Avtor: Vanja Kržan

Ko sem pred meseci prišla na Prihode pod Golico in iskala Rekarjeve, da bi kaj več zvedela o njihovem sorodniku, petnajstletnem pastirčku, ki so ga med vojno pahnili z Blaščeve pečine (o njem sem pisala v 68. številki Zaveze), sem najprej naletela na njihovo sosedo in jo vprašala po Rekarjevih. Prijazno mi je povedala, da stanujejo v sosednji hiši. Morda pa tudi njeno življenje skriva rane medvojnega trpljenja, mi je dejal nek notranji glas? Povedala sem ji, zakaj iščem Rekarjeve. Takoj je postala zgovorna. »Vi še veste ne, kakšne svinjarije so počenjali. O tem bi pa ‘naš’ lahko veliko povedal.« Mislila je na svojega moža. Nikoli si nisem predstavljala, da med nami živi toliko ljudi, ki jih je zaznamovala medvojna revolucija in življenje po njej. Zmenili smo se, da jih bom obiskala naslednji mesec, in tako mi je njen mož, Janez Tonejc, posredoval današnjo zgodbo.
Vendar je imel pomisleke. »Ali je to sploh še pomembno? Kar je bilo, je bilo,« se je sprva branil. »No, veš kaj,« se je oglasila žena, »saj še jaz vem, kaj vse so s tabo počeli po vojni tukaj v Rovtah. In doma v Gorjah, kaj so storili z vašo družino!« »Vaša zgodba je ena od tisočih, ki sestavljajo zgodovinsko resnico našega naroda, ki mora biti končno zapisana,« sem mu pojasnila. Razumel je in privolil, videla pa sem, da o teh doživetjih težko govori in ostaja redkobeseden. Šele ob mojem drugem obisku se je malo bolj razgovoril.

