Avtor: Vida Cvelbar

Spomladi leta 2003 sva bila z možem v družbi, kamor je bil povabljen tudi takratni novomeški kanonik Martin Erklavec. V pogovoru nam je gospod Erklavec dejal: »Mene, sedemletnega otroka, in leto starejšega brata je ugrabila OZNA in naju za celih šest let ločila od najinih staršev.«
Dogodek meje zelo pretresel, ker česa takega doslej še nisem slišala. Takoj sem mu dejala naj ta dogodek opiše in nekje objavi. On pa je odvrnil, da je to že opisal in poslal na neko uredništvo, vendar še ni bilo objavljeno.
Kasneje sem se še večkrat spomnila na to pripoved in vsakokrat želela izvedeti kaj več o tem. Rada bi še srečala gospoda Erklavca, da bi ga natančneje povprašala o »ugrabitvi«, saj kot mati treh otrok tega enostavno nisem mogla razumeti, pa tudi ne pozabiti. Žal je gospod Martin leta 2004 nenadoma umrl. Mislila sem že, da bo s tem vse pozabljeno, ne da bi bilo kaj napisanega za širšo javnost. In priznati moram, da mi je za to bilo žal.
Po srečanju s sorodniki, ki so nas takrat povabili, sem izvedela, da živi v Novem mestu Martinov brat France, ki je prav tako kanonik na kapitlju. Povezali so se z njim in mi kmalu poslali obsežen Francetov zapis dogodkov v družini Erklavčevih in v njegovem življenju. Zapisu je dal naslov: »Božji klic zori v preizkušnjah ali Duhovnikov križev pot«. Temu zapisu je bil priložen tudi »življenjepis« njegovega brata Martina. Verjetno je to zapis, ki ga je gospod Martin sam omenjal ob našem srečanju, ker se povsem ujema z njegovimi takratnimi izjavami. Ujema pa se tudi z opisom, ki mi ga je poslal njegov brat France. Razlika je le v tem, da je bil France nekaj let starejši od Martina in več doma, zato je natančneje opisal te in še druge dogodke pred »ugrabitvijo«, ki so bili povod za vse, kar je sledilo. Na primer velik povojni politični pritisk na kmete, nenormalno visoke davčne obveznosti in obvezne oddaje. Vse to je spravljalo mnoge kmete v revščino in obup. Prav zaradi tega me je Francetov zapis še spodbudil k pisanju, saj sem bila kmečki otrok in sem v tem delu pisanja osvežila spomine na tiste, za kmete zelo težke čase. Sklenila sem, da naj bo tudi to obdobje nekje opisano. Na osnovi svojih takratnih opažanj in kasnejših ugotovitev menim, da je bilo podobnih dogodkov v zvezi z obvezno oddajo in davki veliko. Le po intenzivnosti zahtev in pritiskov so se razlikovali, saj so jih v veliki meri krojili lokalni funkcionarji. Zato v nadaljevanju navajam medvojne in povojne dogodke, tako kot sta jih opisala brata Martin in France Erklavec.

Družina Erklavec je živela v Daljni vasi 23, ki so jo po drugi svetovni vojni preimenovali v Lavrico št. 10 in kasneje še v Dolenjsko cesto št. 262. Kraj spada v župnijo Rudnik in sedaj v občino Ljubljana ter leži ob stari cesti Ljubljana–Novo mesto.
V družini je bilo dvanajst otrok. Sedem jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu, ostali preživeli otroci pa so se po starostnem vrstnem redu imenovali: Jože, rojen 1931. leta, France (1932), Janez (1940), Martin (ali Tine, 1941) in najmlajša Marija (Micka, 1949). Starša sta bila zelo verna in vsakodnevni rožni venec je bil nekaj samoumevnega ter prav tako molitev ob jedi, kljub obilnemu delu na kmetiji. Kmetija je obsegala le sedem hektarjev zemlje, zato se je družina preživljala predvsem s prodajo mleka v Ljubljani. Mleko je mati vozila s triciklom, pozimi pa s sanmi na konjsko vprego ali celo brez nje (samotež). Do Ljubljane je bilo deset kilometrov, zato je odhajala na delo že zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, ob svetilki na karbid. Doma je oče poskrbel za živino, zajtrk in otroke, predno so šli v šolo. Čez dan je oče opravljal razna hišna popravila, različna ročna dela in dela na njivah. Pri teh delih je bil zelo spreten. Kruh so morali kupovati, ker zaradi močvirnate zemlje ob dolenjski progi žitarice na njivi niso uspevale. Zato pa je bilo pri hiši veliko košnje, pridelovali so še krompir, koruzo in zelje, ki so ga tudi prodajali v Ljubljani.
Starši so otroke že zelo zgodaj navajali k delu. Mati je bila pri vzgoji otrok veliko bolj stroga kot oče, ki je bil popustljiv in redkobeseden, skromen, a izredno delaven in praktičen. Otroci lačni niso bili, uživali pa so preprosto kmečko hrano, saj je mati raje delala na polju kot gospodinjila.
Poleti leta 1942 so Italijani odpeljali očeta v taborišče na Rab. Tako je ostala mati sama s štirimi majhnimi otroki in kmetijo. V taborišču je bila strašna lakota. Očetu je uspelo preživeti le, ker je menjeval cigarete za kruh in ker mu je mati vsak mesec pošiljala 15 kilogramov težak paket prepečenega belega kruha, v katerega je dajala med, olje in mast. Po amnestiji, to je leta 1943, seje oče vrnil domov ves sestradan in izčrpan, a hvala Bogu, vsaj živ. Otroci ga niso prepoznali, dokler ni spregovoril. Mislili so, da je prišel berač.
Po kapitulaciji Italije so neke noči partizani obkolili Erklavčevo hišo. Mati jih je zaslišala, ko so domačina spraševali, kako je očetu ime. Zaslutila je, da ga bodo aretirali, zato je očeta takoj zbudila in ga skrila v neko luknjo na podstrešju hiše. Trkali so in klicali očeta po imenu. Mati je končno odprla in vstopila sta dva neznana partizana. Oblečena sta bila v angleško »uniformo« s puško v rokah in čez roko obešeno čelado ter z bombami za pasom. Vprašala sta, kje je oče. Mati je odgovorila, da je šel z doma, pa ne ve kam. Preiskala sta hišo in podstrešje, a ga nista našla. Potem sta zagrozila, da bosta še enkrat preiskala hišo, in če ga najdeta, ga bosta vpričo vseh ustrelila. Dvakrat sta vse preiskala, a ga nista našla, mati pa ga tudi ni izdala. Po tem dogodku se oče do konca vojne ni več upal stopiti iz hiše. Ves čas je bil skrit na podstrešju.

