Avtor: Lana Olup

Uvod

Prispevek Obsodba zločinov totalitarnega komunističnega režima in »Resolucija 1481« se nanaša na dokument Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 2006 in na potrebo po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov. V javnosti, to je v časopisih, na TV, na okroglih mizah, in tudi v osebnih pogovorih se pogosto pojavljajo ocene o življenju v Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo. Mladi o tem vprašanju nimamo lastne izkušnje. Zato smo v razmišljanju najprej vezani na pogovore in odgovore v ožjem družinskem krogu, potem pa se vedenje širi. Preučevanje nastanka neke države je treba umestiti v širši zgodovinski kontekst. Zgodovinska vedenja o posameznih dogodkih iz preteklosti se odkrivajo na novo. Pogosto slišimo, da se pogovarjamo o »tabu« temah. V totalitarnih sistemih velja, da je vladajoči režim nezmotljiv in najbolj pravičen. Tak položaj je bil tudi v Sloveniji pred njeno osamosvojitvijo. Vendar tudi totalitarni sistemi delujejo v okviru nekih pravnih norm. Po padcu totalitarnih sistemov pa je dana možnost objektivnega ocenjevanja njihove nezmotljivosti in pravičnosti. Radi rečemo, da to ocenjujemo z zgodovinske distance. Ker velja, da so bili totalitarni sistemi moderne dobe zločinski, je do tega treba zavzeti stališče. Na več mestih, z različnimi deklaracijami, torej pravnimi akti, sta bila obsojena nacizem in fašizem. Take obsodbe komunizem v Sloveniji še ni doživel, čeprav smo bili s strani mednarodne skupnosti k temu izrecno pozvani. In prav ta poziv je predmet mojega razmisleka. Uvodoma moram še povedati, da sprva nisem imela predstave o tem, koliko strokovne literature obstaja in kako jo bom zbrala.
Obisk v knjižnicah Državnega zbora, Ministrstva za pravosodje in Muzeja novejše zgodovine Slovenije pa mi je odkril ogromno knjig in tudi razprav na to temo. Zato je bilo treba zbrati in prikazati le nekaj tega obsežnega gradiva, ki pa vseeno daje dovolj pregledno podlago za odločitev o potrebnosti obsodbe totalitarnega komunističnega režima pri nas.

Resolucija 1096

Preden se lotimo naslovne teme, se je treba ozreti še deset let v preteklost. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je na svojem rednem zasedanju leta 1996 sprejela Resolucijo o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. Resolucija ugotavlja, da je dediščina nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov vprašanje, ki ga ni lahko obravnavati. Rešitev ponuja v dveh smereh. Najprej je to institucionalna raven, se pravi vzpostavitev take strukture državnih organov, ki bo zagotavljala uresničevanje enega temeljnih načel demokratične družbe, to je vladavine prava ter spoštovanja človekovih pravic in različnosti. Iz besedila je moč razumeti, da bi to nalogo še lahko uresničili. Toda