Avtor: Jože Pavlič

Pogosto slišimo v javnosti in v strokovnih krogih, med zgodovinarji in politiki, da je bila usodna napaka slovenske desnice med drugo svetovno vojno v tem, da ni šla v rezistenco proti okupatorju takoj, kot so storili komunisti. Očitajo ji, da se je odločila za čakanje, namesto za takojšnjo akcijo. Še posebej pa je deležna kritike in zamere, ker je nazadnje z okupatorjem celo sodelovala. Če bi šla desnica v odpor proti okupatorju takoj, kot so šli komunisti s svojimi zavezniki, bi le-tem preprečila prevzem oblasti in jih prisilila k sodelovanju, pravijo.
Kot je bilo s strani razumnih in kompetentnih ljudi že večkrat povedano, tudi mi mislimo, da je ta teza slepa, popolnoma nedomišljena ali nedobronamerna manipulacija. Njeni postavljavci ne upoštevajo takratnih razmer ali jih pa namerno ignorirajo. Že vedo, zakaj. Preprosto si ne moremo predstavljati, da bi šel lahko razmišljujoč človek mimo vseh danes dostopnih relevantnih virov, pričevanj, argumentov in še posebej izkušenj, ki jih s komunizmom imamo, in trdil nekaj, kar je v nasprotju z zdravo pametjo in resnico.
Iz zgodovinskih virov je razvidno, da je slovenska katoliška kakor tudi liberalna stran zavestno pripravljala odpor proti okupatorju prej kot komunisti, ki so imeli težave s Protiimperialistično fronto in z zavezništvom med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Komunisti so se zganili in šli v organiziran odpor šele po napadu Hitlerja na njihovo »pravo« domovino Sovjetsko zvezo oziroma po pozivu Komunistične internacionale, ki je zagnala preplah. Takrat pa so namesto protiimperialistične nemudoma ustanovili Osvobodilno fronto. Če so šli v organizacijo odpora, so šli z mislijo na revolucijo in prevzem oblasti, saj po duši sploh niso bili rodoljubi, kar so pokazali in še kažejo s svojimi dejanji. Komunisti, ki so organizirali oborožen odpor proti okupatorju v Sloveniji za časa okupacije, so bili internacionalisti, istočasno pa teroristi, ki so se hoteli polastiti predvsem oblasti, da bi potem lahko uvedli diktaturo v skladu s programom svoje utopične ideologije. Kot manjšina brez zakonitih pooblastil so hoteli dobiti oblast v svoje roke, ne glede na ceno, škodo in žrtve, ki naj bi jih utrpel narod. Ustvarili so vzdušje terorja in to je bil potem njihov čas za ribarjenje v kalnem. Tako je lahko prišla do izraza fanatična volja do oblasti in lahko so prakticirali svoje teoretično znanje, bili svoj revolucionarni boj ne glede na sredstva in žrtve. Bili so globoko indoktrinirani, zagrizeni, nepopustljivi, vešči ilegale in dela v njej in mnogi dobro seznanjeni z orožjem ter preizkušeni v bojih v Španiji. Ni jim bila tuja konspiracija, imeli so jekleno organizacijo, red in neusmiljeno disciplino, mednarodne povezave in neznansko mero brezobzirnosti. Lahko so šli preko vsega. Stali so takorekoč zunaj civilizacije, zunaj vseh norm, ki jih je ta postavila v tisočletjih. Samovoljno in popolnoma nelegitimno so si, čeprav takrat neznatna manjšina v narodu, uzurpirali pravico, da odločajo o vsem, vodijo na svojo roko upor proti okupatorju, ljudstvu pa prepustijo posledice takšnih sebičnih odločitev. Da bi bila mera nesramnosti in brezobzirne oblastiželjnosti polna, so že takoj v jeseni 1941 organi njihove OF sprejeli odlok, ki komurkoli zunaj organizacije OF prepoveduje pod smrtno kaznijo kakršenkoli samostojen nastop proti okupatorju, ob tem pa so ustanovili še svojo varnostno-obveščevalno službo VOS, ki je imela poleg drugega nalogo uresničevati smrtne kazni nad ljudmi, ki bi se pregrešili proti navedenemu odloku, torej preprosto ubijati (»likvidirati«) ljudi, za katere je partija menila, da bi utegnili biti njeni potencialni nasprotniki. Teror je postal neznosen vsakdanjik. Ljudje so nezaščiteni umirali, in to naši slovenski ljudje v času, ko ni padel še noben italijanski vojak. Okupator pa ljudi ni znal ali ni hotel zaščititi.
V takem trenutku in pod takimi pogoji naj bi torej šla protikomunistična stran v neodgovorno rezistenco – svojo lastno ali na strani komunistov, kar zahtevajo nekateri današnji kritiki.
Rekli smo že, da se je tudi protikomunistična stran pripravljala na odpor proti okupatorju. To je delala preudarno in odgovorno, v strogi ilegali. Pripravljala se je za odpor v tistem trenutku, ko okupator ne bi bil več na vrhuncu svoje moči in ne bi več obstajala nevarnost za popolno uničenje dežele in iztrebljenje ljudstva, kar bi se seveda zgodilo, če bi se slovenski narod naenkrat totalno in nepremišljeno uprl. Ob totalni represiji, uničenju civilnega prebivalstva in vsega materialnega premoženja bi tudi za gverilo ne ostalo nič za njen obstanek in preživetje. Kar dober primer, kaj se lahko zgodi ob taki vstaji, je varšavska vstaja.
Protikomunistična Stran je stanje videla zelo realno: ni imela kakih utopičnih sanj o možnosti zmage nad okupatorjem kar tako, niti si ni delala utvar, da bi se dalo sodelovati demokratično in enakopravno s komunisti. Dobro je poznala njihove teroristične ambicije in metode. Dejansko je bila potisnjena v nemogoč položaj. Ni imela nobene izbire. Tudi, če bi z uporom okupatorju komuniste prehitela, bi se komunisti svojemu cilju ne odrekli, ne bi spoštovali dogovorov in nikoli ne bi igrali poštene igre, nasprotno, storili bi vse, da bi sabotirali in uničili osvobodilni boj nasprotne strani, kar so itak počeli, ko so se protikomunisti samo pripravljali nanj. Streljali so njihove vodje, organizatorje in člane, jih izdajali okupatorju in na vse načine onemogočali njihove priprave na upor.
Protikomunistična rezistenca bi imela izglede za uspeh le v primeru, če bi se lahko pojavila v sorazmerju z močjo okupatorja in ob mednarodni podpori, taki ali drugačni, kot so jo vedno imeli partizani. Se pravi, na Jadranski obali bi se morali izkrcati Zavezniki in preprečiti vdor rdeče armade z vzhoda, ki je komunistom omogočila zmago.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenska znamenja Simon Dan

