Avtor: Anton Drobnič

Predsednik stranke Socialnih demokratov, prvak opozicije in samooklicani predsednik nove slovenske vlade Borut Pahor kot enega svojih glavnih političnih gesel stalno ponavlja, da ne priznava delitve na »naše« in »vaše«, da bo vodil politiko enakopravnosti vseh državljanov, ali, kot že dolgo oznanjajo njegovi politični bratje v LDS, »Vsi drugačni, vsi enakopravni!«.
Čez tri leta bo minilo že 70 let, odkar so Pahorjevi politični predniki, voditelji Komunistične partije Slovenije, v preobleki t. im. Osvobodilne fronte dne 16. septembra 1941 z zloglasnim »Odlokom o zaščiti slovenskega naroda« Slovence razdelili na »naše« in »vaše«, na partiji pokorne in poslušne, ki zaslužijo, kot bi rekel Edvard Kocbek, »poslednjo resničnost tega sveta, last in oblast«, in one druge, ki bi si drznili delati in ukrepati mimo partije, živeti izven okvirov, ki jih je določala komunistična partija s svojo Osvobodilno fronto. Ti so bili, ne glede na njihova resnična dejanja, vnaprej razglašeni za »narodne izdajalce« in vnaprej obsojeni na smrt.
Ta ideološka delitev ni ostala na papirju. V režiji slovenskih boljševikov je takoj postala krvava resničnost in usoda slovenskega naroda. Že v nadaljnjih desetih mesecih do konca julija 1942 so partizanski komisarji in tajna boljševiška VOS mučili in umorili čez tisoč partiji neposlušnih »narodnih izdajalcev«, neoboroženih fantov in deklet, otrok in starcev, celotnih družin, številnih duhovnikov itd. S tem so dosegli, da so se napadeni in ogroženi Slovenci zbrali v samoobrambne Vaške straže in kasneje v Slovensko domobranstvo, kar vse je končno privedlo do slovenske državljanske vojne, do krvavega razdora, ki ga je za stalno utrdil slovenski povojni genocid in polstoletno državno nasilje boljševiške Jugoslavije.
Po sprejemu Ustave Republike Slovenije je prvi predsednik Državnega zbora RS dr. France Bučar v nastopnem govoru napovedal konec državljanske vojne. Prvi hip smo mislili, da misli resno in da napoveduje konec narodnega razdora, za kar bi se s svojim tedanjim ugledom lahko uspešno zavzel. Že v nadaljevanju svojega govora, kasneje še bolj jasno v drugih govorjenih in pisanih besedilih pa je povedal, da si slovensko narodno spravo zamišlja podobno kot »spravna Spomenka« in »borci NOB«: Mi smo bili na zmagovalni strani, zato imamo samo mi pravico govoriti in vladati, nasprotniki pa naj končno umolknejo. Ni pomembno, kaj so storili, bili so pač na napačni strani. Ne po svojih delih, po svoji stranki bodo spoznani!
Razen kratkega obdobja DEMOS-ove vlade so nekdanji boljševiki in njihova mladež pod vodstvom najvišjih komunističnih voditeljev v nekdanji socialistični Sloveniji in Jugoslaviji Milana Kučana in Janeza Drnovška, kljub ustavni enakopravnosti, ki ne pozna nobene delitve na »zmagovalce« in »nasprotnike«, na pravo in napačno stran, utrdili in zavarovali privilegije zmagovalcev boljševiške revolucije in zakonsko potrdili državljansko manjvrednost in brezpravnost mrtvih in živih nasprotnikov revolucionarnega terorja. To je še posebej očitno v t. im. vojnih zakonih, kamor spadajo zlasti Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZŽVN), Zakon o vojnih grobiščih (ZVG), Zakon o vojnih veteranih (ZVV), Zakon o vojnih invalidih (ZVI) in Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPBVZ). Poglejmo na hitro, kako so nekdanji boljševiki, ki jih vodi »socialni demokrat« Borut Pahor, in njihovi sodelavci zakonsko uredili in potrdili narodni razdor.
ZPBVZ (sprejet 3. 7. 1998, spremenjen 17. 11. 2006, prečiščeno besedilo potrjeno 1. 2. 2007) priznava vse pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po predpisih nekdanje komunistične Jugoslavije različnim vrstam vojaških zavarovancev, državljanom Republike Slovenije in tujcem, prav tako tudi vse »pravice vojaških zavarovancev – borcev NOV ter njihovih družinskih članov« (13. člen). V Republiki Sloveniji torej vse pokojninske in invalidske pravice in privilegije, ki jih je brez števila, uživajo tudi tisoči partizanskih in vosovskih morilcev in njihovih pomočnikov, tisoči povojnih državnih teroristov, nešteti tuji in domači revolucionarni nasilniki, ker v Sloveniji kljub resolucijam Sveta Evrope ni bila izvedena niti najmanjša lustracija in zmanjšanje privilegijev nekdanjih zločinskih oblastnikov. Nasprotno pa o kakšnih pokojninskih ali invalidskih pravicah udeležencev samoobrambnega odpora proti boljševiškemu napadu na slovenski narod ni niti najmanjšega sledu. Na slovenski zakonodajni ravni boljševiškega napada na Slovenijo ni bilo, zato tudi ni bilo obrambe proti boljševiškemu nasilju. Morda pa so pristojni oblastniki menili, da za takšne pravice ni več nobenega upravičenca, saj so takoj po vojni, torej pravočasno umorili vse ranjence in invalide iz vrst odpora, preden so lahko ustvarili svoje družine. Priročno za komunistične borce in zelo sramotno za Republiko Slovenijo!


