Avtor: Janko Maček

V zadnjem času nas mediji spet oblegajo z že znanimi razlagami o tem, kako je bil škof Rožman glavni krivec za kolaboracijo slovenske protirevolucionarne strani. Še več, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije je izdalo knjigo Škof Rožman v zgodovini, v kateri nastopajo nekateri znani zgodovinarji, sociologi in pravniki z »dokazi« o krivdi škofa Rožmana in »njegovega« tabora. V vse to je z objavo nekega doslej neznanega pisma vpleten tudi Rožmanov naslednik Anton Vovk. Ko bomo kaj več vedeli o vsebini »Vovkovega« pisma in o okoliščinah njegovega nastanka in o vzrokih, da je bilo ravno sedaj predstavljeno javnosti, bomo o tem laže govorili. Vsekakor pa nam je vse to dodaten izziv, da kljub skromnim močem vztrajamo pri svojem delu in branimo tiste, ki se že več kot šestdeset let sami ne morejo braniti.
Vsak naš Kako se je začelo skuša raziskati, kaj je v neki konkretni fari ali področju povzročilo medsebojni spor, kako so padle prve žrtve in podobno. Ne gre nam za spreminjanje zgodovine ali opravičevanje kolaboracije, kot nam očitajo, ampak za resnico. Kolikokrat smo že ponovili, da je resnica predpogoj za spravo.
Tale Kako se je začelo je namenjen polpretekli zgodovini Cerkelj na Gorenjskem, ki se v tem in onem razlikuje od zgodovine istega časa v povprečni občini na Notranjskem ali Dolenjskem, kar pa ne spremeni dejstva, da je tudi tu revolucija sprožila samoobrambo, ki brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Stanko Osenar, o katerem bomo v sestavku nekoliko več govorili, je doživel nemško preganjanje in bil sodelavec OF, pa vendar kasneje postal poveljnik domobranske postojanke.

Med obema vojnama

Pred nekaj leti je izšla knjiga Občina Cerklje na Gorenjskem med okupacijo in revolucijo, ki ima podnaslov Kronika podkrvavških vasi. Citat iz opisa profesorja Sotoška v uvodu postavi v nekaj stavkih pred bralca sliko pokrajine in ljudi, ki jim je ta knjiga posvečena: »Ko se pripelješ iz gozdov od Vodic proti Spodnjemu Brniku, se ti odpre pogled na ravnico pod Kamniškimi Alpami s Krvavcem, ki ga boš vedno nosil v spominu. Tu je na vpogled vsa lepota stvarstva: ravnica, naseljena z vasmi, v
katerih cerkve kot koklje nad piščanci bedijo nad hišami, prav tako izstopajoče cerkvice na hribih pa poudarjajo, da tu v tej lepi in prečudoviti pokrajini živi slovenski rod, ki od pokristjanjevanja dalje ohranja svoje tisočletno izročilo«.
Med obema vojnama so bile Cerklje izrazito kmečka občina. Le redki so hodili na delo v Kranj, velika večina pa se je preživljala z obdelovanjem zemlje. Ta je bila zlasti v ravninskem delu kar radodarna. Sedanja občina Cerklje ima preko 6.000 prebivalcev in obsega tri fare: cerkljansko, velesovsko in šenturško. Središče občine kot tudi cerkljanske fare je vas Cerklje z mogočno cerkvijo Marije Vnebovzete. Poleg te cerkve ima fara na skrbi še 13 podružnic, glede na svojo lego je nad vsemi kapela Marije Snežne, nekoliko pod vrhom 1853 m visokega Krvavca, znanega po smučarskem turizmu. Od leta 1961 je ta konec znan tudi zaradi letališča na Brniku, ki je pred nedavnim dobilo ime po politiku in neumornem delavcu za samostojno Slovenijo Jožetu Pučniku.
Če bi se lotili opisa prosvetnega in političnega življenja v cerkljanski občini pred drugo svetovno vojno, bi bilo veliko povedati. Od leta 1922 so Cerkljani imeli svojo godbo na pihala, ki je po desetih letih trdega dela kapelnika Košnika in njegovih godcev postala ena največjih in najboljših na Gorenjskem. Malo pred drugo vojno so nabavili nove kvalitetne instrumente, ki pa jih je nova oblast leta 1945 odvzela za potrebe XV. divizije. Cerkljanski pevski zbor je bil že zgodaj vpisan v imeniku slovenskih pevskih društev, kar pomeni, da ni nastopal samo na koru oziroma pri cerkvenih slovesnostih, ampak tudi v Ljudskem domu, kjer so se poleg koncertov vrstile tudi spevoigre in operete. Šenčurski dogodki maja 1932 so močno odmevali tudi v Cerkljah. Med zaprtimi je bil nekaj časa celo zdravnik dr. Bohinc, ki je malo prej nastopil zdravniško prakso. Jerneja Vombergarja, soboslikarja iz Cerkelj, pa so z drugimi odpeljali v Beograd.

Avtor slike: Iz knjige Podobe nekdanjih časov

Opis slike: Cerklje pod Krvavcem Iz knjige Podobe nekdanjih časov

Kdo je bil ta mož, da je bil tako nevaren beograjski diktaturi? Rojen je bil leta 1894 v Pšenični Polici pri Cerkljah. Že kot otrok je imel veselje do risanja in slikanja, zato se je po osnovni šoli izučil za soboslikarja. Med prvo svetovno vojno je bil kot avstrijski vojak na italijanski fronti ranjen in je komaj preživel. Ko je za silo okreval, se je moral vrniti k svojemu polku v Judenburg. Zaradi sodelovanja pri slovenskem uporu je bil obsojen na deset let zapora, toda kmalu se je vrnil domov, saj je Avstrija razpadla. V bližnji in daljnji okolici je postal znan kot dober obrtnik. Februarja 1933 je bil na procesu v Beogradu obsojen na eno leto strogega zapora, ki ga je skupaj s kranjskim dekanom Škerbcem, šenčurskim županom Umnikom in drugimi »odslužil« v Sremski Mitrovici. Škerbec je kasneje v begunstvu o njem takole zapisal: »Pokojni Jernej je bil vesele narave in odličen pevec. Sodeloval je v Cerkljah pri cerkvenem pevskem zboru, pri prosvetnem društvu in pri igralski družini, včasih pa tudi sam režiral kako igro. Ob času kraljeve diktature je svobodoljubni mož obsojal njeno nasilje ter se potegoval za dr. Korošca in njegove punktacije. Bil je z nami zaprt najprej v Beogradu in potem po znanem šenčurskem procesu, kjer je dobil za prazen nič eno leto zapora, tudi v Sremski Mitrovici. V tem času smo večkrat zapeli v troje: Vombergar s svojim lepim baritonom je pel naprej, Umnik je basiral, moja malenkost pa je udarila čez. Najraje smo peli ono lepo narodno: Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bom jaz v grobu spal! Neredko so se Vombergarju in Umniku zasvetile solze v očeh, ko smo peli to pesem in se spominjali gorenjskega polja. Sklenili smo, da bo ta pesem naša arestantovska himna, ki jo bomo vedno zapeli, kadar se bomo sešli v svobodi.« Tako dekan Škerbec. Le kdo bi tedaj pomislil, da bosta čez deset let dva od tega tria res spala v grobu, kamor ju bodo porinili komunisti, tretji pa kot begunec okušal grenkobo tujine.