Janez Tonejc (1933) ni domačin iz Prihodov, ampak je bil rojen v Spodnjih Gorjah pri Bledu. Pri hiši se je reklo pri Kobčarju. Tudi njegov oče je bil Janez, mama je bila Neža roj. Iskra in se je primožila iz Bohinja. Danes v Gorjah le redki vedo, kje je bilo pri Kobčarju, kdo so bili Tonejčevi. Od jeseni 1944 je bila namreč Kobčarjeva domačija prazna in opustošena.
Zakonca Tonejc sta bila zelo pridna in podjetna. Janez je že kot mlad fant delal cokle, potem se je zaposlil kot cestar. Žena je bila šivilja, zato sta si z izposojenim denarjem kupila najprej šivalni, nato pa še pletilni stroj. Neža je pomagala možu, da se je lažje priučil veščin pletilstva, nato pa sta prenesla znanje na hčerki Malko in Vali. Poleg njiju sta imela še štiri sinove. Najstarejši je bil Milan (1926), za Malko in Vali so bili še Gustl, Janez (1933) in Drago. Mama je imela Janeza zelo rada, baje od vseh najraje. Sin Janez pravi, da ga je zelo težko rodila in verjetno od takrat bolehala za poškodbo v trebuhu. Janez se spominja, da ga je velikokrat vzela v naročje in stiskala k sebi, kot da bi slutila, da mu bodo spomini na mamino ljubezen pomagali prebiti težka leta otroštva in mladosti. Janez je danes edini od šestih otrok, ki mi je lahko povedal, kaj so doživeli med vojno in kakšno trpljenje ga je čakalo po vojni.
Spomini na ljubečo mamo se družijo s spomini na ata. Poleg tega, da je bil coklar, cestar in končno pletilec, je že mlad ustanovil ansambel s kitaristom, basistom in violinistom. Bil je zelo muzikalen in dobro je igral harmoniko. Brez Tonejca in njegovega ansambla skorajda ni bilo poroke ali veselice v Gorjah in okolici. Tudi doma so veliko prepevali. Veselja do petja je imel Janez vse življenje in verjetno mu je prav to ohranilo veselje do življenja. Po dolgih letih trpljenja je ponovno odkril, da živijo na svetu ljudje, ki znajo tudi peti in ne le sovražiti.
Ata in mama sta se imela rada in Janez se spominja njunega trpljenja, ko je mama zbolela za rakom na črevesju in bolehala štiri leta. S kakšno požrtvovalno ljubeznijo jo je ata vozil v bolnico v Ljubljano! Vendar drugega prevoznega sredstva nista imela na razpolago kot – atovo kolo! Ata ji je pred svojim sedežem na štangi naredil zasilni sedež in tako svojo bolno ženo prevažal do Ljubljane in nazaj! Danes si kaj takega težko predstavljamo. Čez štiri leta je mama umrla.
Po mamini smrti je ata s še večjo ljubeznijo zbiral otroke ob sebi. Kupil je še en pletilni stroj. Malka in Vali sta že pletli, fantje so jima morali navijati štrene na špulce. Ata jih je navajal na delo in spodbujal: »Dokler bom živel, vam ne bo treba hoditi s trebuhom za kruhom. Če boste pridni, boste imeli delo doma.« Želel je otroke izšolati in najstarejši Milan je med vojno obiskoval gimnazijo v Beljaku. Vendar je otrokom ostalo še dosti časa za igranje in poleti za kopanje na Bledu.
Pričela se je vojna. Atova harmonika je utihnila, pletilna stroja pa sta ropotala vse dneve. Ljudje so naročali dolge in kratke pletene nogavice, rokavice, kape, šale. Jopice in puloverje so pletli pri Coklarju, prav tako v Gorjah. Tudi iz orožniške postaje je prišel kakšen vojak po pletene nogavice ali rokavice. Predvsem pa so prihajale ženske, domačinke, po nogavice za svoje može in sinove v partizanih. Velikokrat je pozimi, v snegu in mrazu, ata sedel na kolo, in oprtan z nahrbnikom prekolesaril okolico vse do Bohinja. Otroci so vedeli, da ata prodaja za ‘pike’, ker je lahko le s temi odrezki mesečnih kart, ki so jih delili Nemci med vojno, nabavljal volno v Beljaku ali rezervne dele za pletilna stroja. Popravljal ju je sam. Zgodilo se je, da kakšna ženska ni imela ‘točk’, pa ji je ata dobrohotno ponudil: »Kar pusti, bom pa dal ‘pike’ od svojih otrok.« Vedno pa ni mogel.
Ata o vojnih razmerah ni govoril otrokom in otroci dogajanjem med vojno niso sledili in jih niso razumeli. Ata je imel dosti dela in skrbi, da je preživljal šest otrok, in si je želel le to, da ostane doma pri otrocih, skrbi za delo in da z otroki živijo čim bolj v miru. Velikokrat so slišali za žrtve, bodisi slovenske bodisi nemške, in imeli za oboje enako sočutje.
Pred vojno, leta 1940, je ata ob stari hiši kupil parcelo, naredil izkope, vse ročno, in počasi kupoval gradbeni material, nekaj opeke in kamenja. Nameraval je sezidati novo hišo. Staro, v kateri so bivali, je prodal sorodnikom soseda Franceta Zotlarja. S tem denarjem je kupil parcelo, v hiši pa so smeli bivati še naprej, dokler si ne zgradijo nove. Stara je postala premajhna. Spodaj je imela en prostor za spanje izgovorjen stara mama, čez dan je hodila k sosedom k Štefucu in tam popazila na otroke. Fantje so spali na podstrehi, se pozimi stiskali skupaj in gledali srež na strehi. Janez se spominja, s kakšnim veseljem jim je ata povedal, da je že kupil svet za gradnjo, »zdaj bomo pa gradili!« Bila je že vojna, ko je zaprosil za gradbeno dovoljenje, a ga ni dobil, ker so mu na uradu zagotovili, da bo po vojni dosti hiš na razpolago.
Bilo je pomladi leta 1944 in ata je pri mizi popravljal del pletilnega stroja, tudi na to se je moral spoznati. Vsake toliko časa je udaril s kladivom po njem, se spominja sin Janez. Pomlad je zahtevala popravila tudi zunaj. Sosed France Zotlar je popravljal plot in tudi on je nekaj pribijal, vmes pa se oziral zdaj proti njihovi hiši, zdaj proti poti za hišo.

