Avtor: Justin Stanovnik

Na lovu za pohujšanjem

V zadnji številki revije 2000 si je dr. Spomenka Hribar veliko prizadela, da bi nam posredovala vtis, ki ga je nanjo naredil škof dr. France Perko na televizijski oddaji o procesu zoper škofa dr. Gregorija Rožmana. Kar jo je vznemirilo, je bil njegov pogled. Bila je zgrožena. Bil je ta pogled poln »sovraštva«, pogled, ki »ubija«. Avtorici je bilo mnogo do tega, da, kakor ona, tudi mi ne bi ostali neprizadeti.

V ta namen je naredila nekaj zahtevnih miselnih premetov. Le s težavo jim sledimo: da je bilo »sovraštvo«, ki je prihajalo iz njegovega »pogleda«, tako »zlovešče«, da ni moglo biti samo »osebno«, ampak je moglo biti takšno zato, ker je bilo v njem nekaj metafizičnega. S to impozantno besedo je hotela morda povedati, da sovraštvo, ki je prihajalo iz škofovih oči, ni bilo nekaj naključnega – nekaj, kar pride in gre – ampak je imelo na sebi globoke intelektualne in mogoče tudi institucionalne korenine. Hotela je reči, da prihaja iz sveta, ki je tudi sicer sovražen. Posebej pa je zamerila škofu, da je sovražnemu pogledu dodal še sovražne besede, ki jih je namenil nasproti sedečemu državljanu »drugačnega ideološkega in političnega prepričanja«. Rekel je: »Vi vsi imate oprane možgane.« To si je upal reči dr. Janezu Stanovniku, ki je »svoje prepričanje vendarle izkusil, potrdil in osebno izživel v vojni«.

Sošolci

Nadškofa Franceta Perka nekoliko bolj poznam, ker sva v šolskih letih ¹⁹⁴⁷⁄₄₈ in ¹⁹⁴⁸⁄₄₉ skupaj hodila v 7. in 8. razred klasične gimnazije v Ljubljani. Takrat so bili taki časi, da se dijaki nismo kdovekoliko družili med sabo, smo se pa toliko bolj opazovali, ker smo hoteli dognati, kakšen človek kdo je. Za Franceta smo kmalu videli, da se njegovih dejanj in besedi drži tehtnost, lahko bi rekel, tudi zrelost. Takrat so te reči nekaj pomenile in počasi si je, ne da bi se zato posebej prizadeval, pridobil med dijaki in, kakor je bilo videti, tudi med profesorji, določen rešpekt. Nemajhno vlogo je ob tem imela tudi okoliščina, da je bil dober učenec. Snov je ne samo znal, ampak jo je tudi prezentiral na način, ki smo ga vsi opazili in priznali. Preko bežnih srečanj nam je kmalu postalo jasno, da ni samo krščanske orientacije, ampak tudi zavesten pripadnik katoliške kulture v najširšem pomenu te besede. Hotel je razumeti njeno preteklost in njene možnosti za sedanjost in prihodnost. Z eno besedo, bil je človek, ki je v okviru dijaške poučenosti kazal ambicije, da postavi zavestnega človeka. Zunaj šole se, kot rečeno, nismo dosti dobivali, spomnim pa se nekega prizora iz razreda. V osmi nas je učila zgodovino prof. Ida Merhar. Imeli smo jo za neznosno levičarko. Ali je bila to zares ali pa je bila samo iz take snovi, da je rada in z lahkoto igrala vlogo, ki jo je takrat odrejala učiteljem nastajajoča boljševiška država: vse, kar je bilo prej, je bilo po njenem eno samo nasilje in hlapčevstvo, sedaj pa je nastopila aurea aetas – zlata doba. Neko uro nas je profesorica poučila, da Slovenci v Avstriji »nismo imeli nobenih in prav nobenih pravic«. Ob tem dvigne Perko roko in, na naše nemajhno veselje, vpraša: »Tovarišica profesor, kako naj razumem ta stavek, ko je vendar znano, da so celo rimski sužnji imeli neke pravice?« Kako se je ta pripetljaj končal, ne vem, spominjam pa se nečesa drugega. (Potem, ko so me skupaj z drugimi šestimi dijaki – mene en dan pred maturo – aretirali in sem se po dveh mesecih na udbi znašel v kocentracijskem taborišču Strnišče, sem tisto poletje in tisto jesen delal v gramoznici. Ni nam bilo lahko. Jesti smo dobivali toliko, da je bilo ime, norme so bile visoke in gori nad jamo so stali miličniki z brzostrelkami in vpili na nas. In v takem se je pogosto dogodilo to, kar bi vam rad sedaj povedal. Kopali smo dravski prod in ga nalagali na vagončke. In ko smo z lopatami suvali v tiste kugle in se včasih komaj držali na nogah, mi je spomin pogosto prinesel na ušesa glas profesorice Ide Merhar: »Samo Sovjetska zveza … « To je bil njen rekurentni stavek, kateremu je vedno sledilo recitiranje zaslug, ki jih je imela SZ za pravice posameznikov in narodov. In kadar sem tako zaslišal njen pločevinasti meščanski glas – »pločevinasti meščanski glas« je seveda moja interpretacija – se je v meni samodejno sprožila vrsta zelo neprijaznih besedi, ki jih tukaj, razumljivo, ne morem ponoviti. Ne upam se jih ponoviti tudi zato, ker slutim, kako bi nanje reagirala dr. Spomenka Hribar. V njih bi slišala sovraštvo, ne osebno, kje pa, ampak zlovešče in metafizično, predvsem pa ubijalsko, uperjeno v nedolžnega človeka, »v sodržavljanko drugačnega ideološkega in političnega prepričanja«, sicer pa nič krivega človeka. Nič me ne bi rešilo pred to obsodbo. Tudi ne nadaljevanje te zgodbe. Ko sem namreč kakih deset let pozneje sam učil na Ravnah na Koroškem, so tam nekoč imeli kongres slovenski zgodovinarji. Med skupnim kosilom v restavraciji sem pri sosednji mizi zagledal tudi prof. Merharjevo. Že se mi je utrnila misel, da je to mogoče prilika, da ji povem, kaj se mi je dogajalo v Strnišču. A sem, ko sem jo tako gledal s strani, začutil, da tega ne smem narediti. Še danes se mi zdi dobro, da je tista skušnjava ostala nerealizirana. (Ko bi le vedno bilo tako!) A pred strogo dr. Hribarjevo me tudi ta okoliščina ne bi rešila.)

