Avtor: Justin Stanovnik

Izobčenost Roga

Na prvi pogled bi človek rekel, da je imelo dogajanje, ki ga poimenujemo s pojmom Kočevski Rog, v več kot šestdesetletni zgodovini različno usodo. Prvih trideset let je bil v popolni ilegali, tako da ga za takratno javnost, tudi za tisto, ki je že mejila na zasebnost, sploh ni bilo. To je bil njegov mutasti čas. (Razume se, da to velja samo za Slovenijo v mejah boljševiške Jugoslavije.) Ko pa sta ob koncu tega obdobja tržaška pisatelja Rebula in Pahor pripravila Edvarda Kocbeka, da je v reviji Zaliv uporabil to ime in nekoliko razkril, kaj za njim stoji, je Kočevski Rog stopil v čas nadzorovane javnosti, kar za Slovenijo pomeni, da so o njem lahko govorili samo ljudje s posebnimi poverilnicami. Po letu devetdeset so se stvari toliko spremenile, da je o Kočevskem Rogu sicer lahko govoril vsak, a je vsak, ki se je odločil, da bo o njem govoril, moral vzeti v zakup, da ga ljudje ne bodo poslušali. Polstoletni ideološki izgon iz področja legitimne javnosti se je končal tako, da so ljudje to stanje ponotranjili. Kočevski Rog je počasi začel dobivati značaj neentitete. Njegova usoda je torej bila v času samo navidez različna. Kar ga je vseskozi v resnici določalo, je bila njegova nerazumljenost in celo tujost: nekaj časa mu je bil vstop v narodov spomin prepovedan, potem pa, ko mu je bil vstop končno dovoljen, ga spomin že ni hotel sprejeti. Govorimo seveda o spominu nasploh in o ljudeh na sploh. Tisti, ki jih Kočevski Rog sicer ni pogoltnil, a jih zato ni nič manj udaril, ne spadajo mednje. To so posebni ljudje, ki jih določa okoliščina, da predstavljajo manjšino v narodu in niso v stanju, da bi dajali podobo času. Sedaj je torej tako, da Kočevski Rog ni v središču pozornosti in ni narodova tema.

Velikost Kočevskega Roga

Ne verjamemo, da bi se našlo veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni spodbijati gornje trditve. In vendar! In vendar se Slovencem v celoti našega prebivanja na tem zgodovinskem prostoru ni zgodilo nič tako velikega kot je Kočevski Rog. Ko pravimo velikost, hočemo s to eno besedo zajeti vse skrajne razsežnosti tega dogodka: fizične in duhovne, moralne in politične, zgodovinske in človeške. Nič od tega, kar je človek v svoji družbeni biti, in nič od tega, kar je človek v končni enkratnosti svoje osebe, nič ni ostalo zunaj: vse je bilo tam in se združevalo in zraščalo v gozd tisoč in tisoč bolečin, od katerih je vsaka izhajala iz duha in telesa, tako da je bila vsaka cela in segala od zemlje do neba. Kaj tako velikega se Slovencem še nikoli ni zgodilo. Velikost je beseda, ki jo lahko vzamemo za izhodišče našega razmišljanja. Če namreč besedo velikost prav razumemo, se takoj zavemo, da moramo obstati, da ne moremo mimo, da ne moremo naprej.
O tej velikosti je bilo napisanih že nekaj razprav in esejev, seveda ne v boljševiški Sloveniji, ampak v Argentini, kjer so si slovenski izgnanci poiskali v svetovnem morju svoj otok in na njem postavili svobodno Slovenijo. Tam je bilo napisanih nekaj besedil, ki so skušala izmeriti neizmerljivo. A kar ni zmogla šolana pamet, to so zmogle neke besede in neka dejanja, ki niso nastala iz nobenega razglabljanja in iz nobenega izdelanega namena, ampak kar tako, sama od sebe – iz človekovega praobčutja. Tisti, ki so te besede izrekli in ta dejanja naredili, niso mislili, da delajo kaj posebnega. In vendar, ko nam jih danes kdo postavi pred oči, takoj vemo, da so pravi odziv na tisto velikost.
Ko se je v vetrinjskem taborišču razvedelo, da so Angleži domobrance izročili partizanom, je med vozmi in konji in zasilnimi šotori zavladalo razpoloženje, ki ga ne bi poznali, ko ne bi bilo nekega preprostega dekleta, ki je izrekla naslednji stavek: »Ali ne bo že Sodni dan!« Ko nas danes kdo spomni na te besede, vemo, da v slovenskem kulturnem spominu ni mogoče najti primernejše podobe od te, ki jo je priklical duh te Slovenke. Ali ne bo že Sodni dan! Ali ne bo že konec; ali ne bo že potemnelo sonce; ali ne bodo začele padati zvezde z neba? Kako da svet še stoji? Zadovoljstvo nas mora obiti ob tem, da je ta stavek ostal; ne bi, če ga ne bi zapisala učiteljica Marica Bastič v svoji knjigi Ljubgojna, draga vas domača. Ob tem pomislimo: vedno se najde kdo, ki kaj pove, vedno se najde kdo, ki kaj zapiše. Vedno se najde kdo. Kako to, da se vedno kdo najde?

Kak dan za tem pa je Kočevski Rog povzročil, da se je izoblikoval neki prizor, spet sam od sebe in na prvinski način. To pot v boljševiški Sloveniji, na eni od njiv ob neki suhokrajinski vasi. Šlo je že proti večeru, ko so ljudje zaslišali bobnenje iz gozdov onstran Poloma v smeri jugovzhoda. Partizani so, utrujeni od celodnevnega ubijanja, minirali vhode v brezna, da bi zavarovali in obenem skrili svoje delo. – Ljudje na njivi so vedeli, za kaj in za koga gre. Ne da bi kdo kaj rekel, so pokleknili in molili. Zdelo se jim je, da je to edino, kar še lahko naredijo. Iz svoje tisočletne poučenosti so to naredili.
Tretji prizor pa se ni dogodil enkrat, ampak se je ponavljal. Tudi ni njegova moč v žalosti, ampak v presunljivi ironiji, ki jo ljudje včasih zaigrajo drugim ljudem. Ko se je po vaseh začelo govoriti, da so domobranci prišli v roke partizanom, je ljudi zaskrbelo, kaj bo z njimi. Kam naj se obrnejo? K Angležem, seveda. Tako je prišlo do tega, da so kmetje potem dan za dnem hodili na angleško veleposlaništvo v Ljubljano, ki je bilo takrat v neki vili ob sedanji tivolski cesti. Mogoče bomo kdaj zvedeli, kaj so si ob tem mislili angleški diplomati, ki so po Churchillovih navodilih pilotirali jugoslovansko državljansko vojno in jo v tipično britanskem slogu zaključili na vetrinjskem polju v zadnjih dneh maja 1945. Mogoče bo čez desetletja kak časnikar imel to občutljivost, da bo skušal dognati, če je kateri od uradnikov v tisti vili o tem kaj zapisal. Radi bi izvedeli, kaj so kmetje spraševali in kaj so jim Britanci odgovarjali – koliko se je njihova varianta razlikovala od tiste, ki so jo uporabili njihovi vojaški kolegi v 5. korpusu v Celovcu.