Opis slike: Oče Janez Tonejc

Nenadoma se pojavi na kuhinjskih vratih neznan moški. »Ste vi Tonejc?« vpraša ata. »Ja,« mu ata odgovori in se obrne proti prišleku. V tistem trenutku poči strel. Krogla je zadela ata v vrat in tam obtičala. Ata je pograbil kladivo, ga vrgel za neznancem, toda ta je bil urnejši in ni ga bilo nikjer več. Ata je stekel za njim, preskočil sosedov plot, a tudi soseda Zotlarja ni bilo nikjer več … Ata je hotel steči do orožniške postaje, a se je po nekaj korakih zgrudil na tla. Nemški orožniki so ga z rešilcem odpeljali na Golnik. Tam je ostal šest tednov in ves čas so bili otroci sami doma. Toda to ni bilo najhujše. Zdaj so vse dni v strahu in trepetu čakali, če se morda spet ne pojavi neznani moški s pištolo v roki … Na srečo krogla atu ni poškodovala žil in živcev, ampak samo glasilke. Samo? Ata od takrat naprej ni mogel več govoriti. Konec je bilo pogovorov z njim, konec atovega pripovedovanja, ki so mu otroci vedno radi prisluhnili. Tako zanimivo jim je znal praviti o svojem otroštvu, mladosti, tako radi so zapeli, kljub vojni. Pa tako srčno jim je govoril, kako naj bodo pridni, kako lepo jim bo v novi hiši po vojni!
Soseda Zotlarja zdaj ni bilo več tako pogosto na spregled. Odšel je v gozd med partizane, so pravili. Aje kljub temu občasno še prihajal domov. Niti se ni preveč skrival in nekaterim se je bahal s svojo partizanščino. Videli bomo, da je bilo to zanj usodno.

Opis slike: Mati Neža Tonejc, roj. Iskra

Najstarejši brat Milan, ki je hodil v gimnazijo v Beljak, je bil še mladoleten vpoklican v nemško vojsko. Poslan je bil na rusko fronto. Poleti 1944 je prišel na dopust. Zgrožen je bil, ko je videl, kaj so partizani storili atu. Seveda je atu pripovedoval o strahotah na ruski fronti, toda, tako kot nekoč, se z njim pogovoriti ni mogel. V gozdu se je takoj zvedelo, da je Milan doma. Tisti, ki so si prilastili pravico, da odločajo o ljudeh, morda je bil med njimi tudi sosed Zotlar, so sklenili, da se Milan ne bo vrnil na fronto, ampak se jim bo moral pridružiti v gozdu.
Ponovno se je lepega dne od nekod prihulil na dvorišče neznanec, a tokrat ga je izdal Tonejčev pes. Zbežal je, potem ko je psa le obstrelil. Po nekaj tednih se je pes zlizal, a je od takrat pri hoji opletal z zadnjim delom telesa. Vsem otrokom se je smilil. Ata in Milan pa sta imela drugačne skrbi. Vedela sta, da strel ni bil namenjen psu, ampak enemu od njiju. Atu? Milanu? Morda obema? Milan se doma ni več počutil varnega. Odločil se je, da se bo po končanem dopustu vrnil na fronto. Ubijalcem iz gozda se ne bo pridružil. Žal pa ni vedel, da bo to zanj usodno po vojni.
Kakšen dan pred Milanovim odhodom se pojavijo pred hišo soseda Zotlarja Nemci, jo obkolijo, v hiši naredijo preiskavo, Zotlarja aretirajo, odženejo na orožniško postajo in čez nekaj časa ljudje zvejo, da so ga Nemci ustrelili. Takoj za tem se že razširijo govorice, da ga je izdal Milan. Pa so Zotlarja vsi v vasi videvali, kadar je prihajal iz gmajne domov. Toda izdajalci postanejo Tonejčevi. Nad hišo je legla tesnobna mora. Klub temu niti slutijo ne, kakšno maščevanje jim pripravljajo terenci in aktivisti ter partizani v gozdu.
»Bilo je proti večeru, jeseni leta 1944,« se spominja takrat enajstletni sin Janez, »ko smo z atom sedeli na klopci pred hišo kot že velikokrat prej. Najmlajšega Draga je imel ata v naročju, midva z Gustlom sva sedela vsak na eni strani ob atu, Vali in Malka sta v hiši pletli, stara mama je že odšla spat v svojo sobo. Pripovedovali smo atu vse mogoče in še vedno nas je motilo, da ata molči in se ne more z nami pogovarjati. A vedeli smo, kako rad nas ima in počutili smo se ob njem varne. Okrog hiše je bilo mirno, nobenega človeka nismo opazili. Nenadoma je strahovito počilo in se zabliskalo. Začutil sem pekočo bolečino na levi strani obraza in prsi. Sedel sem najbližje vrat in planil sem v hišo. V veži sem se zaletel v staro mamo: ‘Kaj je? Kaj je počilo?’ je spraševala. Nič nisem vedel. Z roko sem se tiščal za prsi, ker mi je iz rane curljala kri. Krvavel sem tudi iz leve roke. Čakal sem, da bodo pritekli za menoj še ata z Dragom, pa Gusti. Pa ni bilo nikogar.
Stekel sem za staro mamo in Vali v kuhinjo in skozi zadnja vrata v štalo, Malka je stekla naprej k sosedu Štefucu. Živine nismo imeli, le majhen kup premoga je bil v stali. Sedli smo nanj in v trepetu čakali, kaj bo. Slišali smo posamezne strele. Čez nekaj časa so nehali streljati. Potem so verjetno tisti, ki so streljali, prišli v hišo. Delali so velik hrup. Mislili smo, da nas iščejo in da bodo vsak trenutek prišli v hlev in nas postrelili. Vso noč smo od groze otrpli preždeli na premogu. Proti jutru je hrup iz hiše utihnil. Ko se je pričelo svitati, se je Vali opogumila in odšla v hišo. ‘Ne hodi!’ ji je govorila stara mama. Šla je, a takoj priteče nazaj. ‘Grozno! Joj, kaj so storili!’ med jokom ponavlja. ‘Kaj?’ sprašuje stara mama. ‘Povej!’ Vali se sesede na premog, molči in glasno joka.

