Avtor: Urška Eniko

Ko sem zvedela, kaj se je zgodilo v Rogu, se me je polastilo nerazumljivo vznemirjenje in splet zmedenih in nasprotujočih si misli, ki jih še danes ne morem popolnoma razvozlati in pa velika jeza in razočaranje, zakaj meni o tem ni nihče povedal. Nekako nejasno, a vztrajno sem zgodbe, ki sem si jih prebrala, navezovala na precej močna čustva: predvsem ponižno in daljno občudovanje, hvaležnost in nedoločno tesnobo. Kdaj, kje in kako se je to zgodilo, ne vem natančno, vem pa, da je bilo nekako povezano s knjigo Ušli so smrti in da je bilo nekje sredi študija zgodovine. Spomnim se namreč, da sem v četrtem letniku pri predmetu Slovenci v 20. stol. posebno vlekla na ušesa, da bi kaj slišala o Rogu, pa sem komaj kaj ujela, mogoče nekaj stavkov v smislu, da so bili domobranci vrnjeni iz Vetrinja in da so se maščevali nad njimi. Težko verjamem, da sem slišala kaj o Teharjah, kajti bila sem nemalo začudena, ko mi je nekdo pripovedoval, da je bil tam zaprt. Še vedno mi je nerodno, ker med njegovim pripovedovanjem nisem vedela, kaj se je tam zares zgodilo.


Naj povem še tri stvari, ki omenjeno postavijo v poseben kontekst, namreč, da je tisti predmet zgodovine obsegal le čas druge svetovne vojne in obdobja do danes, prva svetovna vojna je bila zajeta pri drugem predmetu, in da sem bila zvesta obiskovalka predavanj in je težko verjeti, da bi zamudila ravno predavanje, ki je govorilo o Rogu. In tretjič, kar je najvažnejše, predavanja nisem obiskovala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak pred desetimi leti.
Od takrat, ko sem zvedela za Rog, sem pomislila nanj velikokrat in na veliko načinov. Kakšen trenutek me je celo presunila misel, da to ne more biti res. Ko pa sem pred kratkim drugič stala pred breznom pod Macesnovo gorico, se mi je porodil zelo neposreden in silen vzgib, ki ga ni mogoče več zatajiti, namreč, da je potrebno povedati drugim, ki ne vedo ali nočejo vedeti. Ta izjemna želja povedati se je še dodatno okrepila, ko sem nedavno obiskala Pokrajinski muzej v Kočevju in zopet izvedela samo en stavek o Rogu. Razsvetlili so me s podatkom, da je bilo Kočevsko po vojni tudi prizorišče povojnih pobojev. Nekoč sem nekje prebrala, da tako kot pajek ne more živeti brez mreže, boljševik ne more na oblast brez zločina. Ne vem več, kje sem to brala, in tudi moje iskanje po morebitni literaturi, kjer naj bi to pisalo, ni obrodilo sadov, a prav ta misel meje vznemirila, ko sem stala ob breznu.
Prebrala sem nekje tudi čudno misel, ki nas sprašuje, ali je res nujno, ali je dobro, da se o tem izjemnem človeškem in narodnem dogodku sploh ohrani kak spomin. Seveda moram in moramo odgovoriti samo pritrdilno in Rogu nameniti globok razmislek, ki bi moral vsakemu, tudi nam navadnim ljudem, marsikaj povedati. Verjetno pa bi komu, ki je obdarjen s posebnimi darovi, lahko služil celo za navdih, za izjemna dela.
Očitno je, da se vsaj del pomembnih akterjev, ki oblikujejo javni slovenski spomin, strinja z idejo, da je treba Rog pozabiti. Če bi le malo želeli ne pozabiti, bi Kočevje imelo muzej domobranske epopeje, ker se je prav tam pričela njihova zadnja postaja križevega pota. V Pokrajinskem muzeju pa ni niti ene razstavne sobe za domobrance, mislim, da niti enega samega panoja ne. Res ni nikogar, ki bi protestiral ob tem? Prepričana sem, da so v Kočevju še ljudje, ki se spominjajo domobranske zadnje poti, ki bi morala postati del ne samo krajevnih, ampak kar narodnih izročil. A o tem bo nekaj več govora v naslednji številki Zaveze.
Ena sama kitica Prima Levija, zapisana v knjigi Ali je to človek, ki je na tem mestu sicer iztrgana iz celotne pesmi in je bila napisana za neki drug, a tudi grozljiv dogodek, more izraziti, kaj je potrebno povedati in razmisliti.


