Avtor: Lojze Gosar

Italijanska knjižna založba Paoline – Editoriale Libri je v letošnjem letu izdala knjigo Giannija BarralaPravo piščevo ime je Ezio Martin in je bil tesen prijatelj Franceta Bevka ter drugih slovenskih literatov, kot npr. Borisa Pahorja, ki je v Tržaškem zalivu objavljal odlomke iz knjige Borovnica. z naslovom: »Borovnica ‘45. Spomini italijanskega oficirja«. Avtor zgodovinskega okvira knjige je Raoul Pupo. Knjiga je izšla v sodelovanju z združenjem Concordia et Pax Gorizia–Nova gorica, in pod pokroviteljstvom Province ter občine Gorica v Italiji.

Knjiga je za nas novost iz različnih zornih kotov, tako da je razmeroma težko v kratkem zapisu podati njena temeljna sporočila.
Avtor Gianni Barral izhaja iz hribovskih vasi Piemonta (Alpi Cozie) v zaledju Torina. Študiral je jezike in tik pred vojno v Franciji poučeval italijanščino.
Po začetku vojne je bil mobiliziran v italijansko vojsko, se izšolal za poročnika in bil skupaj z bataljonom iz Cunea julija leta 1942 poslan na rusko fronto, kjer je imel tudi priložnost, da se seznani z lokalnim prebivalstvom, posebej še, ker so ga zanimali slovanski jeziki. Pokazala pa se je možnost za pridobitev krajše štipendije za študij in tako se je ob začetku zime po šestdnevnem potovanju vrnil domov preko Ljubljane, ki je nanj naredila zelo lep vtis. Ko je januarja 1943 pretekel njegov študijski dopust in vrnitev na rusko fronto ni bila več možna, so ga poslali preko Podbrda na Knežo. Imel je lepo priložnost, da se bliže seznani s slovenskim jezikom in njegovo slovnico. Tu pa se je tudi seznanil s svojo bodočo ženo JelkoŽenino ime je Marica in je pokopana na pokopališču na Kneži, kjer želi biti pokopan tudi Ezio Martin. iz Kneže. Tik pred italijansko kapitulacijo 8. septembra 1943 je bila njegova enota premeščena v Bolzano. Februarja 1944 ga je italijanski kapetan Mognasci, ki ga je poznal od prej, povabil, da se priključi enoti, ki bo nadzorovala Zgornje Posočje. Tako se je spet znašel v dolini Bače in seveda v bližini svoje zaročenke, ki je s strani partizanov dobila ukaz, naj prekine stike z njim.