Opis slike: Rojstni dom s kapelico na Lavrici

V tem času se je tudi izvedelo, da so ponoči odpeljali iz vasi vso Dežmanovo družino: očeta, mater in sina; bili so lastniki trgovine.
Partizani so neke noči po lestvi vdrli tudi v bližnje župnišče na Rudniku. Iz »dimne kamre« so izvlekli osemnajstletnega fanta, po imenu Jožeta Golija. Bil je dober in neoporečen fant, ki je župniku pogosto pomagal pri delu. Kasneje so ugotovili, da so ga s polomljenimi kostmi zakopali v gozdu pri Molniku. Župnik Karel Zajc se je po tem dogodku takoj odselil v Ljubljano. Tudi po vojni je zbežal iz Slovenije v Argentino.
Po končani vojni je bila uvedena obvezna oddaja živil in živine ter velik pritisk oblastnikov za vstop kmetov v zadrugo. Kdor se je upiral, je bil lahko zaprt ali pa je doživljal drugačne pritiske. Nekateri kmetje so zaradi teh pritiskov tudi psihično zboleli ali pa celo delali samomore. Izgovarjali so se na vse načine in tako tudi na Erklavčevega očeta: »Ko bo šel on v zadrugo, pa bomo šli še mi« Zato je bil strašen pritisk na Erklavčevega očeta. Nosilci tega pritiska so imeli politična navodila, ki so narekovala kraju socialistični utrip. Posebej aktiven je bil krojač Franc Vodenik, ki je imel glavno vlogo v kraju. Čeprav je bil invalid, se je rad prevažal s kolesom. Zavzeto je propagiral zadružništvo bodisi sam ali s pomočjo »funkcionarjev« iz Ljubljane ali pa celo milice. Po sedem odločb o obvezni oddaji živine je bilo izdanih Erklavčevim v enem letu. Hlev je bil že skoraj prazen, a nikogar ni zanimalo, kaj naj jedo otroci. Potrebno je bilo oddati zahtevano količino vseh živil in mesa ne glede na okoliščine. Tako je bilo tudi po božiču leta 1947, ko so hoteli Erklavčevi zaklati dva prašiča, a je zopet pripeljal tovornjak in odpeljali so jim oba pitana prašiča in še največjo kravo. Pri oddaji živine je oče dobival neke bone, ki jih je skrbno hranil, čeprav jih je veliko kmetov zavrglo. V povračilo niso verjeli. Nekaj let kasneje je šel oče zamenjat te bone, za katere naj bi dobil usnje. Ko je pokazal vse bone, mu je prodajalec dejal: »Ste vi šef čevljarske zadruge?« »Zakaj to sprašujete?« je rekel oče. »Ker imate toliko bonov.« »Sem kmet. Večkrat so mi izpraznili štalo«, je odgovoril oče. Potem sta naložila poln voz raznega usnja in oče je sam izdeloval čevlje za otroke.
Vse to dogajanje za nekatere še ni bilo dovolj. Ker so med vojno očeta toliko zalezovali, da bi ga likvidirali, se je zaobljubil, da bo postavil kapelico, če preživi. Leta 1947 je zabetoniral spodnjo in zgornjo ploščo z vmesnimi nosilnimi stebri, a »nekdo« mu je ponoči spodbil vmesni steber, da se je kapelica zrušila. Ponovno se je lotil dela in kapelico dokončal. Vanjo je namestil kip srca Jezusovega. Kmalu je »nekdo« kipu odbil glavo, razmetal in razbil vse vaze. Oče je napeljal v kapelico še električno luč, a jo je ponoči spet »nekdo« odtrgal. Večkrat je bilo razmetano tudi cvetje. Ker je bilo nabožne kipe tedaj težko dobiti, je mati v kapelico namestila sliko brezjanske Marije Pomagaj. Potem je bil mir. Čez kakih deset let je Erklavčev Jože vodil izkopavanja pri Vodni skupnosti za melioracijska dela na Barju. V nekem sproščenem pogovoru se mu je njegov delavec, daljni sosed Kubot razkril, da je on tisti, ki jim je delal škodo na kapelici.
Leta 1948 sta se starejši brat Jože, ki je bil star 17 let, in osemletni brat Janez ob mraku z vozom vračala z njive, kjer sta orala. Na Lavrici pred Krajevnim uradom ju je ustavil vedno zagnani »funkcionar« in poklical Jožeta v pisarno. Janez ga je na vozu čakal do desetih zvečer, a ga ni bilo nazaj, zato se je, čeprav komaj osemletni, sam odpeljal domov. Jožeta pa je »funkcionar« odpeljal na svoj dom, ga zaprl v sobo, ga zasliševal in mu grozil. Soseda, Cimermanova mati, je kasneje povedala, da je tedaj spraševal njenega moža, kaj naj naredi z Jožefom, ali naj ga ustreli ali izpusti. Seveda mu je sosed odločno odsvetoval, da ga ustreli. Jožetova mati je šla ponoči k
»funkcionarju« s prošnjo, da ga izpusti. Ta je odgovoril: »Naredil bom, kakor bodo odločili na Hrenovi (OZNI).« Zgodaj zjutraj je šla mati v Ljubljano na Hrenovo in prosila, da Jožeta izpustijo. Dokler ni dobila zagotovila, da ga bodo izpustili, ni hotela iti domov.
V tistih letih so organizirali delovne brigade za sekanje lesa na Mokrcu in v kočevskih gozdovih. Tako so prišli tudi k Erklavčevim, vzeli konja z vozom (parizerjem) ter odpeljali v neznano, seveda brez nadomestila.