Izum postboljševiškega prostora za uboj spomina na Rog

Rana, ki so jo partizani zasekali v slovensko narodno telo, je bila velika in je, ker je niso smeli zdraviti – ker je niti opaziti niso smeli – povzročala neznosne bolečine. Vasi so se izpraznile in ko so po devetdesetem letu po farah začeli šteti, koliko jih je v tistih desetih junijskih dneh izginilo, so se pojavile številke, ki so tekle od dvajset do petdeset in sto, do dvesto in tristo in celo štiristo. Praznina je bila grozljiva, a je tisti, ki so jo povzročili, niso hoteli, drugim pa ne dovolili videti. Partizani, ki so se v štirih učnih letih izvežbali v ubijanju in jim je bilo žal zavreči pridobljeno izurjenost, so delovali tudi na svojo roko. Posledica je bila ta, da v geografiji Kočevskega Roga niso delovali samo veliki obrati – Teharje, Hrastniški Hrib, Kamniška Bistrica, Velesovo, Kucja Dolina – ampak je smrt čakala mladoletne domobrance, ki so se vračali k staršem, tudi na samotnih stezah ali pa je prirejala nenadne nočne obiske po hišah. A o tem se ni govorilo. Bilo je tako, kakor je zapisala pesnica Ana Ahmatova: »Tam smo vsi samo šepetali.«
Toda, da je bilo tako v času, ko je bila Slovenija pod boljševiško okupacijo, še nekako razumemo. A zakaj ni Kočevski Rog spregovoril z vso silovitostjo tedaj, ko se je boljševiški imperij končno sesul in so se njegovi vzdrževalci razbežali? Saj to je tisto, niso se razbežali. In zakaj se niso razbežali? Zato, ker so bili iz posebne snovi. Z isto arogantnostjo, s katero so imperij začeli graditi, ne glede na to, koliko življenj so morali zanj zastaviti, z isto arogantnostjo so ga sedaj pustili, da se je sesul, sami pa so šli po skrito zlatnino in pobrskali po ruševinah, če je kaj ostalo, potem pa so se ozrli po novih parcelah in začeli graditi nova oporišča. Takoj potem, ko so komunisti spoznali, da je njihov bankrot neizogiben, so ta bankrot začeli nemudoma načrtovati. Bili so tako prisebni, da so se polastili stečajne mase in začeli misliti na novo avanturo. In kakor so za vzpon izumili posebno ideologijo, tako so tudi za sestop – ki pa je bil samo maska za nov začetek – izumili posebno ideologijo z delovnim naslovom tranzicijski scenarij. Stvari sedaj tako tečejo, kakor tam piše. Kočevski Rog ima v tem scenariju mesto, ki mu je bila očitno posvečena posebna pozornost. Poglavitno pravilo se glasi: na vsak način je treba obdržati kulturnopolitični prostor, v katerem bo Kočevski Rog mogoče obdržati pod tako kontrolo, da ne bo mogel spregovoriti z avtentičnim glasom. Serviserji novega projekta se namreč zavedajo, da bi bilo njihove igre konec, če bi Kočevsld Rog mogel povedati svojo celotno zgodbo. Z drugimi besedami: nujno je treba organizirati in vzdrževati postboljševiški prostor. Kako to doseči?
Za začetek je treba povedati, da jim je šlo na roko neko začetno dejstvo. Niso bili namreč tako zelo sami. V Srednji in Vzhodni Evropi se je druga svetovna vojna končala z nekim stanjem, ki ga je češki disident Milan Kundera označil za »occident kidnappé« – ugrabljeni zapad. Ta del Evrope je postal sovjetsko vplivno področje kot plačilo za sodelovanje v zapadnem zavezništvu. Na Jalti, kjer je bilo to dogovorjeno, seveda ni bilo nikjer rečeno ali zapisano, da bo Stalin to področje »ugrabil«, a se je od vsega začetka vedelo, da se bo to zgodilo. V Srednji in Vzhodni Evropi se je uveljavil komunizem. Stanje, ki se je tako uveljavilo, je bilo torej v nekem oziru nelegitimno, ker pa je bilo v osnovi postavljeno na Jalti, kjer sta papirje podpisovala tudi Churchill in Roosevelt, je vseeno bilo pod okriljem mednarodne legitimitete. Poleg tega pa zapadna javnost, zlasti v sociologiji, politologiji in zgodovini, ni gledala na komunizem čisto brez simpatij. Označevala ga je sicer za totalitarizem, a ne brez pridržkov. Prehod iz totalitarizma v demokracijo je v tem delu Evrope potekal po Michnikovi prognozi, ki jo je formuliral v knjigi z naslovom dolgo slovo od komunizma. Najbolj radikalno je odnos do tega prehoda označil Mazowiecki v nastopnem govoru v Sejmu: »Pod preteklost potegnimo debelo črto.« Še ko je latvijska zunanja ministrica Sandra Kalniete v nekem govoru v Leipzigu izjavila, »da sta oba totalitarna režima, nacizem in komunizem, enako zločinska«, to ni bilo povsem nedeljeno sprejeto. V takem položaju je treba razumeti vprašanje, ki ga je postavil litavski predsednik vlade Vytautas Landsbergis: »Pravijo, daje komunizem mrtev, toda ali je kdo že videl truplo?«
Samo Čehoslovaška je sprejela zakonodajo, ki je jasno ločila med komunistično preteklostjo in demokratično sedanjostjo: leta 1991 je bila legalizirana lustracija, leta 1993 pa je parlament sprejel izjavo o »zločinskosti in ilegalnosti komunističnega režima«, hkrati pa zadržal rok zastaranja za zločine, ki jih ni bilo mogoče preganjati v času komunizma. A so tudi ta pravna in politična dejanja naletela na kritiko tako na Zapadu kakor tudi v Čehoslovaški, (Politika do preteklosti po 1989, A. Smolar, Transit 18, str. 87)
Nobena od nekdanjih evropskih komunističnih držav, razen morda Vzhodne Nemčije, se ni ravnala po zgledu, ki ga je dala Praga. Tudi Slovenija ne; Slovenija pravzaprav še najmanj.

Opis slike: Kočevska proga

Vzdrževanje postboljševiškega prostora

In kako slovenski postboljševiki prirejajo politični prostor, da se v njem Kočevski Rog ne bi mogel pojaviti? Na zelo različne načine. Ne bi smeli reči, da niso pri tem iznajdljivi, ponovno in ponovno pa tudi opažamo, da niso pretirano pazljivi. Mogoče računajo na bralno raven povprečnega Slovenca ali pa na njegovo zrelativizirano moralno občutje; zanašajo se na to, da je cepivo »več resnic« končno prijelo. A domiselnosti in vztrajnosti jim vseeno ne smemo odrekati.
Ko se kultura po totalitarizmu – posebno po totalitarizmu, ki se je utemeljeval na zgodovini – odloči, da se bo podredila splošnim normam, ki jih je ustvarila civilizacija, bi bilo najbolj naravno, da se loti tudi totalitarnih zgodovinskih konstruktov. Za dobro počutje kontinuitete bi bilo to seveda nemalo nevarno, zato se nismo čudili, ko smo v Mladini 21. marca zagledali članek zgodovinarske dvojice Pirjevec – Repe Komu koristi sprevračanje zgodovine? V tem primeru je šlo za denunciacijo: »sprevračanje zgodovine«! V istem besedilu sta avtorja izpostavila Kučana iz Kočevskega Roga: »Je čas vojne in je čas miru.« V odprtem besedilu to pomeni: pustite nas, da smo počeli, kar smo počeli; to je bila vojna, nehajte tečnariti. Poleg tega pa je v tem uspešnem triku tudi tako dobrodošla zamenjava med revolucijo in vojno, nečesa nelegitimnega z nečim napol legitimnim ali z nečim, kar se od pamtiveka dogaja. A tu imamo še drugo korekturo. V nekem, nekoliko zmedenem odlomku, hočeta pisca pokazati, kdo je pravi krivec za Kočevski Rog: »Z druge strani pa je treba pribiti, da OF slovenskega naroda ta zločin ne more omadeževati, ker ga preprosto ni mogoče poistovetiti s peščico komunističnih voditeljev, odgovornih zanj.« Če naredimo določene koncesije, potem ta stavek lahko preberemo tako, da OF in slovenski narod nista kriva in da je kriva »peščica komunističnih voditeljev«. Kaj pa tistih deset tisoč, ki so streljali, tepli in pobijali ali pa samo stražili in skrbeli za prevoz in za izolacijo celotnega podjetja od širše okolice; ali pa tistih dodatnih tisočev, ki so po mestih in vaseh pazili, da si nihče ni upal nič vprašati? Sploh pa, kakšna reč pa je to bila, Osvobodilna fronta, da jo je »peščica komunističnih voditeljev« lahko zapeljala tako daleč? Zakaj pa se, svobodoljubni, kakor so bili, njeni člani niso uprli, ko so končno sprevideli, v kasno moralno krivdo so jih zmanipulirali? Kaj so jim, nedolžnim, naprtili.