Tudi če ne razmišljamo o njegovih osebnih razlogih za vključitev v to vojaško enoto, dobimo vtis, da smo vsaj v osrednjem delu Slovenije razmeroma slabo seznanjeni s tem, kaj se je dogajalo z italijanskimi vojaškimi enotami po kapitulaciji 8 septembra. Prevladuje nekakšno splošno prepričanje, da so po kapitulaciji sodelovali z Nemci samo fašisti, a videti je, da ni bilo tako. Dejstvo, da je do konca vojne na tem območju delovala italijanska enota v boju s partizani, pa je v drugih delih Slovenije razmeroma malo poznano.
Italijanski vojaki, ki so se predali partizanom med koncem aprila in začetkom maja 1945 v dolini Soče, so imeli zelo različne predstave o tem, kakšna usoda jih čaka. Nekateri so se upravičeno bali partizanskih represalij in bi si rajši z borbo odprli pot do Furlanske nižine ter se predali Angloameričanom. Nemci pa so se glede na svoje izkušnje z Balkana in tega območja zelo trdovratno upirali v upanju, da se bodo na zahodu lahko predali Angloameričanom, ki bi bili za njih edino upanje rešitve. Morda je manj znano, da so se Nemci, ki so bili v gradu pri Svetem Justu v Trstu, odločno upirali do prihoda Novozelandčanov in so se jim takoj predali.
Barralovo enoto so na Tolminskem zajeli partizani in jo po nekaj dneh internacije v tolminski vojašnici ‘spremljali’ čez Kolovrat z izgovorom, da jih po najkrajši poti vrnejo domov. Barral je zaslutil pravi namen pohoda, zato je izkoristil prvo nepazljivost spremljevalcev in v meglenem dnevu pobegnil v gozd ter se po nekaj dneh skrivanja in bega čez dolino Zadlaščice prebil do dekletovega doma na Kneži. Zaradi razmer v vasi se je prostovoljno javil na ‘ljudski odbor’ na Mostu na Soči, od koder so ga s ‘transportom’ odpeljali na Goriško. Potem se je začela skrajno mučna pot preko taborišča v Vipavi proti taborišču Dol pri Borovnici, kamor je prišel 23. maja 1945. Značilen za to pot je njegov zapis iz vasi Orehek na Vipavskem: »V Orehku so nas vaške žene gledale, kot da gredo mimo umirajoči. Nekatere so tiho jokale. Eni od njih pa je ušla beseda: »Ubožci«. Eden od stražarjev se je obrnil k ženi, dvignil puško in zavpil: »Ubožci«? Pomislite, kaj bi ti ubožci sedaj naredili z nami, če bi zmagali.« Žene so kot okamenele gledale z očmi, polnimi sočutja, ki je ogrelo srca ujetnikov«.
V spominih Giannija Barrala dalje piše, da je hrana zadostovala bolj za odlaganje smrti, kot pa, da bi ujetnike ohranili pri življenju. Eden od stražarjev, ki mu je bilo ime Savi pa je izjavil, da je zločin pustiti, da ljudje na ta način umirajo; drugi pa so med preklinjanjem škodoželjno zatrjevali, da je prav, da Italijani plačajo zasluženo kazen, kakor tudi, da je težko preskrbeti dovolj hrane. Na koncu pa je Savi zakričal: »Če jih ne moremo prehraniti, pa pustite, naj gredo ali pa jih pobijte, niti zveri se ne pušča umirati od lakote.«
Ko je vodstvo taborišča v Borovnici ugotovilo, da Barral zna slovensko in da se spozna na administrativne posle, je dobil delo v pisarni, kar mu je tudi verjetno rešilo življenje. Tako je postal administrator komande taborišča vojnih ujetnikov v Borovnici.
Knjiga skuša razmeroma objektivno presojati medvojne razmere na tem območju. Opisuje tudi dogodke po napadu partizanov na preserski železniški most, v katerem so padli štirje italijanski vojaki. Poudarja, da so Italijani kljub protestu škofa Rožmana zaradi tega na ljubljanskem sodišču obsodili na smrt šestnajst ljudi. Nato so sledile množične deportacije prebivalcev v italijanska taborišča Gonars, Visco in v najbolj zloglasno taborišče na Rabu.
