Avtor: Ivan Arnšek, Zalka Arnšek

Rodil si se 10. 7. 1927 v Hrastniku. Bil si četrti od osmih otrok v družini Anice Dolinšek in Janka Arnška. V času tvojega otroštva, medtem ko je Bog »umiral« v Trbovljah, si je tvoj ata, mojster krojač, neutruden prosvetni delavec in socialno občutljivi mož, v delavskem Hrastniku prizadeval, da bi zgradili cerkev, posvečeno Kristusu Kralju.
Julija 1990, mesec dni pred mojim odhodom v Slovenijo, si nam izpolnil željo, in si vsaj drobce svojih spominov prenesel na papir. Da naše misli ne bi begale po labirintih nejasnih odmevov, ko bomo hodili po krajih, kjer si poznal vsako ped poti; da ne bi izgubili sledov steze, po kateri si odšel; da bi vedeli, po katerih stopinjah se lahko »vračamo«.

Hrastnik

»V Hrastnik se iz Ljubljane najlažje pripelješ z vlakom, če pa hočeš tja iz Celja, greš tudi lahko preko Zidanega Mostu ali pa z avtobusom preko Rimskih toplic. Če se pelješ preko Rimskih Toplic, se lahko sproti ustaviš na Dolu pri Hrastniku. V cerkvi na Dolu sem bil jaz krščen, na pokopališču pa sta pokopana moj brat in sestra, moji stari starši in sorodniki, Dolinškovi. Dol in okolica je zelo lepa. Od tam pa v Hrastnik greš lahko peš. Poti ni niti za eno uro. Pot pelje po dolini, do vasi Brnica. Malo naprej po dolini prideš do Pustove kmetije. Tam se ena pot odcepi in gre desno čez hrib (Stari Hrastnik !) v Hrastnik. Cesta pa gre dalje po dolini, ki se tu zoži, do naselja pod Skalo. Tam je bila nekdaj Dolinškova gostilna, kegljišče in čevljarska trgovina. Od tu naprej je po cesti navzdol le še par sto metrov do Rikelnovega mostu. Tu je sotočje potokov Brnice in Bobna. Če želiš priti do kraja, kjer smo mi nekdaj živeli, moraš iti po cesti navzgor. Na levo je gozd in hrib (tako je vsaj nekdaj bilo), na desno je dolina gosto naseljena. Pot je nekdaj peljala mimo Narodnega doma, potem mimo gasilske postaje. Desno čez potok boš videla staro osnovno šolo, v kateri sem tudi jaz trgal hlače. Paziti moraš, da greš od tu dalje po stari cesti desno od potoka. Od stare šole do kraja, kjer je stala naša hiša, je le okrog 1 km. Tik pred našim domom je nekdaj potok padal čez par metrov visok jez (slap). Na tem kraju je gozdna cesta najbolj pritisnjena na gozdnati hrib desno. Na tem ozkem pasu zemlje med to cesto in potokom je stala naša hiša. Morda so še danes vidni ostanki temeljev. Od tu naprej zavije cesta na desno in pripelje do nekdanje rudniške žage in Logarjevega mlina, kjer smo nekaj časa bivali mi. Tu se začenja strnjeno naselje. Še par sto metrov in prideš do Birtičevega mostu. Zdaj se nahajaš že čisto na rudniškem področju. Če hočeš do cerkve, moraš levo med hišami. Od cerkve vodi pot čez hrib v Trbovlje. Če boš razpolagala s časom, bi Ti svetoval, da iz Hrastnika napraviš izlet na Kal in Mrzlico. Od Birtičevega mostu pa do zgornjega konca Hrastnika je le še kak kilometer. Paziti moraš, da hodiš vedno po poti ob potoku. Na zgornjem koncu Hrastnika pričenja ozka dolina, skoraj soteska Boben. Če se nameniš na Kal in Mrzlico, je najbolje, če greš skozi sotesko. Ko se dolina odpre, začne naselje Čeče. Nekdaj so bili ob potoku mlini in žage. Tam, kjer cesta zavije levo v serpentine proti Trbovljam, greš desno na Kal. Gotovo so poti označene, sicer pa vprašaj ljudi. Od tu do Kala in Mrzlice je le še 500–600 metrov višinske razlike. Ko boš hodila po tistih lepih travnikih in poljih, se spomni, da smo mi imeli prav tam nekdaj v najemu njive, na katerih smo pridelovali krompir, fižol, zelje, da smo se lažje preživljali. Ko se boš dvigala proti Kalu, boš na drugi strani doline zgoraj lahko opazila dve cerkvi, levo Sv. Marka in desno Sv. Katarine. Po tej cerkvi smo dali ime Katici. Zgornji del poti (desno) na Kal gre mimo gozdov. V teh gozdovih je bilo nekdaj veliko borovnic in gob. Stopi malo s poti in poišči. Sadike borovnic so podobne patagonskim čauram (Gaultheria sp.), le daje sadež podoben calafatu (Berberis sp.), modre barve. Ko boš na teh zelenih gorah, se usedi v kak miren kotiček, opazuj in sproti kaj napiši«.

