Avtor: Anton Jamnik

Med znamenji, »ki so lahko zelo primerna za to, da moremo živeti odlično milost jubileja z večjo poglobljenostjo«, našteva bula o napovedi svetega leta 2000 Incarnationis mysterium (29. novembra 1998) tudi očiščenje spomina. To očiščenje je proces osvobajanja osebne in skupnostne vesti od vseh oblik sovražnosti ali nasilja, ki jih je pustila za seboj dediščina preteklih napak; gre za prenovljeno zgodovinsko in teološko ovrednotenje dogodkov, ki naj – če je pravično – vodi do ustreznega priznanja napak ter prispeva k resnični poti sprave. Takšen proces lahko pomembno vpliva na sedanjost … in pomeni dejanje poguma in ponižnosti«Spomin in sprava: Cerkev in napake v preteklosti, v: Communio 10 (2000), 5., je zapisano v uvodnem delu dokumenta »Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti«, ki ga je pripravila posebna Mednarodna teološka komisija na predlog njenega predsednika kardinala Ratzingerja.

V že omenjeni napovedi svetega leta papež Janez Pavel II. dodaja: »Kot Petrov naslednik prosim, da bi Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, v tem letu usmiljenja pokleknila pred Bogom in prosila odpuščanja za pretekle in sedanje grehe svojih otrok.«Incarnationis Mysterium, 11 Namen dokumenta ni raziskovati posebne primere iz zgodovine, marveč pojasniti predpostavke, ki utemeljujejo obžalovanje preteklih napak. »Le pred njegovim (Božjim) obličjem je mogoče priznavati krivde tako preteklosti kakor sedanjosti, če naj prejmemo spravo od Njega in z Njim v Jezusu Kristusu, edinem Odrešeniku sveta, ter postanemo sposobni ponuditi odpuščanje tem, ki so nas žalili.«Spomin in sprava: Cerkev in napake v preteklosti, v: Communio 10 (2000), 7–8. Dokument torej poleg tega, da poudari pomen odgovornosti za storjene napake in s tem priznanje krivde, izpostavi pripravljenost ponuditi odpuščanje za vse krivice, ki so jih pretrpeli kristjani. Jubilejno sveto leto je tako priložnost za očiščenje spomina in s tem za spravo, ki pomeni nov začetek. Naš namen tukaj ni, da bi podrobneje analizirali dokument Teološke komisije, saj je njegova vsebina tako bogata in zgoščena, da jo je težko povzemati v skrajšani obliki. Prav pa je, da je za vse nas spodbuda in odlično vsebinsko izhodišče, da razmislimo o spravi v našem prostoru in času, in to na zelo različnih nivojih.


Sveto leto nam odpira nova vrata upanja: to so vrata vere v odrešenje, v moč sprave in odpuščanja. Ta vrata nam je odprl Bog, ki »nas je prvi ljubil«, ki nam je v Kristusu prvi ponudil roko sprave. Oznanil nam je evangelij miru in spravil svet z Bogom. Prišel nam je pokazat pot iz začaranega kroga ali bolje: hudičevega kroga vračanja enakega z enakim. Jezus ni odpravil postave (pravičnosti), ampak jo dopolni z zapovedjo ljubezni, usmiljenja in odpuščanja, ki gradi novo civilizacijo. Odtlej je mogoče presekati dvigajočo se spiralo maščevanja.
Kdor trdi, da sprava ni možna, je obupal nad človekom. Poudarek jubilejnega leta je ravno v tem, da je sprava možna zato, ker je najprej Božje, potem šele človekovo delo. Odpuščanje ima odrešenjske korenine: obstaja namreč samo eno resnično in pristno odpuščanje, to je Božje odpuščanje. Za kristjane je torej odločilnega pomena, da vanjo pritegnemo Boga in da upremo pogled v Kristusovo smrt in vstajenje.Prim. C. Floristan – C. Duquoc, Vergebung in einer unversohten Welt, v: Concilium 22 (1986), 81–82. To pa nikakor ne pomeni, da tisti, ki so drugačnega prepričanja, ne morejo stopiti v ta proces sprave. Dostojanstvo vsakega človeka, njegova vest, ki je odprta za resnico in prizadevanje, da bi v življenju ravnal tako, kot je dobro in prav, so tista najbolj splošna antropološka (filozofska) izhodišča, ki so skupna prav vsem, ki imajo resnično voljo in pripravljenost za spravo. Krščanstvo ta izhodišča postavlja na temelje razodetja in jim po daru vere daje še nove razsežnosti.