Eden od ukrepov za obdelavo terena je tudi minimiziranje. V Sodobni zgodovini, učbeniku za 4. razred gimnazij, pravi dr. Božo Repe pod zaglavjem Obračun z nasprotniki tudi tole: »Večino vrnjenih vojakov so potem jugoslovanske oblasti dale pobiti v raznih krajih v Sloveniji in na Hrvaškem.« Nekje drugod še lakonično dodaja, daje to bil »hud madež«. Bodoči slovenski intelektualci so bili z opombo pod črto takorekoč seznanjeni z največjo stvarjo, ki se je Slovencem kdaj zgodila. En stavek in pol za slovensko tragedijo. Kako zvesti kadri, pomisli človek ob tem, so prihajali iz internata tovarišice Lidije. Kakšna zavidljiva optika!


Načini, ki grejo v smeri postboljševiškega urejanja zadeve Kočevski Rog, so mnogoteri in različni. Posrečene rešitve se seveda ponavljajo, a ne monotono, ne brez individualnih niansiranih prispevkov. V nekem pismu (Delo, 20. feb.) nas je Boris Šuligoj seznanil s tem, »da so se povojni poboji v petdsesetih letih prejšnjega stoletja postopoma nehali.« (Po desetih letih, ko smo se jih ravno navadili!) Drugo noto je ubral pisatelj Saša Vuga: vsi so bili enaki. Slovensko državljansko vojno je hotel ponazoriti z »dioskuroma«, Kajnom in Abelom. »Ampak kdo je Abel? Kdo je Kajn? Vzel sem ju pod povečevalko. Začel sem iskati razločke. Nisem jih našel.« Vsi so bili enaki
(Delo, 6. feb.) Vsi so bili enaki. To pomeni, da bi tisti, ki jim je pripadla vloga žrtev, sami, če bi zmagali, naredili isto. Ni jih bilo torej tako zelo škoda. Za ideološko redigiranje Roga je morda posebej dragoceno, če se izkaže, da ga ignorira celo varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. (Delo, 22. mar.) Posebno fino je morda to, da je to naredila posredno, s tem, da je posredovala pri vladi, da je »sprejela sklep o spominskem dnevu za žrtve holokavsta«. Skoraj si ne moremo misliti, da bralci, ki imajo normalno razvit asociativni sistem, ne bi nujno pomislili: Kaj pa Kočevski Rog? Ah, se jim takoj posveti, ta tenkočutna gospa – kako ne bi bila, če je varuhinja človekovih pravic – gotovo misli, da tisti tam »posebnega spominskega dne« niso vredni. Ona je za to področje kompetentna; ona to gotovo ve.
Za vzdrževanje Roga zunaj narodovega spomina so zainteresirani hvaležni za vsako noviteto in pobudo, ki ima na sebi kaj izvirnega. Tako je bila verjetno sprejeta tožba dr. Spomenke Hribar, da se »novi valovi sovraštva valijo s strani nekdanjih domobrancev«. (Škof Rožman v zgodovini, str. 34) Tisti, ki knjigovodsko spremljajo kampanjo proti Rogu, imajo tu priložnost, da gospe vpišejo dve točki: eno za to, ker je znova opozorila, da je razpoznavni znak domobrancev sovraštvo, vedno in povsod in brez izjeme, drugo pa zato, ker je budno opazila, da so še tu, da še zdaleč niso vseh pokončali. Kako bi bilo sicer mogoče, da bi od njih prihajali »valovi sovraštva«? (Če seveda ni vse skupaj slabo zakumuflirano norčevanje, saj mora vendar vedeti, da nas ni – da nas že dolgo ni.) Knjigovodjem zelo verjetno tudi ni ušla domislica, ki jo je v nonšalantnem slogu dvornega norčka lansiral Delov novinar Boris Jež na račun vrnjenih domobrancev: »nekdo jih je pobil in zdaj se obe strani še vedno dajeta zaradi tega«. (Delo, 19. maja 1999)
Pri skoraj vseh navedenih primerih nastopa tudi vprašanje jezika. Zdi se, da je tu, v zadevi jezika, »totalitarna poškodovanost« največja – morda tudi najbolj nevarna, saj gre za nekaj, kar človeka bistveno postavlja. Če nekoč ne bomo mogli drug drugemu povedati, kaj mislimo, če bomo govorili tako, da si bo pri tem lahko vsakdo mislil, kar si bo hotel, potem bomo morda še imeli človeško družbo, a ne bo temeljila na kulturi, ampak na čem drugem. V že omenjenem pamfletu zgodovinarjev Pirjevca in Repeta lahko preberemo tudi tole: »kaj storiti, če kdo pometa pred tvojim pragom, pred svojim, precej bolj zasmetenem pa ne?« Boljševiki v Sloveniji so počeli natanko to pol stoletja, na radikalen in izključujoč način. Vedno so pometali samo pred tujim pragom in kako to, da avtorja tega nista opazila? Ali ju stavek, ko sta ga zapisala, ni udaril nazaj? Predvsem pa, ali ta neobčutljivost ni natanko tista reč, ki upravičuje zahtevo po novi zgodovini – po »sprevračanju zgodovine«, kot vpijeta avtorja izza svojih ideoloških ekopov.
Na koncu bi bilo morda primerno, da opozorimo še na nek moment, ki ne dovoli, da bi Kočevski Rog vstal v vsej svoji velikosti in spregovoril. Nanj nas je spomnila Julia Voss v recenziji Littelovega romana Die Wohlgesinnten – Dobronameni, ki minuciozno zasleduje kariero esesovskega morilca, za katero se je odločil Obersturnbahnführer dr. Max Aue, glavna oseba v knjigi. Svojo oceno končuje avtorica takole: »Zlo je tudi tu banalno. (To je očiten namig na neko drugo knjigo iz tega območja. To je pripoved Hanne Arendt o procesu proti Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu s podnaslovom Poročilo o banalnosti zla.) Vendar izhaja iz Littelovih Dobronamernih nauk, ki niti malo ni tolažilen: kdor postane morilec, razvije tudi talent, da tega ne opazi.« Tisti, ki so uprizarjali Kočevski Rog – bodisi iz partijskih kabinetov bodisi na robovih brezen – so brez izjeme dokazali, da so posestniki tega talenta. Ne vemo, ali je bila to milost ali kazen ali oboje hkrati.