na tej podlagi je treba stare strukture in način razmišljanja odpraviti in premagati, kar pa je že težji zalogaj. Resolucija opozarja v primeru neuspelega prehodnega procesa na nevarnost pojava korupcije namesto vladavine prava in organiziranega kriminala namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko »žametna obnovitev« totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije. Po mnenju, ki izhaja iz Resolucije, je ključ do mirnega sožitja in uspešnega prehodnega procesa v doseganju občutljivega ravnovesja pri zagotavljanju pravičnosti brez iskanja maščevanja. Demokratični državi, ki temelji na vladavini prava, je naloženo, da mora pri odpravljanju dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih sistemov uporabiti proceduralna sredstva. Drugih sredstev ne sme uporabiti. Veljati mora, da ima demokratična država, ki temelji na vladavini prava, na voljo dovolj sredstev za zagotovitev spoštovanja pravičnosti ob upoštevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Taka država bi se tudi morala učinkovito ubraniti pred ponovno oživitvijo komunistične totalitarne grožnje, saj ima na voljo sredstva, ki niso v nasprotju s človekovimi pravicami in vladavino prava. Za dosego teh ciljev je Skupščina oblikovala več priporočil, kako bi države članice dediščino nekdanjih komunističnih totalitarnih režimov odpravile. Pripravljavci teh priporočil so se očitno zavedali, da ciljev ni moč doseči čez noč, ampak da to pomeni proces, ki bi moral temeljiti na več načelih. Poseben poudarek je na tem, da mora proces vključevati spremembo miselnosti (spremembo v srcu in duhu), katere glavni cilj naj bo odprava strahu pred prevzemanjem odgovornosti, nespoštovanja različnosti, skrajnega nacionalizma, nestrpnosti rasizma in ksenofobije, kot del dediščine starih režimov. Vse to naj bi nadomestile demokratične vrednote, kot so strpnost, spoštovanje različnosti in odgovornost posameznika za svoja dejanja. Ker se v Sloveniji v javnosti pogosto negativno prikazuje postopek vračanja premoženja, ki so ga posamezniki zgubili v času trajanja komunističnega režima z nacionalizacijo, naj tu navedem še nasvet Skupščine, ki svetuje, naj se premoženje, vključno s premoženjem cerkev, ki je bilo nezakonito ali nepravično odvzeto s strani države, praviloma in integrum vrne prvotnim lastnikom, seveda brez povzročanja novih krivic. Pomemben del obravnavane Resolucije je namenjen tudi lustracijskim ukrepom ali dekomunizaciji, pri čemer pa morajo biti izpolnjena določena merila. Ne glede na vse ukrepe pa iz Resolucije izhaja, da so najboljše jamstvo za odpravo nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov temeljite politične, pravne in gospodarske reforme, ki vodijo k oblikovanju pristnega demokratičnega duha in politične kulture.