Opis slike: Sin Janez Tonejc

Opogumim se in grem v hišo. Pletilni stroji so bili razbiti, kosi pohištva razmetani vsevprek in prazni. Stopim skozi vhodna vrata pred hišo … Ata leži vznak, ob njem Gustl in Drago. Beton je bil razstreljen in ves krvav. V nas so zvečer vrgli ročno bombo. Ne vem, ali so bili vsi trije takoj mrtvi. Stopim bliže in vidim, da so ata zatem še prerešetali s streli, oba bratca, Gustl in Drago, sta imela od udarcev puškinih kopit udrte in razbite čeljusti.
Kasneje mi je Pugeljčev Rudi, leto starejši od mene, pravil, da so na vasi slišali eksplozijo bombe in zatem posamezne strele, pa niso vedeli, kaj se dogaja. Iz hiše si ni upal nihče. Tudi pri njih so prebedeli do jutra in čakali. »Ali bodo vdrli tudi k nam?« so se prestrašeni spraševali.
Potem se spominjam dogodkov, kot da se ne bi dogajali meni, ampak nekomu drugemu. Ves čas sem se tresel od strahu in se držal za krilo stare mame. Pome je prišel neki moški iz Zgornih Gorij, ne vem, kako se je pisal, opravljal je službo grobarja. Odpeljal me je v bolnico v Celovec, ker mi je pod levim očesom obtičal drobec bombe, levo roko in prsi sem imel polno ran. Težko sem gledal in vse videl motno. V bolnici sem ves čas prejokal. Bil sem osamljen, nihče se ni zame zanimal, nobenega ni bilo k meni. Po šestih tednih me je isti moški pripeljal domov.
Domov? Takrat sem šele začel dojemati, da nimam več doma in razen stare mame nikogar več. Malči in Vali sta zbežali iz Gorij: Vali nekam na Koroško in zaposlila se je pri nekem vrtnarju, kot smo zvedeli kasneje. Za Malči sem zvedel šele leta 1960, ko se je javila iz Nemčije. Naši hiša je bila prazna, tiha in bal sem se iti mimo. Pa tako sem si ves čas v bolnici želel samo domov! S staro mamo sva bila pri sosedovih, pri Štefucu. Kot senca sem hodil za staro mamo, še vedno sem se jo držal za krilo in se od strahu tresel in jokal. Ko sem moral v šolo, nisem dojemal učne snovi, ničesar si nisem zapomnil, nisem bil zbran. Naučil se nisem nič.
Okoli ranjenega očesa me je vedno huje bolelo, oko me je skelelo in skoraj nisem več videl. Vse lice mi je zateklo in nekdo me je ponovno odpeljal v Celovec v bolnico. Ko sem bil prvič tam, mi niso odstranili drobca granate izpod očesa. Zdaj so me privezali na posteljo in mi brez narkoze odstranili oko. Luknjo so mi prekrili z gazo in obvezo. Ne vem koliko časa sem bil v bolnici, a bilo meje še bolj strah kot prvikrat in še bolj sem se čutil osamljenega. Ko sem se vrnil, sva bila s staro mamo pri Štefucu, a v šolo nisem več šel. Šele čez nekaj časa sem se navadil hoditi tako, da se nisem zaletaval in se ob hoji oprijemal predmetov.
Potem se je spet zgodilo nekaj strašnega. Ob koncu vojne je umrla stara mama. Zdaj sem ostal popolnoma sam in še bolj nesrečen. Ne spominjam se, kako sem se znašel v sirotišnici na Bledu. Verjetno zato, ker nisem imel nikogar, ki bi zame skrbel. Brat Milan se je šele čez nekaj časa vrnil iz ruskega ujetništva. Nič ni vedel, kaj se je zgodilo z nami. Vrnil se je v prazen dom. Ostale so le še gole stene in posamezni deli pletilnih strojev. Spraševal je po meni. Tudi teta in sestrični nista vedeli, kje sem. Pravili so jim, da sem verjetno tudi jaz umrl. Milan se je moral javiti na občini v Gorjah. Mislil si je, kako jim bo ponosno pripovedal, kaj hudega je prestajal na fronti in v sibirskem ujetništvu.
Tam pa so planili po ‘izdajalcu’ in ga takoj zaprli. Deset let je prebil po zaporih in v delovnih taboriščih! Bil je v sodnih zaporih na Miklošičevi v Ljubljani in tam nekaj časa v samici, v Mariboru, na Igu. Pisal je prošnje za pomilostitev kot so mu svetovali, a so ga s tem samo psihično uničevali, ker ni bil nikoli pomiloščen. Na koncu je povsem otopel. Prvič sva se srečala šele, ko je prišel iz zaporov in zvedel, da sem še živ.«

