Avtor: Jure Vombergar

Rad bi se omejil na temo, za katero že vnaprej povem, da je delikatna in zoprna. Gre za izpraševanje vesti nam vsem (tudi sebe ne izključujem) o načinu delovanja v naši skupnosti, ki med nami neprestano povzroča hudo kri, zamere, razočaranja in odmik.
Kadar sem doslej načel to tematiko, sem bil takoj utišan, češ da je to stvar človeške narave, vedno je tako bilo in vedno bo, ali pa se me je skušalo prepričati o neobstojnosti problema.
Za kaj gre? Gre za neko vrsto ‘profesionalne deformacije’ slovenskih katoličanov, za skupek simptomov, katerega bi imenoval sindrom Ehrlich–Tomec. Dr. Lambert Ehrlich in Ernest Tomec, dva vzorna katoličana, celo sveta moža, o katerih so mnogi mnenja, da bi kazalo pričeti postopek za beatifikacijo. Nobenemu se ne more očitati krivoverstva ali upora proti cerkvenemu učiteljstvu. Vsak zase sta bila prepričana, da delata prav. Organizirala sta mladino, vsak po svoje, paralelno. V upravičenje svojega delovanja sta citirala stavke sv. pisma, papeške okrožnice, oba molila k sv. Duhu za razsvetljenje. Oba sta bila prepričana o pravilnosti in umestnosti svojega delovanja, istočasno pa oba drug o drugem menila, da krši cerkveno disciplino, enotnost, da dela škodo slovenskemu verskemu občestvu. Menda se nista nikoli pogovarjala niti pozdravljala. Nerazpoloženje njunih učencev, mladcev in stražarjev, enih do drugih, se je preneslo v emigracijo. Še danes slišimo očitke o obojestranskem onemogočanju.
Torej za kaj gre? Gre za prepričanje, da je moja vest pravilno oblikovana, ker sem prebral sv. pismo, predelal patristiko in poznam vse zadnje papeške okrožnice; prepričan sem, da imam razsvetljenje sv. Duha, ker molim in prejemam zakramente. Iz tega sklepam, da je moja volja Božja volja ter moj uvid in način delovanja potrjen od samega Najvišjega. Tisti katoličan pa, ki stvari drugače gleda in deluje skladno s svojim uvidom, ima, milo rečeno, napačno oblikovano vest. Prav gotovo ni prebral vsega tistega kot jaz, verjetno manj moli in je njegovo versko življenje najbrž sploh pomanjkljivo. Kot vidimo, gre za ocenjevanje in vrednotenje mišljenja in delovanja bratov po veri.
Morejo pa se izreči tudi bolj trde besede. Recimo tele, ki sem jih prepisal iz nekega članka: pomanjkanje pametnosti, naivnost, mlačna breznačelnost, neodkritost, potuha zmoti, pohujšanje ljudem, hinavščina.
Da ne bo kdo mislil, da osebe, na katere merijo te obtožbe, učijo kako krivoverstvo ali se upirajo cerkvenemu učiteljstvu. Kaj še! Gre le za obiske iz domovine in eventuelno gostoljubnost do njih. Torej, ob tako nepomembni stvari, kot je neki obisk, toliko hudih besed, očitanja nevednosti, neumnosti in žlehtnobe oziroma kombinacije dveh ali treh omenjenih nečednosti v različnih razmerjih. (To glede nepomembnosti gre seveda na moj račun, kdo drug bo menil, da gre za življenje ali smrt.)
Danes, ko je Slovenija za nas odprta in so obojestranski obiski na dnevnem redu, je to povod za nenehna očitanja in vir nerazumevanj, navalov ljubosumnosti in sumničenj znotraj naše slovenske katoliške skupnosti v Argentini.
Razmerja, ki jih jaz vzpostavljam z ljudmi iz domovine, so prava, legitimna, potrebna (potrebna za ‘boljšo bodočnost slovenskega naroda in za večjo slavo božjo’, da se izrazim s to sintagmo), za tista pa, ki jih vzpostavljaš ti, sumim, da imaš zadaj neke koristi, bodisi gmotne ali prestižne, menim, da iščeš priznanja, časti, odlikovanja, vodilna mesta.
Če ti govoriš s predstavniki SIM in jih hočeš pridobiti za našo stvar, si, če že ne izdajalec naše skupnosti, vsaj velik naivnež. Ko pa moj prijatelj vstopi v odbor SIM, te povabim: »Pridi, ti bom razložil, zakaj je to potrebno«.

