Avtor: Neue Zürcher Zeitung

Tito je po zmagi svojih partizanov leta 1945 brezobzirno vsilil svojo oblast. V Sloveniji je tajna policija v množičnih pobojih desettisoče pognala v smrt. O tem se zdaj, petnajst let po koncu komunistične enopartijske oblasti, več ne molči.

Ekr. Tisto, kar se je odigralo v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, se je tam dolgo prikazovalo izključno z vidika zmagovalca. Na eni strani so bili to junaški liki Tita in srčnih partizanov, ki so okupatorje uspešno potolkli, na drugi strani mrki fašistični kolaboranti in sovražniki ljudstva. »Odpor in kolaboracija«, »revolucija in protirevolucija« – tako se je glasila shematična delitev.

Ideološki boj

Zgodovinska resničnost je bila seveda daleč bolj zapletena. Tudi v Sloveniji. Jugoslavijo so leta 1941 po nemškem napadu in hitri zmagi Nemčije in njenih zaveznic razkosali. Sever Slovenije so zasedle nemške čete, jug (in k temu je spadalo tudi glavno mesto Ljubljana) pa italijanske. Manjši delež na vzhodu, Prekmurje, so zasedli Madžari. Domačinov, ki bi simpatizirali s silami osi, skoraj ni bilo, toliko manj, ker so te sile načrtovale priključitev zasedenih ozemelj. Protirevolucionarne stranke katoliškega in liberalnega tabora, ki so pred vojno obvladovale politično sceno v deželi, so zatrdno računale na zmago zaveznikov, so ostale zveste kraljevi jugoslovanski vladi v izgnanstvu. Odpor proti okupatorjem so odklonile. Ta bi, po njihovem mnenju, zgolj izzval množične povračilne ukrepe, ki bi ogrozili obstoj maloštevilnega slovenskega naroda.
Osvobodilna fronta (OF) pa, ki so jo osnovali slovenski komunisti in druge leve grupacije, se je odločila za oborožen odpor. Tako kot vsesplošnemu jugoslovanskemu odporniškemu gibanju, ki sta ga vodila Tito in komunistična partija, tudi OF ni šlo zgolj za boj proti okupatorjem, pač pa prav toliko za revolucionarno preoblikovanje dežele. Kdor se ni solidariziral z OF, je veljal za sovražnika. Partizani so rekvirirali tujo lastnino, silili mnoge, da so proti svoji volji stopili v njihove vrste, in ubijali dejanske in domnevne politične nasprotnike. Ta nasilna dejanja so prisilila protikomunistični tabor v taktično in pogojno kolaboracijo, najprej z Italijani, nato z Nemci. V italijanski zasedbeni coni so nastale »vaške straže«, mnoge na pobudo katoliških duhovnikov, ki so svoje kraje želeli obvarovati tako pred partizani kot pred represalijami okupatorjev. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so partizani vaške straže onemogočili, stražarje bodisi pobili bodisi vključili v svoje delovne bataljone ali partizanske enote.
Tisti, ki so se rešili, so tvorili jedro na novo ustanovljenega domobranstva. Pod tem imenom je že pred prvo svetovno vojno, še v cesarsko-kraljevih časih, delovala v Sloveniji deželna hramba. Sedanji domobranci, ki so do konca vojne zbrali v svojih vrstah 15.000 mož, so se enako kot vaške straže rekrutirali iz katoliških in protikomunističnih krogov. Drugače kot hrvaškim ustašem Slovenskim domobrancem ni bilo mogoče pripisovati kakršnekoli fašistične ideologije. Pač pa jih je prisega, ki so jo na nemški pritisk javno izpovedali 20. aprila 1944 – simbolno pomenljivo je bil za to izbran Hitlerjev rojstni dan – ožigosala kot kolaborante in jih tudi v očeh zahodnih zaveznikov napravila za sumljive. Vrh tega tudi pri Nemcih niso uživali kakega brezmejnega zaupanja. Nekaj domobrancev so Nemci zaradi zvez z britanskimi in ameriškimi tajnimi službami celo zaprli in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Tudi jim niso dovolili ustanavljati večjih samostojnih enot in niso jih opremili s težkim orožjem. Ostali so v okviru nemške poveljniške strukture in so bili podrejeni ukazom določenega SS-Obersturmführerja.