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: V sodni dvorani Vlastja Simončič

Kot sem že omenil, s Francetom nismo kdovekaj drugovali. Med zimskimi počitnicami v osmi šoli pa sem na povratku s kratkega obiska pri sestri v Kočevju v Dobrepolju stopil z vlaka in se napotil po cesti čez hočevske gozdove v dolino Krke. Tam sem hotel obiskati Franceta, da bi videl, kje živi, in spoznal njegove ljudi. A ko sem stopil v hišo na Krki, sem razočaran ugotovil, da razen mame in sestre – bila je mislim, učiteljiščnica – ni doma nikogar. To je bila ena reč. Potem pa sem tudi kmalu opazil, da moje govorjenje nekako ne pada na prava tla. Pričakoval sem namreč, da sem prišel med svoje ljudi in da lahko neženirano odprem tudi svojo politično dušo. A tu, kot rečeno, nekaj ni bilo v redu. Kljub prijaznosti in gostoljubnosti in ustrežljivosti, sem opazil, da moje besede zbujajo prej nelagodje kot pa navdušenje, (ki sem ga ponavadi v svojih krogih žel in puncto državljanska vojna). Celo pot do Stične sem pozneje na to mislil in sprejemal in zavračal razne možnosti. S Francetom o tem nisva nikoli govorila – pravzaprav do današnjega dne. Od strani pa sem potem, ne da bi kaj raziskoval, le izvedel, da je bila njihova hiša med vojno, kakor smo takrat rekli, partizanska. Ali ta izraz dosega stanje, kakršno je v resnici bilo, ne vem, ne gre pa dvomiti, da je kazal v pravo smer. Tudi tu tega ne bi omenjal, ko ne bi bilo važno za nadaljevanje moje pripovedi.

