Avtor: Ivanka Kozlevčar

V majskih in junijskih dneh mi stopajo pred oči prizori iz leta 1945, ki sem jih doživela sama ali pa so o njih pripovedovali drugi. Pogovarjala sem se s kar nekaj ljudmi o njihovih izkušnjah iz istega časa, nekatere so me posebej ganile in se mi vtisnile v spomin. Nekatere sem tudi zapisala. To pot se bom ustavila zlasti pri duhovniku, nazadnje domobranskem kuratu Janezu Jenku. O njem sem prvič nekaj zvedela iz pripovedovanja svoje sosede Kristine Mrakove, por. Krek. Ona in njena sestra Jelka sta bili med tistimi mladimi dekleti, ki sta spremljali vlak D, ki je vozil domobranske ranjence na Koroško, pa tja ni nikoli prišel. O tem sta pisali v 36. št. Zaveze pod naslovom Ko jastrebi prekrijejo nebo. Njeno pričevanje je uporabil tudi Lovro Šturm v knjigi o usodi domobranskih ranjencev Brez milosti. Morda smem tukaj dodati nekaj iz njenega življenja. Bila je sposobna in odločna ženska, zmeraj pripravljena pomagati. Že bolna – imela je raka – je pomagala mnogim svojim sotrpinkam iz zapora, da jim je bila vrnjena čast in da so dobile odškodnino, ki jim je pripadala, tako da vsaj zadnja leta niso živele v revščini, ki jih je večinoma spremljala vse življenje. Dana ji je bila milost, da je imela čudovito sosedo, ki ji je zvesto in ljubeznivo stregla v bolezni. »To so mi izprosili ranjenci,« je večkrat rekla. Pol leta po Kristinini smrti je do tedaj zdrava in delovna soseda, ki je pomagala tudi mnogim drugim, nepričakovano zbolela in na hitro umrla, ne da bi ji kdo mogel kaj pomagati. Kako skrivnostna so Božja pota.
V pripovedi Mrakovih je izjemno pretresljiv prizor, ko ranjencem sporočijo, da vlak ne more nikamor več, in jih večina spremstva zapusti. Naj ga tu navedem. »Zjutraj 9. 5. je letalo preletavalo naš vlak. Poskrili smo se pod vagone, ranjenci pa so ostali v njih in čakali na svojo usodo. … Dr. Stane Grapar je odšel na kolodvor v Lesce in zahteval odhod vlaka. Povedali so mu, da je partizanska zaseda spredaj in zadaj in da vlak ne bo odpeljal. Vrnil se je potrt. Zavedel se je, da smo izigrani. … Brez mikrofona (le kdo ga je imel) je bil zdravnikov glas v napeti tišini vsem slišen: »Zaseda spredaj, zaseda zadaj. Kdor hoče ostati, naj ostane, kdor ne more, naj gre; vsak naj se odloči po svoji vesti.« Nastala je panika.
In zgodilo se je: z vlaka so poskakali vsi, ki so mogli ali hoteli. Stali sva v vagonu (s sestro) ob nepokretnih ranjencih in se gledali. Ostali sva nemi brez besed, ničesar več nisva razumeli. … Ranjenci so se zganili, poslušali so in vse razumeli. Oglasil se je prvi, drugi, tretji, vsi: »Je sploh kdo ostal?«» Ne veva,« sva odgovorili.« … «Kaj bosta naredili, nas bosta zapustili tudi vedve?« Stiska ob pogledu na te mlade fante s trpečimi obrazi je bila grozna. Še enkrat sva zaslišali: »Nas bosta zapustili tudi vedve?« »Ne, fantje, ne bom vas zapustila,« se je odločila Krista. … K nama je prišla najina prijateljica Magda Dolničar. Tudi ona se je odločila tako kot medve in ostala zvesta nepokretnim, v mavec zabetoniranim fantom. Naenkrat je bilo vse tiho in mirno, fantje so jokali. Pred vagoni smo stali župnik Janez Jenko iz Žužemberka, bogoslovca Feliks Zajec in Marjan Pavlovčič, dve poklicni medicinski sestri: Anica Kožar in Marija Popit ter laična dekleta Helena Šušteršič, Magda Dolničar, Jelka in Krista Mrak. Stopili smo skupaj in se šele seznanili. Prešteli smo ranjence, bilo jih je 120, nas pa devet. Po krajšem molku je spregovoril župnik Janez Jenko: »Zavestno smo ostali z ranjenci, zavestno gremo v roke partizanom, zavestno smo se odločili, da gremo lahko tudi v smrt, zavestno v neznano.