Zopet nekega dne, ob deseti uri zvečer, je prišel zagnani »funkcionar« z miličnikom po Jožeta, da mora v delovno brigado na Kočevsko. Jože je že ležal v postelji, in ker je bil on edina delovna sila pri hiši, ga mati ni pustila v brigado. Pustila ga pa ni tudi zato, ker je bilo življenje v brigadi po splošnem mnenju preveč razpuščeno. »Funkcionar« in miličnik sta vlekla Jožeta iz postelje, ta pa se je upiral. Vmes se je vmešala še mati in prišlo je do prerivanja, kričanja in lovljenja po hiši, da je mlajši brat France kljub pozni večerni uri zbežal ven ter se zaprl v klet. Čez nekaj časa je »funkcionar« dejal, da gre po tovornjak, ker bodo vse odpeljali pobit, in odšel. Miličnika je pustil na straži. Ker ga do enih ponoči ni bilo nazaj, je tudi miličnik popustil in odšel. Ves ta čas je mladoletni France prestrašen čepel v kleti in poslušal vpitje. Še danes ve, kakšne peklenske občutke je doživljal v tisti noči.
Poleg tega so Erklavčevim pošiljali odločbe za plačilo visokih davkov. Prvi obrok je mati nekako poplačala, a čez teden dni je dobila novo odločbo za enak znesek 6.000 din. Sposodila si je denar pri sosedi in poravnala še drugi obrok. A kaj, ko je čez štirinajst dni, ko sosedi še niti ni vrnila denarja, prispela nova odločba, zopet za 6.000 din, tokrat napisana kar na »škrnicelj papirju«.
Potem se je materi vse uprlo. Dejala je: »Saj nas bodo popolnoma izropali! Saj ni nobene pravice in poštenja več!« Od tedaj ni hotela dajati ne mleka v zbiralnico, ne živine, ne pridelkov, kar je sodilo pod obvezno oddajo. Tudi davkov ni več plačevala. Ob nekem prisilnem odvzemu krompirja so ji grozili, da bodo objavili v časopisu, kako se upira državi. Ona pa je dejala: »Kar dajte, ampak si ne upate, da ne bi še drugi tako delali.« Uprla se je tudi na ta način, da otrok ni več pustila v šolo. Čez kakšen mesec se je oglasila delavka socialne službe, kmalu za tem še krajevni funkcionar Miha Martinc in socialna delavka. Hotela sta odpeljati Janeza in Martina, a so ju domači iztrgali iz njunih rok.
Zaradi vsega tega sta bila oče in mati pogosto aretirana. Zaprta sta bila po dva ali tri mesece. Nekajkrat se je zgodilo, da so iz zapora izpustili očeta, medtem ko je prišel on domov, so pa že odpeljali mater. Da bi ju pred okoličani povsem razvrednotili, so vsakega dali za nekaj mesecev tudi v »norišnico« na Studenec. Tam so ju skušali prevzgojiti, a jim to ni uspelo. Po eni taki očetovi aretaciji se je France odločil, da ugotovi, kje je zaprt. Iskal ga je po vseh možnih zaporih: na Šubičevi, Prešernovi in Miklošičevi ulici. Ob prihodu ga je miličnik vprašal: »Kaj bi rad?« »Iščem očeta Jožeta Erklavca«, je odvrnil in vprašal: »Je pri vas?« Slednji pa je odgovoril: »Izgini mulec, da ne dobiš brce v rit!« Fant je še dejal: »Svojega očeta menda imam pravico iskati!«
Celo takrat, ko je šla mati sama peš na Brezje, so jo aretirali in za en mesec zaprli, ker ni imela legitimacije. Mati je bila večkrat po ves dan zaradi zaslišanj zadržana na OZNI v Hrenovi ulici.
V šolskem letu ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ je France obiskoval šolo v Baragovem semenišču v Ljubljani. Jeseni 1945 pa se je tako kot večina zavodskih dijakov vpisal na Državno klasično gimnazijo. Ker so imela njihova spričevala štampiljko Škofijska klasična gimnazija, so bili vsi ti dijaki »zaznamovani«. Slišati je bilo: »Pazite, da ti dijaki ne bodo šli v lemenat!« Čutiti je bilo vedno večje zaostrovanje politične oblasti. Leta 1947 je bilo ukinjeno tudi poučevanje verouka v šoli, čeprav je bil obisk prostovoljen.
Zaradi velikega domotožja se je France vozil od doma v klasično gimnazijo s kolesom ali vlakom. Ker mu je oče »zložil« staro kolo, ki ni imelo tablice, so mu ga miličniki na poti v šolo zaplenili. Potem je hodil ali peš in s tramvajem ali z vlakom. Mati mu je svetovala, naj se vpiše kam na Hrvaško, da bo imel mir, a zaradi že omenjenega domotožja tega ni hotel. Postajal pa je vedno bolj borben, če je šlo za njegove pravice.
Po opravljeni mali maturi se je France vpisal v peti razred klasične gimnazije. Že med počitnicami je zvedel od profesorja Prebila, da ga bo poklical ravnatelj z namenom, da ga odslovi s klasične gimnazije. In res je dobil sporočilo ravnatelja Meliharja, naj se oglasi pri njem. Ob obisku ga je hotel prepričati, naj se prepiše na učiteljišče. Ker je France učiteljišče odločno zavrnil, mu je ravnatelj prepovedal vpis v peti razred klasične gimnazije. Na spričevalo pa mu je napisal: »Ravnateljstvo ne nasprotuje prestopu na drugo gimnazijo. Ljubljana, 8. septembra 1948.«
Nato se je France vpisal v peti razred II. realne gimnazije pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Med letom so morali dijaki na listke napisati, kaj bo kdo študiral, in te listke oddati. France je napisal: »teologija«. Razredničarka Detela je njegov listek pokazala profesorju Ladislavu Lampiču, ki je bil tudi duhovnik in je poučeval mineralogijo. Med odmorom je profesor Lampič Francetu naskrivaj povedal, da tega ne bi smel napisati in da je on popravil v »filozofijo«.
Doma se je politični pritisk še stopnjeval in zato je moral France na materino zahtevo in proti svoji volji v začetku šeste gimnazije pustiti šolanje. Doma je ostal tri leta in kmetoval. Vsako jutro je ministriral v bližnji župnijski cerkvi, kamor je tudi mati zahajala vsak dan, odkar ni več vozila mleka in poljščin na ljubljanski trg.
V septembru 1949 je mlajši brat Martin, ki so ga domači imenovali Tine, sam doma kuhal kosilo, čeprav je komaj končal prvi razred osnovne šole. Staršev in bratov takrat ni bilo doma. Zaradi dogodka, ki se mu je zgodil ta dan, si je za vse življenje zapomnil, da je takrat kuhal juho iz svinjskih kož. Zopet je prišel »funkcionar« z miličnikom. Sprva sta bila z njim prijazna. »Fantek, kaj delaš?« »Kuham,« je odgovoril Martin. »Si pa priden!« Potem sta ga zgrabila in odpeljala v Langusov dom, v Kamno Gorico na Gorenjskem.