Sprava torej pomeni novo spreobrnjenje in s tem novo kvaliteto bivanja tako na osebni kot tudi na družbeni ravni: »Slovenski narod se ne bo dvignil in moralno ne bo ozdravel, dokler se ne bo soočil z vsem zlom, ki se je nakopičilo med nami, dokler ne bo skušal obrisati vseh solza s trpečih obrazov in poravnati vseh krivic, ki smo jih prizadeli drug drugemu. Narodna sprava je ena najbolj nujnih nalog, pred katerimi stojimo … je cena za slovensko prihodnost. Brez sprave smo narod brez prihodnosti«F. Rode, Spomin, zavest, načrt C erkve na Slovenskem, Ljubljana 1995, 133., je zapisal nadškof Rode.



Pri tem razmišljanju ne bomo analizirali konkretnih dogodkov, ampak bomo pod teološkim in filozofskim vidikom poskušali podati nekatera načelna izhodišča in vsebinske poudarke, ki morejo biti osnova za spravo. Pri tem se bomo osredotočili na osebno raven, na tisti notranji kozmos človeške duše in srca, na tisto »človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je človek sam z Bogom«, kot pravi koncil (CS 16), iz obličja v obličje s svojim Stvarnikom, kot tudi na družbeno raven, saj to osebno dogajanje pomeni tudi novo kvaliteto medsebojnih odnosov v prizadevanjih za plemenitejše življenje.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Moja lepa domovina Simon Dan

Kaj sprava ni?

Beseda sprava se uporablja v zelo različnih pomenih, kontekstih, na različnih področjih, zato pogosto prihaja do napačnih razumevanj in napačnih interpretacij. To se še posebej dogaja, ko gre za spravo na družbenem področju oziroma za poravnavo krivic, ki jih je trpela določena skupina ljudi. Gre za poenostavljena pojmovanja, ki se morda v kakšni točki le približajo pravemu pojmovanju sprave, toda istočasno popačijo njen pravi pomen. Kaj torej sprava ni?Prim. R. J. Schreiter, Reconciliation – Mission and Ministry in a Changing Social Order, Orbis Books – Boston Theological Institute, New York 1992, 18–27.


a) Sprava ni neki na hitro in poceni dosežen mir
Prva in najpogostejša oblika napačnega razumevanja sprave je ta, da poskuša kdo nasilje, ki se je zgodilo, izriniti iz spomina, oziroma govori o spravi čisto mimo dejstev, ki so se zgodila. To, da se noče soočiti z dejstvi oziroma jih pogosto preprosto ignorira, opravičuje z izgovorom, da je treba preteklost pozabiti, da je treba začeti na novo, brez travmatičnih spominov. Seveda se nad tako obliko »sprave« navdušujejo tisti, ki so nasilje ali krivice povzročili ali so z njimi na kakršenkoli način povezani. Želijo, da žrtve nasilje pozabijo, kar je bilo, in da odpustijo, kar se je zgodilo. Tako pojmovana sprava, kot neki hitro doseženi mir, ki se ne želi soočiti z dejstvi in resnico, je seveda daleč od resničnega očiščenja spomina.
Tako se poskuša narediti trpljenje žrtev za nepomembno ali ga celo ignorirati; s tem se ponižuje tisti, ki je krivico trpel; tistemu, ki je slabo dejanje povzročil, pa se onemogoča, da bi mogel v soočenju z resnico začeti novo življenje. Zahtevati od tistih, ki so trpeli, naj pozabijo ali preprosto spregledajo svoje trpljenje, pomeni, da se s tem nasilje nad žrtvami na nek način nadaljuje, saj jim tisti, ki to od njih zahtevajo, posredno dopovedujejo, da njihovo trpljenje ni pomembno in so potemtakem tudi oni (žrtve) v tem procesu sprave nepomembni. Razvrednotiti in ignorirati spomin pomeni tudi razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto, razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto pa pomeni poniževati in neresno jemati človekovo dostojanstvo. Zaradi tega je sprava kot neki poceni doseženi mir pravo nasprotje resnične sprave. S pozabljenjem trpljenja je pozabljena žrtev, s tem pa ostajajo zakriti in nerešeni tudi vzroki trpljenja.
Sprava kot neki poceni doseženi mir se torej poskuša izogniti temu, da bi analizirali vzroke trpljenja. Če ti vzroki niso kolikor toliko opredeljeni, se trpljenje v določeni obliki nadaljuje; začarani krog nasilja se nadaljuje in vedno več ljudi je zaradi tega prizadetih. Sprava torej ne more biti nekaj, kar se na hitro in samo deklarativno zgodi, ampak zahteva svoj čas in vsebinsko osnovo.
Takšna oblika sprave, ki skuša mimo dejstev in soočenja z resnico in se sklicuje na to, da je treba preseči preteklost in preprosto pozabiti na tisto, kar se je zgodilo, je torej daleč od resnične sprave in pravega miru. Zatiskanje oči pred preteklostjo, ignoranca in tlačenje spomina ne pomenijo konca nasilja, ampak samo podaljševanje njegovega destruktivnega delovanja. Sprava pomeni predvsem vrniti dostojanstvo človeku, tako tistemu, ki je bil žrtev krivic, kot krivcu, ki ima dovolj poguma in moči, da prizna svoje slabo dejanje. To je zahteven in postopen proces, ki zahteva osebno pripravljenost in odločenost, da življenju vrne temeljno kvaliteto bivanja.
b) Sprava ne more biti neki pogajalski proces
Resnična sprava se včasih poskuša nadomestiti oziroma se včasih pojmuje kot neke vrste pogajalski proces, katerega namen je odpraviti konfliktno situacijo ali to vsaj nekoliko ublažiti. V tem primeru je sprava zreducirana na določen proces, v katerem skušajo vešči pogajalci posredovati med strankama, ki sta v konfliktu, s tem da ocenijo njihove interese in poskušajo s pogajanji priti do najugodnejših rešitev. V takšnem pojmovanju je sprava zreducirana na proces trgovanja in pogajanj, v katerem želi vsaka stran zavarovati svoj interes.
Takšno pojmovanje sprave kot pogajalskega procesa, ki sloni predvsem na interesu, ima kaj malo opraviti s krščanskim pojmovanjem sprave. Vse skupaj je zreducirano na nekakšno trgovino, ki pogosto ostaja daleč od resnice in resničnih vrednot. Težava je v tem, da je sprava tu pojmovana samo kot nekaj človeškega in pušča ob strani vidik, ki je bistven za krščansko pojmovanje sprave: pobudnik sprave je najprej Bog, človek mu s svojimi prizadevanji in dejanji skuša samo slediti. Drugi problem pri takšnem pojmovanju sprave pa je v tem, daje le-ta zreducirana na raven tehnično-pragmatičnega razuma; sprava postane samo določena veščina, oblika pogajanj, ki pa ne morejo rešiti osnovnega konflikta, zaradi katerega je potrebna.
Omenili smo samo dva vidika, kaj sprava ni. Morda bo nadaljnje razmišljanje zaradi tega nekoliko bolj jasno, ko bomo spregovorili o nekaterih vidikih, ki so pomembni pri spravi.