Opis slike: Po tej poti

Usodna vpletenost v boljševizem

Druga ovira, da bi Kočevski Rog vstal in začel pripovedovati svojo veliko zgodbo, pa je povezan z naravo ljudi, ki so ga koncipirali in uresničili – z naravo boljševizma in boljševikov. Gre za to, kakor bomo videli, da so to ljudje, ki jih ne bo zmanjkalo. Izkazalo se je – to je že zdavnaj prerastlo značaj podmene in je tu kot nekaj, kar smo videli in izkusili – da zveza s to ideologijo in prakso na neki način teži k trajnosti, da iz boljševizma ven ne pelje zložna pot. Kdor je dovolil, da je ta ideologija stopila vanj, je dal dovoljenje, ki ga bo zelo težko preklical. Zelo se temu čudimo in tega vozla nikakor ne znamo razvozlati. Izjeme sicer so, a je o njih nemudoma treba povedati naslednje. Iz boljševizma ni mogoče izstopiti iz razlogov meščanske sposobnosti, iz družbeno kozmetičnih in estetskih razlogov, ampak samo celovito in radikalno – iz globinskega duhovnega uvida, iz novega razgledanja, ki se mu ni mogoče ustavljati.
Veljavnost zgornjih trditev kažejo tudi – ali celo najbolj – banalni primeri, ki z velikimi in premišljenimi odločitvami nimajo nobene zveze. To so primeri, ko človek deluje samodejno in brez kontrole razuma in tako dokazuje, na zelo veljaven način, kaj je v njem. Med akademikom dr. Tinetom Hribarjem in dr. Spomenko Hribar na eni strani in Novo Slovensko zavezo gotovo obstaja neki odnos. Če ga pogledamo s strani prvega pola, ima ta odnos brez dvoma bojni značaj. Do Nove Slovenske zaveze imata gospod in gospa Hribar velike zamre. Prvič je tisto, kar to organizacijo drži skupaj – njena kohezijska sila – sovraštvo, najhujše pa je to, da je povezana s Cerkvijo, odnosno, da ji Cerkev daje podporo. (Tu ni važno, da prvo sploh ni res, drugo pa zelo selektivno, zelo omejeno in zelo negotovo. A to ni tisto, kar hočemo povedati.)
Obstajata torej dve sili, ki imata druga drugi marsikaj povedati, tudi marsikaj takega, kar je po mnenju vsake od njih velikega pomena za prihodnost. A tu je sedaj neka razlika, ki je gospod in gospa Hribar sploh ne vidita: med tem ko so njima odprta vsa medijska sredstva, mikrofoni vseh televizij, uredništva vseh časopisov in večine revij, je ljudem NSZ skoraj v celoti zaprt dostop do javnosti. Torej na eni strani desetine intervjujev, okroglih miz in vsakovrstnih forumov, na drugi pa karantena za ljudi, ki že šest desetletij ne morejo povedati javnosti, kaj so in kaj hočejo. Kar pa je pri vsem zares važno in kar hočemo pravzaprav povedati pa je to, da gospod in gospa Hribar te kričeče in zevajoče razlike sploh ne vidita. Kako to, da ne vidita tega tako očitno izprevrženega komunikacijskega prostora? Zato, ker sta navajena, da njima povsem normalno pripadajo stvari, ki drugim ne pripadajo; zato, ker sta izbrana ali izvoljena. Ker so ju v boljševiških učilnicah nekoč podučili, da spadata v zavestni del človeštva, ki mu je zgodovina poverila nalogo, da postavi nov svet. (»Zavestni del« ravno zato, ker je ponudbo zgodovine razumel in sprejel.) Gospod in gospa Hribar zelo prepričljivo demonstrirata, da iz boljševizma ni mogoče izstopiti tako, da pristaneš na meščanske manire, ampak samo preko nečesa, čemur se reče integralna in radikalna duhovna konverzija.
Nadalje. Niti malo ne dvomimo, da je dr. Spomenki Hribar znano, kakšno obnašanje je dr. Toporišič predpisal pridevniku v prostorih slovnice slovenskega jezika, in vendar je v sobotni prilogi Dela 12. aprila besedilu, ki ga je objavila, dala naslov Priložnost za novi začetek. Večina Slovencev bi se v tem primeru odločila za »nov začetek«. (Potem ko bi v vasi nabavili novo brizgalno, bi v nagovoru pred blagoslovom govornik verjetno vzkliknil: To bo nov začetek za naše prostovoljno gasilsko društvo.) Odločitev učene sociologinje za »novi začetek« nima nič opraviti s slovnico, ampak s podzavestnim vedenjem, kakšen bo novi začetek. Če bi rekla »nov začetek«, bi se ji zdelo, da daje bralcem prazne upe, da bodo tudi oni imeli kaj besede pri tem, kakšna bo ta »novost«. Ne, ta novost je že določena.

V istem spisu je dr. Hribarjeva še enkrat dokazala, kam je hodila v šolo. Ganjena od odkritosti škofa Antona Vovka, je pomislila, da bi tudi partizanska stran morala stopiti na odprt prostor ali pod veliki reflektor, da bi vsi videli, kako je to bilo z njo. Napravila naj bi »samorefleksijo«. Vsi nekoliko vemo, kaj je samorefleksija, specifičnost dr. Hribarjeve pa je v tem, da že ve, v kaj se bo ta refleksija, ta samopremislek o sebi, ta preiskovalni postopek, ki ga bo ZZB opravila na sebi, iztekel: »da se izkaže kot veteranska organizacija borcev narodnoosvobodilne vojske«. Ob tem vsi začutimo, da bi rezultat tega samopremisleka lahko bil tudi drugačen; da je bil na primer partizanski narodnoosvobodilni boj – ne glede na to, kaj so si posamezni partizani o sebi mislili – instalacija boljševiške partije za izvedbo revolucije. Če bi borci to dognali – z dodatkom dveh ali treh relevantnih dejstev, če bi na primer vključili Kočevski Rog – bi bila ta samopodoba popolnoma sprejemljiva. A dr. Hribarjeva dopušča borcem samo tak samorazmislek o sebi, ki bo pripeljal do stanja, za katero ona že ve, kakšno je – brez samopremisleka. To stanje pa uveljavlja tudi najnovejša – in morda zadnja postboljševiška teza: da je bila partija hudobna in na trenutke zločinska, osvobodilni boj, ki ga je kljub svoji zavrženosti sprožila, pa čist in domoljuben in svobodoljuben; kvintesenca tega, kar je izvedlo osamosvojitveno dejanje leta 1990.