« Molili smo za umirajoče, dal nam je odvezo in blagoslov. Zavestno, zavestno je odmevalo v ušesih in srcu. Molitev nas je združila v očenaševi prošnji: in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo … «
Ob tej sliki se nam postavi vprašanje, kdo so bili ti ljudje, ki so se zavestno odločili, da za ceno življenja ostanejo pri ranjencih, čeprav so jih zapustili vsi zdravniki in vsi drugi, ki so bili v takem stanju, da so jih lahko. Izdalo jih je tudi železniško osebje, ki je dva dni zadrževalo vlak, da ni mogel priti na Koroško. Vsak posamezen od njih bi zaslužil, da mu posvetimo vso pozornost. V njih je zmagala resnična ljubezen do zapuščenih, vsemu hudemu prepuščenih ljudi, ki jim zmagovalec ne bo izkazal usmiljenja, kot je kazala dotedanja izkušnja. V takem trenutku je zelo pomembna duhovna opora in to sta dala navzočnost duhovnika Jenka in obeh bogoslovcev (Po podatkih v knjigi Palme mučeništva je bil z njimi tudi Franc Mikunda, bogoslovec, bolničar in pomočnik J. Jenka) ter obred odveze, sprave z Bogom, ki ga je opravil za vse.
Kdo je bil Janez Jenko, v kakšnem okolju je zrasel, kaj mu je dajalo duhovno trdnost in moč, da se je odločil vztrajati pri ranjencih, čeprav je po svojih dotedanjih izkušnjah vedel, da se mu lahko zgodi vse najhujše.
Jenkova nečakinja Ana Jenko mi je ljubeznivo posredovala podatke o družini Jenkovih. Janezov oče Avgust Jenko (1868–1951) je nadaljeval družinsko pekovsko podjetje na Gosposvetski cesti 7. Sledil je novostim na svojem področju in bil družabnik lastnika zagrebške tovarne keksov Viljema Bizjaka (zdaj Kraš). Moderniziral je pekarno in v hiši uredil trgovski lokal. Malo pred vojno je pekarno dal v najem, ker je bil sam prezaposlen z drugimi dejavnostmi in že prileten. V stari Avstriji je večkrat odhajal na Dunaj, da bi bili na tekočem z novostmi na svojem področju. Tam je srečal dekle Ano Seehofer, se vanjo zaljubil na prvi pogled in se z njo poročil. Bila je iz umetniško nadarjene družine, sestra je bila operna pevka, brat pa violinist. Njun zakon je bil zelo preizkušan. Prva dva otroka sta umrla. Tretji otrok Avgust (1894–1914) je bil zelo zaveden Slovenec. V gimnazijskih letih je deloval v jugoslovansko usmerjeni revolucionarni organizaciji Preporod, kjer je bil v vodstveni skupini, imenovani kladivarji poleg V. in F. Fabjančiča, L. Klemenčiča, J. Berceta, J. Kozaka in I. Endlicherja, in pisal v list Preporod (1912–1913; prim. Enciklopedija Slovenije. Po atentatu na Franca Ferdinanda se je preganjanju avstrijske oblasti izognil z begom v Beograd. Kot prostovoljec v srbski vojski je padel v bitki na Ceru takoj v začetku vojne, avgusta 1914. Na domači hiši ima spominsko ploščo. Njegovo literarno zapuščino naj bi hranil Juš Kozak, vendar je v njegovi zapuščini niso našli. Avgusta Jenka se po vojni tudi ni mogel ali hotel spomniti, ko so se obrnili nanj, da bi posredoval v očetovi zadevi, kar verjetno tudi ni bilo v njegovi moči. Nekaj njegovih pesmi je izšlo v srednješolskem glasilu Naša rast II.