Hladnokrvni poboj nasprotnikov

Tisto, kar se je v Sloveniji in vsej Jugoslaviji odigralo po Titovi zmagi leta 1945, ni bilo samo maščevanje, pač pa hladnokrvni poboj ljudi, ki bi se utegnili upirati vzpostavitvi komunistične ureditve. Del slovenskih domobrancev so zajeli še v Sloveniji, več kot 10.000 pa se jih je v poslednjih dneh vojne skupaj z umikajočimi se nemškimi četami zateklo v Avstrijo. Toda v naslednjih tednih so jih Britanci predali jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, skupaj s pripadniki hrvaške ustaške milice in hrvaške armade – pripadniki slednje so se prav tako imenovali domobranci – in skupaj s srbskimi in črnogorskimi četniki, ki so prav tako pribežali na Koroško. Tistih domobrancev pa, ki so se predali Britancem v Italiji, niso vrnili partizanom v Jugoslavijo.
Večino domobrancev so v naslednjih tednih postrelili. Ista usoda je doletela tiste Hrvate, Srbe in Črnogorce, ki so skupaj z njimi padli v ujetništvo, kot tudi pripadnike italijanske in nemške manjšine. Veliko jih je umrlo tudi zaradi obupnih razmer v taboriščih, zaradi lakote in bolezni. Žrtve so pred ustrelitvijo večinoma brutalno pretepali in izropali – iz ust so jim populili ali polomili zlate zobe – trupla pa so nato zmetali v kraška brezna ali jame ali rudniške jaške; vhod v le-te so nato razstrelili in tako onemogočili dostop; zagrebli so jih tudi v tankovske jarke, v gozdovih in drugod.
Ozna, ustanovljena 1944 kot tajna policija, ki se je pretežno rekrutirala iz članov komunistične partije, ni bila odgovorna samo za te poboje, marveč tudi za preganjanje civilnih »razrednih sovražnikov«. Že med vojno je sestavila sezname »sovražnih elementov«. Koliko ljudi je bilo na ta način pomorjenih leta 1945 in 1946, še danes ni docela ugotovljeno. Samo slovenske žrtve ocenjujejo na 12.000 do 13.000 – pri tem se spomnimo, da je prebivalstvo Slovenije leta 1948 štelo 1,4 milijona. K žrtvam je treba prišteti še desettisoče drugih Jugoslovanov. Do zdaj je bilo ugotovljenih okrog 400 množičnih grobišč. V zadnjih letih vedno znova prihaja do pretresljivih najdb. Na začetku leta 2002 na primer, so blizu Slovenske Bistrice, okoli 110 km severovzhodno od Ljubljane, v nekdanjem letalskem zaklonišču naleteli na več kot 400 žrtev vseh starosti in obeh spolov, ki so jih pomorili januarja 1946.

Tabuji padajo

Desetletja so se ti dogodki skrivali pod plaščem molka. Tito in partija sta določila, kako je treba tisto obdobje politično korektno ovrednotiti. Vse nekomunistične sile v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno so bile predstavljene kot »kontrarevolucija«, vendar njenih motivov niso nikoli podrobneje pojasnili. Uradno se je zgodovinski spomin nanašal zgolj na mrtve na zmagoviti strani. Dežela je bila posejana s spomeniki »narodnoosvobodilnega boja« in partizanskimi pokopališči.
Grobišča onih drugih niso bila samo zamolčana, pač pa so se na vse načine prikrivala, skušalo se je zabrisati njihovo nahajališče in onemogočiti dostop. Ravnico v Teharjah pri Celju, na primer, kjer je stalo taborišče, ki je štelo na tisoče smrtnih žrtev, so uporabili kot deponijo za strupene industrijske odpadke.
Prvi si je drznil o teh dogodkih javno spregovoriti leta 1975 pisatelj Edvard Kocbek, ki se je med vojno kot krščanski socialist pridružil OF, in sicer v nekem intervjuju, ki je izšel v Trstu. Po Titovi smrti leta 1980 so začeli tabuji padati in to ne le v Sloveniji, marveč povsod po Jugoslaviji. Toda medtem ko so v drugih jugoslovanskih republikah nacionalistični politiki nerazčiščeno preteklost usmerjali proti drugim narodnostnim skupinam, je v Sloveniji, kjer spor med drugo svetovno vojno ni imel etničnega temveč politični značaj, prišlo predvsem do polarizacije v novem večstrankarskem sistemu.
Tiste stranke, ki so po koncu enopartijske oblasti nastale kot opozicija proti staremu političnemu establišmentu, so že od vsega začetka zahtevale rehabilitacijo žrtev na protirevolucionarni strani. Nekateri politiki v teh strankah izhajajo iz domobranskih družin, tako tudi sedanji ministrski predsednik Janez Janša, čigar oče se je leta 1945 kot osemnajstletni mladenič za las izognil usmrtitvi. Tudi katoliška Cerkev in organizacije kot na primer Društvo za ureditev zamolčanih grobov so se zavzele za razjasnitev tedanjih časov in za spoštljiv spomin na žrtve.
Politikom, ki so izšli iz nekdanje komunistične partije ali njenih mladinskih organizacij, mnogi očitajo, da ne kažejo nobenega zanimanja za kakršnokoli obsežnejšo razčlenitev tistih časov. Dejstvo, da se je Milan Kučan, nekdanji šef komunistične stranke, udeležil kot predsednik Slovenije spominske slovesnosti za žrtve množičnih pobojev, so mnogi ocenili kot čisto površinsko gesto. V resnici ni videti, da bi se bil Kučan v celoti ločil od svojega titoističnega zgodovinskega lika iz let svoje visoke funkcije, vsaj tako je mogoče povzeti še v zadnjem letu iz nekaterih njegovih izjav v zvezi s pripravami na parlamentarne volitve.

Obtožba zoper Ribičiča

Mnoge spominske plošče na cerkvenih stenah spominjajo sedaj na žrtve. Največja množična grobišča kot Teharje in Kočevski Rog so uradno obeležena kot spominski kraji. Vsakoletne spominske slovesnosti so se v ljudski zavesti ukoreninile kot del javnega življenja in stojijo trdno poleg 27. aprila, ki je ostalina partizanskega kulta in se je v Sloveniji obdržal kot državni praznik. Sedanja vlada pripravlja zakon, ki bo s pravnega vidika izenačil vse žrtve vojnega in povojnega nasilja. Medtem so oživeli tudi oblastni organi kazenskega pregona. Mnogi storilci, med njimi tudi komandanti, so bili v svojih partizanskih letih še mladeniči, in nekateri so danes še živi.
Državno pravobranilstvo trenutno preverja, če zbrani dokazi in pravna podlaga zadoščajo za vložitev obtožbe zoper Mitjo Ribičiča. Danes 86-letni Ribičič je desetletja dolgo igral vplivno vlogo v slovenski in jugoslovanski politiki – od 1969 do 1971 je bil jugoslovanski ministrski predsednik – tik po vojni pa je bil namestnik šefa slovenske Ozne.