Ko pridejo kulturniki iz Slovenije, za katere vemo, da so bili v službi bivšega režima, na Dneve slovenske kulture, jih je treba onemogočiti in zasenčiti s tem, da se povabi istočasno Peterleta; kulturniki so potem vsi besni na nas.

Ko pa pridejo trgovci z novci, za katere vemo, da so si na vse možne načine prisvajali državno lastnino in se danes vsestransko okoriščajo z divjim lastninjenjem, jim belo oblečene deklice zapojejo v pozdrav in ob asadu in vinu teče prijateljski razgovor. Pecunia non olet, je to krščansko načelo?

In to se kar naprej ponavlja! Blagrujem dan, ko sem se odločil, da ne pristopim v SKD. Če bi bil jaz tisti, ki bi dal svoj pristanek za vladno koalicijo oz. kolaboracijo z boljševiki, raztrgali bi me. Quod licet Jovi, non licet bovi. Kar je za nunca, to ni za junca. Naj vem, da vse ni za vse. Vem pa, da tudi to ni krščansko načelo.
Prihajajo k nam vsi mogoči obiski, k nam v Blatno vas, da si sposodim Župančiča. Prihajajo trgovci z novci, norci s korci in slepci s cepci, celo putka tutka: vsa razumevajoča in materinska, slovenska Antigona. In vsi Blatničani zbrani pravimo v en glas zares: »Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca«. Kakšno razočaranje potem, ko ni nobenega jajca, kaj šele zlatega. Strupena čorba je, z ustavljanjem desnice, abortiranjem deklaracij ssk in zdaj še z domobranci kot kriminalno organizacijo. Jaz, ki sem jo povabil, nisem kriv, da je do tega prišlo. Prej je drugače pisala in govorila. Kdo naj vidi v srce teh ljudi?
A vse to so le trenutni pojavi nečesa bolj globokega in širokega, o čemer sem pravzaprav mislil danes govoriti, namreč o različnem gledanju nas, slovenskih katoličanov, na problematike vseh vrst: narodno, versko, kulturno, politično.
Vzemimo, npr. smisel naše emigracije:
Mnenje št. 1: Bog nas je poslal v Argentino, da naše delovanje posvetimo tej deželi, da se vključimo v njeno versko, kulturno in politično življenje, v tamkajšnje župnije in politične stranke. Predstavimo naj Argentini našo kulturo, Sloveniji pa argentinsko. Gospodarsko delujmo, vsaj posredno, v blagor naše nove domovine Argentine. Ne ozirajmo se nazaj, kot Lotova žena, čimprej se asimilirajmo oz. integrirajmo za našo tvarno, duševno in duhovno korist.
Mnenje št. 2: Bog nas je poslal v Argentino, da pomagamo Sloveniji, da najde svoj pravi krščanski obraz, katerega je zgubila v 50-letnem brezboštvu, s pričevanjem in vključevanjem v slovensko cerkev, v slovensko kulturno, politično in gospodarsko življenje. Posredujemo naj ji vrednote, ki smo jih ohranili. Lahko menimo tudi, da nam je Božja previdnost namenila posebno poslanstvo tudi glede biološkega obstoja slovenskega naroda.
Kdo ima prav, kdo je v zmoti? Eni kot drugi moremo citirati stavke iz sv. pisma, papeških okrožnic in izjav škofovskih konferenc; to dejansko počnemo.
Vzemimo versko področje: kaj je bolj važno, bolj primerno in zveličavno, Katoliška akcija ali Marijina legija? Ene vrste pobožnost ali druga?
Na političnem polju: Naj obdržimo dosedanje politične strukture v zdomstvu (SNO, zgodovinsko SLS, borčevske organizacije) ali se vključimo v one v Republiki Sloveniji?
Kdo ima prav, kdo lahko izsiljuje drugega, da se vključi v njegov miselni sestav, njegovo gledanje, njegov prav?
Ko delamo, kar imamo po vesti za pravilno, bodi prilično ali neprilično, upoštevajmo tudi svetopisemski rek, ki pravi: »Ne stori drugemu, kar ne želiš, da kdo drug tebi stori.« Sploh pa, kar se tiče uporabe verskih tekstov za upravičenje svojega gledanja na stvari, smo lahko malo bolj previdni: moja kaprica še ni Božja volja; če se pred strankinim sestankom moli k sv. Duhu, še ni rečeno, da je strankin sklep navdihnjenje sv. Duha.
Posvetimo svoje energije delu na tistem polju, za katerega se čutimo usposobljene, v tisti skupnosti, ki jo čutimo bolj blizu, na način, ki nam bolj leži, ne da bi neprestano škilili k sosedu, kaj počne. Ne mečimo polen pod noge tistim, ki v naši skupnosti delujejo po svojem uvidu, ki je malo drugačen od našega, ne ugašajmo duha, ne lomimo nalomljenih trsov.
Namesto da bi »pustili mojega slavca peti«, kot pravi Prešeren, se nagibamo k mišljenju: »Ali bo vse tako, kot jaz hočem, ali pa naj ne bo nič«.

