, kar je mislil, da je, se je hotel vsaj zdeti, da je. Če mu ni bilo samemu dano, biti umetnik, je hotel postati še več: ustvarjalec umetnikov. Zato se je zagrizel v kritiko in hotel po njej priti do cilja.
A kritika sama ni bila dovolj. Moči in vplivu gole kritike bi se umetnik lahko izvil bodisi s silo svojega dela, bodisi s kritiko drugih. Vidmar je za dosego svojega cilja potreboval še zunanje moči in oblasti, ki bi umetnike delala tudi tvarno odvisne od njegove milosti. Ko je z lastno revijo doživel polom, se je polotil »Zvona«, za njim »Sodobnosti«, postal je tajnik »Slovenske matice«, odbornik »Pen-kluba«, dramaturg v gledališču. Na osvajanje je šel po načrtu in z neomajno voljo.
Potem je začel ustvarjati pisatelje. Ustvarjal jih je s tem, da je v starejšem rodu pobijal vse, kar je bilo večjega; da je brezobzirno obračunaval z drugimi kritiki in idejnimi nasprotniki; da je molčal o tistem, kar je bilo nesporno; da se ni dotaknil tistih, ki bi mu utegnili biti nevarni. Nato je vrgel oči na prihajajoči rod. Poiskal je iz njega tiste, ki so kazali dar, ter njihove začetke povzdigoval tako, kakor zrelih del ni nikoli hvalil. Začel je mlade ljudi omreževati s priznanjem, z možnostmi, z zaslužkom, s svojo družbo, z razglašanjem svojega idealizma, doslednosti in umetniške neizprosnosti. Začetnikom so se na stežaj odprla vrata in odprla blagajne velikih založb. Miško Kranjec si je po petih knjigah kupil hišo in posestvo ter igral prekmurskega Hamsuna. Drugi so zasloveli v gledališču, tretji drugače.
Jaz sem prišel v njegov krog tedaj, ko je najtrdneje sedel na prestolu. Bil sem že nezaupljiv, njegova hvala in njegova prijaznost sta se mi zdeli sumljivi. Njemu pa so bile moje oči nekam preveč predirne. Moj molk je skušal v družbi smešiti z besedami o strahu pred ljudmi in pred svetom, o alojzijevstvu, o vezeh iz vzgoje in okolja. Toda v vse to sam ni verjel. Večkrat se mi je zdelo, da se opravičuje zaradi tega ali onega dejanja. Ko sem moral napisati razgovor za njegovo knjigo o Župančiču, mi je zatrjeval, da šesttedenske počitnice, ki jih je jeseni 1934 prebil s pesnikom na Notranjskem, niso niti drobec vplivale na knjigo; nasprotno, da je prav zaradi tega skupnega, zaupnega, vsakdanjega življenja z Župančičem še bolj sposoben strogo ločiti pesnikovo človeško osebnost od njegovega dela in da bo Župančičevo podobo ustvaril samo iz tega! Vprašal sem ga, kako da v svoji knjigi niti z besedo ne omenja »Veronike Deseniške«, ki jo je ob izidu tako kričeče in temeljito odklonil. Odgovoril je, da zaradi tega ne, ker so edino pesmi pravi izraz Župančičeve umetnosti, »Veronika« je le ponesrečen skok iz pesnikovega pravega kraljestva. V resnici se je »Veroniki« izognil, ker je vedel, da je prav nekdanja obsodba tega dela veliki kamen spotike in življenjsko nasprotje med njim in med pesnikom. Ker je pa po tistih počitnicah prišel v gledališče, ki ga je vodil Župančič, za dramaturga, mi je bilo jasno, zakaj se je »Veronike«, največje Župančičeve pesnitve, tako nerazumljivo ognil. Nihče v slovenski književnosti ni Otona Župančiča s kritiko tako udaril, kakor ga je Vidmar – in nihče mu ni potem napisal tako brezpogojne hvalnice, tako načičkane apoteoze, kakor mu jo je Josip Vidmar.
Ko sem se vprašal, če je to neizprosna načelna in kritična doslednost, sem obogatel za novo spoznanje o tem človeku. In videl sem še nekaj: Vidmar se je po poskusu z »Veroniko« takoj zavedel, da je Župančičeva senca tolikšna, da bi on v njej brž izginil, če bi se zaletaval vanjo. Čemu izginiti, če se pa da v tej senci in od nje bleščeče živeti? Od tedaj je bil Župančič zanj, za velikega, doslednega, neizprosnega kritika, nedotakljiv. Vidmar se je iz drznega napadalca te veličine spremenil v njenega zagrizenega in ljubosumnega branilca. Če bi bil to storil kdo drugi, bi si bil zaslužil naslov špekulanta …
Bil je dovolj bister, da je mojo nezaupljivost naglo uganil. Skušal jo je pobijati in razpršiti. Bil mi je nerazumljivo naklonjen in prizanesljiv. Hvalil me je in mi puščal dokaj lastnih sodb, a vse le zaradi tega, ker je bil že sklenil, spregovoriti z menoj odločilno besedo. To je zaradi njegovih načrtov in ciljev bilo tudi neogibno. Za vsem se je skrival prevejan račun. Zmotil se je le v toliko, ker je menil, da se mu bo posrečilo. Ni slutil, da sem jaz bil že pred to potjo v Španijo glede njega, glede njegovega dela in glede njegovih ciljev na jasnem in da sem svoje že sklenil: iti spet svoja pota, kakor sem jih bil vajen hoditi že prej, pa četudi tvegam, da bom ostal sam in pozabljen.