Opis slike: Mladi Janez Tonejc v gozdu

Životarjenje sirote po vojni

»Naj se vrnem v sirotišnico na Bled,« nadaljuje Janez svojo pripoved. »Star sem bil dvanajst let. Tam smo se skupaj znašli otroci in starčki. Najraje se spominjam Ludvika, fanta mojih let, ki je zaradi skrivenčenih nog in rok, verjetno je imel sklerozo multipleks, lahko sedel samo po turško. Užival je, kadar sem ga v prostem času posadil na cizo z lojtrcami in dvema kolesoma in ga vozil naokoli. S seboj sem vozil steklenico in postal izurjen bolniški strežnik. Ludvik ni mogel sam na vodo, in če steklenice nisem imel, je Ludvik pomočil hlače in ostal v mokrih hlačah, dokler se na njem niso posušile. Velikokrat sva hodila prosit miloščino za starčke. Bili so srečni, če sva jim prinesla moko, da smo si skuhali žgance, ker smo bili vsi zelo lačni. Ni me motilo, da smo spali skupaj, saj sem bil vajen stare mame.
V šoli se še vedno nisem mogel učiti, bil pa sem ročen za delo. Da sem si lahko kupil zvezke in si prislužil kakšen dinar, so me poslali delat na kmete. Šole sem se bal tudi zaradi tega, ker mi otroci niso dali miru. Posebno eden me je kar naprej zmerjal: »Švaba! Z Nemci si delal!«
Najbolj sem se bal v sirotišnici obiskov neznanih moških. Bil sem vedno na preži in se skrival pred njimi. Nekoč sem namreč slišal enega, ki je spraševal pri vratarici: »Ali imate tukaj nekega slepega fanta? Kako pa je z njim?« – »Nič slabega ne morem reči o njem,« mu je odgovorila vratarica. Od takrat sem se še bolj bal, da bi me vzeli iz sirotišnice in ustrelili!
Jeseni 1946 so sirotišnico zaprli, verjetno zanjo ni bilo denarja. Že pred tem me je enkrat obiskala neka mlada ženska, doma s Sv. Križa, danes Planina pod Golico. Bila je poročena, pisala se je Jakopič Minka, živela pa je doma pri starših, Joku in Jeri Razinger, po domače se je reklo pri Markeljnu. Nagovarjala me je, da bi prišel k njim. »Boš bolje jedel kot tukaj v sirotišnici! Mi imamo kmetijo!« Odšel sem, saj druge izbire nisem imel. V sirotišnici so bili veseli, da se nas čim prej znebijo. Kaj šele, da bi bilo komu mar, kam kdo gre! Bil sem ničla.
Trinajstleten sem jeseni 1946 prišel k Markeljnu. Bil sem suh in slaboten, ker smo bili v sirotišnici lačni. Na paši sem si zlomil nogo, zato nisem mogel niti v štiriletno šolo. Moral pa sem paziti na Minkinega komaj dve leti starega fantka, tekati z berglami za njim in ga nositi. Kljub temu, da sem bil slaboten in nevajen težaških del, sem moral žagati, sekati in opravljati vsa kmečka dela. Še vedno sem bil lačen. Videl sem, da oni bolje jedo kot jaz: ko so pojedli meso, so mi dali kosti, da sem jih oglodal. Klobase mi niso dali nikoli. Omedel sem kislo mleko, a masla nikoli pokusil. Kruha ni bilo, le kislo mleko in krompir. Če pa sem kdaj s slastjo kaj jedel, so mi oponesli: ‘Ali imaš v Radovljici podn?’

