Avtor: Janez Prosen

Pri dobrih dvajsetih letih starosti se je končalo moje devetnajstmesečno služenje v tuji vojski. Zaključil sem ga v Argoullesu v Franciji. Tam sem se ob umiku nemške vojske predal francoskim partizanom. Po nekaj dneh bivanja v šoli pri družini učitelja Evg. Maillarda, ki je bil hkrati ravnatelj šole in načelnik skupine odpora Liberation ter župan v mestecu Argoulles, me je dne 7. septembra 1944 sam odpeljal v ujetništvo in me izročil francoski policiji. Z nama sta bila tudi dva ruska oficirja, ki sta bila zajeta v Stalingradu po obkolitvi V. von Paulusove armade. Domnevam, da sta se preoblekla, preden sta prišla do francoskih partizanov. Bila sta namreč v civilni obleki. Nisem imel občutka, da bi ju načelnik skupine odpora posebej cenil in spoštoval. Neprimerno večjo pozornost je posvetil meni, čeprav sem še vedno nosil nemško uniformo. Še danes sem hvaležen in zadovoljen, da sem imel pri pobegu iz nemške vojske toliko sreče in da sem srečal ljudi, ki so me v takratnih razmerah hoteli in zmogli razumeti. Takoj na začetku moram priznati in poudariti, da tudi sicer v Franciji nisem nikoli in nikjer doživel šikaniranja, kakršnega bi pričakoval kot vojak sovražne države. Vse je bilo v mejah strpnosti in normalnih človeških odnosov. Prezir do Nemcev je sicer obstajal vsepovsod, kar je povem razumljivo, saj so Nemci globoko ponižali francoski narod z nepričakovano hitro zmago na začetku vojne.
Zame so se težji dnevi začeli šele, ko me je načelnik skupine odpora Liberation po ukazu vojnih oblasti izročil policiji. Po tem ukazu so morali vse zajete osebe, ki niso imele francoskega državljanstva, izročiti zbirališčem vojnih ujetnikov. Že prva noč je bila težka. Francoski orožniki so nas vodili več kilometrov daleč, čez zemljišče nekdanjega izstrelišča V-1. Tu ni bilo žive duše. Celo področje je bilo popolnoma zravnano z zemljo. Ni bilo ne cest ne poti, pač pa sami lijaki, ki so jih napravile bombe, ki so jih letala zmetala na ta kraj. Glede na veliko število zajetih nemških vojakov nas v tem kraju ni bilo veliko, vendar dovolj, da smo imeli občutek prevelike natrpanosti in tesnobe v edini zgradbi, ki je še stala v tem kraju. Pokrita je bila z betonsko ploščo. V dolžino je merila kakih osem in v širino približno tri metre. V ta prostor so natrpali več kot sto ujetnikov. Celo noč je močno deževalo, zato je bilo prav, da so nas spravili v pokrit prostor. Zaspati ni bilo mogoče. Naslanjali smo se drug na drugega in dremali. Zjutraj so nas prepeljali v večje taborišče z dvema tovornjakoma, ki sta nas čakala na mestu, kamor je bil še možen dostop z avtomobili. Novo taborišče je bilo oddaljeno kakih petdeset do šestdeset kilometrov od izstrelišča, na katerem smo prebedeli prvo noč. To zbirališče je bilo na veliki njivi, na kateri je pred tem raslo žito. Ograjeno je bilo z bodečo žico in stražnimi stolpi. Tudi tukaj je močno deževalo. Zaradi velike množice ujetnikov in zaradi neprestanega deževja je bilo na njivi mnogo blata. Gazili smo ga do gležnjev, na nekaterih mestih tudi čez. Ugotovil sem, kako napak sem ravnal, ko sem pustil šotorsko krilo pri družini, ki me je prijazno sprejela. Prvi dnevi ujetništva v Franciji so bili res prelepi in so me zavedli. Moje takratno ravnanje se mi je maščevalo. Prisiljen sem bil, da sem poiskal streho pri drugih ujetnikih, ki so šotorska krila obdržali. Pri tem iskanju sem srečal podoficirja iz naše čete, ki je ostal v koloni umikajoče vojske, dokler je bilo mogoče. Povedal mi je, kaj vse je doživel. Bil je »trd« Nemec, ki je do zadnjega upal na rešitev. Tudi med umikanjem ni izgubil zaupanja. Šele ko je spoznal, da so popolnoma obkoljeni, da ni več nobene rešitve in da z vseh strani tanki gazijo vse, kar je bilo na poti: živino, vozove in ljudi, se je zavedel in se zatekel v obcestni jarek, da ga tanki niso pomendrali. Z njim se je uspelo rešiti še nekaj drugih vojakov, vendar iz najine čete nisva srečala nobenega več.
