Avtor: Anton Drobnič

Za posledicami kapi je v torek, 5. februarja, v bolnišnici v Šempetru umrl zlatomašnik Danilo Cimprič …
DRUŽINA 17. 2. 2008

V časopisnem obvestilu o Danilovi smrti je tudi zapisano: »Med študijem teologije v Ljubljani so ga oznovci silili, da bi sprejel službo vohuna v bogoslovju. Ker na sodelovanje ni pristal, so ga zaprli, dostikrat zasliševali, a nikoli obsodili. Prestal je nekaj več kot tri leta zapora (1948–1952), in sicer na štirinajstih različnih krajih.«
Jeseni 1949 se je v jetniškem taborišču v Strnišču pri Ptuju znašla tudi desetina slovenskih bogoslovcev, največ Štajercev. Med njimi so bili nedavno umrli kanonik Franci Zdolšek, že prej umrli župnik Feliks Zajec, tedaj že diakon, in tudi primorski bogoslovec, jetniški veteran Danilo Cimprič iz Volč pri Tolminu, rojen 1. novembra 1924 v družini z osmimi otroki.
Kdaj sva se v taborišču z Danilom bliže spoznala, mi spomin več ne pove. Težko pa bi pozabil na njegove značilne dogodivščine, čeprav njihovo zaporedje v moji glavi ni zanesljivo ohranjeno. Oba sva bila v mladinski brigadi, večinoma sva skupaj hodila na delo in skupaj delala, največ v veliki gramoznici, kjer smo gramoz kopali tudi ponoči in ga nakladali na male vagončke, in v mali gramoznici, severno od tovarne, iz katere so gramoz odvažali okoliški kmetje s furmanskimi konji in vozovi.
Danilo je bil navzven zelo čustvene narave. Najrajši je govoril o svoji mami in polglasno – na glas ni bilo dovoljeno – prepeval italijansko pesem »Mamma, son’ tanto felice«. In res je bil srečen, zelo srečen človek, čeprav tega na zunaj ni bilo tako razločno videti in se te sreče najbrž niti sam ni dobro zavedal. Neprestano je bil v gibanju, fizičnem ali miselnem, v vsaki nesreči je znal skrbeti za druge in razveseljevati svoje bližnje. To gibanje in skrb je nakazovala že njegova postava. Zdelo se mi je, da je vedno nagnjen malo naprej, da vedno pregleduje okolico in se nikoli ne zamakne čisto vase. Če ni bilo drugega, je pa molil, veliko je molil za svoje bližnje, za svoje sotrpine v taborišču, za sošolce, za domovino … Ko so zvečer ugasnile luči in so drugi utrujeni zaspali, je Danilo v temi pokleknil ob svojem pogradu in molil, še mene, ki sem bil na sosednjem pogradu, je pritegnil k molitvi rožnega venca.
S čustvi je znal tudi malo pretiravati. Povedal mi je, kako ga je nekoč v semenišču pokaral rektor dr. Janez Oražem, moj bloški rojak, ki mu je bilo kazanje čustev hitro odveč. Sredi belega dne ga je dobil vrh stopnišča v prvem nadstropju, ko je klečal pred Marijinim oltarčkom in zamaknjeno dvigoval sklenjeni roki proti oltarčku. »Beži, beži Danilo, kako boš pa videti kot župnik na kmetih!«, ga je opomnil izkušeni profesor.
Danilo je bil pravi mojster za skrivno pošto, med okoli 500 jetniki verjetno najboljši. Mimo miličnikov je v taborišče prinesel številna pisma in celo manjše zavoje. Mimogrede je tudi poskrbel, da so pisma, ki smo mu jih izročili, hitro prišla iz taborišča. Pisma smo navadno napisali na koščke papirja, iztrganega iz cementnih vreč, ki so tudi drugače bile izredno koristna stvar, edina stvar, ki smo jo imeli v zadostni količini. Iz teh vreč smo si z nitko, s katero so bile vreče zašite, sešili telovnike, odeje, nogavice ipd. Tudi pri teh opravilih je bil Danilo zelo pripraven.
Danilo je za poštne pomočnike največ uporabljal kmete, ki so vozili gramoz. Posebej zanesljiv Danilov poštarje bil voznik Jeza, nekje od Sv. Lovrenca na Dravskem polju, katerega brat je bil tudi duhovnik. To sorodstvo je bilo tudi nevarno, saj je UDV zaradi tega nanj bila bolj pozorna. Večkrat so ga pregledali in nekoč so pri njemu našli tudi moje pismo. Vrgli so me v bunker pod upravo taborišča. Po eni od takšnih kazni me je pomočnik upravnika, neki Jože Dolinar, ki je bil pooblaščenec UDV, izpustil iz kleti z ukazom, da mu čez nekaj dni prinesem poročilo, o čem so se moji tovariši pogovarjali. Ko smo se zopet videli, sem Danilu in nato še trem ali štirim drugim, s katerimi smo bili skupaj na delu, rekel, naj pazijo, kaj bodo govorili, ker bo UDV takoj vse izvedela. Začudeno so me gledali in spraševali, kdo je vohun. »Jaz!« sem jim zaklical in pokazal košček papirja in ostanek svinčnika, kar sem dobil od udbovca. Potem smo se dogovorili in na ukazani večer je Dolinar prejel listek, na katerem je bilo kratko zapisano:
Danilo Cimprič govori o svoji mami. B. B. se pogovarja o rožah – Kasneje sem ga kot odvetnik zastopal v sosedski pravdi zaradi rožic! C. C. pripoveduje o knjigah. Č. Č. govori o pticah, D. D. se zanima za zvezde.