Opis slike: Dijak Janez Jenko

Četrti otrok Gabrijela Frančiška (8. 3. 1900–1. 6. 1980), sestra Terezija, je bila lepa, vesela in nadarjena deklica. Po očetu je podedovala podjetnost, po materini družini dar za slikanje in glasbo. Odločila se je za karmeličanski samostan (1923), čeprav si jo je oče želel doma, da bi jim bila v pomoč, in je to omenil škofu Jegliču. Kmalu je postala subpriorica in voditeljica novink. »Odlikovala sta jo natančnost v redovnih predpisih in globoko molitveno življenje. … Živela je iz vere in kakšne čustvene pobožnosti ni marala.« (iz osmrtnice). Življenje je naneslo, da je bila na koncu edina opora svojim staršem, ki so jim leta 1945 vzeli vse premoženje, sina Janeza, duhovnika, nekje umorili, sin Bogomir (1902–1945), ki je edini imel družino, pa je umrl zaradi bolezni srca in vsega hudega, kar se je nad družino zgrnilo. Očeta Avgusta so namreč zaprli, nekaj časa je preživel v samici, in obsodili na prisilno delo, vendar so ga zaradi starosti morali izpustiti. Nekaj dni po tem (1948) pa je prišla domov hči karmeličanka, sonce v vsej nesreči, (samostan je nova oblast razpustila) in je živela skupaj s starši v edini sobi, ki jim je še ostala od stanovanja v nacionalizirani lastni hiši. Čudna so pota Božje previdnosti, starši so mislili, da jim po vstopu v samostan ne bo mogla pomagati, pa jim je bila dana njena pomoč prav v največji stiski. Ljubeče je stregla staršem in jim s svojo iznajdljivostjo in zvezami po svetu pomagala preživljati se, ker so bili brez sredstev, vzeli pa so jim vse, kar je imelo kakšno vrednost ali se je dalo porabiti, pa tudi mnogo dokumentov. Pomagali so tudi dobri ljudje, kajti izkazalo se je, da je oče Avgust mnogim številnim revnim družinam v okolici pekarne dajal kruh zastonj in tudi podpiral revne študente, ne da bi družina za to sploh vedela. »Družino mojega deda je prežemala močna vera, ki se ni kazala v veliki zunanji pobožnosti, pač pa v dobrotnem duhu v družini in samoumevni dobrodelnosti, o kateri se ni govorilo,« je razmišljala o njej Ana Jenko. Takoj po očetovi smrti 1951, ko je svojo nalogo pri očetu opravila, je »teta nunca« z materjo odšla na Dunaj, kamor jo je, zanimivo, prav tedaj povabila redovna hiša, in tam živela z njo na pristavi, ker v klavzuri ne bi mogla skrbeti za mater. Tako je poskrbela tudi za mater do njene smrti. Pogrebna slovesnost za materjo je bila v cerkvi, v kateri je bila mati krščena. Ko je Jugoslavija zaradi posojil morala dopustiti obnavljanje redov, je lahko 1967 prišla v Mengeš, kjer je bila dvakrat vikarica in dvakrat priorica. Bila je polna energije in uspelo ji je zbrati tudi dosti sredstev za novo redovno hišo v Sori, ki je pa ni dočakala. Pokopana je v Ljubljani na Žalah med karmeličankami.

Opis slike: Janezova sestra Gabrijela Frančiška

Peti otrok Bogomir (1902–1945) je v otroških letih prebolel davico, kar mu je pustilo posledice na srcu. Živel je kar se je dalo športno, vendar je bil med vojno že veliko v bolnici. Zaradi pomanjkanja zdravil in vsega hudega, ki je prizadelo družino, je avgusta 1945. leta umrl, ne da bi mogel kakorkoli pomagati svoji oropani družini. Imel je dve hčerki, Marijo in Ano, prva je umrla že pri desetih letih za menigitisom. Tako je Ana edina, ki hrani družinsko izročilo, prenaša vsa bremena edinega preostalega in s svojo osebo in ravnanjem izraža njeno plemenito dostojanstvo.