Sprava kot dejanje odpuščanja

a) Odpuščanje kot nova kvaliteta bivanja in medsebojnih odnosov
Krščanski Bog je Bog neomejenega odpuščanja. Bog Jezusa Kristusa je predvsem Bog, ki je ljudem po svojem Sinu oznanil, da jim odpušča njihovo krivdo. Njegove besede in dejanja izpričujejo, kako trdno je ta resnica utemeljena v Svetem pismu. V evangelijih pomeni odpuščanje prelom z določeno logiko človeških odnosov, ki se ravnajo po načelu pravičnega povračila. V govoru na gori Jezus pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Oko za oko in zob za zob.’ Jaz pa vam pravim: ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. Če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. Če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.« (Mt 5, 38–41)
Na podlagi gornjih besed bi morda kdo pomislil, da je bil Jezus naivnež. Toda tisto, kar hoče povedati, je nekaj čisto drugega. Ne zahteva pasivnosti niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in temeljnemu prizadevanju za resnico in pravičnost. Pokaže le na to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe. Potrebna je neka nova drža, ki ne išče mere v tem, kar se je že zgodilo, ampak dejanje, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. Drugače se neizogibno zapiramo v logiko njegovega neprestanega ponavljanja. Ta logika je v svojem izhodišču destruktivna in v končni fazi vodi v izključitev ali smrt vsaj enega od nasprotnikov.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Njive, hiše in nebo Simon Dan

In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje tega, kar se je zgodilo, pač pa je pogumna odločitev za neko novo prihodnost, drugačno, kot jo zahtevajo pretekla in v spominu obnovljenja dejanja. Dejanje odpuščanja človeka osvobaja in mu daje moči, da stopi v avanturo srečanja z drugim. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kvaliteto bivanja tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Lahko si predstavljamo prihodnost hromega, ko mu Jezus ne bi bil odpustil in ga ozdravil; ali pa prihodnost obsojene prešuštnice in njenih tožnikov. Takoj ko je prekinjen zakon neprestanega ponavljanja ali povračila, je prihodnost nepredvidljiva in odprta. Tako torej verujoči človek v odpuščanju posnema Boga Stvarnika. Do človeka, ki mu odpušča, ustvarja nov odnos. Odpuščanje v temelju spreminja medčloveške odnose in s tem razodeva obličje Boga.Prim. C. Duquoc, Die Vergebung Gottes, v: Concilium 22 (1986), 104.