Opis slike: Nova maša Cerkljana Stanka Erzarja leta 1939

Okupacija in revolucija

Aprila 1941 so Gorenjsko in seveda tudi Cerklje z okolico zasedli Nemci. Takoj so začeli uveljavljati Hitlerjevo naročilo: Naredite mi to deželo zopet nemško. O dogodkih tistih dni je nekaj zapisal takratni cerkljanski kaplan Jože Cvelbar. Že v ponedeljek 5. maja so gestapovci prišli po župnika Janeza Črnilca in kaplana Cvelbarja, nekaj dni zatem pa odpeljali tudi učitelja Ušeničnika. Bili so zaprti v ženski kaznilnici v Begunjah. Ko so prostori te kaznilnice postali za veliko število jetnikov premajhni, so jih preselili v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Tu se je poleg duhovnikov nabralo tudi precej laikov, mnogi z družinami. Med njimi so bili izobraženci, pa tudi preprosti, toda ozaveščeni kmetje in obrtniki in nekaj ciganov, ki so jih v Nemčiji preganjali že pred vojno. Julija so potem duhovnike in cigane, kot piše Cvelbar, odpeljali na Hrvaško, ostale z družinami pa v Srbijo.
Znano je, da je bilo med zaprtimi v Šentvidu le malo komunistov, pa še izmed teh so nekateri odšli domov, preden so jih začeli odvažati na Hrvaško ali v Srbijo. Odnosi med Hitlerjem in Stalinom so bili tedaj še prijateljski in Kominterna je posameznim komunističnim partijam izrecno prepovedala, da bi nastopale proti Nemčiji. Spomnimo se samo, kakšne težave je glede tega imela Angela Vode. Ne glede na navodila Kominterne so naši komunisti in celo sokoli bili že itak »protifarško« nastrojeni, zato so odobravali nemško preganjanje duhovnikov in drugih zavednih Slovencev. Pri tem so nekateri gledali v prihodnost in v tem videli pomemben pripomoček za svoj vzpon na oblast, drugi pa so bili zadovoljni že s tem, ko je bilo zadoščeno njihovemu nasprotovanju do duhovnikov in »klerikalcev«.

Opis slike: Albina in Stanko Osenar (1937)

Naš namen je seveda prikazati polpreteklo zgodovino Cerkelj, zato nemško preganjanje duhovnikov in drugih zavednih Slovencev skoraj nehote povežemo s šenčurskimi dogodki leta 1932. In kaj ugotovimo pri tem? Da se je večina tistih, ki so v letih 1931 in 1932 odobravali ukrepe beograjske diktature, v prvih mesecih okupacije navduševala nad nacističnim preganjanjem, nekaj mesecev kasneje pa že sodelovala z revolucionarnim terorjem, ki so ga komunistična partija in njeni partizanski oddelki začeli izvajati tudi na Gorenjskem.
Če k temu dodamo še podobe delegacij nekaterih vasi in občin v ljubljanski pokrajini v bližini italijansko-nemške demarkacijske črte, ki so odhajale k Nemcem prosit, naj pridejo tudi k njim, postane celoten mozaik še bolj pregleden. Žal je uradna zgodovina po koncu vojne te dogodke iz razumljivih razlogov premalo raziskala, saj so ji bili bolj važni drugi, kot na primer napad na tri slovenske orožnike pod Šmarno goro, ki smo ga potem skoraj pol stoletja praznovali kot Dan vstaje slovenskega naroda.
Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, je Kominterna pozvala svoje podrejene, naj se pridružijo Stalinovemu boju proti nacistični armadi, ki je hitro prodirala v notranjost Rusije. Tudi slovenska Osvobodilna fronta s partijo na čelu se je odzvala temu pozivu in tisti, ki so še včeraj pozdravljali nemško zasedbo, so čez noč postali borci za osvoboditev domovine. Pri večini Gorenjcev, ki so obsojali nemško početje v prvih mesecih okupacije, je nastop OF naletel na dober sprejem. Tako so tudi Cerkljani tedaj zvečine odobravali OF in jo po svojih močeh tudi podpirali. Zdi se nam prav, da tu omenimo Stanka Osenarja, o katerem bomo v tem sestavku nekoliko več govorili. Bil je rojen leta 1910 v Kamniku. Ko je bil star osem let, se je družina preselila v Šentvid nad Ljubljano. Ker je kazal veliko nadarjenost, sta ga starša vpisala v Škofijsko klasično gimnazijo, ki je imela svoje prostore tam v bližini. V tretjem razredu je fant resno zbolel za TBC in moral prekiniti šolanje. Ko se je po nekaj letih za silo pozdravil, ni imel več volje za študij, ampak se je izučil za brivca. Udejstvoval se je v prosveti in športu ter veliko bral. Leta 1933, ko mu je bilo 23 let, je v Cerkljah odprl frizerski salon – najprej v najetih prostorih, kmalu pa v lastni hiši. Leta 1936 se je poročil z Albino Pograjec in imela sta štiri otroke. Nemci Osenarjeve družine spomladi 1941 niso preselili, pač pa so očeta Stanka kot protinacista za nekaj mesecev zaprli. Ko se je vrnil iz zapora, je bila v Cerkljah že organizirana OF. Pridružil se ji je, saj je verjel v njene dobre namene. Oči mu je odprl vodja krvavške partizanske čete, ki je v razgovoru povedal, da OF in partizane vodijo komunisti. To je bilo dovolj, da je nehal sodelovati z OF. S tem pa si je nakopal nove sovražnike.
Aprila 1942 so partizani opravili »rekvizicijo« pri trgovcu Remicu na Spodnjem Brniku in ubili tri nemške vojake, ki so se slučajno znašli v bližini. Nemci so grozili, da bodo ustrelili 20 talcev. Takoj so prijeli 10 mož in fantov, med njimi Osenarja in Petra Grkmana, ki je bil v začetku med vodilnimi pri cerkljanski OF, kasneje pa se je umaknil. Bili so zaprti v Begunjah in le malo je manjkalo, da bi jih odpeljali v Drago in postrelili. Dejstvo, da med njimi ni bilo niti enega pravega pristaša OF, je povzročilo utemeljen sum, da so le-ti še vedno povezani z gestapom in so se tako hoteli na lep način znebiti potencialnih nasprotnikov. Osenar je v zaporu obdržal razsodnost in vzpodbujal sotrpine, naj pri zaslišanju kljub mučenju ničesar ne povedo o organizaciji OF, ki so jo vsaj delno vsi poznali. Verjetno jih je rešilo prav to in pa posredovanje trgovca Mejača, živinozdravnika Bedenka in lastnika gradu Strmol Rada Hribarja. Vse tri je VOS kasneje »likvidirala«. Po šestih tednih mučne negotovosti so gestapovci vseh deset cerkljanskih talcev izpustili.
6. avgusta 1942 so se partizani oglasili na Zgornjem Brniku v hiši tesarskega mojstra Jožeta Jenka, po domače Nagoreta. Menda je bil že nekaj časa obsojen na smrt, vendar ga niso našli, ker je bil kot tesar pogosto zdoma. Tokrat so ga čakali pri sosedu, da se vrne. Ko so prišli, je bila družina zbrana v kuhinji pri večerji. Zahtevali so, naj gre z njimi, pa je povedal, da ne bo nikamor šel. Odvlekli so ga v hišo, kot so nekoč na podeželju rekli družinski sobi, in neki Bogo iz Mengša ga je ustrelil v glavo. V Kroniki podkrvavških vasi beremo, da je storilec nekaj let kasneje o tem sam pripovedoval. Potem so odšli, družini pa zabičali, da do jutra nihče ne sme iz hiše. Žena in sedem otrok v starosti od dvajset do štirih let so si tisto noč za vedno zapomnili.