Neposlušnost jeziku

V knjigi škof Rožman v zgodovini (Ljubljana, 2008) je dr. Hribarjeva posredovala mnenje prič, da je »škof celo življenje premleval, ali je ravnal prav ali ne«. V tem stavku je insinuirana misel, da ga je pekla vest. Spet se moramo vprašati: kaj se dogaja z jezikom? Ali nima v sebi več te moči, da bi s tem, kar je v njem, s svojo inherentno logiko, prisilil avtorico tega stavka, da bi se takorekoč samodejno vprašala: Koliko komunistov pa se je enkrat samkrat vprašalo, ali so prav delali ali ne. Tistih tisoč »likvidatorjev«, ki so servisirali medvojni boljševiški teror, in tistih deset tisoč partizanov, ki so izvedli Kočevski Rog – ali se je kdaj kateri od njih vprašal, če je prav ravnal. Saj bi za to morali izvedeti, če bi to naredili javno in pošteno, kakor smo izvedeli za Rožmana. Ali ni razlika med Rožmanom in naštetimi tudi znamenjska, v tem, da simbolizira obe strani v državljanski vojni. Miselna in komunikativna zmeda, ki jo tu vidimo, izhaja iz neposlušnosti do jezika, iz upora proti jeziku v njegovi naravni danosti, iz konfiskacije jezika za svoje partikularne namene. Če bo to postala norma, ne bo imel Kočevski Rog nobenih možnosti.
Škof Rožman se je, kot vsi normalni ljudje, do konca življenja spraševal, ali je ravnal prav ali ne. Kot vsi normalni ljudje – tako da imamo lahko to spraševanje za enega od kriterijev normalnosti. Kot vsi normalni ljudje torej, samo da se iz njih nihče ne norčuje, kakor se je gospa Hribarjeva iz škofa Rožmana. Rožman je na koncu, po vseh štirinajstih postajah ponižanja, ki jih je moral obhoditi, imel še to moč, da je rekel: »Vsem sem dolžnik.« Ali je kdaj kdo od tistih tosočev, ki so med vojno »justificirali« 4.500 Slovencev in uprizorili Kočevski Rog, za kar so bili, potem ko so se polastili države, bogato plačani – in ker so bili plačani, tudi zmotno mislili, da je bilo tisto, kar so počeli, prav – ali je kdaj kdo od njih na koncu izrekel ta visoki stavek: »Vsem sem dolžnik.«
Nasilje nad jezikom je tudi posledica nenadzorovane sle po izničenju nasprotnika. V takih primerih se razumnost, ki sicer uravnava – ali pa bi morala uravnavati – vsako aktiviranje jezika, umakne in naredi prostor za razna neskladja.

Opis slike: Drevesa in ljudje

S takim zelotskim elanom se je dr. Hribarjeva lotila katoliške obrambe ali katoliškega upora proti boljševiškemu terorizmu. Iz tega je nastal stavek: »Če je šlo do osnovanja MVAC le za okupatorsko in partizansko nasilje, je šlo z ustanovitvijo MVAC … le še za več nasilja.« Neskladnost, ki smo ji tu priča, ima večji domet, kot bi se na prvi pogled zdelo. Onemogoča namreč vsako obrambo. S tem pa postavlja v območje vprašljivosti celotni enobejevski mit, ki bi naj bil konec koncev tudi nekakšna obramba. Ali se bodo sedaj gojenci ideoloških internatov morali naučiti novo arijo – da je pri partizanskem uporu »šlo le še za več nasilja«.
Na težave z jezikom, nastale zaradi prevelike ideološke vneme, kažejo tudi semantični zapleti z besedo »napaka«. V spisu Priložnost za novi začetek pripoveduje Spomenka Hribar, da je med vojno veliko ljudi prešlo na drugo stran »zaradi sektaških napak partizanov«. Sektaška napaka naj bi bilo fizično eliminiranje razrednih sovražnikov – čim bolj spektakularno, tem bolje. Kaj pa če to sploh ni bila napaka, ampak avtentična prvina boljševiške revolucionarne doktrine, articulus fidei, takorekoč. Kaj pa, če je fizično nasilje nujnost, ki ga je treba, če ni oprijemljivih razlogov, pač izsiliti; kaj pa, če brez njega revolucije boljševiškega sloga sploh ni? Takšne so torej težave, ki nastopijo pri besedi »napaka«. So pa še druge. Z »napako« skušajo nekdanji boljševiki minimizirati dejanja, ki jih noben normalen in priseben uporabnik jezika ne bi opremil s to besedo. Tudi Kočevski Rog namreč v tem ideološkem narečju ni bil nič drugega kot »napaka«. Da so se apologeti boljševiške revolucije odločili za ta kurz, je nenavadno, saj so se vendar morali bati, da bodo šokirali jezikovni okus, ki ga je vendar še nekaj. A niso bili sami. Že omenjeni roman Dobronamerni nam posreduje tudi prizor iz sojenja esesovca Adolfa Eichmanna, ki so ga agenti izraelske tajne službe prijeli v Argentini in mu v Jeruzalemu priredili šestmesečni proces. (Eichmann je bil odgovoren ali soodgovoren za uničenje 450.000 madžarskih Judov.) Vsak dan so ga pripeljali v sodno dvorano v zaščitni stekleni kletki, nekega dne pa se je iz nje zaslišal stavek: »Uničenje Judov imam za napako.« Tako grejo te stvari. Če bi bil v Ljubljani – v slovenskem Jeruzalemu – proces proti promotorjem in izvajalcem Kočevskega Roga, bi se še čisto lahko kateri od obtožencev branil tako, da bi imel Kočevski Rog za napako. Mogoče bi se za tako formulacijo odločila celo večina. Tako gredo te stvari. A tu smo zadeli tudi za neko sorodstvo, mar ne? V katero koleno bi ga lahko postavili? Pustimo to, poglavitna stvar je naslednja: če je bil Kočevski Rog napaka, potem pa si zaradi nje nima smisla razbijati glave, mar ne?

Opis slike: Kočevski Rog – Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar

Obnova revolucionarne prisebnosti

A čeprav ni nobene realne možnosti, da bi Ljubljana priredila tak proces – predvsem zato, ker kandidati niso več živi, pa tudi če bi bili, ni nikomur do tega – je vendar opaziti tenkovestno skrb oskrbnikov ideološkega podjetja v stečaju, da že vnaprej preprečijo vsako možnost, pa naj bo še tako daleč in v oblakih. To se je pokazalo tedaj, ko je pravosodni minister Lovro Šturm dal v parlamentarno razpravo novi kazenski zakon. Vsa opozicija, se pravi, vsa levica se je vznemirila. Skoraj nismo razumeli, zakaj tak odpor. Kmalu pa se je pokazalo, kaj jih tako zelo moti. Šlo je za kazen, ki je v starem zakonu ni bilo: za dosmrtno ječo. Minister Šturm je zaman razlagal, da imajo tako kazen v veliki večini držav EU – v štiriindvajsetih – sploh pa, da je omejen na maloštevilne delikte, med drugim »za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresijo«. Parlamenti evropskih držav se niso bali te kazni. Zakaj pri nas? Dolgo nismo mogli razumeti zakaj takšna angažiranost postboljševiške elite. Potem pa nam je Miran Potrč z nekim vprašanjem ministru Šturmu pokazal na rešilna vrata. Poslanec je vprašal: »Gospoda ministra bi vprašal, ali pričakuje kakšne nove obnove postopkov, ki bodo imeli takšen predmet, kot ga je imel obnova postopka v primeru škof Rožman.« To ni bilo čisto isto, a je kazalo v pravo smer. Kontinuiteta je spoznala, da bi zakon, ki bi predvideval dosmrtno ječo za »kazniva dejanja genocida«, že s tem, da bi bil sprejet in bi veljal, ne konkretno in dejansko, ampak v nekem idealnem svetu, obsodil tiste, ki bi jim bilo mogoče dokazati avtorstvo Kočevskega Roga, na dosmrtno ječo, na posebno mesto zunaj družbe. Čutili so, da je v tej točki v nevarnosti cela zgradba.
Kako zelo pomembna je ta stvar, seje pokazalo in potrdilo v nadaljevanju, ko je tudi dr. Danilo Türk, z distanco svoje visoke službe, a vseeno z mnogimi besedami in vneto plediral za previdnost in ponovni premislek pri sprejemanju novega zakona. Brez dvoma je tako plačeval volilno podporo. (Spomnimo se samo na poslanca Gantarja dan po volitvah: »Zmagala je levica.«) Ali pa je s tem pokazal tudi svoj odnos do Kočevskega Roga, pa seveda ve le on sam. A imamo tu vendar neko paralelo. Predsednik države seveda lahko gre v parlament pred poslance, prav dostikrat pa tudi ne. Prvi predsednik demokratične Slovenije, nekdanji predsednik Zveze Komunistov, je to storil samo dvakrat, enkrat, ko je bilo treba preprečiti lustracijo. Ne vemo, ali je tu deloval zgled, ampak nekaj podobnega je storil tudi tretji.