Kar sem ob njem doživljal na tej poti, me je v spoznanjih in sklepih še potrdilo.
Ko smo pred nekaj dnevi stali v pretresljivem mraku milanske stolnice, smo vsi molčali kakor pred veliko skrivnostjo. Njena veličina in veličina vere, ki jo je postavila, je tolikšna, da človeka posesa vase, kakor posesa sonce drobce prahu. Samo on je govoril in je celo vedel, kaj ni prav in kako bi bilo boljše. Čutil je, da je v tem veličastju enkrat celo on, večno središče, nepomemben in se je zbal za svoje bistvo: za videz, da je. Drugi smo strmeli, kakor moraš strmeti pred neznansko, vesoljno resnico, on pa je moral govoriti in ni niti čutil, da je majhen in smešen.
Danes na Montserratu je tudi govoril. Vozili smo se ob rebrih najpošastnejše, najnerazumljivejše gore, kar sem jih dozdaj videl. Pogled ob čudnih, oblih, gladkih kamnitih stebrih navzgor je govoril o nedosegljivih ciljih in višinah, iz brezen spodaj se je v človeku režal obup. Ni bilo moči drugega, ko stisniti se v majhni, premikajoči se, viseči prostor v vzpenjači ter strmeti v gladko, mokro sivino, ki je polzela mimo in bila v podrobnostih še strašnejša kakor v celoti. Čutil si samo, da bi izginil kakor odkrhnjen drobec, pa se poženi navzgor, ali strmoglavi navzdol. Čutil si strah in nebogljenost, kakor ju človek čuti, kadar je povsem blizu nerazumljivemu veličastju in prvotni, neukročeni moči narave.
Vidmar je tudi tu govoril, dasi vem, da ga je moralo biti strah. Moral je dokazovati, da on tudi v takih trenutkih ne izgine, temveč se vedno mora zdeti, da je. In ta videz je moči ohranjati samo z besedami.
In ko smo se vračali ter s svete gore po strmih vijugah padali v meglena brezna, ki jih ni hotelo biti konec, je začel odločilni, usodni pogovor z menoj. Pravzaprav je bil samogovor, zakaj jaz ves čas nisem črhnil, kakor da sem izgubljen nekam povsem drugam.
Kako bi tudi? Človek, na katerega sem nekoč le dal; mož, ki je pri nas povsod veljal za čistega, nepodkupljivega, premočrtnega, nesebičnega služabnika lepote in njenega branilca, mi je v tistih velikih trenutkih ponudil najgršo kupčijo, kakršne ne le da nisem v svojih kratkih letih doživel, temveč si je tudi misliti nisem mogel. Nihče izmed tistih, ki so jih Vidmar in njegovi zmerjali za ozke, za zvezane, za mračne, za nesvobodne, za nečiste, mi ni nikoli namignil, ali rekel: »Vse to – slavo uspeh, priznanje, veličino, zlato – ti dam, če predme padeš … «
Če bi bil jaz satan, bi za izkušanje nikoli ne izbral druge gore, kakor je ta. Vidmar je sicer dober režiser, toda na to kuliso zatrdno ni mislil, saj je vso pot tja in nazaj čutil eno samo skrb: ali se mu bo posrečilo.
Ni se mu posrečilo!
V tistih kratkih minutah, ko me je skušal in mi čaral pred oči kraljestva in slavo svojega sveta, so se megle pod nami na mah razklale. Počastnost tistega, kar je bilo še malo prej okoli nas, je ostala nad meglo in izginila.
Spodaj se je odprl svetal svet brez tesnob. Po njem je nešteto prostih poti bežalo na vse strani v življenje. Vabile so, naj uberem, katero hočem. Bliskoma me je zajelo sonce in nič manj bliskoma me je prešinilo poslednje, odločilno spoznanje o steklenem maliku, ki je ves droban in neznaten sedel poleg mene ter nemirno čakal odgovora.
Čakal je zastonj do konca poti. In če je kdaj čutil, da je molk končan, odločilen in kričeč odgovor, je čutil zdaj.
Ločila sva se molče. Kako bi se drugače, ko je pa tako neizpodbitno vedel, kako in kaj je zdaj z nama.
Tudi jaz sem vedel in vem zdaj, ko pišem te nemirne vrste. Vem, kaj me čaka, ko sem si nakopal na vrat velikega malika, ki ga povrh vsega jezi, da mi je nezavedno razgalil svoje lončene noge in mi razodel, da je vse njegovo delo le slepilo, ki naj zakriva sebičen pohlep po moči in veličini. Čaka me zaničevanje, zamolčevanje, napadanje, obrekovanje, podtikanje, vse, kar je hudega in grdega. Čakajo me zaprta vrata in zanikavanje, očitki in sumničenja, posmeh in ugibanja, nerazumevanje, razočaranja in osamljenost vsepovsod. Čaka me boj z zmajem, ki ima nešteto glav …
A čemu bi mi bilo bridko? Spoznanje je vredno bolečine, katero je rodilo. Naj bo še toliko pregraj in ovir, svet, življenje in umetnost so pred mano odprti, kakor so bili. Treba se je samo vzdigniti nad pritlikave megle, pa je vse spet široko in prosto. Treba je biti, ne zdeti, se, da si …
Morda oni misli, da sem ostal sam, kakor sem sam to pozno, mračno uro v tujem mestu, in da sem ostal golih rok. Ne, nisem sam! Imam dve orožji, s katerima se da zmagati: pero, ki mi ga lahko izbije iz rok samo Bog, in čas, ki bo peresu pomagal trgati krinke ter kazati ljudi in malike v njihovi resnični podobi in v njihovi pravi veljavi!