ZVI (sprejet 17. 10. 1995) določa pravice vojaških vojnih invalidov, vojaških mirnodobnih invalidov in civilnih invalidov vojne. Kot vojaški vojni invalid je opredeljena oseba, »ki je dobila okvaro zdravja pri opravljanju vojaških ali drugih dolžnosti za cilje obrambe ali varnosti Republike Slovenije, ter oseba, ki je dobila okvaro zdravja v enakih okoliščinah v bojih za obrambo slovenske severne meje (1918 in 1919), kot udeleženec narodnoosvobobodilne vojne Slovenije (1941–1945) ali ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (1991)« (2. člen). V prehodnih določbah so urejene pravice vojakov JLA, pravice vojnih invalidov, priznane pred osamosvojitvijo Slovenije, in pravice vojnih invalidov in članov družin padlih borcev narodnoosvobodilne vojne Jugoslavije v Sloveniji, Italiji in Avstriji. O invalidih – udeležencih medvojnega protiboljševiškega odpora v Sloveniji v zapletenem in nejasnem besedilu pa očitno ni niti besede. Če je kakšen tak invalid preživel genocidni pomor leta 1945, je ostal brez pravic in je še vedno izven zakona, da družin pomorjenih invalidov in ranjencev niti ne omenjamo.


ZVV (sprejet 6. 11. 1992, spremenjen 27. 12. 1999, 4. 8. 2003 in 11. 4. 2006, prečiščeno besedilo potrjeno 31. 5. 2006) je status vojnega veterana priznal številnim vrstam vojaških in civilnih udeležencev slovenske osamosvojitvene vojne, udeležencem bojev za slovensko severno mejo, slovenskim vojnim dobrovoljcem iz balkanskih vojn 1912–1918, pripadnikom bivše kraljeve jugoslovanske vojske, ki so šli v ujetništvo. Vojni veteran je tudi »borec in drugi udeleženec narodnoosvobodilne vojne Slovenije«, kakor tudi Slovenci v drugih revolucijah in v zavezniških vojskah (2. člen). Vojni veteran je tudi pripadnik organizacije TIGR, Slovenci, ki so se z orožjem uprli totalitarnemu boljševiškemu nasilju, pa so izven zakona, niso priznani za vojne veterane. Da ne bi prišlo do kakšne »izdajalske« pomote, zakon dodaja še v praksi neštetokrat preizkušen, magičen urok, vreden nekdanjih političnih komisarjev: » … za vojnega veterana ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresoija« (4. člen). Kljub hudi pravni nejasnosti ta socialistična zarotitev v praksi zanesljivo izključi od kakršnekoli pravice vse medvojne slovenske vojake, ki se niso pokoravali komunistični partiji in njenemu odloku iz septembra 1941. Ta zločinski boljševiški odlok tako zanesljivo učinkuje tudi v tretjem tisočletju v demokratični in pravni Sloveniji.