Tudi po srednji šoli se s Francetom nisem srečeval, razen slučajno in poredko. Seveda smo vsi vedeli, kaj mu je udba skuhala po končani vojaščini, a ni bilo nikoli priložnosti, da bi nam kaj natančnejšega povedal o svojem skoraj triletnem zaporu. Šele ko je dr. Tamara Griesser Pečar pred tremi leti objavila impozantno knjigo Cerkev na zatožni klopi, smo v njej lahko prebrali, kaj se je z njim dogajalo od januarja 1955 do konca leta 1957, in tako izvedeli, da je njegov zapor spadal med najtežje duhovniške. Tudi pozneje smo za Franceta slišali le takrat, kadar se je skrbno nadzorovana gladina totalitarnega morja rahlo vzvalovila, kot na primer ob kaki akciji profesorjev teološke fakultete. Slučajno sem bil leta 1986 tudi v druščini v trnovskem župnišču, ko nam je sporočil, da ga nameravajo postaviti na čelo beograjske nadškofije.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Tožniki Vlastja Simončič

Kaj se pravi razumeti

Po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze pa se je začelo postavljanje farnih spominskih plošč, zlasti pa obhajanje spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah, na Turjaku, na Lajšah in drugod. NSZ je nekajkrat povabila tudi škofa Perka, da je tam maševal, leta 2003 na Turjaku, leta 2004 in 2006 pa v Kočevskem rogu. Izjave, ki jih je ob tem dajal, zlasti pa pridige, so nas nemalo presenetile. O državljanski vojni in o boljševiški agresiji na slovensko tradicionalno kulturo Perko, se zdi, prej ni veliko govoril ali pisal. Tu pa je obe zgodovinski dejstvi opremil s tako intelektualno in moralno precizijo, da smo začutili, da mora biti za tem neko posebno zagledanje in nek poseben uvid. Ko smo ga poslušali, nas je obhajalo zadovoljstvo – ne veselje, ampak zadovoljstvo, kar je več. To je človek, ki razume, smo si rekli. Nemajhna tolažba je bila v tem, da smo lahko tako govorili. Tudi smo začutili, da tu govori priviligirano razumetje, da to, kar tu poslušamo, ni rezultat analitične askeze, ampak je posledica najgloblje duhovne energije, ki se hrani iz sočutja in usmiljenja.
Razumetje. Naj s kratko skico razložim, kaj mislim s to besedo. Nekoč sem neki gospe pripovedoval, kaj se mi je med drugim pripetilo v Teharjah.
Ko smo prišli v taborišče, smo morali vse, kar smo nosili s sabo, oddati, zlasti seveda nahrbtnike. Če nas je bilo domobrancev 4.500, je bilo toliko tudi nahrbtnikov. Naredil se je velik kup, prava gora, ki so jo pozneje znosili v kleti komandne barake. Ko nas je nazadnje ostalo v taborišču samo nekaj sto mlajših od 18 let, so nas nekoč peljali tja in nam, kako naj rečem, ukazali ali dovolili, da vsak vzame enega. Ko sem pozneje svojega v baraki razvezal, sem v njem našel dve dragocenosti: zavojček piškotov in Balantičeve poezije (tisto drobno knjižico, ki jo je za veliko noč leta 1944 izdal dr. Tine Debeljak). V nahrbtniku ni bilo nič takega, iz česar bi mogel razbrati, kdo od tedaj že pomorjenih fantovje bil nekoč njegov lastnik. Zato ne takrat ne kdaj pozneje nisem vedel, komu se imam zahvaliti za Balantiča in tiste piškote. Samo to vem danes – česar takrat še nisem – da leži med štirimi tisoči v enem od jaškov na Hrastniškem hribu. Morda še to, da mi je Balantič dal misliti, da je bil dijak kot jaz. V svoji pripovedi sem priznal še to, da sem Balantiča enkrat pozneje med eno od mnogih študentskih selitev izgubil in zapravil. Največjo dragocenost, ki sem jo kdaj imel!
Ko sem nehal, sem jo pogledal in videl, da ji po licih tečejo solze: nad nesrečnim fantom na hrastniškem hribu in nad mojo bedo. Na čuden in nejasen način sem v njenem razumetju videl odrešenje in bil zanj hvaležen. Tu pa te solze omenjam zato, da bi nekoliko razložil, kaj mislim, ko pravim razumetje.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Obtoženec Vlastja Simončič