Opis slike: Skupina cerkljanskih domobrancev

Vsi, ki so Jenka poznali, so vedeli, da je bil med prvo svetovno vojno na soški fronti ujet in nato preživel štiri leta v ujetništvu na Siciliji, kjer je bil pisar in prevajalec, saj je obvladal tako nemščino kot italijanščino. Po tolikih letih ujetništva se je odločil za beg, preplaval morsko ožino med otokom in apeninskim »škornjem« ter po treh mesecih pešačenja prišel na Zgornji Brnik. Zaradi znanja jezikov so ga tudi med drugo vojno včasih uporabili za tolmača. S čim si je mojster Jenko zaslužil smrtno obsodbo? Že omenjena kronika na to takole odgovarja: »Bil je pokončen mož in je znal presoditi položaj, v katerem se je nahajala Slovenija. Menda je bilo za one v Pekovi jami v Vodicah dovolj obvestilo, da je rekel, kako je upor tako močni sili, kot je Nemčija, narodni samomor in da še ni čas za upor. Nedvomno je bil Nagore izredno naravno inteligenten in ker se ni strinjal s partizanstvom, ga je bilo treba odstraniti tudi zato, da so ljudi zastrašili. Padel je kot potencialni nasprotnik komunizma, saj mu kaj drugega ni bilo mogoče očitati.« (Kronika, str. 143)
Umor mojstra Jenka je bil v cerkljanski fari prvi, v malo širši okolici pa ne edini v tistih mesecih. Kranjski veterinar Vinko Bedenk je imel nemško dovoljenje, da je zaradi službe ob vsakem času lahko odšel na teren, zato ni bilo prav nič čudno, če so ga kdaj videli v odmaknjenem zaselku ali na samotni kmetiji. S partizani je že od začetka imel dobre odnose, jim prinašal zdravila in pomagal ranjencem. Ko je prihajal prevezovat ranjenega komandirja Perka, se je z njim odkrito pogovarjal in med drugim izrazil dvom o smiselnosti odpora, ki zahteva toliko žrtev. Tudi 2. septembra 1942 popoldne sta blizu Dupelj pri Križah imela podoben razgovor. Prijateljsko sta se razšla in veterinar je že sedel v avto, da bi se odpeljal; tedaj pa je pristopil njegov pacient in ga ustrelil.
3. septembra 1942 so Umnikovi, po domače Makovčevi iz Šenčurja, v gozdu pripravljali steljo. Vemo, da je Anton Umnik leta 1933 v zaporu v Sremski Mitrovici skupaj z Vombergarjem iz Cerkelj in dekanom Škerbcem prepeval Polje, kdo bo tebe ljubil. Kljub zaporu je bil Umnik na volitvah 1936 ponovno izvoljen za šenčurskega župana. No, tisto zgodnjejesensko popoldne so se jim v gozdu približali partizani in oče Anton je moral iti z njimi. Kar skozi gozd in preko polja so ga odpeljali v eno uro oddaljeno Hrastje na dom Janeza Brodarja, bivšega poslanca in predsednika Kmečke zveze. Brodar in njegov najstarejši sin Ivan sta nenavadne »obiskovalce« opazila, ko so šli preko polja, in se hitro skrila. Ko ju kljub iskanju niso našli, so Umnika ustrelili vpričo Brodarjeve žene in nekaterih članov družine. Ni dvoma, da bi prav tako naredili z Brodarjem in verjetno tudi z njegovim sinom, ko bi ju bili našli. Brodar je noč prebil v skrivališču, naslednje jutro se pa poslovil od domačih in odšel na Koroško.
V Olševku pri Šenčurju sta na Martinkovi domačiji gospodarila Janez Ferjan in žena Marija, rojena Jagodic. Janez je bil daleč naokoli znan kot sposoben in pošten mlekarnar, kot graditelj prosvetnega doma in vodovoda v Olševku in kot skrben ključar podružnične cerkve. Ko je zvedel za smrt veterinarja Bedenka, se je kljub svarilom o nevarnosti z nekaj prijatelji odpravil v Kranj na pogreb. Na povratku so se ustavili v Šenčurju in kropili Antona Umnika. Janez Ferjan je bil po povratku domov zelo zaskrbljen. Res so 5. septembra zvečer prišli k Martinkovim partizani. Iskali so orožje in Janezu očitali, da ustanavlja belo gardo. Nazadnje je tako kot v Brodarjevi hiši poveljnik dal znak mlademu Beleharju iz Šenčurja in ta je z dvema streloma umoril Janeza Ferjana.
Slovenski poročevalec je 19. novembra 1942 v svoji gorenjski izdaji poročal o »justifikaciji« dr. Natlačena in poročilu dodal še sledeče: »Glavni agenti dr. Natlačena in belogardističnega štaba na Gorenjskem so bili Ivan Brodar, Umnik, veterinar Bedenk itd. Poslednja dva sta bila v avgustu mesecu (pravilno v septembru, opomba J. M.) po partizanskih oblasteh justificirana kot izdajalca in kot denuncianta, medtem ko je Brodar pobegnil pod zaščito gestapa.« – Zakaj ni nikjer navedeno, kaj in koga sta izdala oziroma denuncirala Umnik in Bedenk? Kakšno zaščito je gestapo nudil Brodarju?
Ko opisujemo dogodke pred nastankom cerkljanske domobranske postojanke, moramo omeniti tudi kruti umor lastnika gradu Strmol Rada Hribarja in njegove žene Ksenje. Hribar je bil premožen podjetnik, toda do svojih delavcev vedno pravičen. V času okupacije je večkrat posredoval pri Nemcih in marsikomu rešil življenje ali ga izvlekel iz zapora oziroma taborišča. Govorilo se je, da so se konec leta 1942 na gradu Strmol sestali trgovec Vitko Mejač iz Komende, Janez Brodar iz Hrastja, Rado Hribar in še nekateri. Tema njihovega pogovora so menda bile domače straže, ki naj bi orožnikom ponoči pomagale varovati vasi pred partizani. S tem niso bile mišljene posebne vojaške enote, ampak le moški določenih letnikov, ki naj bi se po posebnem razporedu zvečer zglasili na orožniški postaji, dobili orožje in do jutra pomagali stražiti ali delati obhode po vasi. Tako stražo v Žireh na primer opisuje Anton Žakelj v svojem dnevniku. Za omenjeni sestanek na Strmolu naj bi zvedela VOS in zato že septembra 1943 »likvidirala« trgovca Mejača iz Komende, Hribarja in njegovo ženo pa so odpeljali januarja 1944 in ju po nečloveškem mučenju umorili. Njunega groba do danes niso našli, čeprav se je tako o njunem mučenju kot o tem, kje naj bi bila pokopana, marsikaj govorilo.
V začetku leta 1943 so Nemci na Gorenjskem začeli mobilizacijo v nemško vojsko. Najprej sta bila poklicana na nabor letnika 1923 in 1924, ki sta že 11. januarja 1943 morala v nemško vojsko oziroma v Državno delovno službo (RAD). Takoj zatem so šli na nabor letniki 1920, 1921, 1922 in 1925. Kasneje so prišli na vrsto še letniki 1916 do 1919 in 1926, nazadnje pa še 1927. Mobilizirance so po nekajmesečnem urjenju večinoma že poslali na fronto. Tako so tudi številni fantje iz podkrvavških vasi izgubili svoja mlada življenja sredi ruskih step, na obalah Atlantika in po drugih nemških bojiščih. Že omenjena kronika navaja, da je na nemških frontah umrlo samo iz cerkljanske fare 57 mobilizirancev, iz cele današnje občine pa kar 72. Fantje so bili z nemško mobilizacijo postavljeni pred težko odločitev. Za partizane so se odločili le redki, ker so že poznali njihova dela in so se poleg tega bali nemškega maščevanja nad domačimi. Nekateri so se tedaj spomnili nekdanjega cerkljanskega kaplana Cvelbarja, ki je bil od februarja 1942 v Šentjoštu nad Horjulom. Odšli so tja in se priključili tamkajšnji vaški straži. Po ustanovitvi domobranske postojanke v Cerkljah so se vrnili. Nekateri so se za pot v Šentjošt ali za odhod k četnikom odločili šele, ko so prišli na dopust s fronte. Znano je, da je bil leta 1943 predstavnik četniške organizacije za Cerklje in okolico Stanko Osenar, dokler se ni tudi sam umaknil pred mobilizacijo. Kako to, ali ni bil že starejši – rojen leta 1910? Mobilizirati so namreč začeli tudi partizani – predvsem zaradi povečanja in popolnitve svojih enot, pa tudi iz drugih razlogov. Osenarja bi na vsak način radi umaknili iz Cerkelj, niso si pa mogli privoščiti kaj takega, kot so naredili z Nagoretom z Brnika, saj je bil preveč znan kot odločen protinacist. Ko je zvedel, kaj mu pripravljajo, se je umaknil najprej na Koroško, nato pa odšel na eno prvih domobranskih postojank na Gorenjskem – Suhi Dol.

