Avtor: Ivanka Kozlevčar

Sin moj, bodi drevo in ne ptica;

drevo raste v globino,

trdno se oklepa grude,

v njej črpa moč.

Drevo ne beži pred viharjem;

bori se z njim, mu kljubuje

in vsaka pomlad celi mu rane.

Drevo razpira roke za ptice,

sprejema jih trudne v varno naročje,

da s pesmijo spletajo gnezda.

Sin moj, ne dopusti, da dom ti bo prazen,

napolni ga z novim življenjem.

Ne jemlji Križanega iz kota,

ki videl si mater sklepati roke

in mene klečati pred njim;

njegov pečat nosiš na čelu.

Blodečim odpira dom vrata,

v njem najdejo kruh in molitev.

Sin moj, ne zapuščaj dežele očetov,

ki veš, kako so trpeli zanjo,

kam vse so jih položili vanjo,

ki hraniš jim v srcu spomin.

Ne puli iz nje korenin,

ne trgaj vezi iz davnin;

razdajaj ji svoje moči,

nihče je ne more ljubiti kot ti.

Poslušaj, sin, in prejmi moj blagoslov.

Avtor slike: France Gorše

Opis slike: Sin moj, bodi drevo France Gorše