Opis slike: Vrnitev

Resolucija 1481

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je deset let po Resoluciji 1096 sprejela še Resolucijo 1481, s katero je izrazila potrebo po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov. Deset let je dovolj dolgo razdobje, da so se v tem času lahko pokazali učinki prej sprejete Resolucije. Lahko domnevamo, da Komite za politične zadeve ni bil ravno najbolj zadovoljen z njenim desetletnim uresničevanjem, zato je smatral, da je treba sprejeti še eno in dodatno poudariti potrebo po obsodbi zločinov komunističnih režimov. Imel pa je uresničevanje svoje prejšnje Resolucije za tako pomembno, da se v 1. točki Resolucije 1481 naravnost sklicuje na prejšnjo, očitno nezadovoljen z ukrepi za odpravo zapuščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov. Druga točka Resolucije zelo neposredno pove, da so bile za totalitarne komunistične režime, ki so v prejšnjem stoletju vladali v srednji in vzhodni Evropi, kamor sodi tudi Slovenija, brez izjeme značilne množične kršitve človekovih pravic. Resolucija pa priznava, da so se kršitve razlikovale glede na kulturo, državo in zgodovinsko obdobje ter so obsegale individualne in kolektivne umore in usmrtitve, smrti v koncentracijskih taboriščih, stradanje, deportacije, mučenje, suženjsko delo in druge oblike množičnega fizičnega nasilja, preganjanja na etnični ali verski osnovi, kršitve svobode vesti, mišljenja in govora, svobode tiska in tudi odsotnost političnega pluralizma. Danes se lahko z začudenjem vprašamo, kako je mogoče, da se je vse to dogajalo. Resolucija nas pouči, da so se zločini opravičevali s teorijo razrednega boja in načelom diktature proletariata. Razlaga obeh načel je opravičevala »odstranitev« ljudi, ki so jih šteli za škodljive za izgradnjo nove družbe in kot takšne za sovražnike totalitarnih komunističnih režimov. Ogromno število žrtev v vseh teh državah so bili njihovi lastni državljani. Ob tem pa skupščina priznava, da so kljub zločinom totalitarnih komunističnih režimov nekatere evropske komunistične partije prispevale k uvedbi demokracije. Že omenjena distanca desetih let od sprejetja prejšnje Resolucije o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov je dala možnost Komiteju, da preveri njeno uresničevanje. Zato je lahko prišlo do ugotovitve, da padcu totalitarnih režimov v srednji in vzhodni Evropi ni v vseh primerih sledila mednarodna preiskava zločinov, ki so jih ti zagrešili. Poleg tega mednarodna skupnost storilcem teh zločinov ni sodila, kot je to storila v primeru grozljivih zločinov, ki jih je zagrešil nacizem. Razumljivo je, da na podlagi te ugotovitve Resolucija nadaljuje, očitno z obžalovanjem, da je prav zaradi tega javna ozaveščenost o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi v preteklosti, zelo majhna. Pri nas pogosto slišimo pozive, naj pozabimo preteklost in se zazremo v prihodnost. To je morda lepo slišati, toda Skupščina je prepričana, da je zavedanje zgodovine eden od pogojev za to, da se v prihodnosti izognemo podobnim zločinom, in nadaljuje, da imata moralno ovrednotenje in obsodba storjenih zločinov pomembno vlogo pri vzgoji mladih generacij. Kakor bom skušala pojasniti še kasneje, je le jasno stališče mednarodne skupnosti o preteklosti lahko jasen napotek za njihovo bodoče ravnanje. Ta želja izhaja iz globoke humane naravnanosti, saj Skupščina verjame, da si še živeče žrtve zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, ali njihove družine zaslužijo sočutje, razumevanje in priznanje svojega trpljenja. Deseta točka Resolucije je povsem nedvoumna in jasna: razprave in obsodbe, ki so doslej na nacionalni ravni potekale v nekaterih državah članicah Sveta Evrope, mednarodne skupnosti ne morejo odvezati od tega, da zavzame jasno stališče do zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi. Njena moralna dolžnost je, da to stori brez slehernega nadaljnjega odloga. Tako stališče pa ni zgolj deklarativne narave, saj v nadaljevanju naravnost zavezuje, ko se razglasi, da je Svet Evrope ustrezno mesto za takšno razpravo na mednarodni ravni prav zato, ker sta varovanje človekovih pravic in vladavina zakona temeljni vrednoti, za katere se zavzema. Parlamentarna skupščina nedvoumno in ostro obsoja množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, in izraža sočutje, razumevanje in priznanje žrtvam teh zločinov. Pri študiju te Resolucije se mi zdi posebno pomembna njena trinajsta točka, s katero so pozvane vse komunistične in postkomunistične stranke v državah članicah, ki tega še niso storile, naj ponovno ocenijo zgodovino komunizma in svojo lastno preteklost ter se javno distancirajo od zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, ter jih povsem nedvoumno obsodijo. Na podlagi tako izraženega stališča Skupščina verjame, da bo to jasno stališče mednarodne skupnosti odprlo pot k nadaljnji spravi. Poleg tega bo, kot je mogoče upati, se s pozivom zaključuje Resolucija, spodbudilo zgodovinarje po vsem svetu, da bodo nadaljevali z raziskovanjem, katerega cilj sta ugotavljanje in objektivna ocenitev tega, kar se je zgodilo.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Ljubljana 26. maj 1945 – Proklamacija smrti Vlastja Simončič