Mati je vsa obupana poizvedovala za otrokom, a ni mogla izvedeti, kje živi.
Po desetih dneh je bil leto dni starejši brat Janez slučajno spet sam doma. Opazil je, da gresta proti njihovemu domu »funkcionar« in miličnik. Zbal se je in se skril za butare drv za kozolcem, da ne bi še njega odpeljala. A bil je prepozen. Sosed ga je opazil in nanj miličniku pokazal z roko. Miličnik ga je izvlekel izza butar in odpeljala sta ga s seboj, prav tako v Kamno Gorico.
Obupana mati je sedaj še bolj intenzivno poizvedovala za svojima otrokoma, a ji nekaj mesecev nihče ni povedal, kje sta. Ko je končno izvedela, kje živita, ju je šla neke nedelje obiskat in takoj ju je odpeljala kar domov. Nekaj časa sta bila doma, a že po mesecu dni je pozno zvečer prišel miličnik in zahteval, da gresta fanta z njim. Odločna mati je temu nasprotovala. Potem je miličnik Martinu usmeril pištolo v glavo in dejal: »Če ju ne pustiš, bom oba ustrelil.« Nato je oba fanta zopet odpeljal nazaj v Kamno Gorico.
V novembru 1949 sta otroka sama pobegnila proti domu, ker sta že poznala pot do Ljubljane, saj je šla vsa družina dvakrat peš na Brezje po isti poti. Pri neki hiši v Podbrezju so jima dobri ljudje plačali avtobusno karto do Ljubljane, neki moški pa ju je v Ljubljani tudi pospremil do Magistrata na tramvaj za smer Rakovnik. Domov sta prišla ob deseti uri zvečer, ko je bila mati še v kuhinji. Toda doma sta bila le do januarja 1950, potem pa so ju miličniki zopet odpeljali. Ker pa so Erklavčevi že predvidevali, da ju bodo lahko spet odpeljali, je brat France pred tem Janezu vložil v suknjič na rami dopisnico, z izpisanim domačim naslovom, da bi se lahko javila, kje sta. Čez nekaj časa je prispela dopisnica s sporočilom, da sta v Slivnici pri Mariboru. Tam je bil star grad in nad vrati je pisalo: Poboljševalnica. Tu sta preživela dve leti. Martin je moral spet v prvi razred osnovne šole, ker mu prejšnjega spričevala niso izdali. Najprej sta pisno le ohranjala stike z domačimi, kmalu pa so jima vse stike prepovedali. Zato sta pisma naslavljala na soseda v vasi in vanj vložila še eno kuverto, ki je bila naslovljena na njune domače. Domači pa so pošiljali pisma, ki so bila naslovljena na kakega drugega gojenca v domu. A so v domu kmalu ugotovili, da se le dopisujeta in njima ponovno prepovedali stike z domačimi. Ves čas so jima tudi govorili, da sta siroti brez staršev. Po uveljavitvi predpisa, da mora vsak okraj pokrivati stroške za otroke, ki so bili prej tam doma, so ju poslali v Ljubljano, najprej v Dom Titove mladine v Mostah, po enem letu pa v Dom Ivana Cankarja. Zaradi selitve ni Tine nikjer dobil spričevala in je bil trikrat vpisan v prvi razred. Iz strahu in že delne odtujenosti domov nista upala sporočiti, da so ju premestili v Ljubljano. V Ljubljani sta ostala še štiri leta, ne da bi za to vedela njuna družina.

Opis slike: Erklavčevi (manjka Janez, ki je bil pri vojakih), Martin, mati, novomašnik France, oče, Jože in (spredaj) Marija

Pozimi leta 1952 je zapadlo 1,5 metra snega. Ogrožene so bile vse večje strehe stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Predvsem ženske in starejši ljudje so prosili za pomoč pri odmetavanju snega. France je najprej očistil sneg na rudniški cerkvi, naslednji dan pa naj bi z očetom odmetala še sneg z domače hiše in »štale«. Toda že med jutranjo mašo, kjer je France vsak dan ministriral, so prinesli Erklavčevim poziv, da morata iti z očetom odmetavat sneg na železniško postajo v Lavrico. France je najprej odmetal sneg aktivistki AFŽ, potem pa sta se z očetom podala na domačo hišo in 23 metrov dolg hlev. Komaj sta začela, sta po strehi priplezala dva miličnika. France je skočil s strehe na kup snega in ušel, očeta pa sta zgrabila in ga napol odvlekla na postajo milice v Škofljico. Kmali sta miličnika prišla nazaj, da bi našla še Franceta, a ta se je zaklenil v hišo in ga nista dobila. Sredi popoldneva sta se miličnika zopet vrnila, in ker mati ni hotela povedati, kje je, doma pa ga ni bilo, sta miličnika materi zvijala roko, da jo je France zvečer našel doma jokajočo in polno modric po roki. Še živine ni mogla krmiti zaradi bolečin. Oče se je vrnil s postaje milice še kasneje zvečer in ves pretepen.

Opis slike: Marija (sestra Elizabeta), France, srebrnomašnik Martin, Jože in Janez

Nekega dne sta dva miličnika zopet prišla po očeta. Ker je ta na njivi okopaval krompir nekaj kilometrov daleč, sta miličnika zahtevala, da jima France pokaže pot do njive. France se je zbal za očeta in ni hotel iti. Zato ga je eden izmed miličnikov v veži tako brcnil v zadnjico, da je čez šest stopnic zletel na dvorišče. Potem so šli k očetu. Ko so vsi trije dospeli do njive pri osamelcu Grmez, je moral France ostati na cesti. Najprej je miličnik zavpil očetu, naj odvrže grablje, s katerimi je grabil plevel med vrstami krompirja. Ker ga oče ni takoj ubogal, je kričal, da bo streljal, »Kar daj, če imaš za kaj«, je odvrnil oče. Francetov brat Jože. ki je bil z očetom, se je moral umakniti stran, na travnik, miličnik pa je z brzostrelko meril v zrak in kričal. Potem mu je izpulil grablje iz rok. Medtem je pristopil še drugi miličnik, da sta skupaj očeta uklenila. Čez verigo sta mu dala suknjič, da ne bi ljudje videli, da je uklenjen. Odvedla sta ga po morostu na postajo milice v Škofljico. Zopet so ga zaprli za nekaj mesecev.