Opis slike: Z bagancami pred cerkvijo Sv. Križa – Janez prvi z leve

Minka in mož Francelj sta si gradila hišo. Takrat šele sem moral garati. Nekoč sva s Francljem vozila velike skale za temelje hiše. Francelj je šel pred menoj s konjsko vprego, jaz pa sem moral voditi dve volovski vpregi. Prvo je vlekel starejši vol, drugo mlajši. Ves čas sem moral pogledovati nazaj in paziti nanj. Ko smo šli mimo pašnika, kjer se je jeseni pasel mlajši vol, nanj nisem bil zadosti pozoren. Nenadoma je skrenil s poti na pašnik, voz se je prekucnil in vse skale so se zvalile v travo. Francelj je prihrumel do mene in vpil: ‘Preklet mulc hudičev, nisi vreden, da te svet nosi! Zakaj te nismo že takrat pospravili!’ Podrl me je na tla in tako brcal z okovanimi gojzarji v prsi, da sem obležel na tleh in se nisem mogel pobrati. Šele čez nekaj časa sem se spravil pokonci, a sem mislil, da me bo zadušilo in sem kar lovil sapo. A sem moral pomagati Franclju, da sva naložila skale nazaj na voz. Kako, ne vem. Nekako sem se privlekel ‘domov’ in še kakšne tri tedne sem komaj dihal. Stari Markelj me je spraševal, kaj mi je, a se mu nisem upal črhniti besedice, ker sem se bal, da me bo Francelj še enkrat pretepel.
Gotovo sem imel polomljena rebra, a to ni bilo nikomur mar. Z največjo muko sem delal, kar so mi ukazali. V takih trenutkih se mi je zazdelo neznosno in nisem vedel, kako bom sploh še zdržal. Za nagrado nisem dobil niti dinarja. Delal sem od jutra do noči, vse nedelje. Oblečen sem bil tako, kakor sem prišel iz sirotišnice: v kratkih raševinastih hlačah in dolgih nogavicah, ki pa so mi segale malo čez kolena. Tudi pozimi. Kožo med hlačami in nogavicami sem imel živo rdečo in otrdelo. Pri najmanjšem dežju so bile hlače v trenutku mokre in sušil sem jih tako, da sem ponoči legel nanje. Poleti, ko so bile hlače suhe pa so bile tako grobe, da so me odrgnile do živega. S čevlji je bilo podobno. Bili so iz svinjskega usnja in v dežju in snegu so se napojili z vodo, da je teklo od njih, poleti pa so bili trdi kot kamen in me do krvi ožulili. Če sem jih pozimi dal sušit v črno kuhinjo pod peč, so mi jih vrgli ven in zjutraj sem obul zledenele.