ZVG (sprejet 19. 6. 2003) določa: »Vojaška grobišča so grobišča vojaških oseb, padlih v vojni ali umrlih med vojno zaradi vojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije«, kamor štejejo tudi »grobišča tujih armad« (2. člen), ne glede na to, ali so bile zavezniške ali okupatorske. Ta opredelitev zajema tudi redka medvojna pokopališča Vaških stražarjev, Slovenskih domobrancev in četnikov (JVD), vendar nasledniki komunistične diktature pripadnikom teh vojaških formacij ne priznavajo statusa vojaških oseb, čemur v nasprotju z mednarodnimi konvencijami sledijo tudi upravni organi, ki ta pokopališča zanikajo in jih puščajo boljševiško razdejana in oskrunjena (n. pr. domobransko pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani).



Načelna širina zakona pa izgine v naslednjih členih, kjer so določbe o »grobiščih žrtev vojne«, ki se delijo na »grobišča civilnih oseb, umrlih ali usmrčenih med vojno zaradi vojnih dogodkov na ozemlju Republike Slovenije« (3. člen) in grobišča oseb, ki so bile po vojni »po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčene od organov ali predstavnikov tedanje oblasti na ozemlju Republike Slovenije« (4. člen). Tukaj vlada megla, gola laž in sprenevedanje. Grobišč medvojnih žrtev boljševiškega partizanskega nasilja – niti civilnih niti vojaških – sploh ni videti. So samo žrtve zaradi vojnih dogodkov, žrtev zaradi revolucionarnega nasilja ni, če jih lažno ne prištejemo med žrtve zaradi vojnih dogodkov. Tudi grobišč po vojni v slovenskem genocidu zločinsko pomorjenih vojaških in civilnih nasprotnikov boljševiškega nasilja zakon ne pozna, če jih lažno ne štejemo med osebe, s smrtjo kaznovane po nekem uradnem pravnem postopku. To sprenevedanje, megla in laži so ponovljene tudi v nadaljevanju zakona, zlasti pri določbi o označevanju vojnih grobišč (16. člen). Zlobno norčevanje iz pomorjenih Slovencev!



ZŽVN (sprejet 29. 1. 2003, do 10. 1. 2003 osemkrat spremenjen) je žrtev vojnega nasilja načeloma opredelil kot državljana, »ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresoija ali njunih sodelavcev« (1. člen). Zakon je že v naslovu izključil žrtve revolucije, s tem besedilom pa je izrecno uzakonil delitev žrtev vojnega nasilja na »naše« in »vaše«, ko priznava samo žrtve nasilja ene vojskujoče se strani, ne pa vseh žrtev nasilja vseh bojujočih se strani. To je še posebej boleče in zavržno, kadar gre za državljansko vojno, za oborožen spopad različnih strani istega naroda, kot je bilo v Sloveniji med vojno. Namesto, da bi zakon 60 let po državljanskem spopadu skušal pogasiti uničujoče sovraštvo, še pravno utrjuje in podaljšuje narodni razdor. Pa vendar nam davno načelo pravičnosti in sočutja naroča, da so vse žrtve nasilja, pri katerem same niso bile aktivno udeležene, vredne usmiljenja in pomoči. Slovenski ZŽVN te prastare kulture ne pozna, saj so ga pisali in sprejeli zagovorniki boljševiškega izstopa iz civilizacije.