Domobranska postojanka v Cerkljah

Prve domobranske postojanke na Gorenjskem so nastale v decembru 1943 oziroma v januarju 1944 v Lučinah, Suhem Dolu, Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem in Gorenji vasi ob podpori domobrancev iz Šentjošta, Rovt in Polhovega Gradca. Postojanka v Cerkljah je bila ustanovljena 17. maja 1944. Domobranci so se nastanili v Ljudskem domu. Po nekem podatku je bilo v celem času vpisanih 193 mož, od tega 43 bivših partizanov in 27 nemških mobilizirancev. Pri tem je zanimivo, da so bili vsi nemški mobiliziranci pred prihodom k domobrancem nekaj časa pri partizanih. (Monika Kokalj Kočevar, Gorenjski domobranec, str. 30 do 40.) Za marsikoga je bil odhod v gozd trenutno edina možnost za rešitev pred fronto, kasneje pa je spregledal in izbral drugo pot. Nekatere je partizanska mobilizacija presenetila in so pobegnili, kakor hitro se je ponudila prilika. Bili so tudi taki, ki so se nekaj časa skrivali doma.
Kdaj pravzaprav se je Stanko Osenar vrnil k svoji družini v Cerklje? Monika Kokalj Kočevar ga navaja kot poveljnika postojanke – s pripombo, da je veljal za enega najboljših. V Kalinškovi Kroniki zvemo, da se je vrnil ob ustanovitvi postojanke in po napadu 4. oktobra 1944 prevzel poveljstvo. Čez dan je delal v salonu, ponoči pa bil v postojanki. Na pohode menda ni hodil. Bil je odločen poveljnik in zelo skrben za svoje moštvo. (Kronika, str. 57)
Pri odgovorni poveljniški službi je bil Osenarju v veliko oporo Tone Koritnik, po domače Javornikov iz Cerkelj, s katerim sta že prej sodelovala v Prosvetnem društvu – Osenar je bil tajnik, Koritnik pa vodja knjižnice in predsednik fantovskega odseka. Tonetov oče, po domače Javornik, je bil med prvo svetovno vojno in še po njej cerkljanski župan, znan po svoji pokončnosti in poštenosti. Kot drugod po Gorenjskem so Nemci tudi v Cerkljah kmalu po zasedbi izropali društveno knjižnico. Ko so nalagali knjige na tovornjak, da bi jih odpeljali uničit, je Tone ves potrt opazoval njihovo početje. Pridružil se mu je sovaščan, ki se je tedaj še navduševal za nacizem, dober mesec kasneje pa že bil med ustanovitelji OF, in rekel nekako takole: »Opravili bodo dobro delo, ko bodo požgali ta ničvredni papir!« Tako kot Osenar je tudi Tone v začetku verjel v dobre namene OF, toda kmalu so se mu oči odprle. Ko je zvedel, da ga partizani nameravajo mobilizirati, se je umaknil v Šentjošt. Po ustanovitvi postojanke se je vrnil v Cerklje in takoj prevzel skrb za prosveto. Skupaj s prijateljem Janezom Kristancem s Spodnjega Brnika sta hodila v Ljubljano po knjige: molitvenike, katekizme, pa tudi Črne bukve, knjige Slovenčeve knjižnice in časopise, kot Slovenski dom, Slovenec in podobno, ki so jih ljudje željni slovenske besede kar razgrabili. Proti koncu leta 1944 je prišel v Cerklje tudi nekdanji kaplan Jože Cvelbar – formalno kot domobranski kurat, v resnici pa kot duhovnik za vse farane. Ljudje so v nedeljo dopoldne spet prihajali k maši in po njej z zadovoljstvom prisluhnili domobrancem, ki so pred cerkvijo peli slovenske pesmi. Ob tem so vsaj za trenutek pozabili na okupacijo in v njih je spet zagorela lučka upanja na boljše čase.
4. oktobra zvečer so močne partizanske enote (Šlandrova brigada) napadle Cerklje in Lahovče. Obrambo v Cerkljah je vodil Stanko Osenar in vzdržala je napad. V Lahovčah so bili domobranci že na koncu moči, ko so se nepričakovano pojavili četniki pod vodstvom Janeza Borštnarja in majorja Bitenca in udarili napadalcem v hrbet. Gorenjski četniški odred se je namreč le malo pred začetkom napada ustavil v gozdu blizu Zaloga. Partizani za to sploh niso vedeli, zato si niso znali pojasniti, od kod nenadna pomoč Lahovčanom, in so se umaknili. Med četniki je bilo tudi nekaj cerkljanskih fantov, ki so nameravali tisti večer obiskati svoje domače. Tako se je Aleš Robas odpravil proti Cerkljam, ne vedoč, da so obkoljene. Na poti so ga zajeli partizani in ga po mučenju v nekem hlevu ubili. Naslednji dan so domobranci našli njegovo iznakaženo truplo. Pokopali so ga v Cerkljah, medtem ko so v Lahovčah pokopali osem članov četniškega štaba, ki so umrli v zaminirani Reckovi gostilni v Zalogu.