Opis slike: Kapucinski internat v Celju 1938 – Ivan Arnšek prvi z desne v prvi vrsti, zraven Peter Krajnik (umrl v Argentini).

Vojna

»Dne 6. aprila 1941. se je pričela vojna med Nemčijo ter njenimi zavezniki in Jugoslavijo. Po kakih 10 dneh so bile vojne operacije zaključene. Slovenijo so si razdelili: Nemčija, Italija in Madžarska. Štajersko, kjer smo bivali mi, so zasedli Nemci. Začetek oktobra je naš ata pred aretacijo gestapa pobegnil v Ljubljano, ki je bila zasedena po Italijanih. Tam je bilo življenje lažje, potujčevalni pritisk manjši. Par dni za atom sta šla čez mejo v Ljubljano Anica (19 let) in Peter (11 let). Ostali (15-letna Mici, 13-letni Ivan, 9-letna Nežika, in 5-letni Jožko) smo z mamo zapustili dom, v katerega se nismo več vrnili, 14. oktobra 1941. Oprtani z nahrbtniki smo šli peš v Radeče in od tam zadaj za Kumom po dolini Lopate in preko gozdov do Mirne na Dolenjskem in nato z vlakom v Ljubljano. Položaj je bil zelo težak, ker smo bili brez vseh sredstev, stanovanja, oblek, itd. Počasi se v življenju vse uredi, tako se je tudi to. Petra in mene so sprejeli v zavod na Rakovniku salezijanci. Tam sva hodila v gimnazijo. Ostali pa so dobili v najem majhno podstrešno sobo v Mostah v Ljubljani. Kasneje so se preselili v malo večje stanovanje tudi v Zeleni jami. Leta 1942 je iznenada zbolela Anica. V letu 1942 se je z vso brutalnostjo začela revolucija. Streljali so po ljubljanskih ulicah in na Dolenjskem na ljudi, ki se niso hoteli priključiti komunistični OF. Kot odgovor na to nasilje so bile ustanovljene vaške straže. O vseh teh dogodkih je bilo že veliko napisanega in objavljenega in ne bom ponavljal.