Da bo odpuščanje delovalo na krivičnika zdravilno, lahko le upamo, gotovi nismo. Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na »upanju proti upanju«. Upanje, ki ga človek goji do krivičnika, pomeni večje ali manjše tveganje. Jože Krašovec v svoji knjigi Nagrada, kazen in odpuščanje pravi: »Krivičnik lahko odpuščanje tudi odkloni ali celo zlorabi, torej prinaša takšno tveganje precejšnjo ogroženost. Zato je tveganje del razmisleka o primernosti ali neprimernosti odpuščanja. Pri tem ne smemo prezreti, da je pravzaprav vsako odpuščanje ali sprava tveganje, tudi če krivičnik spozna in priznava krivico, ki jo je nekomu prizadel. Obstaja nevarnost, da bo človek, ki je že storil hudobno dejanje, spet storil nekaj podobnega. Vprašanje morebitnega Božjega odpuščanja brez ustreznih postavk pri krivičniku moramo reševati z ugotovitvijo, da ni pred Bogom nihče dovolj pravičen in da ljudje kljub obžalovanju določenih žalitev vedno znova žalimo drug drugega in Boga; Bog torej vsakemu človeku nenehno prizanaša in odpušča. Torej bi se Božje usmiljenje končalo le v primeru popolne zakrknjenosti. Dotlej pa velja, da je Bog usmiljen kljub človeški nevrednosti, saj je lahko tudi iskrenost kesanja dvomljiva.«J. Krašovec, Nagrada, kazen in odpuščanje, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1999, 841–842.


Razlogi za odpuščanje in usmiljenje imajo bistveno večjo težo, če krivičnik s pozitivnimi dejanji dokaže, da je vreden prizanesljivosti. Pri odpuščanju gre za pričakovanje, da bo krivičnik priznal svojo krivdo in se od nje distanciral. Ko krivičnik to stori, mu je mogoče odpustiti v skladu s tremi temeljnimi postavkami: s spoštovanjem samega sebe, s spoštovanjem do storilca krivičnega dejanja in z moralnimi pravili. To je dejanje poguma in iskrene ponižnosti, ko se nekdo sooči s svojim dejanjem in s tistim, ki mu je storil krivico, vzpostavlja odnos, dialog, in tako se lahko začne spoštovanje drug drugega. Kesanje je tako najbolj splošna postavka po krivičnem dejanju. To je tudi najbolj naravna zahteva in pričakovanje tistih, ki so bili prizadeti. Resnično kesanje pomeni iskreno notranjo spremembo. Krivičnik, ki se sooči s svojo krivdo, jo prizna in se je pokesa, s tem zavrača krivično dejanje, želi se spraviti s prizadetim in tako začeti nov odnos.Prim. J. Krašovec, n. d., 843.

Trpljenje, ki zadene človeka zaradi krivičnega dejanja, deluje nanj zelo različno. Nekateri se po udarcu, ki ga doživijo, zakrknejo in vztrajajo pri krivičnem dejanju. Druge pa trpljenje omehča, da spoznajo svoje meje, se solidarizirajo z drugimi ljudmi in želijo začeti na novo.Prim. J. Krašovec, n. d., 843. Priznanje krivde je torej dejanje poguma, notranje moči in iskrene ponižnosti, je tudi izraz človekove volje, da zopet zaživi v večji pristnosti in harmoniji. Pri tem je izrednega pomena soočenje z resnico, ki pa jo omogoča dialog in s tem priznavanje in spoštovanje drugega, kljub dejanjem, ki jih je storil.

b) Odpuščanje kot dejanje spominjanja
Če pogledamo v zgodovino človeštva, lahko kaj hitro odkrijemo, da je bila ta polna nasilja in krivic. Latinskoameriške teologije osvoboditve so kljub svojim številnim pomanjkljivostim jasno pokazale, da je bila zgodovina sveta (tudi slovenska zgodovina) napisana s stališča zmagovalcev. Zato se pojavlja težnja, da se napiše na novo in se pri tem izhaja iz tega, ker imenujemo »hrbtno« oziroma še drugo plat zgodovine. Mišljena je zgodovina, ki je bila napisana s strani zatiranih in tistih, katerih imena so bila za vedno pozabljena in zamolčana.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Shajališče mnogih misli Simon Dan

Jezus ne odpušča tako, da bi zločinca in njegova dejanja razglasil za nepomembna. Nasprotno, umor postavlja v zvezo z najglobljo močjo zla, s satanom. Evangelist Janez poroča, da je »hudič vdihnil odločitev v srce Juda Iškarijota, da ga izda« (Jn 13, 2) in da je takoj po grižljaju, ki mu ga je Jezus dal, »šel satan vanj« (Jn 13, 27). S tem ponazori vso tragiko dogajanja. »Odpuščanje ni banaliziranje in omalovaževanje zločina in krivde zanj. Izpričuje namreč, da ima zločinec ali zatiralec prihodnost samo v primeru, če prizna svojo krivdo, spremeni svoj odnos do žrtve in ji s tem prizna njeno pravico.«B. Dolenc, Sprava kot krščanska obveza, in možnost, v: Na poti k resnici (ur. J. Juhant), Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1997, 11.



