Avtor: Neoznačeni avtor

Prva spominska slovesnost za pomorjeno domobransko vojsko je bila 8. julija 1990 na Kočevskem rogu. Mogoče ne bi smeli reči slovenska domobranska vojska, ker se je na tisti slovesnosti govorilo – kolikor sploh – samo o domobrancih kot o neki dokaj brezoblični in brezimni množici pomorjenih vojakov. Slovesnost je potekala na velikem travnatem, z nizkimi smrečicami zasajenem pobočju Krena, na levi strani ceste, nasproti jame pod Krenom, kakor ji pravimo, na desni. Slovesnosti seje udeležilo trideset tisoč ljudi. Uradno sta tam bili prisotni Cerkev in država, ki sta ju predstavljala nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Preživeli domobranci so sicer vsi bili tam, a tako rekoč zasebno kot vsi ostali. Po naravi stvari je bilo tako, da je ta slovesnost imela en sam pomen: pokop pomorjene domobranske vojske. V naslednjem bomo objavili pisma, kolikor so se ohranila, med predstavniki tistih domobrancev, ki so zaradi mladoletnosti preživeli povojni množični pokol, in nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem. Iz njih se bo nekoliko videlo, kako so priprave potekale in kakšne predstave so o njem imele posamezne skupine glede namena in poteka slovesnosti.
Z naše strani se je vse začelo nekega februarskega večera leta 1990 na teološki fakulteti po predavanju, ki ga je imel poznejši urednik Zaveze o vprašanjih, ki zadevajo spravo. Po predavanju je Anton Drobnič sprožil misel, ki je bila med nami tudi sicer prisotna, da je nujno, da pomorjene javno pokopljemo. Na to pobudo se je odzval dr. Janez Gril in nas obvestil, da v Cerkvi že tečejo pogovori o tej temi. Predlagal je, da se tisti, ki se za to čutimo posebej zadolženi, sestanemo z gospodom nadškofom. Dr. Gril je tudi obljubil, da bo sestanek organiziral.
Z gospodom nadškofom smo se potem sestali štirikrat ali petkrat. Naša zamisel, ki smo jo vedno ponavljali, je bila preprosta: prosili smo nadškofa, da bi bral mašo zadušnico, po njej pa bi ob sami jami opravil še pogrebni obred. Samo to in nič drugega. Samo pokop. Še danes, ko po osemnajstih letih gledamo nazaj, se nam zdi dobro, da smo imeli tako preprosto in čisto predstavo o tem, kaj je treba narediti. Kot smo že na prvem sestanku videli, so na nadškofa glede načina slovesnosti pritiskali z raznih strani, zato smo bili zanj skraja še ena dodatna motnja. Hotel je vedeti, kdo sploh smo. Povedali smo mu, da smo tudi mi bili domobranci in da imamo do pokojnih obveznosti, ki se jim nočemo in ne moremo odpovedati. Potem je pozorno poslušal naše zamisli in predloge. Toda iz ozadja so nanj delovale sile, ki so na slovesnosti hotele imeti tudi državo. Bile so zelo vztrajne in se jim ni mogel upirati. Popustil je najbrž tudi zato, ker je imel občutek, da bo s prisotnostjo države doseženo neko ravnotežje, ki bo koristno za nadaljno pot do sprave. Tako se je končno ustalil naslednji program: maša zadušnica, Kučanov govor, kulturni program in pogrebni obred.
Ko danes gledamo nazaj na to slovesnost, moramo seveda priznati, da je bila prisotnost države dobra stvar zato, ker je za to množično slovesnost v celoti poskrbela država. (Kakšni ljudje so se tam zbrali, pa kaže okoliščina, ki so jo presenečeni ugotovili tisti, ki so naslednji dan čistili prostor: trideset tisoč ljudi je pustilo toliko smeti, da so jih spravili v karton kokakole.) Toda ta korist komaj odtehta – ali pa sploh ne – možnost, ki so jo na ta način dobile retrogradne sile, ki so potem lahko govorile o »spravni« slovesnosti v Rogu. Nič takega se na Rogu tega dne ni zgodilo. V tem je bilo nekaj simbolnega. Tako kot je bila ta začetna slovesnost nekaj, kar si je samo v sebi nasprotovalo, tako je potem celotna tranzicija dobila značaj sebi si nasprotujočega in protislovnega gibanja – do danes.
To velja tudi za literarne ustvarjalce, ki so tam brali iz svojih del. Ljudje jim niso posvečali tiste pozornosti, kot se je pričakovalo. Čutili so, da spričo vsega, kar se je tam dogajalo, ne spadajo zraven. Zdi pa se tudi, da se sami niso potrudili. To se je pokazalo tudi pozneje, ko domala nobeden od teh pomembnih ljudi, lavreatov in akademikov, ni nikoli tvegal dobre besede za te, tako žaljivo pokončane slovenske vojake. Ni bilo nobenega epa, nobenega romana, nobene velike slikarije, nobene črne maše, nobenega oratorija, nobene simfonije. Molk, kakor vseskozi prej.
O tej slovesnosti bodo verjetno še veliko pisali. A sedaj preberite ta pisma. Tista slovesnost pa je pokazala, kakšni smo: na eni strani tolika smrt, na drugi strani pa toliko računov!