Turjak

Med počitnicami 1943, sem dobil delo v Rokodelskem domu. Tam je bil ekonom naš znanec Marjan Končan, in sem mu pomagal. V Rokodelskem domu je bilo tudi vodstvo ilegalne Slovenske legije. Tam so se vršili razni tajni sestanki in vojaški tečaji. 8. septembra istega leta se je zaveznikom predala Italija. Člani Slovenske legije ter člani Vaških straž so se zbrali na gradu Turjak in v bližnjem Zapotoku. Računali so, da se vojna bliža koncu ter da se bodo zavezniki (Angleži in Amerikanci) izkrcali na Jadranu. Mene je v tistih dneh poslal duhovnik g. Andrej Križman na postojanko Sv. Jurija pri Grosupljem s polnim nahrbtnikom pošte za člane Slovenske legije, ki so bili tam. Odpeljal sem se z zadnjim vlakom na Dolenjsko. Pod noč sem prišel do Sv. Jurija. Tam sem naletel na Marjana Eiletza in Marjana Snoja, ki sta že bila vojaka (par dni). Iz kupa pušk sem si izbral puško in tako postal vojak (star 16 let). Prvo noč sem preživel v blatnem bunkerju. Naslednje jutro smo vsi (kakih 150 mož) zapustili Sv. Jurij in okrog poldneva prišli na grad Turjak. Tam je bilo nabito vojakov. Še isti dan popoldan nas je skupina 40 mož, predvsem članov Slovenske legije, zapustila Turjak in odšla na Zapotok. Tu je bilo kakih 700 naših vojakov. Vas Zapotok je bila požgana. Naslednje jutro se je naša skupina vrnila nazaj v dolino pod grad Turjak. Ko smo se bližali dolini, se je pričel partizanski napad na Turjak. Ko smo prišli do malega naselja hiš, so tudi nas partizani napadli. Napad na nas je kmalu ponehal. Okrog vasi smo pripravili zasede in tam čakali. Okrog gradu nad nami je divjala borba. Z nočjo je streljanje prenehalo. Bitka se je obnovila naslednji dan zjutraj in ni prenehala. Ponoči okrog 11-tih, smo dobili povelje za odhod. Vrnili smo se na Zapotok. Za nami smo v jasni noči videli, kako so granate padale na turjaški grad. Na Zapotoku ni bilo nikogar. Blizu šole je gorela municija in orožje, katero so naši zažgali. Od tu smo odšli na Visoko in tam dohiteli glavnino vojske, ki je odšla iz Zapotoka. Skupaj z njimi smo se počasi spuščali v dolino do Želimelj pri Igu. Tam so nas napadli partizani. Po kratko borbi so se partizani umaknili. Naša skupina je bila v koloni zadnja. Zgubili smo stik z glavnino in se zatekli v neko samotno hišo, ki je bila prazna. Tu so nas obstreljevali partizani. Posamično smo naredili izpad iz hiše. Z Marjanom Eiletzom sva se našla sama v gozdu. Od tu sva šla prek polj do vasi Ig. Tam sva naletela na majhno skupino četnikov s tremi vozovi. Na enem so nosili težko ranjenega vojaka. Rekli so nam, da gredo proti Borovnici in nato v smeri Trsta. Nekaj časa sva z Marjanom šla z njimi, nato pa se ločila in šla v smeri Ljubljane. Med potjo sva skrila orožje. Kmalu sta naju nato ujela dva partizana, katerima sva oba posamično ušla. Sam sem se zatekel v Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi. Ko sem se popoldan umikal ob Ljubljanici proti nemškim stražam na bloku, sem naletel na našega ranjenca, ki je imel zadaj prestreljen vrat. Šel sem nazaj, obvestil o tem duhovnika v cerkvi ter nato nemške vojake na bloku. Nemci so odšli po ranjenca in ga odpeljali v bolnico. Tako sem se tudi jaz rešil v Ljubljano domov. Kje je ostala skupina 700 mož, s katerimi sem ponoči zapustil Zapotok, nisem vedel. Ljubljano so imeli zasedeno Nemci. (Italijani so se po kapitulaciji umaknili.) Čez par dni sem zvedel, da so naši vojaki ujetniki v Šentjakobski šoli. Borba za Turjak je medtem trajala dalje. Čez par dni je gen. Rupnik iz naših fantov, katere so imeli Nemci kot ujetnike, ustanovil domobranstvo. Sam sem se vrnil nazaj na Rakovnik v šolo.

Opis slike: Domobranec Ivan Arnšek (1944)