Opis slike: Taborišče Spittal 1948 – Osenarjevi brez očeta in najmlajšega Stanka

Vendar s tem še ni bilo zaključeno število žrtev partizanskega napada. Petdesetletnega mojstra Jerneja Vombergarja so prijeli, ko se je zvečer vračal domov. Odvlekli so ga na Šenturško goro in po mučenju ubili. Po dvanajstih dneh so domobranci našli njegov grob in truplo prepeljali na cerkljansko pokopališče. Vombergarja poznamo kot zapornika zaradi šenčurskih dogodkov. Tudi Nemci mu takoj v začetku niso dali miru, zato je nekaj časa podpiral OF in partizane. Kot spreten risar je po ustanovitvi postojanke domobrancem naredil nekaj propagandnih letakov in si menda s tem zaslužil smrtno obsodbo. Med napadom 4. oktobra se je ponudila prilika za izvršitev. V času, ko se še ni vedelo za Vombergarjev grob, so terenci prišli k zaskrbljeni družini in lagali, da oče v štabu riše propagando in prosi za obleko in hrano.
Jožeta Šteblaja so prijeli v gostilni pri Bavantu. Živel in delal je v Domžalah, tisti dan pa prišel na obisk k staršem, ki sta bila zaposlena na gradu Strmol. Hoteli so ga mobilizirati, on se je pa uprl, da v gozd ne bo šel. Tudi njega so odgnali na Šenturško Goro in obsodili na smrt. Ker je bil plitvo zakopan, so živali čez nekaj časa odkrile njegov grob. Februarja 1945 so ga šli iskat in ga pokopali v Cerkljah.