Najmlajši je bil Ivan Alojz oziroma Janez (1906–1945). Junija 1929 je bil posvečen v duhovnika. Ob začetku vojne je bil kaplan v Žužemberku, kjer je bil župnik nečak škofa Gnidovca dekan Karel Gnidovec (Palme mučeništva). Leta 1939 je namreč Jenko nadomestil Gregorja Malija, ki je bil premeščen kot župnik v Ajdovec. Milena Požun (njen oče je bil organist), ki je doma iz Žužemberka, se ga spomnja kot živahnega gospoda, ki je prinesel med mlade več življenja in športnega duha. Rad je smučal in plaval, vozil je motorno kolo. O njem v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1999 pod naslovom Gospod kaplan piše Irma Ožbolt (Sekutarjeva). Spominja se ga, da se je šalil z otroki in jim dajal prelepe podobice na prosojnem papirju, ki jih je izdelovala njegova sestra karmeličanka, pa žal nima nobene več in tudi drugi otroci so jih verjetno pogubili. Imel je fotografski aparat in je dosti fotografiral, kar je bilo za tedaj nekaj posebnega. Maše je opravljal s sveto zbranostjo, njegove pridige pa so bile kratke in resne. Sodeloval je pri prireditvah v prosvetnem domu. Pred praznikom sv. Cirila in Metoda so fantje okoli cerkve razpostavili lučke, narejene iz petroleja in pepela, on pa je med koncertom pred cerkvijo zažigal bengalični ogenj in rakete.
Gospod Mrvar Jože iz Žužemberka, zdaj župnik v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem, se spominja, da je gospodu Jenku ministriral. Ko mu je jeseni 1943 uspelo po skrivnih poteh priti v Ljubljano v gimnazijo, je stanoval v Slomškovem domu. Spominja se, da je gospod Jenko nosil dijakom komis, saj je bila hrana zelo skromna, obiskal je tudi Jenkove na Gosposvetski cesti.
Gospod Vinko Šega, župnik na Robu, gospoda Jenka ni poznal, pripovedoval pa mu je o njem Karel Gnidovec. Ta ga je zelo cenil, da je bil prijazen in dober duhovnik. Rad je šel k še tako zapuščenemu bolniku, sedel k njemu na posteljo, kakršna je že bila, in se z njim pogovarjal. Gnidovec mu je tudi povedal, da so ga strahovito mučili, žagali naj bi mu noge, pa upamo, da to ni res.

Opis slike: Zlata poroka Ane in Avgusta Jenko – Sedita mati Ana in oče Avgust, stojijo vnukinja Ana, snaha Marija, roj. Paškolin, sinova Janez in Bogomir, rejenka Liza Pavšek

To so le majhne drobtine, kažejo pa zdravega, vsestransko dejavnega, vedrega, za bližnjega občutljivega in na vsako žrtev pripravljenega človeka.
Vojna je življenje v Žužemberku popolnoma spremenila. Prinesla je nepredstavljivo gmotno razdejanje, razdeljenost ljudi in ogromno človeških žrtev. Redki, ki še pomnijo ta čas, neradi govorijo o njem, češ da se ne spominjajo. Morda tudi zato, ker so morali toliko molčati. Tako že med vojno, ko je vsaka neprevidna beseda lahko prinesla smrt enemu ali drugemu, prav tako po vojni, ko premagani strani ni bilo dovoljeno izjokati svoje bolečine in ni mogla zavrniti neutemeljenih obtožb. Suha krajina s svojim središčem Žužemberkom spada med področja, ki so v tej vojni res veliko pretrpela. To nam kaže tudi statistika žrtev. Na farnih ploščah v Žužemberku je za protirevolucionarno stran 285 imen, med temi je 23 civilistov, 20 vaških stražarjev, 17 padlih domobrancev in 224 po vojni pobitih domobrancev (po knjigi Farne plošče II). V Doklovi knjigi Suha krajina v ognju 1989 so za partizansko stran navedene sledeče številke: 29 padlih partizanov, 30 žrtev. Poleg teh je navedenih še 41 talcev in 74 internirancev, od katerih so 4 umrli. Ljudi so pobijali kot talce in jih odvažali v internacijo navadno ob kakih partizanskih akcijah.
Po zapisu v Palmah mučeništva naj bi se Jenko umaknil iz Žužemberka že junija 1942. Kakšno je bilo tedaj stanje v Žužemberku, glavnem središču Suhe krajine?