Življenje v Franciji po prihodu v zbirno taborišče ni bilo prijetno. Hrana je bila slaba in pičla. Štirje ujetniki smo dobili četrtkilogramsko mesno konzervo, da smo jo razdelili in pojedli z nekaj piškotom podobnimi vojaškimi kruhki. Primanjkovalo je celo pitne vode. Tudi vode za osebno higieno ujetnikov ni bilo. Več dni se sploh nismo umili. Po preteku enega tedna so se pojavile omotičnost in omedlevice. Marsikomu se je zavrtelo v glavi, ko je vstal, da je moral sesti nazaj in si nabrati novih moči, če se je hotel obdržati pokonci.
Neprestano so dovažali nove ujetnike in zbirališče je bilo že podobno mravljišču. Skupina Slovencev je na začetku štela nekaj manj kot dvajset Gorenjcev in se je postopoma povečevala. Na francoskih tleh smo ostali še približno teden dni, nakar so nas s tovornjaki prepeljali na obalo kanala La Manche pred Doverska vrata. Tu smo se vkrcali na manjše ladje, s katerimi so nas prepeljali na angleški otok. Plovba je trajala približno tri ure. Za nekatere je bila kar zahtevna, kajti vreme je bilo vetrovno. Zaradi majhnih ladij smo bili valovom še toliko bolj izpostavljeni. Čeprav ni šlo za daljšo vožnjo, so nekateri dobili morsko bolezen in močno bruhali.
Po izkrcanju na angleških tleh so nas odvedli na omreženo zemljišče in nam v letališkem hangarju postregli z dobrim golažem in belim kruhom. Golaž so nam obljubili že v Franciji, kjer tople hrane nismo dobili že polne tri tedne in več. Po dobrem in obilnem obroku so nas odvedli na železniško postajo in prepeljali v drugo taborišče ob konjskem dirkališču, blizu Londona (imena se ne spominjam). Tu so nas namestili v velike pločevinaste lope, kjer je bilo zelo veliko ujetnikov raznih narodnosti. Slovenci – bilo nas je kakih osemdeset – smo dobili posebno lopo. Vsak ujetnik je dobil svojo posteljo in pribor za osebno higieno. Dobili smo tudi ujetniško številko (moja je bila T 534669) in dopisnico, s katero smo se lahko oglasili svojim domačim. Na dopisnici je bilo opozorilo, da gre za prehodno taborišče štev. 4611 in da naj prejemnik ne odgovarja, dokler ujetnik ne sporoči dokončnega naslova. Dopisnico sem napisal 4. oktobra 1944 in jo poslal očetu in mami s sporočilom, da sem zdrav; da pogosto mislim nanju in zanju molim; da tudi njima želim zdravje in ju iz srca pozdravljam. V tem taborišču smo se dobro počutili. Po zajtrku smo vsak dan urejali bivalno-spalni prostor, brisali prah po oknih, vratih in stenah ter poskrbeli za odstranitev nesnage pred vhodom. Za to delo je bilo vsak dan zadolženo določeno število ujetnikov, ki smo se menjavali. Po opravljenem delu je bil vsak dan »apel«. Zbrali smo se na dvorišču in pozdravili nov dan. Po nekaj dneh smo dobili inšpekcijo, v kateri je sodelovalo več visokih častnikov. Opravila je ogled taborišča, kontrolo pogojev nastanitve in razmer, ki so vladale v taborišču. Opravila je tudi nekaj razgovorov z narodnimi zastopniki, ki smo jih sami izbrali. Ob prihodu inšpekcije smo se postavili v zbor in jih pozdravili. V urejenih vrstah smo ostali, dokler je trajala kontrola – gotovo več kot eno uro. Ko je bila kontrola končana, se je komisija vrnila pred zbor. Komandant je javno pohvalil našo lopo in dodal, naj vsi ujetniki vzamejo za vzor Slovence, ki so komaj nekaj dni v tem taborišču, pa so svoj prostor najbolje in najlepše uredili.