Kmalu sta zopet prišla miličnika, vedno ista, eden svetlolas in drugi rdečelas, a oba Primorca. V kuhinji so bili oče, mati in France. Na vse načine sta miličnika sekirala očeta. Eden izmed njiju je izvlekel iz aktovke neko železo in z njim udaril očeta po glavi, da bi ga skoraj ubil. Oče je čutil posledice udarca do svoje smrti. Miličnika sta hodila po kuhinji in v kredenci med krožniki opazila daljnogled. »Tega bova vzela, ker je vojaški,«je rekel eden. Oče pa je odgovoril: »Ni, kupil sem ga v Ljubljani leta 1923, ko sem hodil delat v Strojno tovarno.« »Imate račun?« je sledilo vprašanje. »Le kdo bo tako dolgo hranil račun,« je odvrnil oče. »Potem ga bova vzela.« In sta z njim odšla.
Kot davčni rubež so očetu vzeli krojaški šivalni stroj, sinu Jožetu pa lepo novo kolo, ki ga je sam sestavil. Kolo so imeli na Krajevnem uradu in se z njim vozili. Šele čez kakšno leto je Jožetu uspelo dobiti kolo nazaj, a je bilo čisto »zdelano«.
Potem so postajo milice preselili na Ig in zopet sta prišla dva miličnika prav takrat, ko so imeli kosilo. Bilo je ob 13. uri. »Kateri je Franc Erklavec?« je zadonelo. »Jaz, kaj želite?« je vprašal France. »V imenu postave te aretiram.« »Me nimate za kaj,« je odvrnil France in nadaljeval: »Tatove lovite, poštene ljudi pustite pri miru!« Nato je eden skočil in Franceta potegnil izza mize. Hotela sta ga ukleniti in nastalo je prerivanje, ker France tega ni dovolil. Nato sta ga zvlekla na dvorišče in odpeljala proti Igu. Šla sta za Francetom z brzostrelkama na prsih. A že na Lavrici sta zavila v gostilno in prav tako na Škofljici. Na cesti med Škofljico in Igom, čez morost, sta se izživljala nad Francetom. Kjer so bile na cesti večje luže, sta zahtevala, da uporablja »strojni korak«, tako da je bil moker do kolen. Ob štradonu je moral plezati po travi. Vsega mokrega, umazanega in utrujenega sta v mraku izročila iškemu komandirju milice. Takoj je dobil ukaz, da mora pomiti pisarno: »Če ne boš dobro poribal, boš do jutra poribal vse sobe«, je dejal komandir. France je z desetlitrsko posodo izpod kapelice, ki je bila kakih sto metrov stran, nanesel vodo in pošteno pomil pisarno. »Dovolj! Pojdi spat!« je dejal komandir in pokazal pograd z golimi deskami pod strešno opeko. Vrgel je še deko in zaprl vrata. Čez nekaj časa mu je miličnik prinesel še večerjo. Zgodaj zjutraj ga je miličnik prebudil in potem ga je odpeljal na avtobus za v Ljubljano. Privedel ga je k bivši trgovini »Urbanc« nasproti frančiškanske cerkve. V gornjem nadstropju je bila takrat okrajna policija za okolico Ljubljane. Pustili so ga čakati celo uro. Potem se je nekdo le ustavil ob njem in mu rekel: »Še čakaš? Pojdi noter!« Komandir je miličnika odslovil, Francetu pa dejal: »Kako se pišeš? Kdaj si rojen? Kje stanuješ? Katere prijatelje imaš?« Ko mu je France odgovoril, da so mu na vasi enakovredni vsi fantje, je vprašal: »Kaj misliš študirati?« France je odgovoril: »Saj dobro veste. Zato me preganjate.« Komandir pa je nadaljeval: »Mi hočemo slišati iz tvojih ust.« »Teologijo,« je odgovoril France. »Pa boš še?« je vztrajal. »Trenutno slabo kaže, ker sem moral prekiniti šolanje. Imam tudi finančne težave in politični pritiski so hudi. Bom nadaljeval, čim bo mogoče.« Komandir pa spet: »Tudi če boš hotel, ti bomo mi preprečili.« France pa je ostro odgovoril: »Vi, nikoli! Če bom jaz hotel, ne pa vi.« »Misliš?« je rekel zasliševalec. France pa: »Sem prepričan!« »Pojdi!« je zakričal in z roko zamahnil proti vratom. »Kam?« je vprašal France. »Domov!« je kratko odgovoril komandir. France ni mogel verjeti, da je res že konec zasliševanja, saj sta ga oba miličnika med potjo strašila, da bo dobil štiri leta zapora. Tudi sosed se je močno začudil, ko se je France vrnil. Prepričan je bil, da ga bodo zaprli.
V maju mesecu 1952 je dobil France poziv, da mora na vojaški nabor. Mati je odločno nasprotovala temu, da bi se France pozivu odzval, vedar je ta šel. Bil je med prvimi fanti z Lavrice. Stal je za vozom drugih nabornikov in čakal. Iz vojaškega »urada« je tedaj stopil lavriški funkcionar in France je slišal, ko je ta dejal nekemu oficirju: »Po eno barabo bo treba iti na Lavrico z vojaško policijo.« France je stopil predenj in dejal: »Ne bo treba, Jamnik, sem že tukaj.« On pa je ves zmeden dejal: »Kje so pa drugi?« France je odgovoril: »Ne vem. Pojdite jih iskat z vojaško policijo!«
V naborni sobi je sedelo pet oficirjev in nekaj političnih funkcionarjev. France jim je izročil poziv in nekaj dokumentov, med njimi spričevalo pete gimnazije. »Kaj imaš?« zakriči prvi. »To je rudniški mežnar! Zdaj te imamo. Dobil boš svoje!« vsi po vrsti so si podajali liste naprej in govorili: »Četiri godina.« France je bil prepričan, da so ga uvrstili v kazenski bataljon za štiri leta. Šele zunaj je videl, da je razporejen za dve leti v pešadijo.