V omenjeni Doklovi knjigi, ki je napisana izrazito naklonjeno partizanom in revoluciji, je Janez Jenko omenjen trikrat, in sicer je citirano neko pismo emigranta Ivana Vrhovca, da naj bi konec leta 1941 ali v začetku leta 1942 priporočal vključitev v Jugoslovansko vojsko v domovini, vendar so partizani ubili glavnega organizatorja na tem področju oficirja Štefana Krča in tako onemogočili mobilizacijo. Drugič ga omenja v zvezi s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom, češ da sta bila izvrševalca nalog iz Ljubljane. Jenku ne pripisuje določenih dejanj in tudi ne govori o njem sovražno, kot npr. o dekanu Gnidovcu. Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj so 29. maja 1942 partizani aretirali, obsodili na smrt in ju pri tem zelo mučili (prim. Palme mučeništva). Novak je bil doma iz žužemberške fare iz Mačkinhriba, zato je njegova smrt gotovo močno odjeknila tudi v Žužemberku. Na Vrhovem v župniji Žužemberk je bil rojen tudi Franc Nahtigal, župnik v Šentrupertu, ki je bil 17. junija aretiran in v gozdu pod Cirnikom umorjen. V vasi Klečet v župniji Šmihel pri Žužemberku je bil rojen Vinko Kastelic, kaplan v Šentjerneju, ki je bil aretiran 27. junija in umorjen čez dva ali tri dni. Omenjeni so le nekateri duhovniki, vezani na Žužemberk, ki jih je Jenko gotovo poznal, čeprav je bilo do tedaj tudi drugod ubitih več duhovnikov in civilistov. Vsi so bili razgledani in so svarili pred komunistično nevarnostjo, ker so marsikaj vedeli o razmerah v Sovjetski zvezi pa tudi na že tako imenovanem osvobojenem ozemlju doma. To bi pri odporu, ki bi vključeval ves narod in ki bi imel za cilj le narodno osvoboditev, ne smelo biti nič narobe, pri narodnoosvobodilnem odporu pri nas pa je bilo dovolj za smrtno obsodbo. To kaže, da že tedaj ni bilo mogoče ločiti narodnoosvobodilnega boja in komunistične revolucije, kar bi zdaj nekateri tako radi naredili. Tako pojmovanje narodnoosvobodilnega odpora je odvrnilo velik del prebivalstva. Da se je tudi nekomunistična stran pripravljala na odpor, kaže organizacija četnikov, pa tudi akcija skojevcev, ki so v noči s 23. na 24. maj izobesili slovensko zastavo z rdečo zvezdo in napisom Smrt fašizmu – svoboda narodu na daljnovod čez Krko, ki naj bi zmedla Italijane, pa tudi na nekrvav način preprečila zbiranje za odhod v slovensko legijo in pokazala barvo partizanstva. (Prim. Slavko Doki, Zastava nad reko Krko.) Zanimiva je omemba, da je duhovnik Ivan Hrovat, doma iz žužemberške fare, povabil aktivista dr. Ludvika Žnidaršiča k sodelovanju, kar je Žnidaršič odklonil. Partizani niso dopuščali možnosti, da bi obstajala še kaka druga odporniška skupina in da bi z njo naklonjeno sodelovali.
Partizani so že zgodaj s terenskimi, rajonskimi in okrožnimi odbori organizacijsko pokrivali in nadzorovali velik del Dolenjske. Take odbore so v Žužemberku imeli že 1941. leta. Pri tem so znali biti zelo zviti. Bali so se, da bi člane terenskega in rajonskega odbora razkrili, zato so sklenili, da pritegnejo tudi ne čisto zanesljive ljudi. Hkrati naj bi jih tudi na neki način zavezali k molku. Stari odbor so navidezno razpustili in izvolili nove člane, ki jim niso odkrito povedali, za kaj gre. Naložili so jim le skrb za prehrano beguncev, vse drugo pa je v resnici delal stari odbor, ki je imel tudi vse povezave z drugimi rajonskimi in okrožnimi odbori. Novi odbor so pustili životariti, dokler ni razpadel. To je bila taktika izigravanja in prevar, ki je pri ljudeh vzbujala odpor.