Uresničevanje Resolucije 1481 v Sloveniji

Humanistično izražene misli v dokumentih takega organa, kot je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, bi morale doseči svoj namen, če bi tisti, na katere se te misli nanašajo, iskreno želeli prekiniti s preteklostjo in z organizacijo, ki so ji pripadali. Zato je zanimivo navesti sklepni citat izpod peresa dr. Ljuba Sirca, ki je bil na prvih demokratičnih volitvah v samostojni Sloveniji celo predsedniški kandidat stranke Liberalne demokracije Slovenije (LDS.) V pogledu najprej ocenjuje, da bodo Slovenija in druge nekdaj komunistične dežele mogle imeti jasen pogled naprej šele, ko bodo izginili s površja voditelji genocidne Partije, stari in podmladek, ko bo prenehalo neprestano laganje in pretvarjanje, še posebej pa hvaljenje nasilja za nazaj ob tihi grožnji, da utegne spet priti na dnevni red. Šele takrat bo pred nami odprta pot k preizkušeni demokraciji, h gospodarskemu napredku ob tržišču in podjetništvu ter h kulturi brez pretvarjanja in laži. Šele ko bodo zagovorniki umora in laganja utihnili, se bomo mogli resno pogovoriti, kako naj se prilagodimo Evropi in kako naj jo začnemo dohitevati. Te besede niso vzpodbuda za uresničevanje poziva iz 13. točke Resolucije 1481, ki zahteva od strank naslednic bivšega režima jasno distanco od zločinov in njihovo nedvoumno obsodbo. In kdo je v Sloveniji tisti, ki bi moral izreči svoje distanciranje in obsodbo? Dr. Ljubo Sirc je pri tem nedvoumen in obsoja mednarodno naivnost, ki izhaja prav iz obeh obravnavanih resolucij, z izrazom obžalovanja, da so demokrati na Zahodu še vedno prav tako naivni, kot so bili doslej. Mirno verjamejo LDS-ovcem in SD-jevcem (Socialnim demokratom), ki jim razlagajo, kako so se spremenili in niso več totalitarci, kakršne so bile stranke, iz katerih so se oblikovali (ZKS in ZSMS). Kako preroške so bile te misli, se je izkazalo le nekaj mesecev kasneje, torej v času pisanja tega članka, ko smo zvedeli, na kakšen način so prav predstavniki SD blatili aktualno vlado in s tem vso Slovenijo v tujini in kako so aktivno asistirali pri napovedanih demonstracijah delavcev, upokojencev in študentov, domnevno proti delodajalcem, v resnici pa proti vladi.
Dr. Ljubo Sirc se tudi z občutkom dotakne 10. točke Resolucije 1096, in sicer v članku »Pravna samovolja«, objavljenem v »Demokraciji«. Omenjena točka, kot sem že zapisala, se nanaša na potrebo po vračanju nacionaliziranega premoženja. Zakon o denacionalizaciji, sprejet leta 1991, je predvidel, da naj bi bili postopki končani v enem letu. V času izvajanja tega zakona so bile v Sloveniji pretežno na oblasti stranke, ki so izhajale iz političnih organizacij komunističnega sistema. V članku resignirano opiše svoj primer vračanja premoženja, ki še po 16 letih veljavnosti zakona ni zaključen, in se sprašuje, ali Slovenci res nimajo nobenih pripomb k takemu poslovanju. Pove, da je sam dočakal že 88 let starosti med čakanjem na sodišču, zato sam vrnjenega premoženja ne bo mogel uporabljati.
»Slaba vest in aroganca« je naslov izjave Zbora za republiko, v katerem ta obsoja del slovenske javnosti in politikov, ki se do resnice o zasutih in zamolčanih jamah s po vojni pobitimi političnimi nasprotnild, vojaki in civilisti, ki jih je bilo treba po partijskih navodilih preorati in posejati s travo, obnaša ignorantsko in prezirljivo. Iz izjave izhaja, da kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, tako so bila prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev. Aroganca, ki smo ji danes priča, pa je znamenje barbarstva. Navedena izjava pomeni opozorilo, da je javna ozaveščenost o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi, zelo majhna in da se stranke komunistične naslednice niso distancirale od zločinov, ki so jih v preteklosti storile njihove predhodnice. To pomeni, da se v Sloveniji 6. in 7. točka Resolucije 1481 ne uresničujeta.
Ob obisku knjižnice Državnega zbora sem videla zelo obsežno gradivo razprav o zločinih komunističnega režima. Obsodbe teh zločinov pa ne. Zato se mi zdi 10. točka Resolucije 1481 tako zelo pomembna, saj ima mnogo širši kot le nacionalni pomen. Če ponovim, razprave in obsodbe, ki so doslej na nacionalni ravni potekale v nekaterih državah članicah Sveta Evrope, mednarodne skupnosti ne morejo odvezati od tega, da zavzame jasno stališče do zločinov, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi. Njena moralna dolžnost je, da to stori brez slehernega nadaljnjega odloga. Prav to zahtevo je zaslediti v prispevku »Politični zločini v Sloveniji«, v katerem avtor Anton Drobnič ugotavlja, da je razumljivo, da nekdanja totalitarna država ni odkrivala in raziskovala svojih lastnih zločinov. Po 60 letih od revolucionarnega nasilja pa je zadnji čas, da državna oblast izpolni svojo mednarodno, pravno, civilizacijsko in kulturno dolžnost do žrtev tega nasilja, pa tudi dolžnost do svojega, nekoč revoluciji žrtvovanega in danes zaradi revolucije razklanega naroda.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Tožniki in sodniki Vlastja Simončič