Ko je udbovski pooblaščenec to prebral, je izbruhnila huda nevihta: Ti bom jaz dal eno prekleto mamico, boš kmalu slišal ptičke peti, bemti tisoč rožic, marš v bunker, tam boš lahko vso noč zvezdice štel! Tako se je moja dobro zastavljena obveščevalna kariera naglo končala v kleti na mrzlem betonu. Danilo in drugi pa so bili v skrbeh, kaj se je ali se še bo zgodilo po mojem vohunskem poročilu. Kasneje je bilo še mnogo smeha na račun nadutega udbovca.
Danilov največji in najbolj tvegan podvig je bilo obhajilo za jetnike na veliki četrtek zvečer. Že prej mi je povedal za dogovor z mariborsko škofijo, da mu bodo po zaupni osebi – to je najbrž bil voznik Jeza – na veliko sredo dopoldne na tovarniško gradbišče, kjer smo tedaj kopali 5 m globok jarek za kanalizacijo, dostavili posvečene hostije. Nikomur drugemu ni tega povedal, niti diakonu Feliksu Zajcu ne. Meni pa je zaupal kot staremu prijatelju, čeprav sem bil mlajši. Morda zato, ker sem po značaju in zadržanju bil njegovo nasprotje.
Ko smo na veliko sredo zjutraj šli iz taborišča na delo, je bil Danilo razburjen in silno zaskrbljen. Miril sem ga, vendar brez pravega uspeha. Dopoldne po deseti uri je splezal iz globokega jarka, kjer sva delala, in prosil miličnika, naj mu dovoli iti na stranišče. To je bila edina možnost, da se je nekaj metrov oddaljil od miličnika. Spotoma je pobral posodico s hostijami, ki je bila skrita na dogovorjenem mestu. Ob vrnitvi je šepetal: Boga nosim! Bil je zelo vznemirjen in ves živčen. Miril sem ga v strahu, da se ne bi izdal.
Miličniki tega niso opazili in srečno smo se vrnili v taborišče. Tudi osebnega pregleda, ki so ga nenapovedano večkrat izvrševali, takrat ni bilo. Danilo je posodico z okrog dvajsetimi posvečenimi hostijami skrivaj zaupal v hrambo taboriščnemu zdravniku polkovniku dr. Justinu, ki je na začetku barake imel majhno sobo z nekaj škatlicami zdravil. V eno teh škatlic je skril hostije in tam vso noč klečal in molil. Takšni so bili nekoč močni ljudje!
Za Danila je tedaj prišel najtežji čas: za hostije v taborišču je moral povedati diakonu Feliksu
Zajcu, ki je po pravilih edini v taborišču imel pravico obhajati. Feliks ni bil navdušen nad Danilovim dejanjem, ki bi lahko pripeljalo do oskrunjenja, vendar se obhajanju ni mogel in ni hotel izogniti. Po večerji, ko smo imeli pravico iti po vodo in na stranišče, smo posebej obveščeni v temi stopali za vrata v prvo barako, kjer je Feliks Zajec delil obhajilo. Vse se je končalo srečno in v veliko zadovoljstvo obhajanih, še posebej v veselje Danila Cimpriča, ki si je izredno velikonočno darilo sojetnikom sam zamislil in ga sam uresničil.
Še kaj bi bilo mogoče povedati, vendar naj zgodbo končam z dogodkom, ki našega prijatelja Danila pokaže še v drugačni, bolj moški luči. Ob prehodu zime na pomlad so nam ukazali, naj se preselimo v drugo barako. Vse popoldne in ves večer smo čistili staro sobo in urejali novo. Končali smo okrog enajste ure zvečer, ugasnili luči in utrujeni takoj zaspali. Že čez pol ure, so se luči prižgale in s pogradov nas je vrgel ukaz: »Vsi od postelj na sredo sobe, dvignite roke!« Kapetan Mikec se je z miličniki pognal k našim ležiščem, ki smo jih pravkar za silo uredili. Vse cunje in cementne vreče, ki smo jih imeli za odeje, in vso zdrobljeno slamo so zmetali na tla. Iskali so prepovedane stvari. Našli so številne nože, cigaretne ustnike, barvne kamne in okraske iz njih ter druge izdelke jetniške ustvarjalnosti. Meni, ki sem spal na spodnjem ležišču, je uspelo skriti nož, skritih dolarjev pa tudi tokrat niso opazili.
Bolj nesrečno se je končalo pri Danilu. Njegov pograd je stal pol metra vstran od mojega, tudi on je imel ležišče spodaj. Ob skoku s postelje je Danilo rešil nekaj malenkosti, tudi majhen nož. Hudoben primorski narednik pa je pod deskami, ki so Danilu služile za vzglavje, našel pravo orožarno. Danilo je tam hranil list žage za kovino, na katerem je ena stran bila zbrušena kot nož, železno kljuko za vrata in zarjavelo zidarsko spono z ošiljenima konicama. Še jaz sem ostrmel, narednik pa je vse to zmagoslavno izročil kapetanu Mikcu. Danilo se ni nič ustrašil, tudi zgodilo se mu tedaj ni nič hudega. Vsi pa smo ga še nekaj dni »občudovali«.
Tak je bil Danilo, na zemlji vedno delaven in povsod na mnoge načine koristen. Zato si je kot jetnik in kot duhovnik zaslužil pokoj v božji slavi. Še vedno pa bo gledal, ali je treba pri rajskem vhodu kaj posredovati, ko bomo skušali priti za njim.