Avtor: Branko Rebozov

Slovenci v božji svet zasanjani

kot otroci v pravljice, smo v gluhi

noči od doma morali bežati pred

lastnimi ljudmi kot pred pošastmi;

v temi – koraka nisi videl pred seboj –

smo begali, se skrivali prestrašeni

na lastni zemlji, obkoljeni od sovražnih

tujih vojsk in od najhujše: svoje lastne,

prekaljene v sovraštvu, s smrtjo

oborožene, brezčutne in zaklete.

Držali smo se za roke in molili,

otroke jokajoče in matere tolažili,

naši oboroženi in neustrašni borci

so nas čuvali in dan in noč branili,

z njimi sem mlad fant bil tudi jaz.

Ko so sovragom v domovini vpili zmago,

ljudi zapirali, mučili in jih morili,

se nam je na tujem svet pogreznil v mrak:

potomci miroljubni tisočletnega rodu

smo morali predani in oropani vsega

na golih tleh pod milim nebom spati,

odeti samo z vero, da obstoja Bog.

Zdaj se na tujem shajamo že v tretji rod

v domovih skupnih, ki smo jih zgradili

v bližini svojih lastnih, in v nje vzidali

spomin na domovino, rodni kraj in dom,

na svoje drage, ki so se rešili smrti,

na padle v bojih in v množičnih grobiščih.

Pomnik so preživetja in naše žilavosti,

naš zid objokovanja in vere,

v puščavi naši naše piramide,

in nagrobniki stoletnega slovenstva,

ki so razsekali mu korenine in zlomili vrh

in ga prekopali v mrtvo zemljo.

V domovih potrjujemo kdo smo,

obtoženi izdajstva kljubujemo v zvestobi;

z Bogom, dedi in pradedi obnavljamo zavezo,

in nanjo zaprisegamo svoj mladi rod,

naj domovine staršev ne pozabi,

naj ostane v veri Bogu zvest,

naj spomin na pomorjene brate in njihove

morilce ohranja in sporoča v novi rod.

Križ, rokovanje in objem so naši znaki,

in solze, mnogokrat po mnogih letih;

pri mizah s prti belimi in nageljni rdečimi

in deklet slovenskih ljubeznivi strežbi,

ko nas molitev skupna združi z Bogom,

si v čaše točimo medico in tuje vino;

ta močna mešanica nas tako omami,

da čim kdo spregovori besede prave,

smo že doma, kot ne bi nikdar

od doma šli.

Da vidiš, brat, kako nam lica pordečijo,

in vidiš, kako spet pobledijo!

Vsaka misel vrača se domov čez morje

in tam ostati hoče, tam imeti grob;

nam zbranim mnogokrat je v duši,

kot bi iz cerkve v daljnem rodnem kraju

zvon veliki se oglasil ali navček mili,

kot bi na žegnanje vabilo ali na pogreb,

pozvonjalo in klenkalo usodi,

ki je v naši veri ni mogoče doumeti.

Toda neuklonljivi v upanju in veri

– kot so bili izdani bratje v ujetništvu,

med mučenjem in streljanjem pred brezni –

stoje zapojemo z ubranim zbornim glasom

tožno ali udarno pesem iz davnine;

kdo zavriska vmes kot ponorel,

kdo drug obmolkne smrtno bled,

kot bi se vgreznil vase – v grob.

Mar so zaman na tujem naši shodi?

Brez smisla naš spomin na dom in rod?

Domovina nam je kakor mačeha,

tujina je vzljubila nas – in mi njo,

svet postaja dom za vse človeštvo.

Domovi naši bodo morda tujcem krov,

beseda naša ne bo več v njih zvenela;

morda se zrušijo pod težo lastnih zgodb,

njih razvaline bodo temelj drugemu,

toda ljubezen, ki smo vzidali mi vanje,

bo Bogu in Sloveniji gorela večno.