Božje odpuščanje ni niti pozabljanje niti popuščanje slabiča. Prodira v medčloveške odnose in jih spreminja. Je nedolgovano in ne zahteva nobene protiusluge. Razodeva se preko njega, ki je bil žrtev zločina, in zato pomeni hkrati solidarnost Boga z vsemi žrtvami zgodovine. Ta solidarnost ni v tem, da bi Bog spodbujal k revoluciji in uporu, ampak v tem, da omogoča nove odnose med ljudmi in s tem prenavlja svet. Božje odpuščanje je naznanjanje Božjega kraljestva, ki prihaja prek spreobrnjenja, ne prek menjave oblastnikov.Prim. C. Duquoc, n. d., 109–110.

Kar pogosto slišimo trditev, da zares odpusti le tisti, ki tudi pozabi. A dogaja se, da se ravno zaradi močne želje, da bi pozabili, ohranja živ spomin na nekdanjo žalitev ali rano. Nemoč pozabiti spremljajo občutki krivde: človek se čuti krivega za neodpuščanje, ker ne more pozabiti. V Parizu so postavili spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo!« Morda bi se kdo spotaknil ob tem stavku, toda vedeti moramo, da je osnovno sporočilo Jezusovih besed in dejanj medsebojno odpuščanje, nikoli pa ni zahteval, naj pozabljamo. Resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti. In prav to je odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja.Prim. V. Elizondo, Ich vergebe, vergesse aber nicht, v: Concilium 22 (1986), 127.



Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem »predelati« in napraviti za del lastne zgodovine. Pri spominjanju pretekle krivice človek radikalno spremeni svoj položaj, ko sprosti in osvobodi svoja negativna čustva in jih s tem tudi odpravi. Jeza na tistega, ki je storil krivico, ki je obremenjevala spomin, se razkroji in človek se lahko tako notranje osvobodi in začne bolj polno življenje. To je možno zato, ker človek začne v drugem gledati več kot pa samo nekoga, ki mu je prizadel nasilje in krivico. Ko odpuščam, razlikujem med človekom, ki mi je povzročil krivico, in med to krivico samo. Drugega presojam po njegovi vrednosti, ki jo ima kot človeška oseba, ki prav tako kot jaz živi v nepopolnem svetu, zaznamovanem z različnimi konflikti.
V ustvarjalnem dejanju spominjanja prikličem osebo, ki mi je storila krivico, pred oči duha, a obenem grem prek tega. V njem ne gledam več samo povzročitelja krivice, ampak ga dojemam na neki globlji ravni – na tisti ravni, na kateri je kljub človeški slabosti in omejenosti človek, neponovljiv in dragocen prav tako kot jaz. V takšni obliki spominjanja, ki je globoko prežeto z odpuščanjem, pa tudi samega sebe razumevam in doživljam na čisto nov način: ne le kot žrtev ali užaljenega človeka, ampak kot nekoga, ki se je sposoben dvigniti nad krivico. Odpuščanje je navsezadnje dejanje vere v temeljno dobrost in dobroto človeka.Prim. B. Dolenc, n. d., 12.

Odpuščanje torej pomeni pripravljenost, da prepustim preteklosti to, kar se je zgodilo, in ne pustim, da bi imelo zadnjo besedo nad osebo drugega in nad menoj. Je dejanje sprejemanja in poenotenja: boleče izkustvo sprejmem v lastno zgodovino kot pretekli dogodek, ki ne določa več moje prihodnosti. Ko govorimo o odpuščanju, se vedno znova srečujemo s težavo, da je krivico ali žalitev nemogoče odpustiti in pozabiti. Gledano samo človeško, bi težko našli odgovor na to težko vprašanje. Toda odpuščanje gre veliko dlje od pozabljanja. Stoji namreč na ravni milosti. Doživetje odpuščanja je za človeka odkritje, da ni sam izvor svojega življenja, ampak da mu je le-to podarjeno. Značilno je, da je glagol odpustiti v mnogih jezikih blizu glagolu »dati«. Izkustvo
odpuščanja je hkrati izkustvo podarjenosti bivanja.Prim. J. Peters, Die Funktion der Vergebung in sozialen Beziehungen, v: Concilium 22 (1986), 87.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mirno mesto Mirko Kambič