Vrnitev s koroškega in proces proti Osenarju

Ko so v nedeljo 6. maja 1945 v Cerklje prispeli begunci iz Polja pri Ljubljani, ki so se po tej poti odpravili na Koroško, je v trgu še vladalo veselo in slovesno razpoloženje. Z zvonika je plapolala velika slovenska zastava. Ljudje so se veselili konca vojne, niso pa vedeli, da se po cesti iz Ljubljane proti Kranju in naprej proti Ljubelju že vali reka beguncev. Ko so Cerkljani zvedeli za situacijo, je bilo veselja naenkrat konec in pri marsikateri hiši so se tudi sami pripravili za odhod. Stanko Osenar je sicer vodil na Koroško svoje domobrance, vendar je vzel s seboj tudi soprogo Albino in tri otroke. Najmlajšega, ki je bil star manj kot eno leto in ravno tedaj bolan, so pustili pri dobri družini v domačem kraju. Problem, kako bodo žena in otroci vzdržali pohod na Koroško, je rešil sovaščan Peter Kepic, ki je vpregel konje in jih z nekaj prtljage odpeljal dobršen del poti kljub nevarnosti, ki se ji je s tem izpostavil. Tako oni, ki so odšli, kot tisti, ki so ostali doma, so verjeli, da se bodo najkasneje v štirinajstih dneh vrnili.
Res do vrnitve cerkljanskih in drugih gorenjskih domobrancev, ki so bili 28. maja s pretvezo, da jih peljejo v Italijo, preko Jesenic poslani v roke partizanov, ni preteklo več kot dobrih štirinajst dni. Toda kakšna je bila ta vrnitev! Osenarjeva žena, ki je s tremi otroki ostala v vetrinjskem taborišču, je pred odhodom skušala pregovoriti moža, da bi ostal z družino, pa jo je zavrnil: »Svojim fantom sem obljubil, da grem z njimi kamorkoli. Ne morem jih v tem težkem položaju pustiti same.«
Sklepamo, da so bili cerkljanski domobranci vrnjeni z drugimi gorenjskimi domobranci v ponedeljek, 28. maja. Angleži so jih s kamioni prepeljali v Podgorje in pod njihovo kontrolo so se vkrcali na vlak. Šele potem so se od nekod pojavili partizani. Menda so Osenarja prepoznali v Hrušici ali na Jesenicah, kjer so nekatere že ločili od ostalih in jih odpeljali v neznano. Iz sodbe Okrožnega sodišča je razvidno, da so mu pripor šteli od 28. maja ob 18h. Ni znano, od kdaj je bil zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zdi se, da so že od začetka imeli z njim posebne namene, zato ga niso odpeljali v Kočevski rog ali na kako drugo morišče kot večino gorenjskih domobrancev.
Posebno »srečanje« z Osenarjem je v Šentvidu doživel Jože Kočar iz Zaloga, ki je leta 1944 kot 16-leten dijak klasične gimnazije pristopil k domobrancem. Po opravljenem tečaju za vezista je prišel v Hotedršico in bil določen za signalista v postojanki na Ravniku. V začetku maja 1945 je s svojo enoto šel na Koroško in bil 31. maja z zadnjo skupino vrnjen. V Škofove zavode je prišel 15. junija z mladoletniki, ki so jih prej držali v Radovljici oziroma v Kranju. 7. avgusta so v Šentvidu zvedeli za amnestijo in še isti dan proti večeru jih je 152 iz skupine šlo domov, 18 pa jih je ostalo. Niso vedeli, kaj nameravajo z njimi. V naslednjih dneh so ribali hodnike in pospravljali prazne sobe. Ker niso imeli dostopa do srednjega in jugovzhodnega trakta, so sklepali, da tam skrbi OZNA za posebne »goste«. Na veliki šmaren so se preselili iz kapele v sobo 45 z okni proti Ljubljani – ob kotu, ki ga naredi pravokotno južno krilo poslopja. Okna na obeh straneh kota so bila odprta, a bilo je strogo prepovedano gledati ven in bi stražar takoj streljal, če bi koga opazil pri oknu. Kljub temu se je 16. avgusta okrog poldneva izza nasprotnega okna oglasil moški – bil je Stanko Osenar – in vprašal, če je na oni strani kak Gorenjec. Ko je zvedel, da je Kočar iz cerkljanske fare, je bil vesel, čeprav se prej nista poznala. Povedal je, da je v preiskavi, a da velja amnestija do poveljnikov bataljona, on pa je imel položaj poveljnika čete, zato upa na oprostitev. Naročil je pozdrave za prijatelje v Cerkljah in celo vrgel v sobo 45 zvit bankovec za 10 dinarjev. 18. avgusta je bil tudi Kočar izpuščen, zato se z Osenarjem ni več »srečal«. (Kronika, str. 58)
Kljub upanju torej Osenar ni bil deležen amnestije, ampak je prišel pred sodišče. O prvem sojenju, kjer je dobil 20 let zapora, nimamo podatkov. Ta sodba menda predvsem zaradi pritožb iz domačega kraja ni postala pravnomočna. Okrožno sodišče v Ljubljani pod predsedstvom dr. Bronislava Škaberneta je po obtožbi javnega tožilca za ljubljansko okrožje z dne 4. 10. 1945 in 28. 12. 1945 proti Stanku Ovsenarju (ne vemo, kdaj so ga iz Osenarja preimenovali v Ovsenarja, op. J. M.) dne 18. januarja 1946 opravilo javno razpravo in ga obsodilo na smrt z ustrelitvijo, na trajno izgubo vseh političnih in državljanskih pravic, na zaplembo vsega premoženja, na stroške kazenskega postopka in izvršitve kazni ter na plačilo povprečnine Din 10.000.
Sodišče je razsodilo, »da je kriv, ker je:
1) 24. 5. pristopil k domobrancem v Cerkljah pri Kranju,
2) organiziral domobrance v cerkljanskem okolišu,
3) dne 6. 10. 1944 prevzel obrambo te postojanke ob napadu NOV in vodil obrambo zoper NOV,
4) dne 7. 10. 1944 prevzel poveljstvo iste zloglasne domobranske postojanke ter to poveljstvo vneto in navdušeno izvrševal do poraza Nemčije, ko je pobegnil na Koroško,
5) ……………
25) dne 23. 4. 1945 sodeloval pri aretaciji Erzarja Lovra, kar je imelo za posledico smrt aretiranca
Razlogi: Obtoženec Ovsenar Stanko je bil že za časa Jugoslavije nasprotnik progresivnih mišljenj. To je kazal zlasti, ko se je nahajal v odboru za preskrbo pred začetkom vojne (priča Juhant Ivan). V začetku vojne se je obtoženec še nekam dobro držal in ni kazal nasprotja proti narodno osvobodilnemu gibanju … Propaganda protinarodnega pokreta pa ga je tako omrežila, kot sam priznava, da je prostovoljno vstopil v vrste domobrancev – narodnih sovražnikov … Po poročilu domačega krajevnega odbora OF je obtoženec kot oseba neodkrit, hinavski in sam v sebe zaprt … Obtoženec priznava, da je vodil obrambo zloglasne cerkljanske postojanke proti NOV, zagovarja pa se, da je to storil na željo domačih vaščanov in se sploh prikazuje kot Slovenec, ki je hotel v domobranskem vodstvu izključiti nemški vpliv … « (KO ²⁰⁰⁄₄₅)/27)
V 25 točkah, ki jih je sodišče nanizalo kot Osenarjevo krivdo, so zajeti dogodki, ki so se v času domobranske postojanke zgodili v Cerkljah in okolici; precej le-teh se je dogodilo preden je Osenar postal poveljnik postojanke. Gornje odlomke sodbe smo citirali, da bi bralec vsaj nekoliko videl, kako je takratno sojenje potekalo. Proces je bil že vnaprej zrežiran in sodba prav tako vnaprej določena. Nastopile so le priče, ki so govorile proti obtožencu, takih, ki bi kaj povedale v njegovo korist pa ni bilo, saj tudi zagovornik ni imel nobene besede.
Glede prič na razpravi proti Stanku Osenarju je pomembna izjava dr. Jožice Pokorn, ki je med vojno in nekaj časa po njej stanovala v Osenarjevi hiši. Njena mati je bila namreč od leta 1939 učiteljica v Cerkljah, oče pa občinski tajnik. Med okupacijo je bila mati brez službe, oče je pa odšel v partizane. Mati in hči sta večkrat trpeli pomanjkanje in bili v nevarnosti pred Nemci, toda Osenar jima je pomagal, da sta preživeli. O neuspelih poskusih za pomoč Osenarju pa naj spregovori dr. Pokornova sama: »Kljub velikim naporom naše mame in tistih, ki jim je pomagal, ga niso smeli obiskati, niti jih nova oblast ni hotela zaslišati. Ko je bila razpisana obravnava, se je moja mama s še nekaj drugimi pričami prijavila, da bi izpričali resnico. Čakali so na hodniku sodišča ves dan in še naslednji dan, vendar vse zaman. Nato so jim povedali, da so Stanka Osenarja na podlagi že zaslišanih prič, ki so jih pripeljali skozi zadnji vhod, obsodili na smrt.«
Iz dokumentov je razvidno, da se je Stanko Osenar na sodbo Okrožnega sodišča pritožil in tudi vložil prošnjo za pomilostitev na Prezidij narodne skupščine FNRJ v Beogradu. Prezidij je prošnjo za pomilostitev odbil 13. aprila 1946, Vrhovno sodišče v Ljubljani pa zavrnilo pritožbo 26. aprila 1946 in tako je bila obsodba na smrt z ustrelitvijo izvršena 30. aprila 1946 ob 17. uri.
Le pol ure preden so obsojenca odpeljali na streljanje, ga je lahko še obiskal brat Janez. Stanko mu je naročil pozdrave za soprogo Albino in otroke. Kot nekakšno oporoko je povedal bratu, da odpušča vsem, ki so krivi za njegovo smrt, in moli, da bi jim tudi Bog odpustil. Skoraj cel april je bil skupaj z Osenarjem salezijanski duhovnik Martin Jurčak, ki je bil tudi obsojen na smrt. V nekoliko skrajšani obliki povzemamo njegovo poročilo: Na prvo soboto v aprilu so me dali v celico, kjer je že bilo šest na smrt obsojenih. Ker sem imel kolar, so se ob mojem prihodu močno vznemirili. Mislili so namreč, da sem jih prišel spovedat, ker jih bodo naslednji dan likvidirali. Ko sem jim pojasnil, da sem tudi jaz obsojen na smrt, so se pomirili in postali smo dobri prijatelji. Še isti večer so vsi opravili spoved. Potem so me tolažili, češ, da sem bil zato obsojen na smrt, da sem lahko prišel k njim in jih spovedal. Tudi rožni venec smo skupaj molili. Nekoč se je pod vrati prikazala kuverta. V njej so bile posvečene hostije in tako smo mogli nekajkrat prejeti sveto obhajilo. – Stanko je vložil pritožbo, vendar ni imel veliko upanja na pomilostitev. Pripovedoval mi je o ženi in štirih nedoletnih otrocih. Hudo mu je bilo, da jih bo moral zapustiti, ni pa kazal kake malodušnosti ali strahu pred smrtjo. Skupaj sva bila skoraj cel mesec. Dolgčas sva preganjala s saniranjem in debatiranjem. Približal se je 30. april, če se ne motim, je bil ponedeljek. Nenadoma so se odprla vrata v našo celico. S Stankom sva ravno šahirala.
Prikazal se je oficir in zajecal: »Stanko!« Stanko je takoj vstal in zaklical: »Fantje, z menoj je konec. Zbogom!« Vzel je svoje stvari in odšel. Potem je imel še zadnji obisk. Popoldne se je v bližini Rakovnika izteklo njegovo mlado življenje. Ko sem prišel iz zapora po osmih letih, sem obiskal njegovo mamo na Teharjah. Iz naše celice ni bil nihče drug likvidiran, čeprav je bil eden obsojen na smrt z obešenjem. Pozneje me je večkrat obiskal Stankov brat, ki živi v Ljubljani.
Mati Albina in otroci Milena, Peter in Breda so leta 1950 odšli iz begunskega taborišča v Spittalu in se ustalili v Clevelandu – ZDA. Leta 1955 se jim je pridružil še najmlajši član družine Stanko in se končno rešil očitkov, ki jih je bil v domovini večkrat deležen, češ, da je sin izdajalca. Mati Albina je z neumornim delom in s pomočjo svojih sester Ivanke Pograjec in Mici Kolarič, ki sta ji ves čas begunstva pomagali, kmalu kupila hišo v bližini slovenske cerkve svetega Vida in tako otrokom zagotovila prijeten dom. Vsi so že od dijaških let pridno delali v raznih službah in vsi so dokončali univerzitetne študije ter se uveljavili v svojih poklicih. Hčerki Milena in Breda sta postali srednješolski (gimnazijski) profesorici jezikov, skupaj pa sta napisali tudi dva zajetna in izjemno uspešna učbenika slovenskega jezika za šolske in druge tečaje in za samouke v angleško govorečih državah (ZDA, Kanadi in Avstraliji). Milena, ki je poročena z univerzitetnim profesorjem dr. Edijem Gobcem, je bila najprej v svojem šolskem okraju v predmestju Clevelanda izbrana za učiteljico leta, potem pa na področju jezikov še za vso (desetmilijonsko) državo Ohio, medtem ko je Breda zelo uspešno delovala tudi kot ravnateljica predmestne srednje šole z nad 1600 dijaki. Peter se je s svojimi talenti in pridnostjo povzpel do položaja podpredsednika Ameri Trust Inc., ene vodilnih ameriških bank, nato pa še do predsednika in izvršnega ravnatelja zdravstvene korporacije Emerald Health Network. Najmlajši Stane je bil v letih pred svojo prerano smrtjo ugledni ravnatelj oddelka za strateško načrtovanje velike korporacije Medical Mutual of Ohio.
Mati Albina, ki je bila zelo vesela vseh teh uspehov, je umrla leta 2002 v častitljivi starosti 92 let. Kot piše hčerka Milena, »je do konca rada poudarjala, da je prav njen leta 1946 krivično obsojeni in ustreljeni mož izprosil poseben blagoslov vsej svoji družini, otrokom, vnukom in pravnukom, ki so tudi v daljnji Ameriki v čast njemu, njegovim in našim nepozabnim Cerkljam in naši skupni domovini Sloveniji.«