Domobranec

Ko smo oktobra zvedeli, da so partizani večino vojakov, ki so se predali na Turjaku, v Kočevju postrelili (okrog 700 ljudi), sem se odločil in vstopil k domobrancem. Jasno je bilo, da iščejo z OF komunisti le svojo oblast in sovjetizacijo oziroma boljševizacijo Slovenije. Čeprav mlad, sem bil dobro poučen, kaj to pomeni. Ni mi bilo vseeno, kaj in kako bo v Sloveniji po vojni, ko bodo okupatorji Slovenijo zapustili. Vedel sem, da smo po svojih močeh dolžni, da to preprečimo. 15. decembra sem si oblekel domobransko uniformo. Bil sem v šolski četi, ki je bila na Ljubljanskem gradu. Po dobrih treh tednih so nas odpeljali ustanoviti postojanko v Grosuplje. Bila je huda zima. Ponoči smo stražili položaje, podnevi pa hodili v patrulje s oklopnim vlakom po progi do Čušperka. Marca meseca 1944 sem bil prestavljen v Ljubljano v 15. četo v Dravlje. Ta četa je stražila blok okrog Ljubljane. Tam sem ostal do konca maja. Nato je bila naša četa prestavljena v Škofljico pri Ljubljani. Dva meseca sem bil z našim vodom v vasi Zalog nad Škofljico. Julija pa je bila naša četa prestavljena v Višnjo goro. Tam je bil ustanovljen nov udarni bataljon. Več tednov sem preživel ob razvalinah višnjegorskega gradu, kjer smo imeli zasede. Tu nismo doživeli nobenega napada. Pač pa smo medtem v avgustu šli na pomoč v Šmarje – Sap, ko je partizanska brigada ponoči nameravala uničiti železniški tunel. Medtem ko je bila pri tunelu huda borba, smo mi partizanom ponoči neopazno prišli za hrbet. Partizani so bili prisiljeni v nagel umik. Pri begu so zgubili težko orožje, mrtve in ranjene. Septembra je bila naša četa na pohodu iz Velikih Lašč preko Notranjske do Logatca. Imeli smo hudo borbo pri Sv. Vidu nad Blokami (danes Silce). Meseca oktobra sem bil iz bataljona v Višnji gori poslan na radiotelegrafski tečaj v četo za zvezo v Ljubljano. Tam sem ostal 6 mesecev do konca vojne.

Opis slike: Družinski izlet leta 1976 na vrtovih Llao Llao, v atovem objektivu: Alenka, žena Marija Anica, Milena, Zalka, Andrej, Cilka, Katica, Ivan in Marija Arnšek

Teharje in zapor

Skupaj s drugimi enotami in civili smo se umaknili na Koroško v Vetrinj. Naši domači so šli z drugo skupino naprej iz Koroške v Italijo. Po treh tednih bivanja v Vetrinju sem bil skupaj z drugimi vrnjen v Jugoslavijo v Teharje. Angleži so nas izročali na železniški postaji v Pliberku 31. maja 1945. Naslednji dan smo se pripeljali z vlakom preko Maribora v Celje in nato peš na Teharje. Tu sem bil zaprt 72 dni, do 18. avgusta 1945. Od skupaj kakih 6–7.000 domobrancev nas je ostalo živih le 300–400. Izpuščen sem bil eden zadnjih. Ko sem bil izpuščen, je na Teharjah ostalo le še 23 domobrancev. Kot vsi ostali sem tudi jaz prišel na svobodo oslabljen in bolan. Zatočišče sem našel pri teti Nežki, ki je živela v hišici na hribu Sv. Jožefa v Celju. Čez dober mesec sem okreval in odšel na atov dom na kmete, na Blanco. Tam sem pomagal pri kmečkem delu. Čez leto dni sem odšel v Celje in dobil delo pri gradbenem podjetju Gradis. Tam sem delal dva meseca pri zidarjih, potem pa sem dobil delo v Mohorjevi tiskarni. Pol leta sem bil pomožni delavec v knjigoveznici, potem pa sem delal v črkostavnici. Tu sem bil do 30. sept. 1947, ko sem bil aretiran. Zaprt sem bil do 7. aprila 1948 v glavnem zaporu tajne policije na Poljanskem nasipu 51 (zadaj za bolnico), danes Povšetova ulica.