Opis slike: Janez Jenko – stoji levo zadaj – v Žužemberku

V Žužemberku je bila sprva le karabinjerska postaja, ki so jo napadli že marca 1942, vendar jim je ni uspelo zavzeti. Italijani so požgali Smrketovo gostilno in internirali nekaj Žužemberčanov. Po tem so italijanski vojaki trg in tudi področje ob farni cerkvi utrdili. Postojanko so partizani obkolili, tako da jo je bilo mogoče oskrbovati le iz zraka. Italijanski vojaki so se 13. julija začeli umikati iz Žužemberka proti Novemu mestu in partizani so zasedli Žužemberk. Postavili so komando mesta in izvedli volitve v NOO, tedanji organ oblasti. 18. julija je bil miting, na katerem so govorili E. Kardelj, Jože Rus, Edvard Kocbek in Tone Fajfar, 3. avg. 1942 pa so v žužemberškem župnišču sklicali duhovniško konferenco, na kateri je govoril Edvard Kocbek. Roška ofenziva je dosegla Žužemberk 21. avgusta in ob tej priložnosti so več ljudi internirali. Od tedaj je bila v kraju spet stalna italijanska posadka. Oktobra so se začele ustanavljati vaške straže. Nastajale so iz stiske, ker ljudje niso mogli prenašati dvojnega nasilja, partizanskega in italijanskega. Doki omenja še, da naj bi vodstvo vaških straž v Žužemberku sestavljali komandant Rafael Škrbe, Janez Jenko, Jelo Mokorel in Jože Škrbe. Duhovni vodja naj bi bil dekan Karel Gnidovec (Ta je bil 1952 obsojen na smrt, nato pomiloščen in obsojen na 20 let, vendar je bil že 1955 izpuščen in je do smrti živel v nekakšni konfinaciji v Olševku. Če bi mu lahko očitali kaj resnično hudega, bi ga ubili že med vojno ali pa takoj po njej, saj so imeli dosti priložnosti.) Mogoče je trditi, da so vaške straže sestavljali v veliki meri netržani, verni ljudje, ki so se po pomoč lahko zatekli le k duhovniku. Partizani so 11. dec. ponoči napadli Ajdovec, eno prvih takih postojank. Veliko stražarjev je padlo ali pa so bili kot ujetniki pobiti. Uničene so bile tudi stavbe, v katerih je bila posadka. Ta napad in poboj je imel v vsem okolišu velik odmev, saj niso pričakovali, da bodo partizani napadali vaške stražarje s tako silo. (Spominjam se, da mi je nekdanji domobranec Nace Ahlin iz Dednega Dola, ki je živel v begunstvu v Avstraliji, o vaških stražah rekel: »Stražarji smo mislili, da bomo potem, ko bomo imeli orožje, imeli pred partizani mir in ti ne bodo več hodili s ‘pištolicami’ nad nas, pa smo se zelo zmotili. Postali smo glavna tarča napadov.«) Doki v navedeni knjigi pravi, da je posadka v Zafari predlagala dogovor o nenapadanju, a ga partizani niso sprejeli in 21. dec. so napadli Žužemberk, vendar postojanke niso zavzeli. Po napadu so mesto še bolj utrdili, prav tako okolico cerkve v Zafari. Ponovni napad so doživeli 25. in 26. julija 1943. Posadka se je morala iz trga umakniti k Zafari. Med napadom so bila požgana sledeča poslopja: sodnija, šola in zdravstveni dom, več stavb je bilo porušenih zaradi bombardiranja. Ob kapitulaciji Italije je bil Žužemberk osvobojeno ozemlje. Med nemško ofenzivo so se Nemci zadrževali v Žužemberku od 27. oktobra do 11. novembra, potem je bil spet v partizanskih rokah. Nemci so ga večkrat bombardirali in ponovno zasedli 23. aprila 1944, vendar so partizani že 1. maja začeli napadati Žužemberk in posadko pri farni cerkvi. Po večdnevnih bojih je posadka morala narediti izpad in se umakniti. Farno cerkev so partizani po Doklu požgali 8. maja, po podatku na zgibanki ob gradnji nove cerkve pa 4. maja. V Enciklopediji Slovenije datum požiga ni naveden. Čez poletje 1944 je Žužemberk menjaval gospodarja, januarja 1945 pa je bila spet vzpostavljena postojanka, ki je vzdržala do konca vojne. To je bil čas pogostnih spopadov in bombardiranj, sprva z nemške strani, potem pa z zavezniške in partizanske. Koliko so v takih razmerah pretrpeli ljudje, si lahko le mislimo.