Opis slike: Cleveland 1960 – Spredaj mama Albina in njena sestra Ivanka Pograjec, stojijo Milena, Stanko, Peter in Breda

Po padcu totalitarizma

Za zaključek tega našega sprehoda skozi razburkani čas vojne in revolucije v podkrvavških vaseh se še nekoliko ozrimo v tiste mesece leta 1945, ko je kljub uradnemu koncu vojne pri nas ugasnilo največ mladih življenj. Večina mož in fantov, ki so bili vrnjeni hkrati s Stankom Osenarjem, je izginila v breznih in rudniških jaških v prvih desetih dneh meseca junija. Hkrati z njimi oziroma skoraj ob istem času in na podoben način so izginili tudi tisti, ki so maja 1945 ostali doma in so se potem sami šli javit ali pa so jih odpeljali. Morda so bili že nekoliko starejši, morda so doma imeli kake probleme in niso mogli kar tako oditi, poleg tega pa so bili tudi prepričani, da se jim ne more zgoditi nič hudega, saj niso nikomur povzročili krivice. Verjeli so, da so okupatorji in vojna pač naredili partizane bolj radikalne, v mirnem času bodo pa tudi oni drugačni, bodo pač razumeli, da so med vojno morali sprejeti nekatere odločitve, da bi rešili življenje sebi in svojim. Ko so potem stali pred smrtonosnimi cevmi na robu brezna, so videli, da so se zmotili, toda v tistem trenutku so že prestopili prag večnosti in pred njimi so se odprla nova obzorja.
Mladoletni domobranci, med njimi tudi Cerkljani, ki so v šentviškem taborišču dočakali amnestijo, so bili izpuščeni 7. avgusta in v naslednjih dneh, toda marsikdo od njih se ni nikoli vrnil. Kaj se je zgodilo z njimi, ko so se izčrpani od dolgega stradanja in mučenja s težavo vlekli proti domu? Za Cerkljane se je zvedelo, da so jih domačini in nekateri drugi pričakali na robu Vodiške gmajne, jih pobili in kar tam zakopali. Le kaj jih je gnalo, da so se lotili tega početja, da so se spravili nad izčrpane mlade fante, skoraj še otroke! Tudi če verjamemo, da jim takratna oblast, ki ji je človeško življenje bore malo pomenilo, tega ni ukazala, se vendar vprašamo, ali je kaj naredila, da bi to preprečila ali kasneje storilce kaznovala. Nasprotno, kaznovala je tistega, ki se je drznil o tem govoriti, ki bi se morda zanimal za grobove pobitih. Zato so se odrasli o tem pogovarjali le šepetaje, v prisotnosti otrok pa o tem sploh niso govorili, saj je bilo prenevarno, da bodo v svoji odkritosrčnosti kje kaj izčebljali. In danes se čudimo, kako to, da mlajši o tem niso poučeni! Kako bodo vedeli, če pa niso slišali, je veljalo nekoč in velja tudi danes.