Dopustiti spomin in jezik

Najgloblja razumetja pridejo sama od sebe. Eno se je moralo v zadnjih dvajsetih letih zgoditi tudi v škofu Perku. Ko je v oddaji, ki naj bi osvetlila vlogo škofa dr. Gregorija Rožmana, videl, kako se ljudje, ki sedijo na nasprotni strani – »sodržavljani drugačnega ideološkega in političnega prepričanja« – pripravljajo, da ponovijo že tisočkrat uprizorjeni ritual laži in blatenja, je v njem silovito spregovorilo razumetje, ki ga je v Kočevskem rogu junija 2006 takole izrazil: »Pravi zmagovalci so tisti, ki so kakor Kristus znali sprejeti žrtev, ne da bi žrtvovali drugega.« Zagledal je moralno izprevrženost, da se tisti, ki so si nekoč prisvojili nedovoljeno oblast nad ljudmi tako, da so žrtvovali druge – na tisoče in deset tisoče drugih – in se potem niso pokoravali ukazom zgodovine, ki jim je vzela poverilnice in jih odslovila, in se niso izselili v pokrajine »vzhodno od raja«, kakor jim je bilo naročeno, ampak so se – po tolikih letih, po tolikem porazu, po tolikem zločinu – vrnili in po »sodržavljavnih drugačnega ideološkega in političnega prepričanja« začenjajo staro igro. Ko je videl to neposlušnost in to odsotnost sramu, ko je videl, da se bo sedaj tu spet ponovilo nekaj temeljno nedovoljenega, so mu zažarele oči »kot pri splašeni orlici«, kot pravi Puškin v Preroku. Da, Spomenka Hribarje prav videla, le da ni prav razumela. Ko je Franc Perko leta 1957 v boljševiškem zaporu končeval svojo drugo teologijo, ali pa kako leto pozneje, je Spomenka Hribar opravljala zadnje duhovne priprave, da bi bila vredna stopiti v boljševiško partijo. Tam se je naučila takih umetelnosti, da je v Perkovih očeh mogla odčitati ne ogorčenje pravičnega človeka, ampak »sovraštvo, ki ubija«.

V svojem pamfletu pravi Spomenka Hribar, da je škof namenil svojo pozornost predvsem Janezu Stanovniku. Čisto lahko, da je prav njegova prisotnost opozorila Perka še na drugo postboljševiško iznajdbo, ki ga je dodatno vznemirila. Prav Stanovnik ga je lahko, kakor bomo videli, spomnil na to, da spričo njihove nove strategije jezik pospešeno prehaja v stanje, ki ga ne usposablja več za to, da bi opravljal svojo temeljno vlogo, ki je sporočilnost. Ko so boljševiki namreč opazili, da jim je zgodovina odpovedala podnajemniško pogodbo, so hkrati zagledali, da so ostali praznih rok: da nimajo ničesar, s čimer bi upravičili svoj katastrofalni angažma v zgodovini. Ni jim preostalo drugega – če so že na vsak način hoteli ostati – kot da relativirajo logos, s katerim jezik stoji in pade, in suvereno govorijo naprej. Zgolj govorijo. In ker jezik zaradi takšne postboljševiške prakse in prakse novolevičarskih sopotnikov vedno bolj izgublja svojo uravnalno družbeno vlogo (možno je reči vse in karkoli, ne da bi vedeli, kdaj je kdo tudi kaj povedal), ni nobene garancije, da bo stavek, pa naj bo še tako evklidsko izdelan in še v takem sozvočju z empirično resničnostjo, sprejet in bo mogel opraviti svojo sporočilno vlogo. Ker je torej tako, je razumljivo, da v kulturo v celoti vdira nevroza, ki se polašča zlasti tistih, ki so življenjsko odvisni od resnice, ki mislijo, da morajo na vsak način imeti možnost, da kaj povejo. To je tisti ozir, spričo katerega lahko razumemo Perka. Nenadoma se je zavedel, da ne more računati na jezik.