Opis slike: Janez Tonejc pri zimskem delu

Vedno so mi govorili, da sem le ‘posel’ in ne spadam k njim. Francelj se je ponosno hvalil, da je bil borec. Vrstnikov nisem imel in nobenega prijatelja. Ko so hodili otroci iz šole, so me zmerjali: ‘Gorjanski izdajalček! Ali naj te malo s krepelcem?’ Da bi jaz hodil v šolo, ali se šel izučit kakšne obrti, ker sem bil ročen, niti misliti ni bilo.
V skrajnem obupu sem nekoč že mislil, da se mi je nasmehnila sreča in bom rešen vsega gorja. Lepega dne se je pojavil pri Markeljnu moj stric Janez Iskra s Poljan pod Mežaklo. Bil je mamin brat. Rad sem ga imel; pred vojno in še med vojno smo se večkrat obiskovali. Zdaj šele je zvedel, kje sem. Povedal je, da mu je umrla žena, sina so mu med vojno ubili. Meni je preskrbel delo na žagi Fortuna v Gorjah, stanoval bi pri njem. Preden sem sploh dojel, da se pred menoj odpirajo vrata v prostost in lepše življenje, sta me Minka in Francelj nagnala v štalo. Prepričala sta strica, ne vem s kakšnimi besedami in obljubami, da sem ostal še naprej pri njih. Morda pa sta mu tudi grozila. Francelj je bil borec in po vojni je to pomenilo imeti moč in oblast. Stric pa ni imel niti enega niti drugega.
Z leti sem postajal bolj drzen, pogumen in jezikav. Ko mi je bilo šestnajst let, se je v meni pričel prebujati fantovski ponos in kljubovalnost. Nekoč sem posedel v hotelu Belcijan, kjer je po partijski liniji postal oskrbnik Jože Klinar, po domače Lešnikov. Med vojno je bil terenec in aktivist OF. Bil je tudi eden najbolj ‘zaslužnih’ za izselitev Žbatnikovih leta 1947 na Kočevsko. Leta 1949 je pustil službo v tovarni in postal ‘hotelir’. Bil pa je brez hotelirskih manir. Tisti večer sem nalašč jezikal in se mu upiral, ko meje neupravičeno seganjal iz hotela. On pa je vzkipel in vpil name: ‘Kaj, ti se boš obregoval! Preklet mulc hudičev! Zakaj te nismo takrat likvidirali, ko bi te lahko!’
S tem mi je počasi postajalo bolj jasno, zakaj se je šlo med vojno, kakšni ljudje so likvidirali in zakaj. Še vedno sem bil samo ‘preklet mulc hudičev’. Celo okno je kdo odprl, ko sem šel mimo njegove hiše, da me je lahko zmerjal.