Če pa kljub vedenju, da se je protikomunistična stran odgovorno pripravljala na odpor, prezremo tehtnost njenih razlogov za obotavljanje in čakanje na pravi čas za akcijo in predpostavimo njeno slabotnost, neenotnost ali celo nesposobnost, nam nič ne more govoriti v prid odločnega in takojšnjega upora proti takratnemu okupatorju. Po načelu zdrave pameti bi bilo to nerazumno in neskončno škodljivo dejanje. Primer, ki našo misel potrjuje, so zrele demokratične države Zahodne Evrope pod nemško okupacijo, ki so lepo počakale na osvoboditev s strani zaveznikov in niso po nepotrebnem tvegale rušenj in smrti.
Pri nas se kar naprej ponavljajo trditve, kako bi Slovenci kot narod izginili, če se ne bi uprli; narod obsojen na smrt in tako naprej! Poceni tolažba za tiste, ki so se toliko pregrešili nad narodom. Ali »osvoboditev« z diktaturo s »socialistično« revolucijo odtehta sto tisoč slovenskih žrtev in šeststo povojnih grobišč … Morda bi kot narod izginili, a le, če bi okupatorjem uspelo zmagati. Pa smo dobro vedeli, da jim ne bo. Obsojeni so bili na poraz, če ne zaradi svojega trdoživega in močnega nasprotnika, pa zaradi svoje zmotne ideologije, iluzije o večvrednosti rase, ki je bila na moč podobna utopiji komunistične ideologije. Ena kot druga sta vstopili v nekakšen protinaravni svet, ki ne dopušča normalnosti in ne omogoča življenja.
Ko smo povedali, kaj si mislimo o drugi možni rezistenci v drugi svetovni vojni pri nas, si ne moremo kaj, da ne bi ob tem opozorili bralce na zanimivo in nadvse poučno knjigo, ki je leta 2006 izšla pri Slovenski matici. Nosi naslov Partija in tigrovci, napisala pa jo je Tatjana Rejec. Preberite jo! Govori o narodnoosvobodilnem boju primorskih Slovencev v času pred drugo svetovno vojno in med njo. Tragični junaki zgodbe so tigrovci – rodoljubi in borci za svobodo – in tam živeči slovenski ljudje, ki so njihov boj vzeli za svojega.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenska znamenja Simon Dan