Opis slike: Kočevski Rog – Po maši

Napad na katoličane in Cerkev

Kočevski Rog je stvar vseh Slovencev, na poseben način pa stvar katoličanov. Tam so pokončali cvet slovenske katoliške mladine. Zato je ta kraj – v pomenu, ki ga uporabljamo v tem besedilu – za katoličane svet kraj, mesto njihove duhovne in zgodovinske postavitve za dolgo prihodnost. Slovenski katoličani bodo za zmeraj zavezani Kočevskemu Rogu, dokler bodo vedeli, kaj so. Zato tistim, ki jih Kočevski Rog duhovno, moralno in zgodovinsko ukinja, ni bilo treba čakati na napad genialnosti, da so ugotovili, da je treba, če naj ta kraj ostane mutast, predvsem tolči katoličane in Cerkev.
Postboljševikom ni bilo treba začeti od začetka, lahko so se naslonili na bogato tradicijo. Odgovornost za prvo fazo so prevzeli liberalci. V kakšnem slogu je tekla, nam za vso zgodovino nazaj pokažejo naslednje besede Tita Vidmarja (Delo, februar 1987): »Ni težko razumeti, da ljudje, zlasti tisti, ki jim na svetu ni bilo zaukazano, da bi bili posebej izvedeni v duhovnih vprašanjih, iščejo uteho v prihodnjem večnem bivanju v kraljestvu božjem«. Potem so, ne da bi liberalci zato šli v zasluženi pokoj, pobudo prevzeli boljševiki. (Vlogo vmesnega člena bi lahko priznali Josipu Vidmarju, ki je v domobrancih videl »nečisto kri« in tako za nazaj utemeljil Kočevski Rog iz biohigienskega vidika, se pravi rasistično.) Kako pa se je ta faza začela, nam je razložil Jože Ciuha v slavnostnem govoru ob podelitvi Prešernovih nagrad leta 1981. Kulturni boj je po njegovih besedah sedaj šel za to, da se izvijemo »iz hlapčevskih navad, ki so nam jih privzgojili z bičem in križem«. In kdo ima največje zasluge za »veliko in osvabajajoče očiščenje«, ki je sledilo? To so bili »vsi tisti osveščeni ljudje in borci, ki so se šolali v Sremski Mitrovici, Bileči, glavnjači, na Dunaju, v Moskvi, v Parizu, v Španiji in ki so potem, ko je kraljevina leta 1941 v nekaj dneh neslavno propadla, organizirali odpor in prevzeli v svoje roke odgovornost za nadaljnjo usodo jugoslovanskih narodov« (Zelo bi nas zanimalo, kaj je rekel, ko je čez deset let videl, kako slavno je propadla Jugoslavija, ki so jo postavili »osveščeni ljudje in borci«, ki jih je tu povzdigoval. Ampak ljudje te sorte se ničesar ne spominjajo!)

Opis slike: Kočevski Rog – Z molitvijo in spomini

Kdo pa nosi zastavo napredka v boju proti katoličanom in Cerkvijo danes? To »smo«, po besedah Tineta Hribarja, »mi, razsvetljeni zagovorniki svobodomiselstva«. (TV Slo 1, 6. april) Hribar se s hvaležnostjo spominja svoje matere, ki »ni bila nobena tercialka«. (Stavek naj bi razumeli tako, da so slovenske matere sicer bile tercialke.) Reševalo pa jo je to, da je »imela neko svojo vero, še iz davnih slovenskih časov izhajajočo«. Iz tega duhovnega humusa je rastel tudi sin. Nič čudno, da se je pridružil boljševiški partiji, še v rosni mladosti, ki ga je opremila s sodobnimi, času primernimi miselnimi orodji. V že omenjenem intervjuju 6. aprila smo slišali tudi naslednji stavek: »Mi smo svobodni misleci, nismo ne za komunizem ne za klerikalizem«. Kako naj ta stavek razumemo, ko je vendar vsakemu človeku jasno, da je klerikalizem nekaj, kar bi bilo treba v današnji Sloveniji iskati z lučjo pri belem dnevu. To je ena reč, druga pa je zapopadena v Hribarjevi tezi, da hočeta Cerkev in del politike »rekatolizirati Slovenijo«. To bi bila namreč velika nevarnost za demokracijo. (Tudi realna, kot se je dr. Spomenka Hribar izrazila v nekem drugem intervjuju (Studio-City, 21. jan.): »Cerkev ne bo nehala, dokler ne bo dosegla vsega, kar si je zamislila«.) Ob realni možnosti, da se Slovenija »rekatolizira«, se je dr. Tine Hribar odločil za postopek, ki je v zgodovini znanosti ali, bolje, paraznanosti znan kot alkimija. Besedo »katoliški« je dal v svojo dialektično peč, kataliziral postopek s preizkušenimi zarotitvenimi obrazci in po določenem času vzel iz peči – »klerikalizem«. Postopek bi lahko uravnaval tudi tako, da bi na koncu prišel ven »klerofašizem«, a se mu je verjetno zazdelo, da bi bilo to »preveč dobrega«. To tako pridobljeno »katolištvo« je bilo sedaj mogoče izdelovati industrijsko, kar ni bila majhna prednost, saj so ga na levici potrebovali v vedno večjih količinah za prirejanje raznih pogovornih situacij.
Akademik dr. Tine Hribar je svoj miselni alkimizem zaustavil pri klerikalizmu, dr. Spomenka Hribar pa je neustrašeno šla naprej, dokler ni proizvedla »totalitarizma«. V spisu Priložnost za novi začetek, v katerem je postregla bralstvu z eksegezo nekega pisanja, proglašenega za Vovkovo pastirsko pismo, (ne da bi za hip pomislila, da pismo morda ni pristno, o čemer je tedaj govorila že vsa Slovenija) v tem besedilu se je nenadoma vzradostila ob misli, ki jo je, mogoče že dolgo pripravljana in negovana, obšla: »premagali smo vse tri totalitarizme, katoliškega, nacifašističnega in komunističnega«. Chapeau bas! Tako visoko na monteverestvu slovenskega protikatolištva ni še nihče prilezel. Tudi akademik dr. Tine Hribar ne. Katoliški totalitarizem!