Zakon na odločilnem mestu uporablja staro boljševiško sintagmo »okupator, agresor ali njuni sodelavci«. »Sodelavci okupatorja« je propagandno politični izraz, je pravno prazen in povsem neopredeljen pojem, je politično in propagandno geslo, ki je bilo v zadnjih 65 letih glavno politično orodje medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod in povojnega terorističnega totalitarnega sistema in njegovih zagovornikov, neštetokrat ideološko, politično in sodno zlorabljeno za umore in preganjanje več deset tisoč idejnih in političnih nasprotnikov boljševiške revolucije, za opravičevanje zločinskega nasilja partizanskih enot nad Slovenci in za izmikanje partizanskih voditeljev kazenski odgovornosti za genocid, za vojne zločine in zločine zoper človečnost, zlorabljeno tudi za 60-letno zanikanje žrtev komunističnega partizanskega nasilja. Označba »sodelavci okupatorja« je sinonim za komunistično nasilje nad Slovenci in sinonim za totalni narodni razdor, ki ga je povzročil pojav boljševiškega nasilja nad slovenskim narodom na pogorišču sovražne okupacije in po njej.


Popolna izključitev žrtev partizanskega nasilja, ki je določena že v 1. členu, je ponovljena v 6. členu še v negativni obliki z že znanim komunističnim urokom: » … za žrtev vojnega nasilja po tem zakonu se ne šteje oseba, ki je prostovoljno ali poklicno sodelovala na strani agresorja«. Povsem nejasno je, za kakšno sodelovanje gre. S kom na strani agresorja? Ali je mišljeno vsako, tudi po mednarodnem pravu dolžno ali pa nujno sodelovanje z okupatorjem, ki je začasna legalna oblast? Ali je mišljeno potrebno ali za prebivalce koristno sodelovanje pekov, mlekarjev, zdravnikov, poštarjev, policistov, učiteljev itd? Ali je mišljeno tudi moralno spotakljivo ali samo zločinsko, t. j. po kazenskem zakonu prepovedano sodelovanje? Avtorji se očitno zanašajo na prakso, ki jo po boljševiškem načelu o več resnicah že 60 let zagotavljajo politkomisarji intelektualnega in moralnega formata »Fric Novak«, »major Mitja« ali »gobar Stane«. Tak zakon je seveda smrt za pravno državo.