Sprava dejanje človekove veličine in dostojanstva

Človek je torej po eni strani bitje neizmernega dostojanstva, ontološke dobrosti, toda po drugi strani tudi bitje omejenosti in grešnosti, ki prav tako močno zaznamujeta njegovo bivanje. Če človek ni nedotakljivo bitje niti ne velja za najvišjo vrednoto v svoji individualnosti in osebnem dostojanstvu, je najbolj naravni odziv na žalitev in krivična dejanja sovraštvo, ki hoče uničiti krivičnika. Neizbežno je tako imenovano moralno sovraštvo, ki ni usmerjeno samo na žalitev ali krivico, temveč tudi ali pa morda celo predvsem na samega storilca.
»Odpuščanje in usmiljenje sta moralni vrlini le v nazorih, ki upoštevajo presežni izvor, presežno jedro in presežni namen človeške osebe. Vera, da izvirata človek in kozmos iz enega najvišjega Bitja, da je ontološko-eksistencialni temelj enakosti in nenadomestljivi vrednosti vsakega človeka.«J. Krašovec, Nagrada, kazen in odpuščanje, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1999, 837. Prav ta poudarek pa je ena temeljnih značilnosti judovsko-krščanskega izročila. Vrhunec svetopisemskega razodetja je postavka, da je celotno Božje delo dobro, človek pa ustvarjen po Božji podobi. Gledano v luči stvarjenja je mogoče trditi, da je Božja ljubezen do človeka brezpogojna. »Zlo, ki ga povzroča človek, ne more popolnoma zmaličiti njegovega temeljnega dostojanstva. Iz tega sledi spoznanje, da moramo vedno razlikovati med krivičnim dejanjem in krivičnikom in kljub odporu do zla priznavati ‘notranje’ dostojanstvo tistega, ki počenja zlo. To načelo izvrstno prikazuje Avguštin, ko pravi, da Bog človeka hkrati ljubi in sovraži. Sovraži človeška lastna dejanja, torej greh, ljubi pa njega, ki ga je ustvaril po svoji podobi.«J. Krašovec, n. d., 838; za Avguština glej Sermo XLII, caput IV – PL XXXVIII, 780.



Bog človeka, ki je relativno bitje, ne sodi po svojih absolutnih merilih. Ko sodi človekovi krivičnosti in nezvestobi, velja človekova temeljna nepopolnost za splošno olajševalno okoliščino. Kadar je sodnik krivičnega dejanja človek, se postavlja vprašanje, do kolikšne mere bo znal presoditi okoliščine določenega dejanja. Tu je pomembna tudi njegova zavest o lastni nepopolnosti. Zares eksistencialno izhodišče človeku onemogoča pravico po sovraštvu in maščevalnosti. V Sirahovi knjigi najdemo zelo prepričljiv argument za odpuščanje:
»Srd in jeza, tudi ta sta ostudna,

grešen človek se jima bo vdajal.

Kdor se maščuje, bo izkusil Gospodovo maščevanje,

ki si bo skrbno zapomnil njegove grehe.

Odpusti krivico svojemu bližnjemu,

tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.

Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka,

pri Gospodu iskal ozdravljenja?

Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja,

za svoje grehe prosil odpuščanja?

Če človek, ki je le bitje iz mesa, še in še kuha jezo,

kdo bo dosegel odpuščanje njegovih grehov?

Pomisli na poslednje reči in jenjaj sovražiti,

na trohnobo in smrt in se drži zapovedi.

Pomisli na zapovedi in se ne srdi na bližnjega,

na zavezo Najvišjega, pa nič ne maraj za pogrešek.«

(Sir 27, 30–28, 7)
Obojestranska nepopolnost, ki je biblično zelo jasno utemeljena, je za J. Krašovca najbolj očiten dokaz, da moralno sovraštvo krivičnikov ni upravičeno. Človek, ki bi hotel druge soditi v domnevi, da je sam pravičen, se postavlja za nespornega razsodnika in hoče s takšnim ravnanjem biti enak Bogu. Proti takšnemu ravnanju svari nemi glas trpečega služabnika v Izaijevi knjigi (Iz 52, 13–53, 12) ali pa npr. apostol Pavel: »Ne maščuj se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod« (Rim 12, 19). Še bolj nazorno je Jezusovo srečanje s pismouki in farizeji, ki izzivajo z vlogo sodnika nad prešuštnico: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8, 7). Pripravljenost odpustiti najbolj ustreza temeljnemu človekovemu dostojanstvu in navsezadnje velja za razpoznavno znamenje človekove veličine.J. Krašovec, n. d., 840.

Sprava kot notranja osvoboditev

Čut za pravičnost in želja po spravi nas spontano navajata k uporabi sile, s katero bi radi poravnali krivico, povrnili enako z enakim in našli zadoščenje za prizadejano žalitev. Zločin je pač treba kaznovati. Razžaljena čast zahteva zadoščenje, ki ga prejme, če je žaljivec prisiljen na kolena. Zdi se, da je mogoče samo z nasilno kaznijo zadostiti za nasilen zločin. Če sem užaljen, se moja jeza ne umiri prej, preden hudobnež ne dobi, kar menim, da zasluži. Toda dejstvo je, da tudi potem ne najdem miru, ko je prejel svojo kazen. Spomin na zlo ostaja vir jeze in nemira. Ostaja grenkoba in razočaranje.Prim. B. Dolenc, Sprava kot krščanska obveza in možnost, v: Na poti k resnici in spravi (ur. Janez Juhant), Družina, Ljubljana 1997, 13.



Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in odklanjanje odpuščanja človeka malići in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje, ni mogoče spoštovati. Hkrati nas življenje uči, da odpuščanje deluje zdravilno tako na krivičnika kot na prizadetega.
Največja škoda, ki mi jo žalitev more povzročiti, je okrnitev moje svobode, da bi bil to, kar sem. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje in nezavedno določata njegovo življenje. Postajam razdražljiv, žaljiv, celo hudoben, nemočno se prepuščam notranjim vzgibom. Ko sovražim hudobneže, ki so mi povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogočam, da so gospodarji in zapovedovalci nad mojim življenjem. Njihovo življenje postane dominantna sila, ki obvladuje vse moje življenje. Človek, ki sovraži, je suženj svojega sovražnika, je od njega odvisen in popolnoma določen od njegovega ravnanja, odločanja, ustvarjanja, odzivanja itd. Zločinec je tako ukazovalec nad mojim življenjem.
Treba je živeti s tistim, kar se je zgodilo v preteklosti. Kdo more od Judov zahtevati, da bi pozabili na holokavst? Ali morejo taboriščniki pozabiti koncentracijska taborišča? Kdo more zahtevati, da bi pozabili Kočevski Rog ali pa Teharje in mnoga druga grobišča?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Nov pogled na okrogle mize Mirko Kambič

Čim globlja je rana ali žalitev, tem močnejši je obvladujoči vpliv posledic, ki človeku jemlje svobodo, samospoštovanje in notranji mir. Resnična tragika greha in zločina je v tem, da spremenita tudi žrtev, ki se morda ni sposobna osvoboditi sovraštva. Rane, ki so zadane srcu, spominu in duši, so že same na sebi nekakšen duhovni rak, ki razjeda življenje žrtve in jo dela takšno, kakršna sploh noče biti. Sv. Pavel opisuje takšno stanje, ko pravi: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim … Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil tega telesa, ki je zapisano smrti?« (Rim 7, 15–24)Prim. B. Dolenc, n. d., 13.

Če bi bil človek tako prepuščen sam sebi, bi gotovo z vračanjem enakega z enakim slejkoprej uničil tudi samega sebe. Kajti tudi potem, ko je zločinec kaznovan, ostaja nad nami prekletstvo spomina, ki povzroča najbolj negativna čustva. Duhovni rak v ranjenem srcu se ne pozdravi. Kaj je potem s človekom, ki je doživel hudo krivico in bil žrtev, ali to pomeni, da mora biti sedaj še celo življenje nesrečen, da ostaja neke vrste suženj tistega, ki mu je storil nasilje?
Zaradi neke splošne, naravne človekove zahteve po maščevanju in povračilu se nam ljubeče Božje usmiljenje zdi kar nenaravno, celo nepravično in nerazumno. Toda prav glede na vse to, je bilo učlovečenje Boga – po človeško rečeno – edina pot, da obvaruje človeštvo pred samouničenjem. Temeljno načelo njegovega življenja je bila ljubezen. Jezusova ljubezen gre do konca, in prav to pomeni neke vrste ozdravljenje človeštva. Zaradi greha je Jezus umrl na križu, toda s tem ni umrla njegova Ljubezen do človeka. Jezus ni tajil zla, saj je bil tudi sam skušan, toda vzel mu je moč, da zapoveduje in vlada nad življenjem ljudi. Milost in odpuščanje sta edina pot, po kateri se konča rakasto širjenje greha in nasilja. Zlomljen je začaran krog, ki bi se sicer vedno bolj širil. Omogočen je nov začetek.Prim. V. Elizondo, n. d., 129–131.

Ko govorimo o spravi kot notranji osvoboditvi v odnosu do drugega, pa je prav tako pomembno tudi odpuščanje sebi ali samoodpuščanje. »Mnogi ljudje ne morejo drugim odpustiti, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe, češ, kako da nisem krivice preprečil. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi.«B. Dolenc, n. d., 17–18.

In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi njegovimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo. Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Človeku, ki mi je storil krivico, prihajam naproti z nekim razumevanjem in vživetjem, ki izhaja iz zavesti lastnih destruktivnih vzgibov. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe z vso notranjo ranjenostjo, odgovornostjo in pripravljenostjo, soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica medsebojno oddaljila.
Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem svojih lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje pomeni težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje in zato zahteva pogum.