Opis slike: Nikolaj Tolstoy

Predvojna Slovenija je bila prav gotovo katoliška dežela. Na volitvah leta 1938 je katoliška stranka (Koroščeva SLS) dobila 80 % glasov. Katoliška dežela – in vendar ni bila totalitarna. Če odpremo kako strokovno knjigo, na primer Totalitarismus im 20. Jahrhundert, bilanco mednarodne raziskave tridesetih avtorjev (Baden-Baden 1996), bomo pri vsaki od tridesetih analiz našli šest znakov, ki vzpostavljajo pojem totalitarizma. Ti so: karizmatična imperialna ideologija, ena sama dopuščena masovna partija, komandno gospodarstvo, teroristična tajna policija, monopol nad vojsko, monopol nad mediji in propagando. Nobenega od teh znakov ne moremo pripisati predvojni Sloveniji in vendar je bila »katoliška dežela«. Bila je katoliška, a ni bila totalitarna. Slovenija po drugi svetovni vojni pa je bila totalitarna, v najbolj pomenu te besede.

V že navedenem intervjuju je Tine Hribar krivce velikega povojnega umora takole razdelil: »Cerkev je te uboge ljudi pognala le do roba brezen, pobili so jih seveda komunisti.« Tudi do roba brezen so jih pognali komunisti. V nekem razgovoru iz leta 1994 je Franc Tomšič iz Male vasi v Dobrepolju piscu teh vrstic takole razložil poraze vaških straž: »Mi nismo bili vojska. Mi smo bili kmečka vstaja.« Kmečka vstaja proti boljševiškemu terorju. Vse drugo je samo sledilo, vse drugo je bila samo posledica tega terorja. Tudi na rob brezen so slovenske fante pognali slovenski boljševiki – z obilno pomočjo liberalcev in katoliških disidentov, kocbekovcev in krščanskih socialistov. To ni tako zelo težko in zahtevno, to bi lahko vedel tudi akademik dr. Tine Hribar. Razen seveda če ni med svojo boljševiško fazo utrpel take totalitarne poškodovanosti, da pravice do obrambe ne šteje več med človekove pravice in ima »svetost življenja« za tako subtilno reč, da kaj tako vulgarnega kot je obramba ne prenese.

Kolaboracija z boljševizmom

Vse države Srednje in Vzhodne Evrope, ki so prišle pod boljševiški vpliv – ves »ugrabljeni zapad«, kot se je izrazil Kundera – je doživel tako zgodovino, da si od nje še dolgo ne bo opomogel. Med temi deželami ima Slovenija posebno mesto, ker boljševizem k nam ni prišel od zunaj, kot kaka vojna ali ujma, ampak je bil v veliki meri – ne ves in ne v celoti – domač proizvod. Ljudje, ki so bili take narave, da jih je boljševizem mogel osvojiti, so delovali v narodu skraja kot peta kolona, ko pa je od zunaj vnesena vojna ustvarila ugodne pogoje za inštalacijo enobeja, so z njegovimi gesli in pod njegovimi zastavami začeli uresničevati svoj dolgo načrtovani prevratni projekt. Tako se je zgodilo, da se je pri nas več ljudi zapletlo z boljševizmom kot drugod ali, drugače, da je več ljudi z njim kolaboriralo. Moramo rabiti to besedo, ker je boljševizem prava analogija k okupaciji v tradicionalnem pomenu te besede. Tudi pozneje, ko ni mogel več nositi življenja in je bankrotiral in je marsikateri zastor padel, niso mogli pozabiti svoje nekdanje podvrženosti – ki se je, kot se zgodi, kadar podvrženost dobi posebno nevredne oblike, spremenila – v ljubezen! Tu smo sedaj. Spomin na nekdanjo kolaboracijo deluje. Človek je eno v dobrem in slabem.
Države, ki so na prehodu iz nekdanjega komunizma v demokracijo, so vse v bolj ali manj zagatnem stanju. Položaj, kakor ga je za časopis Figaro opisal Albanec Sali Beriša (3. 2. 1992) so seveda ekstremne, v nekem oziru pa velja za ves nekdanji komunistični svet v prehodu: »Če se bomo odločili da se maščujemo, ne bo Albanija nikoli doživela demokracije. Pod komunizmom so bili tisoči odpeljani v ječe, tisoči drugi pa so jih denuncirali, preganjali in sodili. Će bi hotela Albanija kaznovati vse krivce, bi se morala spremeniti v veliko koncentracijsko taborišče.« (Transit 18, str. 96)
Srednja Evropa je drugačna. Že od vsega začetka smo tu izključevali misel na maščevanje. Ne samo zato, ker smo že vnaprej videli njegovo praznost, ampak zato, ker smo, poučeni od svoje kulture, vedeli, da človek, ki se maščuje, radikalno ukinja svojo človeškost. Zato torej, ker hočemo na vsak način ostati ljudje. Toda ali ni tudi pravo tu zato, da smo lahko ljudje? Ali ni tudi neregistrirana krivica takšna reč, da grozi nazadnje ukiniti človeka? Ravno tako kot maščevanje? Če bi nasilje, ki ga je legaliziral totalitarizem, ostalo neregistrirano in če nad njim ne bi bile izrečene tiste človeške besede, s pomočjo katerih ločimo dobro in zlo, kakšno kolosalno pohujšanje bi to bilo! Nauk tega časa bi potem bil: splača se delati krivico, samo dovolj pokvarjen moraš biti, samo dovolj premeten moraš biti, samo dovolj pretkan moraš biti, samo dovolj neobčutljiv moraš biti. To bi bilo pohujšanje, ki bi metalo senco na vso našo prihodnost.
Toda čim bolj postaja jasno, da je zgodovina z boljševiki sklenila delovno pogodbo samo za določen čas; čim bolj jim postaja jasno, da v velikem prostoru, ki se imenuje zgodovina, nimajo več kaj iskati, tem bolj raste v njih upor. Njihova upornost je v tem, da še potem ko nimajo kaj več povedati, še vedno govorijo. Zmotno mislijo, da se bodo rešili s parafrazo nekega znanega stavka, ki se sedaj glasi: Govorim, torej sem. Ni jim mar, da je od te njihove odločitve jezik vedno bolj bolan. Če bo to dovolj dolgo trajalo, bo prišel čas, ko bomo težko še komu kaj sporočili.

Opis slike: Kočevski rog – Katarina Bajuk, Andrej Bajuk, Janez Janša; zadaj Andrej Bručan

Priznanje - pogoj za končanje državljanske vojne

Na misel mi prihaja neki stavek o dialogu, ki ga je napisal kardinal John Henry Newman (University Sermone, IX): »Ko ljudje uvidijo, kaj kateri od njih misli, spoznajo tudi, zvečine, da je spor ali odvečen ali brezupen.«
Newman ima seveda, kot vedno, prav. Toda nas je zgodovina naučila še nekaj drugega. Povedala nam je – in potem to tudi dokazala – da dela čudeže. Tega obvestila je bil deležen Ben Gurion, ki ga je potem klasično formuliral: »Kdor ne verjame v čudeže, ni realist.« V nekem pogovoru z Aleksandrom Kwasniewskim je Giorgio Napolitano, dolgoletni član vodstva italijanske komunistične partije, omenil tudi svoj obisk pri Willyju Brandtu leta 1989: »Pogovarjala sva se sama 9. novembra, le nekaj ur pred padcem berlinskega zidu, pa se ne nama ne komu drugemu v Bonnu niti sanjalo ni, da se bo to zgodilo.« In naš Zorko Simčič je še globoko v komunističnih časih v daljni Argentini napisal pesem Kočevski Rog bo – in je – incredibile dictu – bil.