Vsi navedeni krivični in protiustavni zakoni so bili sprejeti, ko je Sloveniji vladala koalicija, v kateri je bila tudi stranka Boruta Pahorja, nekomunističnemu delu Slovencev najbolj sovražna ZVG in ZŽVN celo tedaj, ko je on sam predsedoval Državnemu zboru RS. Vsa dolga leta njihove oblasti Socialni demokrati Boruta Pahorja niti on sam niso dali ustreznega predloga za odpravo krivičnih zakonov. Šele potem, ko je Ustavno sodišče RS po dolgoletnem zavlačevanju vendar odločilo, da je ZŽVN protiustaven, in je koalicijska SDS vložila predlog za ustrezno spremembo tega zakona, so se zganili tudi Pahorjevi ideološki inšpektorji. V svetlobi Pahorjevih zagotovil o pogledu v prihodnost in o opustitvi delitve na »naše« in »vaše« si oglejmo ta zapozneli odziv.
Pahorjevi Socialni demokrati so skupaj s še nekaterimi drugimi političnimi strankami najprej zavrnili predlog SDS, ki je zelo jasno in brez opletanja priznal status žrtve vojnega nasilja vsem civilnim osebam, ki so trpele nezakonito nasilje katere koli oborožene vojaške sile. Nato je Pahorjev strokovnjak za vse čase in za vse sisteme, še posebej strokovnjak za diktaturo proletariata, poznano kot »ljudska demokracija«, Miran Potrč sestavil nov predlog za spremembo ZŽVN. Njegov predlog, ki protiustavnost ZŽVN še razširja in utrjuje, dobro kaže razmerje med besedami SD in njihovimi dejanji.
Predlog SD vsestransko zlorabljeni pojem »sodelavci okupatorja« ohranja v nespremenjenem 1. členu, ki bi po njihovem predlogu postal prvi odstavek 1. člena novega ZŽVN, potem pa ta zloglasni pojem še dvakrat ponovi v predlaganem drugem in tretjem odstavku 1. člena, v nadaljevanju pa še v že obstoječem 2. in 6. členu ZŽVN. Vsaj petkrat naj bi torej novi zakon poudaril to, v zadnjem stoletju največkrat izrečeno psovko za del slovenskega naroda, to laž, s katero je boljševiška partija usodno razklala slovenski narod, to obtožbo, s katero je totalitarna partija in država storila Slovencem največ nasilja in krivic.
Z besedami, ki so vzrok in opravičilo za vse nasilje partizanov, ni mogoče definirati zakona o žrtvah njihovega nasilja. S takšno politično in ideološko označbo, ki se je drži krvava zgodovina, ni mogoče delati zakonov v pravni državi, s takšno delitvijo žrtev nasilja glede na storilce ni mogoče v socialni državi izdajati zakonov s socialnega področja. Kaj takega lahko predlagajo samo tisti, ki jim ne gre za žrtve nasilja kot socialno vprašanje, ampak jim gre le za ohranjanje narodnega razdora, za ideološke delitve, saj jim samo to ohranja prigrabljene privilegije.
Besede »sodelavci okupatorja« tudi pravno ne morejo biti del zakonskega besedila, ker gre za povsem neopredeljen, poljubno širok in neštetokrat zlorabljen pojem. Zakon s takimi izrazi je nedoločen in nejasen (lex incerta), zato je v pravni državi protiustaven in nedopusten. Menim, da SD pri tem besedilu vztrajajo prav zaradi njegove nedoločenosti in nejasnosti, ki dopušča poljubno razlago, zlasti tudi takšno razlago bližnje zgodovine, kot jo je zapisala totalitarna partija.
Žrtve po določbi prvega odstavka 1. člena predlaganega novega zakona so splošne, normalne žrtve brez posebnih omejitev, ker so »naše« žrtve, žrtve naših nasprotnikov, ki so zločinci že sami po sebi. Žrtve po določbi predlaganega drugega odstavka 1. člena pa niso navadne, takšne, kot tiste iz prvega odstavka, ampak so, žrtve »v posebnih primerih«, posebne žrtve, vsekakor samo »izjeme« (2.a člen), ker so žrtve našega nasilja, žrtve naših oboroženih enot. Te pa so bile najbolj pravične, humane in nenasilne. Nasilja sploh niso bile sposobne, če so ga kdaj »izjemoma, v posebnih primerih« le zagrešile, je to nasilje bilo upravičeno, nujno in koristno. Žrtve partizanskega nasilja so torej samo izjema, zato jih ni mogoče prišteti k »našim« iz prvega odstavka 1. člena, ampak jihje treba označiti kot izjemo v posebnem odstavku in jih omejiti s posebnimi določbami.



Posebna žrtev iz drugega odstavka 1. člena bo lahko samo tisti, »ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem … «. Za »naše« žrtve iz prvega odstavka 1. člena ni nobene takšne omejitve, žrtve nasilja so vsi, ki so bili izpostavljeni nasilju okupatorja, tako civilne kot vojaške osebe. Za civilno osebo po predlaganem drugem odstavku pa se šteje tisti, ki »ni bil pripadnik okupatorja ali njegovih sodelavcev«. Pripadniki »drugih oboroženih sil« pa se lahko štejejo kot civilne osebe.



Posebna, izjemna žrtev partizanskega nasilja je lahko samo »otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan kot pripadnik katerekoli oborožene sile« (2.a člen). Za otroke po zakonu veljajo osebe do 14. leta starosti. Po 62 letih od konca vojne takšnih otrok v vojni ubitih ali pogrešanih staršev že davno ni več.