Kdaj je Jenko odšel iz Žužemberka, je težko reči, verjetno pa se je umaknil že pred padcem Žužemberka, ko je zvedel za smrt svojih duhovniških kolegov, morda tudi šele po italijanski ofenzivi. Nekaj časa je živel doma. Ko ga je škof leta 1944 določil za kurata (Palme mučeništva), ga je po Aninem pripovedovanju njegov brat opozoril na nevarnost te službe, češ da je zelo možno, da bodo partizani zmagali. Lahko bi se kam umaknil ali pa se odločil za nepokorščino in naloge ne bi sprejel. Vendar on ni bil tak človek, da bi se umikal pred težavami in je hotel ohraniti pokorščino svojemu škofu in opravljati službo, ki mu jo je naložil. Dobro je bil seznanjen z razmerami in z vsem hudim, ki so ga morali prestajati ljudje, zato jim je hotel stati ob strani in je bil prav primeren za kurata ranjencev.
Ostaja še vprašanje, kako je umrl Janez Jenko. Iz pripovedi Kristine Mrak izvemo, kako so po zajetju vlak premikali najprej proti Jesenicam, Blejski Dobravi in nato proti Ljubljani do Medvod, kjer je omenjenih 9 ali 10 spremljevalcev moralo prenesti na kamione, s katerimi so jih prepeljali v Vojaško bolnico in nato spet v barake na dvorišču. Trpljenje težkih ranjencev, ki so bili skoraj ves čas brez hrane in primerne higienske oskrbe, je bilo nepopisno. O tem pripoveduje Kristina: »Vseh 120 ranjencev je 9 oseb preneslo v barako. Vse smo morali sleči in obleko dati v dezinfekcijo, prav tako smo morali gole fante prenesti v prostor za dezinfekcijo in nato gole spet na postelje, kjer so od mraza in bolečin drgetali. Ležali so na golih deskah. Ko so bile njihove obleke deizinficirane, smo jih oblekli vanje. Vseh 120 ranjencev ni šlo v našo barako, zato so jih namestili tudi v sosednjo. Ranjenci so ležali, mi pa smo se s strahom stisnili med postelje in čakali, kaj bo. Komisarji, moški in ženske, oblečeni v elegantne uniforme, so nas ogledovali, upajoč, da v nas prepoznajo kakega znanega. Ponižanj, zasmehovanja ni hotelo biti konec. V najinem kovčku pa je bila z nami podoba Brezjanske Marije. Molitev na ustnicah je že zamrla, le misli so še šepetale: »Marija, pomagaj nam.« Od tam so jih na binkoštno soboto 19. 5. prepeljali v Šentvid. Spremljevalci razen Feliksa Zajca so bili še skupaj z njimi. Tega je nekdo prepoznal in ga je v Šentvid odvedel peš. V Šentvidu pa so spremljevalce ločili in ranjencev niso več videli. Spremljevalce so dali v prvo nadstropje, kjer so bili skupaj moški in ženske. Nato pravi: »Čez dva ali tri dni so župnika Jenka in bogoslovca Marjana ločili od nas. Nobeden od njiju ni preživel, bog ve, kje so ju pobili.« Po podatku v Palmah mučeništva naj bi Jenka v Šentvidu videli še julija meseca, vendar ni znano, kako in kje je bil ubit. Domači niso nikoli zvedeli za njegovo zadnjo pot in njegovi preizkušam materi niso nikoli upali povedati, na kako grozovit način so bili pomorjeni domobranci. Kljub njeni globoki veri in vdanosti v Božjo voljo bi bilo morda to le preveč za njeno izmučeno srce.
Janez Jenko je dal življenje za svoje ranjence, kaj bi mogel več.