»Razmislite, da se je to zgodilo:

zapovedujem vam te besede,

vtisnite sijih v srca,

ko ste doma, ko hodite po cesti,

ko ležete ali vstajate,

ponavljajte jih svoji deci«

Odgovor na osnovno vprašanje, komu in kako povedati, se še ni izoblikoval, močna želja pa je ostala, a se včasih že prikradejo dvomi ob vedenju, da nekateri le govorijo, pa niso slišani. Nekdo mi je celo potožil: saj govorim, pa nisem poslušan. Včasih je potreba povedati tako velika, da se mi zdi, da bi bilo potrebno pripovedovati vsakemu Slovencu posebej in da bi tudi poslušani imel kaj povedati meni. Iščem tudi prave besede, s katerimi bi mogla povedati, pa sem se ovedla, da naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to rušenje človeka in naroda, ki se je zgodilo v Rogu. Misli, ki jo želim izraziti, se lahko le približam, če zapišem, da smo Slovenci v Rogu dosegli dno. Globlje ni mogoče, ni bolj bednega človeškega stanja in ni ga mogoče misliti, kot je stanje tistih, ki so nam naredili Rog. Zločin v Rogu bi zahteval posebno ime, ne bi se smel imenovati samo zločin, ker ga v marsičem presega. Kar se trudim povedati, bi najlažje ponazorila z besedami nekoga, ki je preživel nemško taborišče: »Tako kot naša lakota ni primerljiva z občutkom, ko človek preskoči obrok, bi način, kako nas zebe, zahteval posebno ime. Ljudje pravimo ‘lakota’, ‘utrujenost’, ‘strah’ in ‘bolečina’, pravimo ‘zima’, a vse to je nekaj drugega, a vse to je nekaj drugega. To so svobodne besede, ki so jih ustvarili svobodni ljudje, ki so živeli, uživali in trpeli na svojih domovih.«
Če si izposodim še naslov že omenjene knjige Ali je to človek, mi ta zopet povzroči marsikatere misli. Ali je to človek, ki si je domislil Rog? Ali je to človek, ki poleg vsega, kar je bilo narejeno in nam je vsaj v obrisih znano, mladega človeka postavi pred brezno, ga pogleda v oči, ubije in zvali v jamo, če ne pade sam. Verjetno občasno še pogleda z vrha jame, kaj se dogaja v njej. Zdi se mi pomembno poudariti »mladega človeka«, kajti pri njem bi morala biti mladost in radost, ne pa smrt. Kaj umor pomeni za tistega, ki je žrtev, vem, pomeni smrt. Kaj pa to pomeni za narod, ki ima poldrugi milijon ljudi in se taka smrt zgodi za 12 000 fantov, ne vem. Čuditi pa me mora, da se še niso našli psihologi, psihiatri, politologi, demografi, zgodovinarji in drugi strokovnjaki, da bi to proučili in nam povedali. Saj gre tudi za njihov narod.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Klečeči vojak Bara Remec

Bojim se, da bi dobili le neke statistične podatke s splošno ugotovitvijo »saj je bilo res hudo« in »ni prav, da se je to zgodilo«, kje bi se porazgubila bolečina in trpljenje in strašna krivica, ki se je zgodila človeku, ki je prišel do brezna in bil mrtev ali še živ vržen vanj. Brezimna množica zapečatenih obrazov, nekaterih jasno razpoznavnih, mnogim bi se dalo podeliti tudi ime, čaka, da povemo, kaj se je zgodilo z njimi.
Razmislimo, da se je to zgodilo in da smo s tem na neki nepojasnjen način zaznamovani. Rog je med nami, čeprav ga zavestno ali nezavestno potiskamo stran in se pretvarjamo, da ga ni. Je in bo, pa če nam je prav ali ne. Rog je presekal slovensko zgodovino na dvoje. Večno, z vidika našega kratkega življenjskega časa, lahko razmišljamo, pa verjetno ne bomo doumeli, tako nečloveško se je zgodilo tisto v lepem Rogu.
Kakor se vedno zgodi, ko je osnovna lakota potešena, se zbudi druga, globlja lakota. Se bo to kmalu zgodilo pri nas? Bo prišla lakota po vedenju in razumevanju? Mogoče, če nas bo veliko in vedno več, ki bomo govorili.