V majhnem kraju Borovnici so se tako prepletale niti različnih tragedij. Avtor pravi, da po njegovem mišljenju med nasilji vojnih let in novimi povojnimi zločini v Borovnici ni neposredne povezave. So pa prav prišle barake, ki so jih postavili Italijani pri obnovi borovniškega viadukta. Taborišče je tako naraščalo in je končno imelo kakih deset barak različnih velikosti poleg nekaj kamnitih stavb za poveljstvo in stražarje. V vsaki baraki, ki so bile dolge 50 do 60 m in široke 10 m, je bivalo kakih dvesto do tristo jetnikov. Od 23. maja do 10. julija so prihajale v Borovnico različne skupine ujetnikov, prva skupina je štela kakih 2000 oseb. Sledila jim je skupina 800 oseb, ki so jih 10. junija pripeljali iz Kopra. Taborišče je bilo najbolj polno v prvih desetih dneh julija, ko je bilo po nekaterih ocenah v taborišču prisotnih kakih tri tisoč tristo oseb. Večinoma je šlo za vojaške osebe, čeprav niso bili vsi zajeti, ko so še imeli orožje. Nekaj sto je morda bilo bivših vojaških internirancev v Nemčiji, ki so bili osvobojeni ali pa so pobegnili iz nemških taborišč, po razsulu nacističnega režima so pa bili zajeti na poti v Italijo. Civilisti, ki so jih aretirali v Julijski Benečiji, so bili večinoma zaprti drugje v ječah in za to pripravljenih taboriščih. Vendar se zdi, da so nekateri od njih končali prav v Borovnici in tam ostali – seveda kdor je preživel do 10. julija.
Že junija se začenjajo repatriacije, najbolj intenzivno pa po 11. juliju, ko so hkrati izpustili 500 oseb, potem pa sledijo manjše skupine, druga večja skupina je bila izpuščena 6. avgusta, potem pa še druge.
V jeseni 1945 je ostalo le še med 300 do 400 jetnikov, katerih število se je znižalo na okoli 200, ko so maja 1946 taborišče uradno zaprli. Verjetno je, da je določeno število ujetnikov ostalo v taborišču tudi po njegovem zaprtju. Skozi taborišče pa so šli tudi številni drugi ujetniki, v času ko je bila Borovnica tudi zbirališče za repatriacijo ali preselitev v druge zapore. Seveda pa bi bilo skoraj nemogoče njihovo število točno oceniti.
Po besedah avtorja pa obstajajo tudi dokazi o drugi, najbolj dramatični plati življenja v taborišču. Predvsem gre za različne oblike mučenja in kaznovanja, ki so jih izvajali čuvaji. Številne priče govore o kolu in nekakšnem lesenem trikotniku. Zdi pa se, pa da so čuvaji v jeseni 1945 iznašli še tri prav tako smrtonosne oblike. Razlogi za kaznovanje naj bi bili poskusi bega, ki pa jih je bilo zelo malo zaradi prevelike izčrpanosti ujetnikov, in pa manjše kraje, kot na primer košček masla, ki ga je eden od ujetnikov na poti z dela vzel z neke police in so ga zato ustrelili. Umirali so predvsem zaradi lakote in bolezni, ki so bile toliko bolj nevarne, ker je bil šele v drugi polovici junija v taborišču nemški zdravnik, ki so se mu pozneje pridružili še štirje drugi, zdravil pa skoraj ni bilo. Situacija se ni izboljšala niti, ko so konec junija v Škofji Loki odprli bolnišnico za vojne ujetnike. Priče pa govore o tej bolnišnici bolj kot o pokopališču ali bolnišnici smrti. Drugi vzroki smrti pa so bile dokaj pogoste nesreče pri delu, zaradi katerih smo mnogi postali invalidi, in pa streljanje, kot je bilo že omenjeno. Barral piše, da mu je upravnik taborišča večkrat dal listek z imenom, ki naj ga izbriše iz seznama.
Skoraj nemogoče je oceniti skupno število žrtev. Često so govorili o petsto žrtvah med ubitimi in umrlimi zaradi lakote, toda manjkajo točni podatki. Prav tako ni mogoče ugotoviti, koliko tistih italijanskih ujetnikov, ki so bili izpuščeni in so se vrnili v domovino, je kasneje umrlo zaradi posledic razmer v taborišču.
Zelo težko je točneje rekonstruirati dogajanje v taborišču, ker je izginila vsa dokumentacija, ki je obstajala v upravi taborišča. Samo delno jo lahko nadomestijo spomini ujetnikov. Barral neverjetno točno opisuje dogajanje in lokacije s skicami. (Glej priloženo skico taborišča v Borovnici.)
Italijanske vojne ujetnike, ki so bili zaprti med leti 1944 in 1947, lahko delimo v tri skupine.