Tigrovci so bili narodno zelo zavedni, pogumni in pošteni. Kot veliki rodoljubi niso mogli sprejeti italijanskega fašističnega zatiranja Slovencev. Uprli so se kmalu potem, ko se je po krivični Rapalski pogodbi pojavil na Primorskem italijanski fašistični okupator in začel zatirati slovensko besedo. Ustanovili so svojo protiitalijansko in protifašistično organizacijo TIGR. Bojevali so se za pravice Slovencev pod Italijo. Italijani so nekatere odkrili, aretirali, zaprli in konfinirali, nekaj pa so jih obsodili tudi na smrt in ustrelili (bazoviške in druge žrtve). TIGR je bil zgolj ilegalna organizacija rodoljubov in ni bil politična stranka. Kot bojevniki za svobodo in pravice Slovencev v takratnih razmerah niso imeli možnosti za uspeh. Vendar jih je gnala stiska in silno rodoljubje in se niso mogli sprijazniti z italijansko okupacijo in nasiljem. Po razkritju so se morali tisti, ki so še ostali na svobodi in so bili na begu, potuhniti ali umakniti v Jugoslavijo. Vendar sta jim ostala pogum in vztrajnost. Tisti, ki so se umaknili v Jugoslavijo, so še naprej prehajali mejo in poskušali opravljati sabotaže in zbirati orožje. Ko je Italija okupirala Ljubljansko pokrajino, so bili spet v nevarnosti. Nujen je bil umik naprej ali pa ilegala. Zato ni čudno, da so bili prvi partizani v Sloveniji prav tigrovci (Zelen in drugi na Mali gori pri Ribnici). Tudi vsi drugi tigrovci so se prej ali slej prav tako priključili partizanskim enotam. Tja jih je očitno vodila njihova rodoljubna zavest in borbenost, predvsem pa prepričanje, da se bodo v partizanih lahko naprej pošteno in uspešno borili proti fašističnim zavojevalcem.
Žal se ni izteklo vse tako, kot so upali. Bili so pravi rodoljubi in mislili so, da so v partizanih našli prav takšne rodoljube in borce za narodno osvoboditev. Žal ni bilo tako. Partizani primarno sploh niso bili ustanovljeni v ta namen. Bili so zgolj instrument partije. Tigrovce in njihovo organizacijo so imeli za nevarne in nezanesljive: izhajali so vendar iz nekega drugega duhovnega sveta. Njihova rodoljubnost jim očitno ni ustrezala, dolžili so jih anglofilstva, ker so imeli pred vojno nekaj stikov z Angleži, morda jih je motila tudi njihova uporniška izkušnja, v kateri so sami hoteli obdržati absolutni primat. Kdo ve. Enostavno niso šli v njihov duhovni okvir in nikoli jih niso vzeli za svoje, čeprav so se tigrovci zelo trudili, da bi jim ustregli. Večina jih je razumela bistvene premise partizanstva in so skoraj vsi tudi stopili v partijo, postali v njej celo funkcionarji, a nič jim ni pomagalo. Ostali so na drugi strani, vedno sumljivi in nezanesljivi. Komunisti so jih izkoristili, kolikor se je dalo, potem pa so se jih postopoma znebili. Pogosto na zelo podle načine. Zahrbtno so jih umorili, enega tukaj, drugega tam. Živih je ostalo bolj malo, morda le tisti, ki so bili posebej klečeplazni in s pravim proletarskim pedigrejem, to je tisti, ki so vzeli za svojo tudi komunistično moralo in metode delovanja.
Avtorica knjige natančno popisuje zgodbe posameznih tigrovcev, bilo bi nemogoče in brez smisla, da bi jih tukaj ponavljal. V knjigi Partija in tigrovci je avtorica to odlično narejeno.