Zaradi vsega hudega so bili materini živci že tako načeti, da je odklanjala vse stike s tedanjimi oblastniki. To je zahtevala tudi od otrok. Po vrnitvi z vojaškega nabora je Francetu celo odpovedala hrano in bivanje doma. Preveč svež je bil zanjo tudi dogodek, ki se je pripetil v vojski starejšemu sinu Jožetu. Služil je vojsko na bolgarski meji. Ponoči ga je na straži napadel ruski vohun in mu ob prerivanju prerezal žilo na nogi. Samo pes ga je rešil, da ni umrl. Moral pa se je zdraviti v bolnici.
Zato je France odšel od doma in sprejel ga je župnik na Rudniku. Spal je v kuhinji, kjer je moral vsak dan sproti postavljati in odnašati improvizirano ležišče. Materi je bilo potem žal, vendar je France vztrajal v župnišču, ker je želel nadaljevati šolanje na gimnaziji in postati duhovnik.
Z župnikom sta mrzlično iskala možnost vpisa v šesti razred gimnazije, a France je naletel na veliko ovir. Štirinajst dni je hodil na Rakovnik, kamor so preselili bivšo šentjakobsko gimnazijo. Ravnateljica je bila Danica Gregorič, partizanska majorka. Postavljala mu je vsemogoče zahteve: potrdilo o nekaznovanju s sodišča, potrdilo od Sveta za prosveto in kulturo, potrdilo za spregled starosti s Kresije in priporočilo s Krajevnega urada na Lavrici. Povabila je celo nekega oficirja, da ga je prepričeval, naj gre raje v vojsko in opusti šolanje. Ker je France vztrajal, je končno popustila. Žal pa sta nato oba ugotovila, da je ovira še nemščina, ki je bila medtem uvedena na tej gimnaziji, prej pa je bila angleščina. Zato zopet ni bilo nič. Po vsem tem mu je ravnateljica celo napisala priporočilo za poljansko gimnazijo, kjer pa so prav tako poučevali samo nemščino. Zato se zopet ni mogel vpisati. Na poljanski gimnaziji so mu svetovali, naj se vpiše na gimnazijo v Vegovi ulici. Tam je bil v pisarni sam ravnatelj. France mu je vse razložil in mu podal šop potrdil za vpis. On pa je dejal: »Kaj hočete s tem?« »Vse to so zahtevali na II. gimnaziji za vpis,« je odgovoril France. On pa: »Tega ne potrebujete, dajte mi samo spričevalo.« Prav spričevala pa France ni imel, ker se je v vmesnem času gimnazija preselila na Rakovnik in spričevala niso našli. Ravnatelj je nato dejal: »Duplikat prinesite naknadno, jaz vas bom vpisal.« Ravnatelj je bil njegov bivši profesor matematike, gospod Franc Čemažar. Učil ga je tri leta. Takoj je izstavil tudi potrdilo o šolanju, da ga je France lahko še pravočasno predložil takratnemu Vojnemu odseku. Ker ni imel štipendije, se je ves čas šolanja preživljal s popoldanskim in nočnim delom pri urarskem mojstru Otmarju Lečniku na Starem trgu ali s pleskarskimi deli.
France je bil že vsa gimnazijska leta trdno odločen, da bo po gimnaziji študiral bogoslovje, a v anketi, ki so jo morali izpolniti gimnazijci pred maturo, tega ni upal vpisati. Vpisal je »stomatologijo« in zato kot maturitetni predmet izbral kemijo, ki jo je poučevala ena izmed najstrožjih profesoric. Hotel je biti prepričljiv, da mu vendarle ne bi kdo preprečil opravljati mature.
Leta 1955 se je bližal čas Francetovega odhoda k vojakom. Zato je sklenil, da mora prej najti svoja brata. Tri tedne pred Francetovim odhodom je šel rudniški župnik na Francetovo prošnjo vprašat na občino Rakovnik, kje sta Janez in Martin Erklavec, saj že več kot pet let nihče ne ve, kje živita. Odgovorili so mu, da sta odšla v Ameriko k sorodnikom. Pokazali so mu celo njune prečrtane osebne dokumente. Začudil se je, kako je to mogoče. Temu pogovoru je s strani prisluhnil upravitelj rudniške šole Mihevc. Ko je župnik odšel, je ta stopil k uradnici in jo o tem povprašal.
Ker ga je dobro poznala kot vplivnega komunista, mu je povedala, kje otroka resnično živita.
Nekaj dni za tem je šel France mimo upraviteljeve šole. Naenkrat se je odprlo okno in upravitelj je poklical Franceta: »France, kje praviš, da sta tvoja brata?« France je ves iznenaden odgovoril: »Župniku so na občini rekli, da sta v Ameriki, toda mi nimamo nobenega sorodnika v Ameriki.« Upravitelj pa je dejal: »Pridi noter, bova dobila zvezo z Ameriko!« Po vstopu ga je vprašal: »Veš kje je DIC (Dom Ivana Cankarja)?« »Vem,« je odgovoril France ves začuden. »Tam sta,« je dejal in že držal v rokah telefonsko slušalko ter rekel: »Zdravo! Sta pri vas Erklavec Janez in Martin?«. Odgovor je bil: »Da.« Upravitelj je nadaljeval: »Ju lahko obiščem?« »Kdo pa ste?« se je slišalo iz slušalke. »Upravitelj šole Rudnik,« je dejal. Nato je sledil glas iz telefonske slušalke: »Lahko.« France je presenečen zapustil upravitelja in tekel povedat župniku, kaj je zvedel. Seveda je bil tudi župnik izredno presenečen.
Takoj naslednji dan je šel France s kolesom na lov za svojima bratoma. Potem je še več dni hodil vsak dan pred Dom Ivana Cankarja in opazoval, kdo bi bil njegov brat. Po šestih letih sta oba fanta že preveč zrasla in se spremenila, zato ju ni našel. Nekega dne pa se je le posrečilo. Na najožjem delu ulice, na Ambroževem trgu, je prislonil kolo na zid in čakal ter opazoval mimoidoče šolarje od 11. ure do 13.30. Ker je večina učencev že odšla na poljansko gimnazijo, je France vprašal mimoidočega zamudnika, če v domu pozna brata Erklavca. On pa je nekaj časa gledal Franceta, potem pa dejal: »O, glej ga!« France še vedno ni spoznal svojega brata, ki je bil oblečen v zgornji del trenirke, kratke hlače, kratke nogavice, scefrane konice na »šolnih« in na glavi ponošeno beretko. V eni roki je imel šibo, v drugi zguljeno aktovko. Dajal je vtis otroka sirotišnice, ki nima staršev. Martin pa je spoznal svojega brata Franceta po rdečem znamenju na obrazu. France mu je nato dal nekaj bombonov in denarja. Na Francetovo vprašanje, zakaj se nista nič oglasila, je Martin samo skomignil z rameni. Nato ga je France vprašal: »Kje je Janez?« Martin pa mu je ravnodušno odgovoril: »On hodi v gimnazijo v Moste.« France je še prosil: »Tine, skoči pogledat v dom, če je še doma, jaz ga ne vem kje iskati.« Kmalu se je Martin vrnil s sporočilom, da je Janez že odšel. France je vprašal Martina, če ga lahko še obišče, predno gre k vojakom. »Lahko, če hočeš,« je bil odgovor in že je Martin stekel v šolo.