Oprti na to informiranost in oprti na najbolj globinsko zavest, da smo vsi Slovenci – ki ni samo zavest, ampak oblika obstajanja – moramo biti vztrajni in poiskati besede, da bodo tudi oni na drugi strani mogli narediti korak, ki bo korak k spravi.

Opis slike: Kočevski Rog – France Dejak

Brez priznanja namreč sprava ni mogoča. Ne da je ne bi hoteli, ampak ni mogoča – samo po sebi, v nomosu osnovne konstitucije sveta in človeka. Zato moramo iskati prave besede in upati, tudi če bi to bilo upanje proti upanju.
Ko je maja leta 1998 Charles S. Maier profesor za zgodovino na Harvardu, potoval na kongres, ki so ga organizirali v Capetownu člani južnoafriške Komisije za resnico in spravo, si od koncepta, ki ga je ta komisija sprejela, ni veliko obetal. Ta koncept je bil nekakšen menjalni posel: oprostitev za priznanje. To se pravi: »Komisija za resnico in spravo ponuja prostost v zameno za resnico, kar pomeni, v zameno za pripravljenost storilcev, da brez pridržkov razkrijejo zločine, ki so jih zagrešili iz političnih motivov v boju za ali proti apartheidu.« Ko se je potem profesor vračal s kongresa, je bil prepričan, da je v tem konceptu prava rešitev.


Slovenski partizani, komunisti in nekomunisti, so krivi ali sokrivi v vseh treh točkah, ki jih je poleti 1945 v Londonu izoblikovala komisija za postavitev mednarodnega vojnega sodstva. Te tri točke so: zločin zoper mir, vojni zločini in zločini proti človeštvu. Realizacija teh zločinov v Sloveniji nosi tale imena: boljševiška agresija na slovenski narod leta 1941, boljševiški teror v času državljanske vojne in genocid leta 1945. Nad vsem pa stoji Kočevski Rog. Ta mora vstopiti v slovensko zavest v tem, kar je bil, ne zato, da bi preživeli, ampak zato, da postanemo normalen narod. To je registracija stanja. Kaj so tisti, ki tega stanja niso koncipirali, ampak so ga, zavedno ali nezavedno, uresničevali, pri tem mislili, je za posameznike bistvene važnosti, za objektivni značaj in pomen dogajanja in njegove posledice pa irelevantno. Zato pričakujemo, da bo DZ RS izoblikoval politični in pravni ritual, s katerim bo na jasen in zavezujoč način izrečeno priznanje in na jasen in zavezujoč način izraženo oprostitev in odpuščanje.

Kočevski Rog in slovenska identiteta

Vrnimo se na začetek. Tam smo se čudili – čuditi se, pomislimo takoj, je samo beseda – da Kočevski Rog ni bolj zaposlil slovenske misli. Čim bolj smo se vživljali v njegovo velikost, tem bolj smo se spraševali, kako ljudem uspeva, da ga ne vidijo. Potem pa je naše čudenje polagoma postajalo nekaj drugega; vedno bolj se je spreminjalo najprej v nelagodnost, potem v tesnobo in nazadnje v strah, da ne bi smelo tako biti; da to ni prav, da se to ne bo dobro končalo. Spomnili smo se na starodavne mite o človekovi neposlušnosti. Ali je tako, da smo – s sito in naveličano gesto – odrinili to, kar nas presega, sedaj pa smo se odločili, da ignoriramo tudi to, kar je poleg nas in nas spominja na to, kar nas presega.
Zgodilo se je eno od dvojega: Ali so bili tisti, ki so se zavedali, da Kočevski Rog ne sme dobiti glasu, tako prisebni, tako spretni, tako premeteni, da so ustvarili prostor, ki frekvenc z Roga ni prenašal, ali pa smo bili tisti, ki smo bili za Kočevski Rog odgovorni, premalo zvesti.
V romanu Hip dve nariše pisatelj Isaković srečanje med sinom komunistom in njegovim očetom pravoslavnim duhovnikom. Sin se opravičuje: »Oče, mi smo zgodovina.« Oče odgovori: »Hudobna zgodovina ste.« V Kočevskem Rogu se je hudobna zgodovina dvignila v zenit in povedala zadnjo besedo o sebi.

Povedala jo je na najbolj nepreklicen in zavezujoč način, tako da je pomorila tiste, ki so stali za zgodovino, ki je tudi bila zmotljiva, a je vendar vzdrževala človekov prostor. To je mogla zato, ker ni nastala iz upora, ampak iz poslušnosti Besedi.

Opis slike: France Prebil – Eden od dvanajstisočev

Kočevski Rog je torej poseben kraj, ker sta se tam razkrili in razodeli dve zgodovini, ki se od nekdaj bojujeta za to, katera bo dajala podobo svetu in človeku. Od nekdaj, v našem času pa se je ta boj dvignil tako visoko, da ne vemo, če bi se mogel više. Srečanje na Kočevskem Rogu se je končalo tako, da so tisti, ki so stali za zgodovino po Besedi popadali v jame, tisti pa, ki so stali za zgodovino iz človeka, pa so, potem ko so storili, kar so storili, zasuli jame in odšli, da uresničijo svojo zgodovino. Toda ni minilo mnogo let in so se pokazale neke reči. Izkazalo se je, da življenje ne nosi življenja, da samo ni vredno življenja, da Eliotova formula – birth, copulation and death / rojstvo, kopulacija in smrt – ni za človeka; da človek po Pascalu, presega človeka neskončno; da doseže sebe, v tem, kar je, le tako, posluša Besedo. Globinski scenarij drame na Rogu je bil drugačen od tistega, ki so ga napisali morilci. Tisti, ki so popadali v jame, so se po dnevih umiranja umirili v smrt. Zapustila jih je bolečina in dosegli so slavo zmagovalcev. Vse je bilo natanko tako, kakor je že davno prej napovedal njihov pesnik Balantič: Pri meni noč je in mi sveti.

Theodor Adorno je rekel, da po Auschwitzu ni mogoče pisati pesmi. Globoko razumemo ta stavek, a mislimo, da ni zadnji. Že sedaj vemo, da bi Dante znal napisati veliko pesem o Auschwitzu in o Rogu. O slovenskem Rogu bodo pisali pesmi in skladali oratorije in simfonije, ko bo življenje – neko bolj resnično življenje – senzibiliziralo kulturo za bolečino in Besedo. Tedaj ko bo turistična reklama o severozahodnem prehodu, za katerim se širi neskončni vrt užitkov, zvenela tako prazno, da je ljudje ne bodo hoteli več poslušati. Tedaj se bodo vsi spomnili na Rog in spoznali, da ga razumejo – da jim sveti.
Občutljivi ljudje pa bodo že sedaj, v našem »ubožnem času«, hodili tja. Ne bo jim ostalo neznano, da je s tistimi, ki so, izmučeni in onečaščeni, tam šli skupaj v smrt – skupaj, a je vsak moral prestati svojo – da je nemogoče, da s tistimi ne bi bil Bog. Ko bodo tam stali, bodo začutili, če se bodo le prepustili silnicam prostora, da je v bližini in vse naokrog Bog – tako resnično, kakor je bila resnična nekoč tista smrt. In bodo vedeli predvsem to, da ne smejo pozabiti. Pravi ljudje na Rogu prosijo predvsem za to, da ne bi pozabili.

Opis slike: Upanje