Opis slike: Janez Tonejc, hlapec pri Jeriču

Pri Marklju sem zdržal tri leta. Leta 1949 je bila ustanovljena Kmečka zadruga in sem se s šestnajstimi leti zaposlil v njej. Pozimi smo vozili les, poleti kosili. Stanoval sem pri Kopišarju. Bil sem popolnoma brez vsega. Vendar sem bil zdaj vsaj socialno zavarovan. Delal sem le za borno hrano in prenočišče. Čevlje sem še vedno imel iz svinjske kože, tako da je pozimi teklo od njih, in v takih sem vozaril vso zimo. Ko je ta zadruga razpadla, so ustanovili Poljedelsko zadrugo. Dve leti sem bil zaposlen tam in delal vsa kmečka dela. Na pomlad 1951 sem šel za sekača v Gozdarsko zadrugo in sekali smo les za državo. Pri sekanju sem se ponesrečil in moral sem si poiskati drugo službo. Še posebej pri delu v gozdu me je oviralo, da sem videl le na eno oko. Zaposlil sem se kot spremljevalec voznika na kamionu, ki je po trgovinah razvažal blago, jaz pa sem ga nakladal in razkladal. Ko je Kmečka zadruga razpadla, sem pri Kopišarju takoj naslednji dan izgubil prenočišče. Spal sem po hlevih, če so mi gospodarji dovolili. Enkrat sem dobil celo sobo, kjer je po steni curljala gnojnica in se v luži zbirala na tla.
Ne vem, kako bi preživel, če me ne bi leta 1956 Pavel Lipovec, po domače Jerič, vzel za hlapca. Takrat sem bil že triindvajsetleten fant in sem si upal povedati, da ga ne bom slepo ubogal, če mi bo ukazoval nemogoče stvari. Bil sem močan in vajen vsakega dela, zato mi ni bilo nobeno delo odveč. In spet sem delal vse dneve, brez nedelj in dopustov. Toda dobil sem plačo. Dovolil mi je, da sem lahko sedel za peč. Dovolil, da sem jedel pri skupni mizi. Poročen ni bil in gospodinja je vedela, kaj pomeni služiti in ne imeti nič svojega. Z menoj je bila dobra kot mati in zdelo se mi je, kot da sem spet našel dom. Vzpodbujala me je, da si bom enkrat moral ustvariti svoj dom in si zgraditi hišo. Veliko veselja mi je prinašalo petje v raznih zborih in vem, da mi je ohranjalo veselje do življenja. Lahko sem imel tudi svojega psa. Spominjal me je na otroška leta v Gorjah, na našega psa, ki ga je obstrelil partizan. Navadil sem ga, da je podal tačko, prosil z dvema dvignjenima tačkama, zalajal, se od veselja valjal po tleh in podobno. Odkril sem, da sem po mami podedoval smisel za šivanje. Znal sem si iz stare, ponošene suknje sam sešiti suknjič. Nove obleke nisem imel niti za poroko leta 1970.
Pri Jeričevemu sosedu, reklo se je pri Kosmaču, mi je vzbudila pozornost njihova hčerka Francka. Opazil sem, da je bila zelo pridna. Čeprav hčerka, je morala delati kot dekla, vsak dan, od zore do mraka, kdaj še pozno v noč. Ona pa še plače ni dobila za to in tudi socialnega zavarovanja ni imela. Jaz sem zdaj imel oboje. Zasmilila se mi je. Če se ne bom poročil z njo, sem si mislil, bo ostala na domu za deklo vse življenje. Toda prej moram biti na svojem.
Imel sem že nekaj prihrankov, leta 1964 sem se zaposlil pri Gozdni upravi, si vzel še posojilo, kupil svet blizu Kosmača in pričel zidati svojo hišo. V prostem času sem veliko delal sam. Hotel sem ustvariti dom za Francko, zase in najina otroka. Tega leta se nama je rodila hčerka. Toda gradnja je počasi napredovala, Francka z deklico je morala še vedno čakati in biti doma za deklo. Bila je brez porodniškega dopusta, brez sredstev. Čez štiri leta se nama je rodil še sin in šele dve leti po njegovem rojstvu sva se končno lahko poročila in odšla na svoj dom. Žal sem se šest let po poroki pri delu težko poškodoval in se moral invalidsko upokojiti. Pri delu v gozdu sem najbolj občutil, da sem na eno oko slep in se tudi zaradi tega ponesrečil. Nisem pravočasno opazil hloda, ki mi je stisnil medenico.«

Ko sem prišla k Tonejčevim, si nisem mislila, da bom slišala tako pretresljivo pripoved. Ob prihodu me je oblajal njihov pes, zato me je ob slovesu gospodar pospremil. Peljal me je do psa. Zdaj je prijazno mahljal z repom in se mi pustil trepljati. Pokazal mi je vse, kar ga je gospodar naučil z dresuro. Vse to je nekoč znal tudi Tonejčev obstreljeni pes, ki so ga imeli doma v Gorjah. »Vsaj en živ in otipljiv spomin na dom,« sem pomislila in opazovala gospodarja, s kakšnim veseljem se je smehljal psu. Kot otrok … Danes si človek ne more predstavljati, da so se lahko borci narodnoosvobodilne vojske s takim maščevalnim besom izživljali nad nedolžnimi otroki. V eni sami družini so zločinsko ubili dečka dvanajstih in devetih let, štiri pa psihično dotolkli za vse življenje in jim za vedno uničili dom. Ni bilo zadosti, da so bili sirote brez matere, ubiti so jim morali še očeta. Po vojni sta Milan in Janez okušala le partijski pekel. Do šestnajstega leta Janez ni bil socialno zavarovan in ko mu je pri delu padlo na tla stekleno oko, ki so mu ga vstavili še med vojno v Celovcu, ga je lahko le pobral in dal v žep … Danes se preživlja z invalidsko pokojnino nekvalificiranega delavca. Za šolanje, za izučitev v poklicu zanj ni bilo mesta.
Zakon o popravi krivic še vedno ni sprejet. Zdi se, kot da bi nekateri tovariši v parlamentu in današnji družbi hoteli še naprej ostati zagrizeni sovražniki takih nedolžnih sirot, kot je bil Janez in še na tisoče njemu podobnih. Noben zakon o popravi krivic jim sicer ne more vrniti izgubljenega otroštva in mladosti. Morda bi jim le simbolično vrnil poteptano človeško dostojanstvo in omilil krivico, ki je ni moč izbrisati.