Po dvotedenskem bivanju v prehodnem taborišču so vse ujetnike, ki smo bili doma iz nekdanje Jugoslavije, prepeljali na Škotsko. Med potjo smo opazovali lepe zgradbe in urejena mesta, velike tovarne in zanimivo pokrajino. Poseben vtis je name napravil velikanski železniški most na severu Anglije, zgrajen čez morske rokave in zalive iz samega železa. Njegova skupna dolžina meri nekaj kilometrov. Ustavili smo se v Woodhouselyju pri Edinburghu, od koder so nas prepeljali s tovornimi avtomobili v veliko mednarodno taborišče vojnih ujetnikov na Škotskem. Ob lepem vremenu smo nekaj tednov odhajali na delo h kmetom, kjer smo opravljali razna jesenska kmetijska dela in se dobro počutili. Občutek se je poslabšal, ko je začelo deževati. Deževno vreme je trajalo skoraj tri tedne. Zaradi tega je postalo življenje v taborišču težko. Čeprav je bil teren rahlo nagnjen, je bilo v njem zaradi velikega števila ujetnikov ogromno blata. Jugoslovani (pretežno Slovenci – bilo nas je skupaj okoli 1300 do 1400) smo imeli svojo kuhinjo. Hrana je bila dobra in za brezdelje zadosti močna. Bližajoča zima nas je vedno bolj skrbela. Pogosto smo se pogovarjali o slovenskih politikih, ki so delovali v kraljevi vladi v Londonu. Oni so zanesljivo vedeli za nas, saj so nam v taborišče prek Rdečega križa poslali nekaj toplih oblačil.
Zadnje dni oktobra so prišli v taborišče trije predstavniki Jugoslavije, od katerih sta dva zastopala kralja, tretji pa Tita oziroma partizansko vojsko. Kraljeva predstavnika sta bila v civilni obleki, major Evgen Ravnikar, ki je zastopal partizansko stran, pa je nosil uniformo. Vsi trije so nastopili pred zborom s krajšimi govori in povedali, da je med kraljevo vlado v Londonu in partizansko komando v domovini prišlo do sporazuma, ki sta ga sklenila in podpisala na otoku Visu dne 16. junija 1944 dr. Ivan Šubašič, predsednik takratne jugoslovanske vlade v Londonu, in Josip Broz – Tito, predsednik NKOJ. Major Evgen Ravnikar nas je opozoril, da ne smemo pozabiti, da smo bili v nemški vojski in da je za nas zadnja priložnost, da popravimo svojo napako, ki smo jo storili z odzivom na vpoklic v nemško vojsko. Opozorilo je bilo ostro. Njegov govor je povzročil kar nekaj strahu med nami in otežil našo odločitev. Nekaj fantov se zaradi ostrine njegovih besed kar ni moglo odločiti za podpis. Dobili smo dva do tri dni časa za premislek. S podpisovanjem smo začeli dne 1. novembra 1944; sam sem izjavo podpisal dne 2. novembra. Vsi pristopne izjave niso podpisali; tisti pa, ki smo jo, smo čez nekaj dni dobili nove obleke in kmalu zapustili taborišče. Takrat nam je bilo rečeno, da odhajamo najprej v Egipt, kjer bomo deležni nekaj priprav, nato pa – ko bo vojna že končana – se bomo vrnili v domovino.
Odhoda iz taborišča smo bili vsi veseli. Zopet smo se odpravili na vlak in se z njim prepeljali na jug Anglije. Tu so nas razporedili po stanovanjskih hišah v Liegh on Sea pri Londonu. Na poti z železniške postaje smo med korakanjem po mestu prepevali slovenske pesmi. Meščani so se ustavljali in poslušali naše petje. To so bili najlepši dnevi moje medvojne odsotnosti z doma. Hrana je bila dobra. Prejemali smo plačo. Z denarjem, ki smo ga zaslužili, smo kupili spodnje perilo, nogavice, rokavice in podobno, kar nam je v Liki prišlo zelo prav, ker je bil tam še sneg in mraz, ko smo v drugi polovici marca prišli tja.

Opis slike: Slovenski fantje v nemški vojski v Franciji – V sredini Vinko Miklavčič

V Liegh on Sea smo doživeli dve eksploziji V-1, ki so jih Nemci usmerjali na otok. Bombi sta eksplodirali v neposredni bližini naše nastanitve in povzročili preplah in kar nekaj strahu tudi med nami. Sicer pa je bilo življenje v tem kraju mirno, če ne upoštevamo razhajanja med podpisniki izjave o pristopu v jugoslovansko vojsko, do katerega je prišlo že nekaj dni po nastanitvi v tem predmestju.