Opis slike: Begunec Ivan Arnšek – Dokument IRO 1950

Meja

Ko sem bil izpuščen, sem hotel čim preje pobegniti v tujino v Avstrijo. Priključil sem se skupini planincev iz tiskarne in šel z njimi za binkošti 16. maja 1948 v Savinjske Alpe na Korošico. Od tam sva s Frančkom Percem odšla naprej na Planjavo in na Kamniško sedlo. Moj načrt je bil: na neki način se ločiti od Perca na Kamniškem sedlu in preko Kotličev in Mrzle gore pobegniti v Avstrijo. Približno pol ure hoda pred Kamniškim sedlom sem na strmem snegu zdrsnil in padel preko skal. Težko poškodovanega in nezavestnega so me reševalci spravili v kočo na Kamniško sedlo in od tam v bolnico v Ljubljano. Tam so me zdravili 5 tednov. Dobil sem 3 mesece bolniškega dopusta. Med tem časom sem pogosto šel v iste gore, kjer sem se ponesrečil, in opazoval možnosti pobega v Avstrijo.
Pozimi januarja 1949. sem se udeležil alpinističnega tečaja na Vršiču nad Kranjsko goro. To predvsem zato, da vidim, kake možnosti so za pobeg v Italijo. Imel sem smolo in si že drugi dan tečaja v Tamarju (Planica) zlomil nogo. Zdravil sem se teden dni v jeseniški bolnišnici. Skoraj pol leta sem imel nogo v mavcu. Ko sem ponovno »shodil«, sem začel intenzivno hoditi v gore. Novembra sem bil iz Mohorjeve tiskarne nepričakovano prestavljen v grafično šolo v Ljubljano. Tu bi me skoraj odkrili, da sem se skozi tri leta izogibal vojaščini. Na hitro sem se moral odločiti in kljub izredno slabemu vremenu dežju in snegu pobegniti v Avstrijo. Prvo sem skušal priti iz Kamniške Bistrice v Kočo na Korošici, kjer bi počakal na lepo vreme. Ni mi uspelo. Moral sem iti preko Luč v Savinjski dolini, čeprav je bilo tu radi policijskih kontrol zelo nevarno. Na Korošici sem počakal na lepo vreme in nato preko Planjave prišel na Kamniško sedlo. V načrtu sem imel: preko Kotličev in Turškega žleba priti na Pode pod Skuto in tam prenočiti v bivaku, katerega ključ sem imel. Ledeno pobočje pod Brano me je zavrnilo. Spremenil sem načrt: še isti dan sem sestopil v Kamniško Bistrico in se nato povzpel preko Konca in Žmavčarjev do bivaka pod Skuto (2000 m). Bivak sem dosegel že ponoči. Tam sem prespal in se naslednje jutro 1. decembra podal na odločilno turo čez mejo. Bil je krasen zimski dan. Preko zasneženih Podov sem hitro prišel do Turškega žleba, skozi katerega vodi pot globoko doli na Okrešelj. Računal sem, da so v koči na Okrešlju obmejne straže. Hitro sem se spuščal skozi Turški žleb. Ko se mi je odprl pogled na Okrešelj, sem opazil, da sta dimnika planinske koče kot tudi karavle poleg močno zasnežena. To mi je povedalo, da tam ni nikogar. Pač pa se je dvigal dim iz karavle nižje spodaj v Logarski dolini. Tako je bilo skoraj gotovo, da so prvi graničarji v razdalji 3–4 ur. Prečil sem snežišče pod severno steno Rinke, do pobočji Mrzle gore. Odločil sem se za zelo strmo pobočje, ki me je ločilo do grebena Mrzle gore, ki je tudi meja z Avstrijo. Sneg je bil trd in dereze so dobro prijemale. Hitro sem se dvigal po pobočju in brez težav dosegel greben-mejo. Od tu se mi je odprl pogled na koroško stran – v tujino. Težko sem se ločil od grebena in se po snežišču spustil na avstrijsko stran Mrzle gore. Nepričakovano sem naletel na majhno leseno kočo. Pod noč sem prišel v dolino Belske Kočne in po njej do ceste, ki pelje iz Železne kaple na Jezersko sedlo. Blizu ceste sem se prijavil na avstrijski žandarmeriji, kjer so me lepo sprejeli. Čez leto dni sem zapustil Avstrijo in koncem januarja 1951 prispel v Argentino«.

Opis slike: Cvet mutisie, Bariloche, januar 2008

Kruh in med – pan y miel

»Da bo v mojem domu odmevala naša beseda in pesem.«
(Ivan Arnšek, 1960)
Eno leto si delal pri kmetih v Ziljski dolini. V Le Havre v Normandiji si se vkrcal na ladjo, ki je konec januarja 1951 priplula v pristanišče ob Srebrni reki – Rio de la Plata.