Ljubljana, 26. maja, 1990

Gospod nadškof in metropolit,
Spodaj podpisana skupina slovenskih katoličanov se obrača na Vas v zadevi, ki že nekaj desetletij, posebej pa v tem našem času težko lega na vest in zavest mnogih Slovencev kot breme neizpolnjene dolžnosti, pa tudi kot bolečina neizkazane ljubezni in očitek pozabljenih norm človeške kulture in civilizacije.
Gre za stvar, ki tudi Vam ne more biti neznana. Po jamah in breznih naše dežele ležijo kosti tisočev slovenskih ljudi, ki so bili v uniformah Slovenske narodne vojske izročeni svojim komunističnim nasprotnikom in iz velike večine okrutno mučeni in na množičnih moriščih pobiti. Potem jih je zagrnil javni molk. Šele zadnja leta je mogoče tudi o njih kaj reči, hkrati pa postaja vedno bolj neznosna misel, da ležijo tam, nepokopani po običajih svojega naroda in po obredih vere, ki so jo izpovedovali in zanjo tudi umrli. Ker se podpisani čutimo posebej odgovorni za njihov spomin, se sedaj obračamo na Vas. Prosimo Vas pravzaprav samo za eno stvar: želimo, da ob eni poglavitnih jam na Rogu berete zanje slovesno pogrebno črno mašo in blagoslovite kraj, kjer sedaj ležijo in čakajo na svojo slavo. Želimo torej, da jih pokopljete ali, kakor bi tudi lahko rekli, zanje naročamo pogrebno mašo. Samo to torej želimo: nobenih govorov, nobenih izjav, nobenih resolucij, samo črna maša in žalno petje. Povabili bomo tudi njihove svojce in druge, če hoče kdo počastiti njihov spomin in moliti zanje. To je vse.
Ni nam treba posebej praviti, da to ne bo spravna prireditev in celo ne spravna maša. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo, na dolgi poti k spravi. Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno dejanje in je vsa v območju polisa. Sprava je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek; pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu in je bistveno odvisna od etične in strokovne izostrenosti komunikativnega polja. Za spravo lahko rečemo, da je proizvod nove zgodovine in je treba nanjo potrpežljivo čakati. O tem govorimo zato, ker ne bi radi, da se mešata dve tako različni stvari, kot sta pogreb in sprava.
Tista sprava, ki je potrebna, da je kdo upravičen iti k pogrebni maši, se je v nas že zdavnaj zgodila. Že zdavnaj je bilo vsem vse odpuščeno, že dolgo ni v naših ljudeh nobene maščevalnosti. V veliki večini je pravzaprav nikoli ni bilo. Svet okoli nas se zdi, da tega ne razume, ker je drugačen; zmotno misli, da njegova logika vlada povsod. Po naši misli pa je tako: če je kdo, ki te zadnje sprave, ki je sprava pred Bogom, v sebi ni dosegel, ne bo upravičen stal med pogrebci na Rogu.