Začelo se je z nagovarjanjem, naj prišijemo na kape rdeče peterokrake zvezde. Vsi tega nismo bili pripravljeni takoj storiti, zato smo se na zbornem mestu nekaj dni srečevali z različnimi kapami – eni z zvezdo, drugi brez nje. Vprašanje: »kapa z ali kapa brez zvezde« je trajalo le toliko časa, dokler niso pristaši vključitve v Titovo vojsko pregnali skupine kralju vdanih oficirjev bivše jugoslovanske vojske in s tem odstranili njihov vpliv. Ko je bilo to dejanje neke noči opravljeno, je bila zaukazana namestitev spornih zvezd. Od takrat naprej smo jih nosili vsi.
Organizacijsko je naša enota, ki takrat še ni imela svojega imena, spadala pod komando čehoslovaške vojske. Odgovorni vodja čehoslovaških enot za naš okoliš je bil polkovnik Peter Novak. Enota, sestavljena iz Čehoslovakov in Slovencev, je dajala videz urejenosti in discipliniranosti. Vsak član je dobil neke vrste legitimacijo, na kateri je bila vpisana številka vojnega ujetnika (v mojem primeru: A-543669 – PROSEN JANEZ, izdano 23. 11. 1944 s podpisom COLONEL PETR NOVAK, CO. the Depot of CZEHOSLOVAK ARMY). Odnosi s češko komando, njihovimi oficirji in vojaki so bili dobri. Pogosto smo se srečavali v njihovi kantini in pili dobro temno pivo. Ali je bilo to pivo dejansko češkega izvora, ne vem, bilo pa je zelo dobro.
Med podpisniki o pristopu v jugoslovansko vojsko je bilo kar nekaj fantov, ki se jih je polaščal strah pred vrnitvijo v domovino; nekaj, ki pristopnic sploh niso podpisali, jih je ostalo na Škotskem, nekaj pa jih je bilo z nami, ki smo bili že preoblečeni. Med slednjimi sem v ujetniškem taborišču že v Franciji srečal študenta Vinka Miklavčiča z Malenskega vrha nad Škofjo Loko, ki sem ga osebno poznal že pred tem. Prvič sva se srečala v zahodni Franciji v mestu Nantes, kjer smo čakali na nov razpored. Prve dni maja 1943 sva bila skupaj s še petnajstimi Slovenci poslana v mestece Bourgneuf en Retz, kjer smo imeli dvomesečne vojaške vaje, nato pa v Tourcoing, predmestje Lilla ob belgijski meji. Bil je urejen in prijeten fant, prijazen do vseh in globoko veren. Imel je smisel za risanje in portretiranje. Bil je razgledan, saj je imel dokončano srednjo šolo – (učiteljišče?). Med prostim časom smo se radi družili z njim. Večkrat nam je govoril o odnosih med narodi, o zmagi pravice nad krivico in o svobodni Sloveniji skupaj s Primorsko in Koroško, do katere naj bi prišlo po končani vojni. Pred našim dokončnim odhodom iz Anglije se je odločil, da se ne bo vrnil v domovino. Ko smo odhajali, je ostal v Liegh on Sea. Nikoli več ga nisem srečal. Spominjam pa se, da sem med poizvedbami, ki so jih svojci pogrešanih po koncu vojne naslavljali na razne naslove, zasledil tudi poizvedbo njegovih sorodnikov. Takrat sem delal kot administrator v Organizacijskem oddelku Štaba IV. armije v Ljubljani. Spominjam se tudi odgovora na poizvedbo, ki je prispela na razpis. V odgovoru je pisalo, da je bil Vinko Miklavčič nazadnje zapažen v okolici Splita. Pomeni, da se je kasneje premislil in se odločil za vrnitev v domovino. Kaj se je z njim zgodilo, ne vem. Žal mi je zanj!
Njemu v spomin objavljam sliko skupinice prijateljev, ki jo je on sam napravil prvi mesec po prihodu v Bourgnef, kjer smo izvajali dvomesečne vojaške vaje. Slika je nastala na dvorišču bivše šole. Stojimo od leve proti desni Franc Pintar iz Selške doline, Janez Peternelj z Javorij nad Škofjo Loko, (pogrešani) Vinko Miklavčič z Malenskega Vrha nad Škofjo Loko, Janez Prosen iz Lučin in Škofic iz Mengša. Vsem, ki danes še živite, moj iskren pozdrav!