Opis slike: Skica lokacije koncentracijskega taborišča v Dolu pri Borovnici

V prvi skupini so pripadniki vojaških, paravojaških enot in policije, ki so bili zajeti na
ozemlju Julijske krajine od konca aprila do prvih dni maja 1945.
V drugo, večjo skupino štejemo italijanske vojake, ki so po kapitulaciji jeseni 1943 padli v roke Nemcem. Postopoma, kot je napredovalo osvobajanje dežele, so iz nemškega ujetništva prihajali v jugoslovansko ujetništvo.
V tretji skupini pa so tisti, ki so jih zajeli Nemci po 8. septembru in so bili internirani v Nemčiji ali na drugih okupiranih ozemljih. Ko je propadel nacizem in so bili osvobojeni, so iskali pot domov preko Jugoslavije. Tako so jih ponovno aretirali partizani. Pri tem je bila v njihovo škodo uporabljena naslednja logika:
Bivši deportiranci pripadajo tisti italijanski vojski, ki je okupirala Jugoslavijo do jeseni 1943. Zato morajo »sodelovati« s svojim delom pri obnovi države, ki so jo prej porušili.
Po mnenju avtorja bi bilo izredno težko oceniti število Italijanov, ki so izginili maja 1945. Lahko rečemo samo, da je v prvih povojnih mesecih prišlo iz Jugoslavije v Italijo kakih 35 000 italijanskih vojakov, med katerimi pa mnogi niso bili ujetniki, ampak vojaki, ki so se vključili v jugoslovanske partizanske enote. Po podatkih mednarodnega rdečega križa se zdi, da je bilo oktobra 1945 v Jugoslaviji še 17 000 italijanskih ujetnikov, januarja 1946 še 1200, februarja 1947 pa okoli 1000. Septembra istega leta preneha vračanje in za družine tistih, ki se niso vrnili, sledijo dolga leta molka, iskanja, iluzij in bolečine.
Ena od značilnosti Barralovih spominov je, da že na začetku knjige navaja točna imena slovenskih krajev, da je vseskozi razvidna njegova naklonjenost slovenskemu narodu, ki ga je vzljubil, in jeziku, ga zato tudi dobro obvlada.
Združenje Concordia et Pax, ki povezuje Slovence in Italijane v Gorici in Novi Gorici, v zaključnem poglavju knjige izraža potrebo po pomiritvi in spravi in pozdravlja vsak predlog za boljše poznanje dejstev in dogajanj, ki so pogosto bila razlog za maščevanje, nasilje in preganjanje.
Tragedije druge svetovne vojne – ki se je začela z invazijo v druge dežele z namenom njihove okupacije – so v Gorici in na Goriškem našle plodna tla za krivice in nečlovečnost.
Združenje Concordia et Pax je 15. oktobra 2005 priredilo v Borovnici srečanje, na katerem je govoril tudi predsednik državnega zbora Slovenije dr. France Cukjati, ki je v svojem nagovoru med drugim rekel tudi:
»Draga Borovnica, spoštovani gostje združenja Concordia et Pax, bili so časi ko je italijanska beseda prinašala v te kraje strah in trpljenje. Bili so tudi časi, ko je slovenska zemlja prinašala italijanskim ujetnikom, ponižanje in smrt. Ne gledamo na to, kaj je bilo prej in kaj je bilo pozneje, zločin nad človekom zahteva enako in odločno obsodbo. Danes pa, dragi prijatelji, lahko na tem kraju spet poslušamo italijansko besedo. To ni več beseda poniževanja in sovraštva, pač pa prijateljstva, spoštovanja in razumevanja za trpljenje naših ljudi, od katerih se mnogi niso vrnili iz Gonarsa ali z Raba.
Še beseda razumevanja za trpljenje mladih Italijanov, ki jih je fašizem nasilno mobiliziral in poslal umirat v tuje dežele. Podobno so tudi mnogi naši ljudje bili mobilizirani in poslani na rusko fronto, s katere se nikoli niso vrnili. Tako v Sloveniji kot v Italiji. Hvala združenju Concordia et Pax, ki se trudi zaceliti šestdeset let trajajoče rane.«

* * *

Če se nekoliko globlje zamislimo o vsebini knjige in taborišču v Borovnici, za katerega je presenetljivo, da je razen v neposredni okolici zanj vedelo zelo malo ljudi, vidimo, da je opisani primer le eden od množice takih ali drugačnih morišč in zaporov v Sloveniji. Vedno bolj se kaže potreba, da pozorno spremljamo vedno nova odkritja morišč in da ne delamo nobene razlike glede narodnosti in pripadnosti pobitih. Ko so bila prav te dni objavljena poročila o najnovejših odkritjih množičnih morišč v Teznem pri Mariboru, so se z različnih strani pojavile pisane ali izrečene pripombe, katerih sporočilo je nekako naslednje: »Saj so dobili, kar so si zaslužili«. Kolikor mi je znano, je v Nemčiji kaznivo zagovarjati zločinska dejanja, ki jih je zagrešil nacizem. Podobno bi moralo veljati tudi pri nas za zločine predstavnikov povojne oblasti.
Ko so na praznik Marijinega vnebovzetja slovenski škofje opozorili na temeljne vrednote, na spoštovanje človekovega življenja in da je po zgledu papeža Janez Pavla II. potrebno »očistiti zgodovinski spomin«, kar pomeni »spoznati in priznati resnico, prositi za odpuščanje in odpustiti, za vse žrtve pa opraviti pietetno dejanje«, pa smo spet priča napadom na Cerkev, češ da se vmešava v politiko.