Posebne žrtve so še osebe, ki so morale bežati od doma zaradi že izvršenega požiga, porušenja in podobno. Osebe iz 2.a člena ne morejo biti žrtve nasilja kot drugi begunci, izgnanci, taboriščniki, zaporniki, delovni deportiranci, interniranci ali ukradeni otroci (prvi odstavek 2. člena).


Po predlaganem drugem odstavku 1. člena in 2.a členu osebe, ki so jih ubile ali umorile, mučile ali pohabile »druge oborožene sile«, torej tudi nobena oseba, ki so jo likvidirali partizani, narodna zaščita ali VOS ni žrtev vojnega nasilja. Miran Potrč in SD osebe, ki so jih umorili partizani in njihovi krvniki, očitno štejejo za kazensko obsojene sodelavce okupatorja in vojne zločince, kot je določil 28. člena Zakona o zaplembah in izvrševanju zaplemb iz leta 1945. Kaj zato, če je Ustavno sodišče RS ta zakon razveljavilo kot nasproten načelom, ki jih priznavajo civilizirani narodi in mednarodna skupnost! Partija ga je sprejela in za partijo še vedno velja, saj partija se vendar ni nikoli štela za del civilizacije ali mednarodne skupnosti. Nasledniki partije in partizanski borci ta zakon tudi vsakodnevno uporabljajo, ko umore svojih idejnih nasprotnikov razglašajo za justifikacije narodnih izdajalcev. Pri njih pač ne velja: Kdor je zločinec, bo kaznovan, ampak velja nasprotno: Kdor je bil umorjen (kaznovan), je zločinec, narodni izdajalec!

Predlog SD ohranja v sedanjem besedilu tudi negativno izključitev po določbi 6. člena, čeprav je jeseni 2006 prav Miran Potrč predlagal črtanje tega člena kot praktično nepomembnega. Miran Potrč skuša ohranitev tega člena opravičiti s sklicevanjem na sintagmo »je poklicno sodeloval z okupatorjem«, ki po njegovem izključitev statusa žrtve omejuje na majhno število oseb. Ob dejstvu, da zakon ne določa pravne opredelitve in vsebine »sodelovanja z okupatorjem«, v resnici beseda »poklicno« ničesar ne pojasni in izključitve ne napravi obrobne. Nasprotno, izključitev statusa žrtve zelo razširi, kajti tako peki kot mesarji, poštarji in železničarji, zdravniki in cestni pometači, učitelji in profesorji in še mnogi drugi so z okupatorjem poklicno sodelovali. Zato ne morejo dobiti statusa žrtve vojnega nasilja! Na drugi strani slovenski domobranci, na katere ob besedah »sodelavec okupatorja« bebavo pokaže vsaka afežejevska poslanka ali efdevejevski novinar, vsekakor niso bili poklicni vojaki.

Sicer pa predlog SD domobrance, četnike in druge neboljševiške bojevnike izključuje iz statusa žrtev vojnega nasilja z določbami drugega in tretjega odstavka 1. člena, kot je bilo že povedano. Zakaj potem Miran Potrč in Borut Pahor še potrebujeta sedanji 6. člen? Očitno ne za žrtve vojnega nasilja, ampak zgolj za zakonsko potrditev temeljnega gesla narodnega razdora o »sodelavcih okupatorja«, torej za nadaljevanje razdora med Slovenci po postkomunistični potrebi, po sli za ohranitev z nasiljem uplenjenih privilegijev!