Sedaj pa za ilustracijo nekaj Stanovnikovih besednih rešitev oziroma nerešitev. Kaj na svetu more pomeniti na primer trditev, da je »Natlačena obsodil narod«? Ali se je tristo tisoč Slovencev v ta namen zbralo na Kongresnem trgu v Ljubljani? Ali so morda organizirali vsenarodno dopisno sejo? Ali kaj nadalje pomeni stavek, da je škof Rožman »glavni krivec za bratomorijo v Sloveniji?« (Dobrnič, 15. 10.) Ali da je »OF bila pluralistična« (Brežice, 27. 10.), kar dokazuje dejstvo, »da sem jaz na primer bil krščanski socialist in ne komunist«. Do kdaj? Ali da za povojne poboje ni bila kriva »komunistična povojna oblast, ampak državna oblast«? (oktober 07) Ali pa odgovor, ki ga je dal Aleksandru Zornu na očitek, da je ZZB simbol nekdanjega totalitarnega režima: »Partizanstvo nima nikake povezave s totalitarnim režimom.« (28. 8. 07) (Mokra tla nimajo nobene zveze z dežjem, ki je padal celo noč.) Ali ko je protestiral proti temu, da je kdo »zlorabil partizanstvo za lastno polastitev oblasti«; da je to »neumno in neresnično«. Ali ko je sicer priznaval, da so »komunisti pozneje z manipulacijami in mahinacijami druge izrinili in sami prevzeli oblast«, a dodal, »da se nas to ne tiče«. Kako to, da se Stanovnika to ne tiče, saj je bil konec vojne že dve leti komunist, če je res, da je stopil v partijo po Dolomitski izjavi in je v skladu s svojo predpostavko »z manipulacijami in mahinacijami« pomagal »izrivati druge«. Torej se ga boljševiška konfiskacija oblasti le nekoliko »tiče«. Ali barbarska denunciacija Antigone: »Doma premetavamo kosti in delamo iz tega politični šov.« (Delo, 10. 9. 07)

Avtor slike: Tadej Bratok

Opis slike: Slovenija 27. junija 1991 Tadej Bratok

Naštete Stanovnikove rešitve kažejo na dvoje: na popoln brezup, na položaj, ko človek odvrže vsak sram, obenem pa na krčevito voljo, oklepati se vseh vzvodov časa, še potem, ko je zgodovina kot zadnja instanca že zdavnaj izrekla obsodbo nad tabo; še potem, ko je vse prestopilo zadnje meje dostojnosti, zakaj preveč je bilo krvi, s katero je zgodovina napisala svoje odpovedne dokumente, in preveč nasilja. Ali so možgani, ki dovoljujejo človeku tak način obstajanja, »oprani« ali pa bi bilo zanje treba iznajti kak drug izraz, ne vem. V Stanovnikovem primeru bi si dovolil pripomniti, da mu ponuja celo ugodnost žrtve nekega higienskega postopka, čeprav njegovi nastopi kažejo, da ni bil in ni samo žrtev.