Govorimo o resnici, ki naj bi jo imeli v zakupu, saj smo vendar katoličani. Vemo, da je resnica ena, a kdo si upa trditi, da jo ima v posesti in celo kompletno? Poleg tega jo je možno gledati iz različnih zornih kotov.
Videz kaže različne oblike, a gre za isto stvar. To ni relativizem ali skepticizem. Miselna togost je tista, ki nam ne dovoli postaviti se v zorni kot sobesednika, na videz drugače mislečega. Morda nekaj tega izhaja iz našega narodnega značaja: zadrtost, zagrizenost, togotna trmoglavost in nuja, da hočemo imeti vedno prav in v vsem zadnjo besedo.
Sindrom Ehrlich–Tomec. Ni ironija, je le žalostna ugotovitev dejstev in razpoloženja, ki se je preneslo iz domovine v zdomstvo, se znova in znova pojavlja in ponavlja v različnih oblikah in povzroča neprestano nove žrtve, ki se užaljene, zagrenjene in razočarane umikajo iz slovenske skupnosti, kjer ne najdejo razumevanja.
Stvari, o katerih imamo različna mnenja, niso bistvene, ampak bolj take, o katerih pravi pesnik: »Al prav se piše kaša ali kasha«, prekljamo se kot nekdanji Abderiti v sloveči pravdi in vpijemo aut-aut za prazen nič.
Za kaj se potegujem? Enostavno, za pravico do lastnega mišljenja v kontekstu snovi, ki je, špansko rečeno, ‘materia opinable’, nič več. Za pravico, ki se je poslužujem in jo priznavam drugemu. Imam pravico povedati svoje mnenje, svoje prepričanje in delovati v skladu z njim, ne da bi me nesprestano kdo utišaval in dokazoval, da je napačno in škodljivo, karkoli naredim, napišem ali povem.
Ta moj prispevek k okrogli mizi noče biti izraz neke osebne prizadetosti (v smislu tiste stare srbske pravljice o carju Saltanu, ‘koji imao kozje uši’), ampak izraz skrbi in opozorilo, ki velja nam vsem, da smo bolj uvidevni, prizanesljivi v sodbah drug do drugega, bolj strpni, širokosrčni in blagohotni, posebno v tem prehodnem času, ko nimamo več jasno opredeljenega skupnega sovražnika; ko razmere v domovini še daleč niso take, kakršne smo pričakovali po padcu komunizma, kar nas dela živčne, razdražljive in obstaja nevarnost, da bi se zgrizli med seboj, česar nas Bog varuj.