Pogreb torej lahko opravimo takoj, na spravo v slovenskem narodu pa bo treba počakati. Če bi sedaj izsilili kaka javna spravna dejanja, bi samo prehitevali razvoj in prekrivali nekaj, kar v sebi še ni zrelo. Lahko pa začnemo spravni dialog, tako da določimo protagoniste spora in ugotovimo status quaestionis. Iz tega morda sledi, da sprava, tako pojmovana, ni stvar Cerkve kot delivke zakramentov in posredovalke milosti. Seveda pa je sprava tudi stvar Cerkve kot poglavitnega konstituenta kulture.
Ob tej priliki bi radi izrazili tudi neko začudenje. Imamo namreč občutek, da je cerkveno vodstvo ob našem predlogu za pokop v zadregi. Mi smo med tem nemalo začudeni, in sicer iz dveh razlogov. Prvič mislimo, da bi tako zaradi svojega življenja kakor zaradi načina svoje smrti ti ljudje zaslužili posebno mesto v spominu slovenske in vesoljne Cerkve. Nobenega dvoma ni, čeprav je ta misel daleč od zavesti sodobnega časa, da so se ti fantje in možje zbrali, kjer so se zbrali, ne samo zaradi obrambe svojega življenja in življenja svojih prijateljev, temveč tudi zato, ker so vedeli, da gre za stvar krščanske kulture. Tako jim je bilo tudi rečeno. In v tej dvojni službi so strašnega, v njegovi zadnji resnici še ne doumljenega leta petinštiridesetega »darovali svojo zadnjo žrtev«, da ponovimo besede, ki jih je 3. julija 1955 v Lemontu izrekel njihov škof dr. Gregorij Rožman. Druga stvar, ki je ne razumemo čisto dobro, pa je odsotnost spoznanja, da ti možje in fantje, kakor so živeli in kakor so umrli, predstavljajo mogočen vir duhovnih energij, na katere žejno čaka kulturni in duhovni in krščanski humus naroda. Zatorej s presenečenjem gledamo in ne najdemo prave razlage, ko pogosto vidimo, da se jih tudi sodobna krščanska zavest raje sramuje, kot pa da bi videla v njih izhodišče narodove obnove.
Ob našem osnovnem namenu, da Vas prosimo za pogrebno mašo na Rogu, smo nanizali še nekaj misli, za katere menimo, da niso brez zveze z našo željo. Čeprav smo z vsem mislili zelo resno, se vendar zavedamo, da je Vaš razgled večji kot naš. Čeprav smo tako zelo prepričani v legitimnost svojega zavzemanja, da ne vidimo, kaj bi mu lahko razumno nasprotovalo, Vas nočemo tirati v odločitev, ki ne bi bila čisto Vaša. Toda slej ko prej ostaja: kakor vsak človek imajo tudi oni pravico do svojega pogreba. To je nekaj tako temeljno človeškega, da pred njim umolkne vse drugo.
Z željo in molitvijo, da bi Vam tudi v tem bila dana vsa božja pomoč, ostajamo Vaši vdani:
Tine Velikonja
Janko Maček
Janko Tavčar
Tone Drobnič
Tone Masnik
Jože Grdadolnik
Marijan Lavrič
Jože Perhavec
Pavle Kogej
Marijan Munda
Justin Stanovnik