Mahnič in postboljševiška strategija

Bilo bi nadalje zelo čudno – če ne že skoraj nemogoče – da dr. Spomenka Hribar s svojimi refleksijami ne bi zajela tudi škofa dr. Antona Mahniča. Le kaj bi ta gospa brez njega? (Morda se bo kdaj tega zavedela in poskrbela na primer za izdajo njegovih zbranih spisov.) Glede tega vprašanja bi tvegali naslednje misli. Liberalizem je konstitutivni del civilizacije. A je kot počelo kritike vezan na kaj, kar je mogoče kritizirati ali kritično relativirati. Z drugo besedo, liberalizem ne more biti sam. Če postane sam, se iz kritiške ustvarjalnosti spremeni v nihilističnega uničevalca. Slovenski liberalizem je že kmalu začel kazati tendenco po totalnem obvladovanju kulture in družbe. Ali je Mahnič to videl ali samo slutil, ne vem, vsekakor pa je skušal doseči, da liberalizem ostane v konstitutivnih okvirih civilizacije. Leto 1941, ko se je liberalizem odločil, da podpre boljševiški projekt, je dalo Mahniču prav.
Frankfurter Allgemeine je 17. decembra lani poročal o obnovljenem zanimanju za liberalizem v Franciji in za njegovo kritično oceno, pa tudi o knjigah, ki strežejo temu zanimanju. Ena od njih (Marcel Gauchet, Le crise du libéralisme), pravi poročevalec, pripoveduje o krizi liberalizma, ki je po tristo letih uspešnega zorenja nastala na prelomu 19. in 20. stoletja. »Napaka je bila v tem, da so njegovi vodilni duhovi mislili, da so s svojo teorijo v stanju stopiti v stopinje, ki jih je puščala za sabo religija. Ta je bila sicer kot institucija oslabljena, je pa še naprej, z obljubo enotnosti ideje in sveta, oblikovala splošno zavest. Ob tem pa so predstavniki liberalizma verjeli, da lahko postrežejo z integralnim in koherentnim osnutkom sveta. Dejstvo, da to ni bilo mogoče, smo plačali z revolucijami in totalitarnimi sistemi 20. stoletja.« (Moj poudarek) Druga knjiga (Pierre Zaoui, Le libéralisme est-il une sauvagerie?) pa, spet po besedah poročevalca, odgovarja na naslovno vprašanje (Ali je liberalizem barbarstvo?): »Da, če ne gradi na ničemer drugem kot na lastnih predpostavkah.«

Vedno bolj se nagibamo k misli, da težave dr. Spomenke Hribar izhajajo iz dejstva, da je preblizu stvarem (morda tudi kot ženska; a kaj bomo govorili, pomislimo samo na Angelo Vode). Iz Kamniške Bistrice ne boš videl Kamniških Alp, če pa stopiš na Ljubljanski grad in imaš srečo (na kak jasen zimski dopoldan), jih boš imel pred sabo v celoti. Tako bi tudi Spomenka Hribar, preden bi se spet kdaj odločila za opazovanje revolucije in državljanske vojne, ravnala modro, če bi stopila nekaj sto metrov nazaj in si tako zagotovila celovitejši razgled (kar seveda tudi ne bi minilo brez nevarnosti, saj bi tako lahko zagledala, takorekoč »v perspektivi«, tudi sebe, kar, kakor vsi vemo, ni vedno najbolj osrečujoče). Mi seveda ne razpolagamo z njenimi očmi, a bi bili vseeno veseli, če bi si pridobila to rešilno razdaljo in presodila tri ali štiri slovenske reči:

Iz prioritetne liste slovenskih razmislekov

Ena od njih je boljševizem. Še vedno namreč ne vemo, kaj je boljševizem. O tem še ni napisana prava knjiga – kaj šele dokončna knjiga. Zunanja dejstva so seveda znana, a kaj je bilo znotraj, katera misel, ali bolje, katera hibris ga je spočela? Nihče nam tega še ni povedal, mogoče se nihče o tem še zares vprašal ni. Pomislite, skozenj smo šli, pol stoletja smo živeli v svetu, ki so ga postavljali njegovi oligarhi, pa ga vendar ne poznamo toliko, da bi smeli reči, da ga razumemo. Tako čudna reč je to, tako v nasprotju s tem, kar je človek kdaj mislil, da je človek; toliko ljudi – tudi Slovencev – se je identificiralo z njim, da bi morali dati na program vprašanje nove antropologije. Kaj je človek?
Drugo nič manj vznemirljivo vprašanje pa je, zakaj so samo slovenski boljševiki v času okupacije izvedli agresijo na svoj narod. Seveda vemo, da je to bila zadnja brezobzirnost in zadnja aroganca, a od kod so jo jemali? V kaj so se spremenili – v kakšno snov – da so mogli to narediti? Mogoče bi ob tem kazalo narediti metodično redukcijo in vprašanje omejiti na Kardelja. Kdo je to bil, Edvard Kardelj? Mnogi Slovenci – povsem neupravičeno – zamahnejo z roko, če slučajno pade njegovo ime. Vendar upamo, da je med bralci le kdo, ki z nami misli, da je Kardelj uresničil najčistejši boljševiški fenotip – ne samo v Sloveniji. In o Kardelju, spet, ni napisane nobene knjige – nobene prave knjige. Seveda gospe Hribarjeve ne bi smeli obremenjevati, da se sama spopade s tem, tako zahtevnim in delikatnim delom, a če bi ji uspelo sestavit team – če bi na primer pridobila zakonca Luthar, da bi se, namesto da se izčrpavata v denunciranju spominskih plošč za genocidno pomorjenimi domobranci, vsaj za nekaj časa posvetita predlaganemu vprašanju – potem bi se nekaj dalo narediti.
Možnost, da o Slovencih kaj bistvenega odkrijemo, nam da je tudi novinar Janez Čuček s svojimi unikatnimi sposobnostmi. Ta izredni človek je enkrat v sedemdesetih letih obiskal Argentino – zanimivo bi bilo izvedeti, kdo mu je plačal potne stroške – da bi videl, kako stojijo stvari s slovensko politično emigracijo. Ko je opazil, da še kar je, je po vrnitvi svoje odkritje opisal v knjigi Sramota umira počasi. Da bi se med dr. Spomenko Hribar in novinarjem Janezom Čučkom lahko razvilo izvirno in plodno sodelovanje, da je slutiti sama avtorica našega pamfleta, ki je prodrla še malo dlje od Čučka, saj je našla že vzrok za kljubovalno slovensko argentinsko trajanje. Ta vzrok je sovraštvo. »Izločence iz domovine,« je ugotovila, »je prav sovraštvo obdržalo pri življenju, fizičnem in narodnostnem.« To bi bila torej kar dobra naveza, a vprašanja, ki nas tako intrigira, vseeno ne bi izolirala, kaj šele nanj odgovorila. Vprašanje se glasi: »Ali se je že kdaj v kakem od boljševikov okupiranem narodu Vzhodne in Srednje Evrope, ki ima politično emigracijo, našel kdo, ki je hotel na terenu odkriti, ali še obstaja, in ko jo je našel še živo, ob vrnitvi napisal knjigo Sramota umira počasi? Res bi bilo zanimivo izvedeti, ali je kaka Romunka, Madžarka, Poljakinja, Latvijka, Ukrajinka ali Armenka rodila takega junaka. Ali smo tudi v tem edini?

Avtor slike: Tadej Bratok

Opis slike: Slovenija 27. junija 1991 Tadej Bratok

K preciziranju slovenskega etnograma bi nemalo prispelo tudi vedenje, zakaj so slovenski liberalci in katoliški disidenti tako celovito in tako brez notranjih težav podprli boljševiško agresijo na tisti del lastnega naroda, ki je vztrajal na tradicionalni duhovni in politični kulturi. Zakaj je Boris Kidrič jeseni leta 1942 mogel o liberalcih zapisati: »Ne smatrajo se za politično organizacijo. Brez pomisleka priznavajo avantgardno vlogo in politično vodstvo KP. Svojim so dovolili in jim celo priporočajo, da vstopajo v partijo.« In kako to, da je isti Kidrič, lahko o krščanskih socialistih zapisal, da »priznavajo avantgardno vlogo partije in se odrekajo ustanovitvi lastne politične stranke« in da jih imajo komunisti, posebno ob nastopu bele garde, za »zlato jamo«. Od kod ta želja po smrti, odkod ta vesela in navdušena pot v samomor? Ali je še kje v Evropi bilo tako? Kaj je s Slovenci?
Ta vprašanja nas vodijo k zadnji stvari, za katero se priporočamo dr. Hribarjevi, da jo razišče. Zakaj smo Slovenci na volitvah aprila 1990 izvolili Milana Kučana, nekdanjega partijskega šefa, in ne Jožeta Pučnika, demokrata in disidenta? Odkod ta infantilnost? Ali je koga zaradi tega sram? Ali je koga sram!

Videti sebe v perspektivi

Ko človek še enkrat prebere pamflet Refleksija ob pogledu, ki ubija, se vpraša, ali je sploh smiselno pred človeka, ki je bil zmožen sestaviti tako besedilo, polagati vprašanja, ki smo jih navedli zgodaj. Ali je sploh kaj upanja? Malo, malo!

