Avtor: Anton Drobnič

Medškofijski odbor za kulturo (MKO) je 4. in 5. aprila 2008 v Lovranu priredil 4. forum za dialog med vero in kulturo pod geslom Resnica vas bo osvobodila (Jn 8, 32) – škof dr. Gregorij Rožman in njegov čas. Zgodovinar dr. France M. Dolinar je med svojim predavanjem z naslovom Med pastoralo in politiko prebral del pisma, ki naj bi ga konec leta 1945 duhovnikom ljubljanske škofije napisal tedanji generalni vikar Anton Vovk, kasneje ljubljanski škof. Udeleženci foruma so na koncu sprejeli izjavo, s katero so objavili tudi prebrano »Vovkovo pastirsko pismo”.
Bistvo tega pisma je priznanje hudih zločinov, ki naj bi jih po komunističnem pojmovanju med vojno proti slovenskemu narodu, poosebljenemu v t. i. Osvobodilni fronti, storili verniki, duhovniki in zlasti vodstvo ljubljanske škofije, torej škof dr. Gregorij Rožman. O tem pismu je bilo v zadnjih dneh že mnogo napisanega in izrečenega. Za tukaj obravnavan pogled so pomembni zlasti zapisi, ki nedvomno kažejo, da objavljeno besedilo v resnici ni Vovkovo pismo, da gre samo za osnutek ali predlog bolj ali manj znanih avtorjev, ki pa ga škof Vovk ni sprejel, ni podpisal in ne odposlal. Sam sem o tem prepričan tudi brez teh zapisov, ker sem škofa Vovka osebno poznal, ga videl in poslušal skoraj vsak dan že od leta 1942 dalje. Zato vem, da je bil odločen, pošten in trden mož, ki takšnih laži in obtožb, kot so zapisane v objavljenem pismu, ne bi nikoli izrekel ali zapisal.
Ne vem, zakaj je znani zgodovinar prebral to pismo in ne morem soditi, čemu, s kakšnim namenom je to storil, če je kakšen poseben namen sploh imel. Glede na znana dejstva, zlasti pa »nedejstva«, pa je mogoče objavo tega »nepisma« razumeti tudi kot dober test modrosti, kot učinkovit preizkus, kako naši javni ljudje, kot so politiki, časnikarji, profesorji in drugi izobraženci, razmišljajo, ali so sposobni samostojnega preudarka in modre presoje, zlasti če gre za ideološko ali politično postavljene zadeve. Poglejmo, koliko modrosti pri Slovencih je ta test pokazal.
Z iskanjem modrosti bi morali začeti že pri prirediteljih foruma in vprašati, zakaj so po treh kulturnih temah za zadnji forum izbrali izrazito zgodovinsko temo s skrajno občutljivo politično in ideološko vsebino, ki se – razen tega, da je bil to čas izstopa iz civilizacije – bolj malo dotika razmerja med religijo in kulturo. Dodatno težo to vprašanje dobi spričo dejstva, da je bila v istem času objavljena že prej napovedana knjiga Škof Rožman v zgodovini, v kateri so mojstri ideološke manipulacije škofa Rožmana ponovno zlorabili za prikrivanje boljševiškega napada na slovenski narod in za pranje t. i. NOB. Vsaj ena avtorica knjige – dr. Spomenka Hribar – je bila obenem tudi udeleženka foruma in forum so končali s podobno izjavo o »instrumentalizaciji« škofa Rožmana, kot je uvodni očitek knjige o »popredmetenju« škofa Rožmana. Oboje pa se je dogajalo v času, ko zadeva škofa Rožmana čaka na sodno odločitev o nadaljevanju postopka. Težko je ne postaviti vprašanj!
Prireditelji so v internetni najavi foruma v Lovranu zapisali: »Pri tem izhajamo iz prepričanja, da noben človeški forum – ne znanstveni ne etični ne kulturni ne filozofski ne cerkveni – ne more podati dokončne sodbe in ocene o ljudeh in dogodkih, o katerih bomo spregovorili. Vsi smo samo napoti k resnici, ki je visoko in daleč pred nami vsemi.« Noben znanstvenik ne filozof in ne teolog torej po prepričanju prirediteljev ne more oceniti resnice o času škofa Rožmana. Toliko manj lahko resnico spozna in presodi navaden zemljan, kar pomeni, da je za ljudi resnica nedosegljiva in nerazpoznavna, visoko in daleč pred nami vsemi, da torej resnice na svetu ni.
Zopet se vsiljuje vprašanje, čemu potem svetopisemsko geslo foruma »Resnica vas bo osvobodila«? Kako naj nas resnica osvobodi, če je nikakor ne moremo doseči, niti oceniti? In kako vemo, kje je prava pot k resnici, če je ne moremo niti videti, ker je visoko in daleč pred nami vsemi? Kako vemo, da se resnici približujemo, da nismo na napačni poti in da ne gremo proč od resnice? In čemu sploh forum, če resnice ne moremo ne spoznati in ne oceniti, če niti ne vemo, ali se ji približujemo? Ali ne bi bilo sedaj potrebno reči kaj o modrosti ali vsaj o razumu?