Ljubljana, 12. junija 1990

Gospod nadškof in metropolit,
V zvezi z nasvetom, ki ste nam ga dali med našim obiskom 9. junija, naj pismeno ponovimo svoje poglede na spominske svečanosti na Rogu, menimo, da bi naslednje besedilo v kratkem povzelo naše misli.
Prvič bi po naši misli to moral biti krščanski pokop Slovenskih domobrancev, ki so bili pobiti v množičnih morijah po vojni. Žalna maša, za katero smo Vas prosili, bi morala biti opravljena v ta namen: v vseh oznanilih pa tudi v obrednih delih, ki to omogočajo – prošnje, homilija – bi to moralo biti izrecno povedano. Samo po sebi se razume, da bi morali moliti tudi za vse druge žrtve državljanske vojne, zlasti za tiste, ki nepokopani ležijo po slovenski zemlji. To je torej poglavitna reč, ki Vam jo sporočamo: če Slovenski domobranci ob tej priliki ne bodo pokopani kot Slovenski domobranci, bo zamujena edinstvena priložnost, da legitimno stopijo v slovensko zavest. Šele s tem dejanjem se bo lahko začela naporna pot do sprave. Če namreč ne bomo pripravljeni v celoti sprejeti in misliti naš slovenski holokavst, nikoli ne bomo stopili v polje avtentične narodove zavesti. Brez cerkvenega pogreba bodo domobranska grobišča ostala mutasta in jim ne bomo dovolili, da spregovorijo slovenski duhovni, politični in krščanski kulturi.
Drugič pa mislimo, da bi ob teh priložnostih morali pustiti mrtve samo svojcem in njihovi žalosti.
V prostor, ki se bo 8. julija vzpostavil na Rogu, bo legitimno vstopila samo žalost pogrebcev in večne besede krščanskih obredov. Vse druge prvine bi bilo prav odložiti za druge čase. Če tudi Vi tako mislite, nam boste ustregli, če boste v pogovorih v naslednjih dneh poskušali uveljaviti to misel.
Kakor doslej tudi to pot ponavljamo, da so to naše misli in da so Vaše lahko drugačne, ker se z odgovornega in nelahkega mesta, na katerem ste, odpirajo drugačne perspektive in vidijo drugačne zahteve. Zato vedite, da je daleč od nas misel, da bi Vas obremenjevali. A nekatere stvari smo premislili in menimo, da je zlasti prva tako naravna in bistvena, da bi jo bilo zelo težko in tvegano obiti.
Bodite lepo pozdravljeni!
Pavel Kogej
Tine Velikonja
Justin Stanovnik

22. junija 1990

Dragi gospod profesor,
najlepša hvala za Vaše pismo z dne 12. junija 1990. Medtem ste zvedeli, kako se razvijajo pogovori o žalni slovesnosti v Rogu. S svoje strani vzrajam na tem, da je v Rogu pogrebna maša za pobite domobrance in simbolični pogreb domobrancev in hkrati molitev za vse žrtve med vojno in po vojni. Z raznih strani dobivam pisma in telefone s predlogi, ki si med seboj nasprotujejo. Dogovor s Predsedstvom še ni dokončen. V ponedeljek, 25. junija, bo pogovor z zastopniki borcev, ki so ga želeli. Dr. Janez Gril Vas bo o vsem sproti obveščal. Bog daj, da bi našli pravi način slovesnosti v Kočevskem Rogu.
Vedno sem pripravljen z Vaše strani sprejeti nove pobude in predloge in jih upoštevati pri odločitvi, za katero moram končno sam prevzeti odgovornost.
Prisrčne pozdrave Vam in Vašim prijateljem
+Alojzij Šuštar