France je takoj za tem sedel na kolo in odhitel v Moste, da bi dobil Janeza še pred poukom. Prispel je pravočasno in takoj v avli vprašal nekega dečka, če pozna Janeza Erklavca. »Poznam, saj je bil lani moj sošolec« »Prosim te, poišči ga.« Fant se je kmalu vrnil in France ga je vprašal: »Ga nisi našel?« »Sem, tale za menoj je,« je dejal. Bil je za celo glavo višji od onega dečka. Oblečen je bil v sivo bluzo in pumparice. »Si ti Janez?« ga je vprašal France in fant je odgovoril: »Sem.« France ga še vedno ni mogel prepoznati, zato ga je ponovno vprašal, če je zares Janez. Fantu je bilo kar nerodno zaradi ponovljenega vprašanja, Francetu pa se je potem zazdelo, da mu je fant podoben edino po prednjih zobeh. Predstavil se mu je in mu dal bombone ter nekaj denarja, da bo imel za najnujnejše. Denar si je France z delom sam prislužil in prihranil za odhod v vojsko, kamor je moral čez deset dni. Medtem je zazvonilo in morala sta se posloviti, a ga je prej še vprašal, zakaj se z bratom Martinom nista nič oglasila. Žal tudi brat Janez na to vprašanje ni nič odgovoril. Šele kasneje je Janez povedal Francetu, da je kdaj videl iti mimo kakega soseda, a se nikoli ni izdal, kdo je, da ne bi imel v domu sitnosti. France je o vsem tem poročal župniku, domačim pa še ne.

Opis slike: Martin in France, kanonika v novomeškem kapitlju

Drugi dan je šel France zopet v mesto, da obišče brata. Na dvorišču sta oba igrala nogomet, ko pa sta zagledala Franceta, sta takoj pustila igro in stekla k njemu. Malo so se pogovarjali in France njima je obljubil, da bo uradno zaprosil za njuno izpustitev iz doma, takoj ko se bo vrnil iz vojske, češ da v desetih dneh tega ne bo mogoče izpeljati. Naslednji dan je France spet obiskal svoja brata in onadva bi mu najraje izročila kar vse svoje stvari, da bi jih France odnesel domov.
Prišla je nedelja in France je povabil še starejšega brata Jožeta, da skupaj obiščeta svoja brata. Jože je počakal na pločniku ob ograji, France pa je stopil do vratarja in mu dejal: »Bi lahko dobil brata Erklavca?« »Kdo pa ste?« je vprašal vratar. »Njun brat,« je odgovoril France in še dodal: »Ju lahko vzamem s seboj v mesto?« Vratar je dejal: »Lahko, samo do opoldne. Do kosila morata biti nazaj.« Francetu se je odvalil kamen od srca in je še dodal: »Kaj pa če jima jaz dam kosilo?« »Potem do šestih popoldne,« je sledil odgovor. France se je ves vesel povzpel nadstropje više, našel brata praznično oblečena in ju odpeljal ven. Povedal jima je, da na cesti čaka tudi brat Jože, zato je Janez takoj stekel do njega, a se je hitro vrnil, češ da ni to pravi brat, saj ga tisti človek, ki je tam zunaj, ni poznal in tudi on njega ne pozna. Tudi Jožetu je bil prišlek povsem neznan.
Ko so se vsi med seboj spoznali, so veselo odbrzeli do obeh bratovih koles in hiteli proti domu. Med potjo so se še fotografirali. Blizu doma so dohiteli mamo, ki se je vračala od desete maše. Vsi so jo glasno pozdravili, ona pa je vsa začudena gledala, kdo sta mlada fanta, ki ju prevažata Jože in France na svojih kolesih. Potem so se odpeljali proti domu. Veselo so pozdravili očeta, ki je takrat kuhal kosilo. On pa jih je gledal in nato vprašal: »Kje sta pa to dobila?« »Ne vidite, da sta Janez in Tine?« Oče ju je nekaj časa samo nejeverno gledal in nadaljeval s kuhanjem.
Brata sta se že tako navezala na Franceta, da sta hotela kar zapustiti DIC in ostati doma. Toda France jima je svetoval, naj ostaneta v domu še do konca šolskega leta ¹⁹⁵⁵⁄₅₆, potem pa bodo že nekako uredili, da se vrneta. Domov naj hodita le na obisk, da se povežeta še s starši. In že je prišel čas, ko je moral France na služenje vojaškega roka. Ob poslovitvi je Janez dal Francetu že kar nekaj svojih stvari, da jih odnese v Francetovo skrinjo v župnišče.
Po Francetovem odhodu v vojsko sta brata zaprosila upravnika doma, če bi lahko ob nedeljah in četrtkih obiskovala starše. On pa jima je dejal: »Saj nimata staršev« »Kako da ne, oba sta še živa«, sta odgovorila. On pa je nadaljeval: »K nam so vaju poslali kot taka, ki jih nimata« in ni mogel skriti začudenja. Končno jima je dovolil, da dvakrat tedensko obiščeta starše. Toda to ni dolgo trajalo, saj so se kmalu oglasili škodoželjni in nevoščljivi domačini, ki jih je motilo, da sta brata, gojenca doma, ob četrtkovih popoldnevih pomagala staršem pri kmečkem delu. Kmalu so jima v domu prepovedali obiskovati starše ob četrtkih, lahko sta jih obiskovala le ob nedeljah.