Že sedaj veljavni ZŽVN je pravno skrpucalo, da malo takih tako v tehničnem kot v vsebinskem pogledu. Skrpucalo dopolniti s še večjim skrpucalom, neustavni zakon popravljati s še bolj neustavno novelo, je katastrofa pravne države! Ker gre za socialni zakon, je to tudi katastrofa socialne države. Po zakonu, kot ga predlaga SD, položaj žrtev partizanskega nasilja določa drugo in drugačno besedilo kot položaj žrtev okupatorjevega nasilja. To besedilo je še mnogo bolj zapleteno in nejasno kot sedanje besedilo. Zato bo po predlogu SD samo zelo redko kdo med prizadetimi od partizanskega nasilja dejansko dobil status žrtve. Ob številnih zakonskih omejitvah, nejasnosti in zapletenosti zakonskih določb bo to uspelo tako redkim, da takšnega zakona sploh ni potrebno sprejeti. Žrtve partizanskega nasilja bodo preživele tudi brez njega, saj velika večina tako ne bi ničesar dobila. Bile bi samo ponovno ponižane, kar je očiten namen predlagateljev.
Predlagatelji so tako zelo zavezani svoji partijski dolžnosti, da ohranijo partizanski mit čistega in herojskega boja proti okupatorju in zakrijejo boljševiško nasilje nad slovenskim narodom, da so v ta namen poleg drugih neumnosti v svojem predlogu celo zatajili ime partizanov in mitske NOB. Kjer se govori o nasilju, ne smejo biti partizani niti omenjeni. Zato so jih skrili pod sintagmo »druge oborožene enote«, te pa so definirali kar z okupatorjem kot »ne okupator«. Zgrešeno bi bilo misliti, da je temu kriva miselna ali izrazna revščina avtorjev. Ne, gre za prefinjeno potezo, ki kaže, kaj je pravi namen predlagatelja: Ne priznanje pravic doslej krivično in protiustavno zamolčanih žrtev partizanskega nasilja, ampak zavarovanje nasilnikov, njihovih privilegijev in celotnega totalitarnega nasledstva, čeprav s podaljšanjem uničujočega in usodnega narodnega razdora.


S predlogom SD zato nikakor ni mogoče izpolniti zahteve Ustavnega sodišča RS, da je treba žrtvam enakega nasilja zagotoviti enak položaj ne glede na to, katera oborožena sila je nasilje povzročila. Predlagane spremembe in tisto, kar ni predlagano za spremembo, bi še naprej vzdrževalo očitno neenakost žrtev nasilja v zakonu, kar je v nasprotju z ustavno temeljno človekovo pravico. Predlagane določbe bi bile neustavne tudi zaradi izrazite vsebinske nejasnosti in nerazločnosti, pa tudi zaradi pravno tehnične zmedenosti in neuporabnosti.
Vsekakor pa predlog SD za novelo ZŽVN tako z besedami kot z vsebino skrbno in zanesljivo vzdržuje zgodovinski narodni razdor ter ohranja in utrjuje totalitarni pogled na preteklo stoletje. Dela torej prav tisto, kar Borut Pahor gostobesedno zanika in obsoja. Ohranja lažno preteklost, da bi si zagotovil privilegirano prihodnost. Vsaj glede vojnih zakonov za Boruta Pahorja in njegovo SD velja isto kot za nekdanje komuniste: eno so besede, drugo pa dejanja! Kadar je v interesu delavske avantgarde, ni treba, da se dejanja skladajo z besedami.
Treba pa se je tudi vprašati, zakaj bi pravice žrtev partizanskega nasilja določali po kroju in željah nasilnikov, njihovih dedičev in zagovornikov? In zakaj ideološko povsem nevtralne novele vladne koalicije ne bi sprejeli s preglasovanjem, kot je izjavil predsednik vlade, predlog SD pa bi lahko sprejeli celo s preglasovanjem samih žrtev nasilja. Treba je torej sprejeti ustaven, politično in ideološko nepristranski predlog vladne koalicije ali pa vsaj o žrtvah partizanskega nasilja ne sprejemati nobenih določb brez njihovega soglasja. Rajši bodo še naprej žrtve nasilja brez pravic kot ljudje brez ponosa in časti! Sloveniji pa ni treba dajati novega madeža, dovolj je dosedanjih, ki jih še ni bilo mogoče odstraniti.
Morda bodo kmalu to sprejeli tudi Borut Pahor in njegovi prijatelji, ki bi se radi otresli boljševiške zapuščine, saj bo končno vendar treba doseči neki mirovni sporazum, dejanja zmeriti z besedami in začeti civilizirano življenje brez uzakonjenega sovraštva in delitve iz leta 1941.