Opis slike: Spomin na pobite domobrance na robu Vodiške gmajne

Do leta 1993 so imeli v Cerkljah le en pomnik medvojnim žrtvam – šestmetrski obelisk sredi trga z imeni 82 partizanov in drugih sodelavcev »osvobodilnega« gibanja, ki so izgubili življenje v letih 1941 do 1945. Leta 1964 je izšel Cerkljanski zbornik 1941–1945 in v njem je vpisanih 51 partizanov, 14 taboriščnikov, 6 talcev in 11 civilistov, kar spet da skupno število 82. O vseh drugih se ni govorilo, bili so zares izbrisani. Za tiste, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli na fronti, je bila v cerkvi oznanjena kaka obletnica, za domobrance pa kvečjemu maša za »pogrešane«. Šele po padcu komunističnega totalitarizma se je to spremenilo. Veliko truda je bilo treba, da so zbrali podatke o vseh medvojnih in povojnih žrtvah, treba je bilo iti od vasi do vasi, od hiše do hiše. Različnim težavam se je pridružila tudi ta, da nekateri svojci niso bili za to, da se njihove zapiše na farno spominsko ploščo. Končno je prišel 24. oktober 1993, ko so se farani zbrali k pogrebni maši v cerkljanski farni cerkvi in nato odšli na pokopališče k odkritju in blagoslovitvi spominskih plošč, na katere so vklesali imena 131 njihovih pokojnih – domobrancev, mobilizirancev v nemško vojsko, civilistov, ki so med vojno in po njej postali žrtve komunističnega nasilja, skratka vseh, na katere so tisti, ki so po vojni postavili obelisk, »pozabili«, ker jih niso imeli za svoje. Za tiste, ki so umrli na ruski fronti ali na obalah Atlantika, v Kočevskem rogu ali kakem drugem slovenskem breznu je spominska plošča postala tudi simbolni grob. Domačin Peter Kepic, ki je spregovoril ob tem »grobu«, je med drugim povedal sledeče: »Če se ozremo na ta spomenik, vidimo, koliko življenj je bilo odstranjenih, koliko družin uničenih in niso imele možnosti na novo rojevati slovenskega ponosa. Vsi, ki ste jih poznali ste vedeli, da so to mladi in marljivi gorenjski fantje in možje, katerih edini cilj je bil, da preživijo in delajo na svoji zemlji, da si ustvarijo dom.« (Kronika, str. 259)
Profesor Sotošek je nekoč na robu Vodiške gmajne užival ob pogledu na pokrajino pod Krvavcem. Prav blizu tistega kraja se je avgusta 1945 zgodil zločin, ki nima primerjave v tisočletnem slovenskem izročilu. Do tu so s težavo prišli izčrpani mladi fantje in se z veseljem in upanjem zazrli v lepote domačega kraja, toda prav tu je njihov pogled ugasnil za vedno. Ugasnilo ga je sovraštvo zaslepljenih domačih zmagovalcev, med katerimi so bili tudi vrstniki izpuščenih ujetnikov, s katerimi so še pred nekaj leti uživali brezskrbno mladost. V letu 1992 so nekateri svojci pobitih grobišče v Vodiški gmajni označili s križem, tri leta kasneje pa so tam na vidnem kraju postavili spominski kamen z napisom:
Ker nikomur nismo nič storili, bili smo oproščeni.
Ko pot vodila nas domov je, pa tu bili smo umorjeni.
Zdaj trave in drevesa poslednji naš so dom.
Domobranci občine Cerklje avgusta 1945.
Tudi velesovski in šenturški farani so svojim do tedaj zamolčanim žrtvam postavili spominsko ploščo in jim s tem vrnili ime. Po popisu, ki so ga ob postavitvi farnih spominskih plošč opravili v cerkljanski občini, so ugotovili, da sta vojna in revolucija zahtevali še 185 žrtev, ki jih Cerkljanski zbornik leta 1964 ni niti omenil. Vseh žrtev v občini je torej bilo 267, največja skupina med njimi pa so po koncu vojne pomorjeni domobranci.

Avtor slike: Iz knjige Podobe nekdanjih časov

Opis slike: Zgornji Brnik Iz knjige Podobe nekdanjih časov

Vsem tem žrtvam velja naša molitev in naš spomin ob zaključku te zgodbe o usodnih odločitvah in neizmernem trpljenju podkrvavških ljudi. Kako krivično je govoriti, da je spominskih plošč žrtvam protirevolucionarne strani preveč, da bi naj bili na njih vklesani vsi z obeh bregov slovenske razdvojenosti! Od kje je prišla odločitev, kdo je lahko napisan na obelisku v Cerkljah in zakaj se o 185 drugih več desetletij potem, ko je obelisk v vsej svoji višini in lepoti že stal sredi Cerkelj, ni smelo niti govoriti? Kdo lahko reče, da je na primer gestapo pritegnil Stanka Osenarja v boj proti rojakom, ki so se že od vsega začetka borili proti okupatorju in za osvoboditev domovine? Kaj pa mojster Jenko z Brnika, Umnik iz Šenčurja, Ferjan z Olševka, Jernej Vombergar iz Cerkelj, zakonca Hribar s Strmola in drugi? Mar niso vsi ti bili proti okupatorju? Kaj pa mladi Aleš Robas iz Cerkelj. ki so ga ujeli, ko je hotel obiskati svoje domače? Mar on kot četnik ni bil na protiokupatorski strani? Seveda, znani odlok o zaščiti slovenskega naroda je že septembra 1941 njega in njemu podobne proglasil za izdajalce. Kaj pa skoraj 600 uradno ugotovljenih povojnih grobišč po celi Sloveniji? Kdo more reči, da je bila Slovenija v času, ko so nastajala, demokratična in svobodna! Stanko Osenar je pred smrtjo vsem odpustil, vendar smo prepričani, da bi kljub temu tudi danes zahteval resnico! Le resnica nas bo pripeljala do sprave!