Opis slike: Ivan Amšek poleti 1999, zadaj Ojstrica

Prispel si v Argentino, kjer so med drugimi slovenskimi begunci, po triletnem bivanju v begunskih taboriščih v Italiji našli zatočišče tvoji starši, brata in sestre. Tvoji domači so najprej živeli v delti reke Parana, potem pa v Velikem Buenos Airesu. Prva leta si delal v tovarnah v Buenos Airesu, a pot te je vodila dalje, na jug, v pokrajino južnih jezer, v Bariloče, k tvoji sestri Miciki in bratu Petru, ki se je posvečal fotografiji.
Prišel si v svet domačinov indijanske polti, v svet kreolcev in priseljencev iz vseh vojn in vetrov, v novi svet, ki je ustvarjal posebne simfonije kultur in zgodb. Z gorniki iz slovenskega in argentinskega planinskega društva si spoznaval lepoto patagonskih gora in si žaloval za prijatelji, ki so izgubili življenje na njihovih večnih ledenikih.
Potem si se odločil za novo pot. Poročil si se z Marijo Simčič iz Medane. Nato smo prišli na svet mi, sedem deklet in dva fanta. Z našo mamo sta se predano posvetila novi odgovornosti, družini. V fotografskem laboratoriju – tvoji »temnici«, se je poleg filmov razvijalo mnogo zanimivih pogovorov. Domislil si tudi izvirne stroje, da bi si olajšal delo. V fotografski objektiv si beležil lepoto stvarstva, tvoji posnetki so krasili razglednice in diapozitive.
V gore si nekaj let odhajal le še kot gorski reševalec. Osrečevale so te preproste steze, po katerih si nas vodil. Dolga leta si nas vsak dan iz našega doma v Melipalu (južnem križu) peljal v mesto v argentinsko šolo in ob sobotah v Slovensko šolo Jakoba Aljaža. Bil si neizmerno potrpežljiv in dober ata. Med vsemi kulturami ti je največ pomenila »srčna kultura«. Danes Ti lahko to povemo in vidimo, kako zamahneš z roko, kot vsakič, ko ti je bilo malo nerodno. Rad si imel naravo, drevesa, rože – še posebno gorsko cvetje in zdravilne rastline. Razveselilo te bo, ko boš slišal zvok kitare in dulcimerov, ki bodo nastali iz debla velike ciprese, ki ste jo lani posekali. Glasbo si imel srčno rad. Ko smo doma odpeli slovenske in argentinske speve, si včasih prosil, naj zapojemo še tisto čilensko, ki smo jo peli pri zboru: »Kako globoka prihaja reka, kako velika se zliva v morje, kako naj ne bi bila velika, če jo polnijo moje solze.«
Od malega si občudoval čebele. K hiši si prinesel prve panje. Na veliki mizi ni manjkalo kruha in meda, okoli nje pa je bilo vedno dovolj prostora za vse, ki so stopili na prag našega doma. Ko so se panji pomnožili, si jih prenesel na svet blizu jezera Trebol (detelja), kjer si opazoval let čebel, pregledoval panje in dolge ure premišljeval. Z zanimanjem si sledil razvoju čebelarstva na Slovenskem, marsikatera slovenska matica »sivka« je odšla za teboj v Patagonijo. Veliko si raziskoval in prebral o čebelarstvu. Radodarno si delil svoje znanje med Bariločani. Zadnja leta si se zanimal tudi za čmrlje, ose … Še par ur pred tvojim odhodom si šel pogledati v Trebol, v upanju, da bo po tvoji večmesečni odsotnosti in predolgi zimi s čebelami vse v redu.

Opis slike: Praznovanje očetove osemdesetletnice v Vratih leta 2007 v družbi vnukinj