Sklepna misel

Zaradi omejenosti prostora so komentarji k posameznim točkam obravnavanih resolucij razumljivo skrčeni. Toda že iz teh prikazov je razvidno, da uresničevanje namena, zlasti Resolucije 1481, ne poteka v skladu s pričakovanji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope ter mnogih posameznikov in podpisnikov Izjave. Vprašati sem se morala, zakaj je temu tako. Delni odgovor sem našla v sklepu h knjigi o lustraciji v Sloveniji, ki se sicer nanaša na izločitev nasprotnikov demokracije z javnih položajev, položaj pa je prav enak, če gre za obsodbo komunističnih zločinov. Avtor knjige, Andraž Zidar, vidi glavni razlog, zakaj v Sloveniji do lustracije in obsodbe komunističnih zločinov ni prišlo, v razmerju sil v parlamentu. V primeru, da bi večino v njem predstavljale desno usmerjene stranke, Zidar sicer ne more trditi, da bi parlament sprejel celovit lustracijski zakon, do sprejema in resnejšega izvajanja posameznih določb pa bi verjetno prišlo. Po desetih letih, odkar je bila omenjena knjiga objavljena, se po zadnjih volitvah razmerje sil v parlamentu ni spremenilo in tako se ni čuditi, da tudi določil resolucij ni možno uresničiti vsaj na deklarativni ravni.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Izročeni Vlastja Simončič

V sklepni misli je končno treba tudi pojasniti, zakaj sem se odločila za prikaz mednarodnih dokumentov, ki obsojajo totalitarne komunistične režime v pričakovanju, da bodo tako obsodbo doživeli tudi v državah, kjer je komunistična oblast te zločine izvajala. Na razpolago mi je obsežna literatura, ki se z različnih vidikov ukvarja z obravnavano tematiko. Zato naj omenim samo tri dela: Temna stran meseca, Brez milosti in Črna knjiga komunizma. Vsem trem je skupno, da so izredno obsežno opremljena z avtentičnimi dokumenti in pričevanji, predvsem pa s slikovnim gradivom, ki je pretresljivo. Če se mednarodna skupnost celo z resolucijami zavzema, naj se postkomunistične stranke, ki tega še niso storile, jasno distancirajo od zločinov, ki jih je zagrešil njihov totalitarni komunistični režim, in jih povsem nedvoumno obsodijo, se moramo seveda zamisliti nad izjavo predsednika borčevske organizacije Janeza Stanovnika, bivšega predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije in s tem pomembnega sopotnika komunističnega režima, ki so mu bili zločini znani, ko je dejal, da o različnih pogledih kaže razpravljati, ne pa o naši preteklosti obračunavati in zavajati mladih, ter dodal, naj se vse, kar je spornega o NOV, znanstveno prouči. Vojna je po njegovih besedah zločin, zato povojnih pokolov ne odobrava, a jih razume. Taka izjava ni v duhu 13. točke Resolucije 1481, po kateri naj se nedvoumno obsodi povojne pokole, kakor jih imenuje sam, ampak do njih izraža celo razumevanje. Že omenjena naivnost mednarodne skupnosti, kot jo je opredelil dr. Ljubo Sirc, se kaže v tem, da Skupščina verjame, da bo to jasno stališče mednarodne skupnosti odprlo pot k nadaljnji spravi. Izjava o razumevanju, ki pomeni na neki način odobravanje povojnih pokolov, ne prispeva k spravi. Resolucija zahteva nedvoumno obsodbo zločinov, kar pokoli gotovo so, ne pa njihovo razumevanje. Slovenija svoje naloge do sebe in mednarodne skupnosti, kot to pričakujeta resoluciji, še ni opravila. Zato menim, da je prav, da se tudi študentje prava vključimo v ta proces demokratizacije slovenske družbe in si po svojem znanju prizadevamo za uresničevanje določb obravnavanih resolucij. To ni samo moralna dolžnost mednarodne skupnosti. Obsodba zločinov je tudi dolžnost nas Slovencev, in to bi morali storiti brez slehernega nadaljnjega odloga.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Vse je že odločeno Vlastja Simončič