Ljubljana, 2. julija 1990

Gospod nadškof in metropolit,
najlepše se Vam zahvaljujemo za Vaš odgovor z dne 22. junija na naše pismo z dne 12. junija. Posebej nas veseli Vaša pripravljenost sprejeti nove pobude in predloge v zvezi s slovesnostjo na Kočevskem Rogu. Vse, se zdi, teče po nekem redu, ki se je končno izoblikoval ob takih in drugačnih stranskih sunkih. Glede ene reči pa vseeno še mislimo, da Vam moramo sporočiti svoje mnenje in bi radi, da bi jo imeli za bistveno. Sami mislimo in pogovori z drugimi nas v tem v celoti podpirajo, da se mora blagoslovitev groba dogoditi prav ob jami sami. Morda nam ni treba poudarjati simbolne vrednosti dejanja v taki obliki. Mislimo, da bi se morali eventualni pomisleki umakniti tej obliki pogreba, saj bo po vsem videzu le tako ustreženo pričakovanju ljudi. Poleg tega bi bilo mogoče Vašo pot od oltarja do jame vključiti v celotni ritual, saj bi bilo petje množice, skozi katero bi peljala Vaša pot, lep in pomemben uvod v blagoslovitev groba. Ljudje bi bili dejavno vključeni v dramo in potem v višini poslušali posvetilne besede.
Že naprej se zahvaljujemo za vašo naklonjenost naši sugestiji in Vas, želeč Vam vse najboljše, lepo pozdravljamo.

10. julija 1990

Dragi gospod profesor,
zahvaljujem se Vam za Vaše pismo z dne 2. julija 1990, ki ste ga podpisali Vi in še dva člana skupine, z željo, da bi bila pogrebna slovesnost neposredno pri jami.
Kot ste sami ugotovili, tej Vaši želji nisem mogel ugoditi, ko sem sam v četrtek pregledal ves kraj in se potem pogovarjal z različnimi ljudmi, predvsem zaradi tehničnih možnosti. Mislim, da je bil simbolični pogreb pri oltarju, ko so ga vsi lahko neposredno spremljali, še močnejše doživetje, kakor če bi bilo vse to na odmaknjenem kraju. Takoj po kulturnem programu pa sem šel k jami in tam še enkrat blagoslovil ta kraj in molil in to je snemala tudi TV.
Vesel sem, da se je po precejšnjih težavah in ovirah ter nevarnostih posrečilo uresničiti našo skupno željo, čeprav se zavedam, da nismo mogli izpolniti želja vseh in da bo še marsikaj ostalo kot velika naloga za prihodnost.
Vam in Vašim neposrednim sodelavcem v Vaši skupini se za Vaše prizadevanje iskreno zahvaljujem, saj ste bili predvsem Vi, ki ste podpirali to misel in si prizadevali za njeno uresničitev. Ko je bilo mogoče pripraviti tudi druge za sodelovanje, je bil to po mojem mnenju zares zgodovinski dan. Bog daj, da bi tudi to pšenično zrno obrodilo bogate sadove.
Veliko božjega blagoslova Vam in Vaši skupini in prisrčne pozdrave
+Alojzij Šuštar

Gospod nadškof in metropolit,
Zahvaljujemo se Vam za Vaše pismo z dne 10. julija, v katerem nas seznanjate z razlogi, zakaj niste mogli opraviti pogrebne slovesnosti neposredno pri jami.
Sedaj ko je slovesnost za nami, bi se Vam radi za vse zahvalili za vso skrb in za ves trud, ki ste ga pri tem imeli. Prepričani smo, da ste dobili za opravljene svečanosti na Rogu zahvalo in priznanje iz raznih strani. Tudi mi bi se Vam radi za vse zahvalili: za mašo, za pogreb, pa tudi za trud in za pota, ki jih ni bilo malo.
Vse je bilo mogoče tudi zaradi veljave, ki jo ima Vaša beseda. Radi bi mislili, da je nad vsem bila tudi božja pomoč. Sodeč po glasovih, ki prihajajo od ljudi, ki so bili na Rogu ali pa sledili svečanostim po televiziji, je bil 8. julij velik dan: zgodovinski dan, kot pravite Vi. Zapolnilo se je nekaj, kar je zevalo kot velika praznina. Ne tajimo, da se naša gledanja ne skladajo povsem. A v tem ni nič usodnega, saj različnost izhaja iz različnega položaja, ki ga imamo v življenju.
Morda bi morali nekaj narediti, da ta dan ne gre prehitro v pozabo v tem hitrem svetu.
Justin Stanovnik
(Nismo povsem prepričani, daje to pismo sploh bilo odposlano.)