Morda pa je rešitev v znamenitih »več resnicah«! Vendar, kako naj spoznamo kar več resnic (koliko?), če prireditelji foruma pravijo, da ne moremo spoznati niti ene same? Ne, tako ne bo šlo, razen če več resnic niso različne resnice, ampak samo različne besede za isto resnico, od katerih je ena beseda prava, drugo pa so laži. Ko pa ne moremo oceniti, katera je prava in katere so laži, bi bilo modro, če foruma sploh ne bi bilo. No, tudi pri tem smo v zagati, saj menda ne moremo spoznati resnice, kaj je modro in kaj ne! O, prireditelji foruma, nekaj bo treba domisliti in popraviti, drugače so vsi vaši forumi in vse pisanje navadno žabje regljanje!
Tudi javni odzivi na sklepno izjavo lovranskega foruma s »pastirskim pismom škofa Vovka« niso kaj več kot žabje kvakanje. Vsa postboljševiška srenja je izjavo pričakala kot naročeno in hitro je enotno zakvakala: »Sami so priznali vse, kar smo jim očitali. Vse se začenja znova!« Niso se vprašali, ali je pastirsko pismo resnično napisal ali ga odobril škof Vovk, ali ga je res poslal svojim vernikom. Še manj je bilo pomislekov in preudarka, ali so očitki in obtožbe katoličanov in njihovih voditeljev v pismu resnične in v skladu s splošno znanimi dejstvi. Ne, kot jata vrabcev so se brezglavo zapodili in obviseli na limanicah »pisma iz zgodovine« (Dnevnik), ki »bo dogajanje obrnilo na glavo« (Mladina), na »trdnih temeljih “rdečega škofa”« (Nedeljski) itd. V en glas so zaregljali žabci, kot vodja borcev Janez Stanovnik, po katerem naj bi »pismo dokazovalo, da je cerkev med vojno podprla napačno stran«, ali zgodovinar Janko Pleterski, po katerem naj bi škof Vovk v pismu povedal, »da je naša cerkvena skupina, ki je vodila kolaborativno akcijo, popolnoma napačno razumela vatikansko politiko«.
Še posebej glasno je zapela vseslovenska ustavljavka in vzpodbujevalka kulturnega boja Spomenka Hribar, brez katere se Slovenci niti pogovarjati ne moremo, kaj še, da bi se kulturno ali kako drugače bojevali. Zanjo je »katarzično pastirsko pismo škofa Vovka« enkratno sporočilo iz preteklosti, objava pisma pa zgodovinski dogodek in priložnost za nov začetek (Sobotna priloga Dela, 12. 4. 2008). Čeprav sama ugotavlja, da iz Vovkovega pastirskega pisma »ve je povsem drugačen duh« kot iz duhovniške izjave lojalnosti iz julija 1945, se ne zdrami iz svoje zasvojenosti in nikakor ne pomisli, kaj je vzrok te bistvene drugačnosti, ali kako bi mogel škof Vovk v tako kratkem času podpisati dve bistveno različni javni pismi o boljševiški revoluciji v Sloveniji. Nasprotno, dejstvo, da sta tako zelo različni, ji ni intelektualna vzpodbuda za globlji preudarek, ampak je kar dokaz za iskrenost in resničnost katarzičnega pisma. Sveta preproščina ali vražja pretkanost?
S petjem tristranske slave »katarzičnemu pismu«, v katerem po njenem mnenju škof Vovk »daje popolno moralno priznanje narodnoosvobodilnemu boju« in v katerem je izrekel »vse, kar je bilo treba izreči ob lastni sokrivdi za medvojna dogajanja«, je Spomenka Hribar z vso ihto, ki jo premore, uvedla nov začetek narodnega razdora. Ona temu pravi sprava.
Nekritičnost dosedanjih gospodarjev javnega mnenja – po potrebi tudi delivcev državne oblasti – nas ne preseneča. So pač miselni dediči sistema, ki je bil zgrajen na laži in je sam bil laž. Zanje resnica ni skladnost besed z dejstvi, ampak skladnost besed z njihovimi interesi. Ker je vsebina domnevnega Vovkovega pisma v skladu z interesi boljševiške revolucije, je za postboljševike pismo resnično in o tem ne dvomijo. S tem v praksi potrjujejo nauk historičnega materializma, da je merilo resničnosti skladnost z interesi boljševiške partije.
Bolj zastrašujoče pa je dejstvo, da je kar tri tedne po objavi Vovkovega »nepisma«, ko je že polno javnih zapisov in dokazov, da takšnega pastirskega pisma škof Vovk v resnici ni izdal, ta pisma – celo v množini – nekritično sprejel kot resnična celo predsednik republike dr. Danilo Türk. Dne 27. 4. 2008 se je v svojem govoru na proslavi v Begunjah na Gorenjskem moral tudi on obesiti na »nedavno objavljena pisma škofa Antona Vovka iz časa takoj po drugi svetovni vojni«, ki po predsednikovem mnenju izkazujejo škofovo globoko etičnost. Če je predsednik republike tako neobveščen o dejstvih, da kar mimogrede pade v jamo ideološke manipulacije, se smemo upravičeno bati, ali niso tudi njegove državniške odločitve in poteze prav tako ideološke, nekritične in nepreudarne, brez podlage v dejstvih.
Naš test modrosti je pokazal na parado norosti: Vidni voditelji ljudstva so se brez sramu vdali laži, ko jim je ta ponudila korist. Svoj lastni ugovor proti instrumentalizaciji škofa Rožmana so izkoristili še za grdo manipulacijo s škofom Vovkom. Vse za pranje lažne Osvobodilne fronte in prikrivanje začetnega zločina!