Šentjanževo olje

Šest od tvojih otrok nas zdaj živi v Sloveniji. Z mamo sta se razveselila vnukov, ki so se rojevali v Argentini in v Sloveniji. Preštel si jih dvajset in z veseljem si pričakoval rojstvo enaindvajsetega. Zadnja leta si nas pogosto obiskal. Čudil si se skoraj tropski poletni vročini, da se iz Ljubljane ne vidi več jasno zarisanih Kamniških planin. Skupaj smo prehodili poti, ki so ti največ pomenile. Obiskal si pokopališče na Dolu pri Hrastniku, kjer v brezimni gomili ležita tvoja sestrica in bratec, ki nista preživela otroških bolezni. Iskal si kraj, kjer je nekoč stal vaš dom. Obiskali smo domačijo na Blanci, v Krajni brdi, kjer se je rodil tvoj ata. Spomnil si se, da ste iz Blance poslušali zvonjenje iz dvanajsterih cerkva. Pokazal si nam, kako ste prekrivali streho s slamnato kritino, našel si celo motiko, ki si jo sam pred več kot pol stoletja uporabljal, ko si pomagal pri kmečkih opravilih. V poletju, ko so se trte šibile od teže bogatih plodov, si obiskal Medano, da bi videl breg na Plešivem, kjer se je rodila naša mama.
Pokloniti si se želel spominu svojih sotrpinov in prijateljev. Stari Hrastnik, Teharje, Šentvid, Podutik, Turjak, Brezno pri Konfinu, Kočevski rog, Lajše, Vetrinj … povsod si jih iskal. Globoko si spoštoval vse, ki si iskreno prizadevajo za mir in spravo – upehane romarje, ki prižigajo luč v globelih teme. Stari Hrastnik! – hrib nad Dolinškovo gostilno, domom tvoje mame. Ko si bil v teharskem taborišču, si slutil, da peljejo jetnike na Stari Hrastnik. In si se zgrožen zavedal, zakaj se ne vračajo. Poznal si tiste rudniške udrtine, ker sta se s tvojim očetom tam pogosto sprehajala. Po rešitvi iz teharskega taborišča in bolniškem maziljenju si tvojim domačim, ki so eno leto trepetali zate v taborišču v Italiji, poslal kartico, na katero si napisal, da si bil »kot kaplja na veji«. Razumeli so, kar si jim sporočal med vrsticami. Pod znamko so lahko prebrali tvoje sporočilo: 12.000 domobrancev umorjenih. Po tej izkušnji, po težki gorski nesreči in skrajni bedi zapora si se rosno mlad zavedal pomembnih stvari, opuščal si nebistveno.
V času, ko si nas obiskal, si poiskal svoje sorodnike, stare in nove prijatelje, s katerimi si obujal spomine. Spoznal si njihove pol stoletja dolge, vesele in trpke zgodbe. Preživel si lepe trenutke med slovenskimi čebelarji. Nisi vedel, kako bi se lahko zahvalil vsem, ki so te tako gostoljubno sprejeli. Obiskal si gore tvoje mladosti, tvoj svet: Logarsko dolino in Robanov kot, Kamniške, Savinjske Alpe, in tvojo goro, Ojstrico.
Rad si živel na tej naši lepi in ranjeni zemlji. Preko vsega si vedno izbiral in branil Življenje. Hvaležen si bil za ta darovani čas. Romal si z nami na Brezje, na Sveto goro, na Staro goro nad Čedadom, na Sv. Višarje. Veselil si se koščka kruha, skodelice toplega čaja, preprostih stvari in ljudi. Čudil si se času, ki tako hitro polzi skozi špranje prostora. Nekaj si slutil. Še lani si nabral šop šentjanževk in si nam priporočal, kako naj pripravimo zdravilno olje.

Domov

»Le v Bogu počivaj, moja duša, od njega pride, kar upam« Psalm 61

Ponoči 17. decembra 2007, v adventnem času, nas je prebudil klic iz Argentine: »Bodite mirni, atu je nepričakovano odpovedalo srce«.
Kako velik in globok je ocean misli in spominov, ki smo ga že naslednji dan preleteli, da bi lahko še enkrat zagledali nam tako ljubo obličje. Kako dobri so bili vsi, ki so te spremljali na tej tvoji zadnji zemeljski poti v Argentini, in vsi, ki so te z molitvijo spremljali v Sloveniji. Koliko tvojih najdražjih je že pred teboj odšlo po istih stopinjah. Kako mehka in nežna zna biti patagonska zemlja, ki je objela tvoje utrujeno telo. Prinesli smo prgišče domače zemlje za tvoje plemenito srce, ki je do zadnjega utnpa hrepenelo po Dobrem in po deželi, ki si jo moral zapustiti.
Februarja so doma točili zadnji med, ki so ga nabrale tvoje čebelice.
Počivaj v miru, naš preljubi ata.
Na velikonočni ponedeljek 2008 v Ljubljani.