Ves čas služenja vojske se je France dopisoval z obema bratoma. Medtem pa sta brata kovala načrte za vrnitev k staršem. Mesec dni pred koncem šolskega leta sta šla k upravniku doma in ga prosila, da do zaključka šolskega leta uredi vse potrebno za njun uradni odhod domov. Upravnik o tem ni hotel ničesar slišati. Zadnji dan pouka sta šla oba brata zopet k upravniku in mu dejala, da po končanem šolskem letu ne prideta več v dom, ampak gresta domov. Ukazal jima je, da se morata vrniti v dom. Brata ga nista ubogala in sta ob začetku počitnic odšla domov k staršem. Nekaj časa se ni nič zgodilo, po enem mesecu pa je prispel domov račun, ki je bremenil starše za stroške bivanja otrok v domu. Mati se je zelo razburila in temu ugovarjala, češ: »Najprej ste mi otroka ukradli, zdaj pa naj zanju še račune plačujem! Kakšna neumnost!«
Janez je potem obiskoval že takratni tretji razred gimnazije, a je šolanje prekinil in se šel učit pasarstva. Pozneje je le vpisal dopisno srednjo tehnično šolo in ob službi študiral še na strojni fakulteti ter opravil diplomo strojnega inženirja.
Tudi Martin je hotel v drugem razredu gimnazije prekiniti šolanje in postati avtomehanik. K sreči ni nikjer dobil učnega mesta za avtomehanika, zato je nadaljeval šolanje na gimnaziji v letih od 1959 do 1964. Mature pa mu takrat niso dovolili opravljati, ker je imel njegov brat France leta 1961 novo mašo. Opravil jo je privatno šele leta 1965. Po opravljeni maturi se je vpisal na teološko fakulteto in leta 1970 postal duhovnik, tako kot devet let prej njegov brat France.
France je v vojski, kjer so ga dali v oficirsko šolo, že na začetku sklenil, da bo samo vojak in nič drugega, saj je vedel, da je šla z njim v vojsko tudi osebna »karakteristika«. Zato je pazil na vse izrečene besede. Previden je bil tudi pri anketah, ki so jih morali izpolnjevati vsaka dva meseca. V njih je bilo vedno vprašanje: »Kaj boš študiral v civilu?« On pa je vedno pustil to okence prazno. Zato ga je četni komandir nekoč poklical v pisarno in ga vprašal, zakaj tega okenca ne izpolni. On pa je dejal: »Še tisti, ki že študirajo na fakultetah, se premislijo in gredo drugam. Zato jaz o tem še ne razmišljam.« Tudi na sprehodu ni upal obiskati cerkve, saj je bil vmes vedno kak partijec. Kljub temu mu je komandir na koncu napisal politično slabo karakteristiko, tako da mu je kapetan, komandir voda Trifunović dejal, naj mu jo vrže nazaj, ker mu bo v civilu škodovala.
Ko se je France vpisal v prvi letnik teologije, so ga že čez dva meseca poklicali na Vojni odsek. Tam ga je major vprašal, kaj študira. »Teologijo,« je odvrnil France. Oficir pa: »Ampak vi kot študent take šole ne morete poveljevati vojski! Vrnite mi vojaško knjižico!« Čeprav je France vztrajal, da jo je vojno-pravno zaslužil in da bi razumel odvzem le, če bi storil disciplinski prekršek, major ni popustil. Potem je France dejal: »Dam le pod pogojem, da mi vse, kar v njej piše, prepišete v novo.« Čez četrt ure je zares dobil prepis vojaške knjižice, izvirnik pa je major obdržal.
Klicali so ga tudi na notranjo upravo. Na teološki fakulteti se je ob podpisovanju indeksa profesor Trstenjak zagledal v Francetovo fotografijo in dejal: »Ta je pa takšen, kot bi ravnokar prišel od zasliševanja.« In res se je France fotografiral pri fotografu »Holinski« po zaslišanju na notranji upravi. Imel je trd, mrk in odločen izgled.
Bilo je v petem letniku teologije. Na notranji upravi so ga spraševali, če je njegov mizni sosed dobil pismo v zvezi s škofom Rožmanom. Ker je France vztrajal, da o tem nič ne ve, mu je zasliševalec zaupno dejal: »No, vseeno nam boste prišli povedat, če boste pri njem kaj podobnega opazili.« France pa je odgovoril: »Nisem nikoli nikogar ovajal in ga tudi ne bom. Nisem izdajalec ne hinavec.« On pa je še vztrajal: »Pa vendar moramo skrbeti za varnost, moramo vedeti.« France pa je še dejal: »Nad menoj je predstojnik, rektor semenišča. Če je kaj takega, se bom z njim pogovoril, ne z vami.« On pa še: »Lahko greste.«

Opis slike: Martin, Marija in France

Zagnani povojni »funkcionar« Vodenik se je kasneje zapil in nekega dne je opitega povozil avto do smrti. Že nekaj let pred smrtjo je s kolesom dohitel Erklavčevo mamo in ji rekel: »Mat, si kaj huda name?«. Mati mu je odgovorila: »Nič, molim za vas, da se poboljšate.« On pa: »Daj roko, da res nisi jezna name!« In mati mu je rekla: »Nate« ter mu segla v roko. Tudi bratu Jožetu je ob neki priliki dejal: »Jože, si kaj jezen name? Veš, moral sem tako delati.« Jože pa je dejal: »Nisem jezen, lepo pa tudi ni bilo od vas.«
Pred novo mašo je šel Martin v domačo gostilno po nekaj piva, ki naj bi ga porabili za njegovo novomašno pogostitev. Ob točilnem pultu, preko katerega naj bi dali Martinu pivo, je slonel bivši zagnani »funkcionar«. Ne da bi se Martin z njim kaj pogovarjal, mu je ta naenkrat rekel: »Veš, to sem moral delati.«
Z vsemi opisanimi političnimi pritiski, izsiljevanji, žalitvami, aretacijami in šestletno nasilno prevzgojo dveh otrok takratnim oblastnikom ni uspelo preobraziti Erklavčevih. Nasprotno! Vse to je v prizadetih stopnjevalo odpor in vztrajanje pri svojem. Tako so se od petih takrat živih otrok kar trije odločili za duhovni poklic. France in Martin sta bila zelo uspešna in priljubljena v njem. Oba sta bila nekajkrat zaporedoma izvoljena tudi za dekana: France dva mandata v Šentjerneju in Martin štiri mandate za radovljiškega dekana. Najmlajša Marija se je leta 1973 odločila za redovništvo. Sedaj živi in dela pri redovnicah v Mali Loki.