Podrobno je raziskala vse dogajanje v zvezi z njimi, analizirala vire in dokumente ter nam jih predstavila. Razkrila je prikrito in načrtno postopanje posameznih partijskih akterjev, zločinsko in zavestno odstranjevanje posameznih ljudi ob sramotnem prikrivanju dejstev in zvračanju krivde na druge. Iz njenih prizadevnih raziskovanj se pokaže v jasni luči vse potuhnjeno sprenevedanje akterjev tistega časa, sprenevedanje in laži, ki trajajo še danes, pa tudi nesramno prisvajanje Tigrovih zaslug, te še včeraj za komuniste takozvane »teroristične« organizacije.
Avtorica v svoji knjigi sicer eksplicitno ne govori o tem, kako komunisti niso dopustili nobeni organizaciji samostojnega upora proti okupatorju, vendar iz konteksta njenih izvajanj pridemo do tega, kako se je Partija bala ljudi in jih neskončno sovražila, če bi se ji hoteli postaviti ob bok. Že najmanjši in še tako nedolžen upor mimo njih je bil pri njej brez kredita. Še več, nosilci takega upora so bili obsojeni na eliminacijo, na smrt in absolutno uničenje. Tveganja pri partiji nikoli ni bilo. Da bi KPS ostala edina zaslužna za zmago in edina upravičena do oblasti, se je od svojih sopotnikov vedno znala distancirati. Tako je tudi skrbno uničevala tigrovce in brisala sledove za njimi. Le Partija naj bi bila prava smer in edina pot, ki lahko vodi narod v svobodo in blagostanje. Komunisti so polni sami sebe, nestrpni do drugačnih. Njihova strategija temelji zgolj na sovraštvu in popolni nenačelnosti. Umor jim je zelo prikladen način, da se nasprotnika iznebijo. Poimenujejo ga »likvidacija«, kar pa ne pomeni umor kot tak, pač pa popolna odstranitev človeka, izbris, odstranitev tudi iz spomina, da so zaprti vsi računi, ko nikakršnih obveznosti in skrbi ni več.
Tako bi o komunizmu in komunistih, o partizanih in tigrovcih, o njihovi poti in usodi ali o njihovem deležu v naši slovenski zgodovini lahko še razmišljali ali ugibali to in ono, pa nam zmanjkuje prostora. Mislim, da se moramo vrniti na začetek našega razmišljanja in z usodo tigrovcev sklenimo misel.
Slovenske protikomunistične rezistence ni bilo, ker je ni moglo biti in bi tudi bila nesmiselna. Kot je bilo kljub dobri volji tigrovcev nemogoče in nesmiselno sodelovanje med tigrovci in partizani, tako in še toliko bolj bi bilo nemogoče in kontraproduktivno kakršnokoli sodelovanje med slovenskimi protikomunisti in komunisti, ki so stali v nepomirljivem nasprotju po moralni in politični plati. Protikomunistična stran je bitko izgubila. V konstelaciji političnih sil in geografije leta 1945 bi jo v vsakem primeru, tudi če bi kljub nemožnosti izbire, kot smo ugotovili zgoraj, vseeno izbrala aktiven oborožen odpor. Odprto ostaja samo vprašanje žrtev: več ali manj. Prepričani smo, da bi jih bilo mnogo več, če ne celo izginotje naroda. Ponovimo lahko le, da so šle komunističnim partizanom po vojni razmere tako na roko, da so se svojih nasprotnikov znebili po mnogo lažji poti. Kot na krožniku so jim jih razorožene servirali Angleži in preostala jim je samo še rutinska naloga: pomor nemočnih ujetnikov. Mrtvim so vzeli ime in grob, živim pa naj bi zabrisali spomin. Vendar je spomin med živimi le ostal, saj je narodova rana pregloboka: imamo sto tisoč mrtvih v drugi svetovni vojni in po njej, nad šeststo prikritih grobišč po naši mali deželi in na tisoče ljudi v tujini, ki so za nas za vedno izgubljeni … kaj še več hočejo komunistični privrženci?!

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Slovenska znamenja Tamino Petelinšek

Pripomba:

V Glasniku Slovenske matice za leto ²⁰⁰⁵⁄₂₀₀₇ je na strani 241 objavljeno pismo zahvale tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, v katerem se zahvaljuje avtorici Tatjani Rejec za poslani izvod »izredno pomembne knjige« Partija in tigrovci. Čestita ji za ogromno opravljenega dela pri raziskavah in pravi, da je knjiga izredno dragocena. Upa pa, da bodo mladi še pripravili komentarje k posameznim poglavjem in prikazali, »kako človeško, narodno in politično zrel je bil upor tigrovstva in kako fanatično hladen in zločinski poseg komunistov proti plemenitim osebam, ki so se bile pripravljene žrtvovati za svobodo narodnega občestva.«

Kot pa nam je znano iz nekaterih dosedanjih Pahorjevih izjav drugod, mož danes še vseeno silno ceni partizanski boj in nikakor ne more razumeti, zakaj so se morali slovenski protikomunisti zateči po pomoč k okupatorju. Morda tudi on verjame in misli, da to ne bi bilo treba, če bi šli tudi slovenski protikomunisti v rezistenco. Razmere v medvojni Sloveniji so bile res zapletene in težko jih je razumeti tistim, ki slovenske komunistične revolucije v okviru NOV niso doživeli in tudi ne razumeli, kakšni so bili komunisti in kakšen je bil narodnoosvobodilni boj npr. na Dolenjskem, Notranjskem ali v Ljubljani.