Preveč je v tej gospe avtoinsceniranosti. »In kaj naj storim jaz, nesrečnica, ki že trideset let sanjam o spravi? Pišem o njej, prepričujem, razlagam, zarotujem! Ne vem. Najbrž to, kar sem delala doslej: prepričujem, razlagam, zarotujem! Kaj pa naj?!« Samopoveličevanje pod palerino spokorne romance! In iz česa je stkana halja, ki se skriva pod tem plaščem? To je nekoliko jasno vsakomur, ki spremlja njeno oznanjevanje zadnjih deset, petnajst let.
Preveč je ta gospa tudi žaljiva. Ali to ve? Ali se sploh sliši? Zanjo je že velik napredek, »da imajo sedaj ljudje možnost pristopa do grobov svojih dragih – četudi v množičnih grobiščih; prej namreč še to ni bilo dovoljeno«. Ali se sliši, kako je kondenscentna in žaljiva? Ali nimate dovolj? Ali vam ni dosti, da lahko hodite v Rog, na Teharje, h Krimski jami? Kaj pa hočete še več?
In nazadnje vprašanje krivde. Tu se je gospa Hribarjeva dvignila tako visoko in pokazalo tako neomadeževano ideološko korektnost, da bi jo katerakoli boljševiška komisija predlagala za nagrado. Poslušajte: » … dokler bo slovenska katoliška cerkev celo inicirala in poglabljala sovraštvo, namesto, da bi se za svoja medvojna dejanja opravičila in jih obžalovala … «! Žrtev je kriva! Zgrabite žrtev! Žrtev naj prosi za odpuščanje! (Pa tudi: Katoliška cerkev se v slovenščini piše z veliko začetnico; tako zahteva Pravopis, ki je normativna knjiga, a dr. Spomenka Hribar ima tudi tu svoje norme.)
Dr. Spomenka Hribar se na nekem mestu v svojih Refleksijah razveseli ob misli, da kljub vsemu »grška Antigona zmaguje«. Mogoče je ob tem nekoliko pomislila tudi nase. Spomnimo se le tega, kako jo je pokojni trnovski župnik v Družini razglašal za slovensko Antigono. Bog mu daj dobro, pravimo kmečki ljudje, a se vendar ob tem spomnimo na neke stavke, ki jih je povedala o teh, ki naj bi jim bila Antigona. Na primer: »To so bile pomožne čete okupatorja in nič drugega.« (Delo, 12. 3. 2003) Ali ko je protestirala proti temu, da bi tudi domobranci (»tisti, ki so še živi«) dobili odškodnino: »Oni so dobili plačo in, da se nekoliko cinično izrazim, niso plačevali v bolniško blagajno.« (Radio SI 1, 11. 10. 2005) Ali bolj direktno: » … mnogo komunistov je padlo v borbi, ne samo z okupatorjem, ampak tudi z izdajalci, če uporabim to besedo, ali pa s kolaboranti.« (TV SI 1, 12. 3. 2002) Ne da se zanikati, da je te besede izgovarjala Antigona, ki so jo poslali iz agencije za posvečenost mrtvih in poniževanje živih. To pa jo postavlja v resno nevarnost – če se ne bo postavila v tako veliko razdaljo, da jo bodo dosegla prava vprašanja – da se ji bo nazadnje posrečilo postaviti karikaturo ene najsvetlejših ikon civilizacije.
Nedavno sem bil na obisku pri škofu dr. Francetu Perku v eni od bolniških sob duhovniškega doma na Lepem potu v Ljubljani. Bilo je to na tisto soboto, ko je Sobotna priloga Dela objavila tudi neko refleksijo – oceno pravnika dr. Šmidovnika o Bučarjevi knjigi Rojstvo države. Povedal sem mu, kaj si o obojem mislim. Perko me je poslušal, potem pa pripomnil: »Nekoč so bili v zgodovini, sedaj nadaljujejo v mitu.« Kako res, sem pomislil. Komaj jih je zgodovina nagnala iz svojih prostorov, že jim izvedenci pripravljajo prostore v depandansi za mite.