Sprava kot klic k spreobrnjenju

Vera v Jezusa pomeni spreobrnjenje od poti, ki se nam zdi naravna in normalna, k njegovi poti, ki je pot odpuščanja. Poudarili smo že, da odpuščanje ni stvar pozabljanja ali zapiranja oči pred krivico. Pozabljanje lahko pomeni, da ignoriramo nepredstavljive bolečine in rane, ki jih morejo ljudje povzročiti drug drugemu. Nasprotno pa nam spominjanje lahko pomaga rasti in ostriti čut za druge. Rana ali žalitev, ki jo preoblikuje ljubezen, more postati izvir usmiljenja in nagib za spravo. Odločitev za Jezusa, resnično spreobrnjenje, to pomeni začetek nove poti, ne pa morda beg pred resnico in prisiljeno pozabljanje dejstev, ki so se zgodila.
Ko drugemu odpustim, sprejmem v svoje življenje velikodušno Božjo ponudbo univerzalnega odpuščanja. Ko človek odpušča, je na poseben način podoben Bogu, v dejanju odpuščanja človek doživlja neke vrste pobožanstvenja. Če je namreč motiti se človeško, je odpuščati Božje, božansko. Gledano samo takole po človeško se utegne Jezusova pot zdeti kdaj nesmiselna, nerazumna ali celo nepravična, a je vendarle edini način, kako zdrobiti razdiralni, začarani krog, ki iz žrtve napravlja novega zločinca. Samo kolikor se spreobrnemo in stopimo na Gospodovo pot, bomo mogli zares odpuščati. Naše odpuščanje drugemu ni mišljeno kot pogoj, s katerim bi si šele zaslužili Božje odpuščanje, ampak je bolj njegovo spremljajoče dejanje.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Rjave in zdrave Mirko Kambič

Možnost, ki nam jo daje Bog, da se lahko spreobrnemo, je predvsem za nas same velika priložnost, ugodna prilika. Znani psihiater V. Frankl je v nekem televizijskem razgovoru zelo močno poudaril, kako ničevo uslugo delajo prestopnikom, kaznjencem in zločincem tisti psihiatri, ki jih skušajo prepričati, da za svoja dejanja niso odgovorni, da so bolj bolni kot pa grešni ali pokvarjeni. S tem jim namreč tudi odrekajo možnost in smiselnost spreobrnjenja. Dokončno jih zaprejo v njihov zločin in jih pustijo v njem, namesto da bi jim krivdo naprtili, z njo pa tudi priznali, da imajo kot svobodne in odgovorne osebe možnost spreobrniti se od svojega zločina in postati novi, drugačni ljudje. V Božjem klicu k spreobrnjenju se izraža njegovo zaupanje v človeka, ne pa zagrenjenost nad njim.
Pravi kristjan se ne zadržuje ob pogledu na svoja zlomljena krila. Juda je šel in se obesil, Peter pa je šel ven in se bridko zjokal (prim. Mt 27, 5; 26, 7). Razlika med njima je velikanska. Prvemu je bil greh v pogubo, drugemu pa v blagoslov. V istem smislu lahko primerjamo junaka grških tragedij kralja Ojdipa in evangeljsko Marijo Magdaleno. Ojdip si v grški tragediji iztakne oči, ko vidi strahoto svojih dejanj; Magdalena pa v evangeliju ohrani svoje oči. Preveč jih potrebuje, da lahko joka in zajame v njihovi globini tisto vodo, ki je farizej Simon ni izlil na Jezusove noge. To je krščanstvo. Pravičnemu Simonu je bila njegova namišljena svetost ovira za zbližan]e z Jezusom, Magdaleni pa so ravno njeni grehi razodeli Jezusa, jo zbližali z njim in z Očetom. V končni stopnji gre za vprašanje, ali sem opravičenje pripravljen sprejeti v obliki odpuščanja ali pa si ga hočem sam dati, da lahko glavo nosim visoko nad drugimi in celo nad Bogom. Gre za vprašanje, ali me moja grešnost odpira drugim ljudem in Bogu ali pa zapira v samovšečnost, ošabnost ali celo v obup, če za zadovoljstvo s samim seboj ni razloga.
Kristjan se zaveda, da nima nobene moralne pravice druge obsojati. Nima pravice, da bi se imel za boljšega od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od jeruzalemskega povprečnega človeka, ki je skupaj z drugimi vpil: »Križaj ga!« Kdor si namreč odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu ni nič človeškega tuje, ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvo jeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Tudi sam sem kriv za marsikaj težkega na tem svetu, tudi jaz sem odgovoren za krivice in nasilja, ki se dogajajo, čeprav neposredno nisem vpleten vanje. Zapleten sem v splošno človeško grešnost, soodgovoren sem zanjo. To misel je K. Gibran v svojem »Preroku« izrazil zelo nazorno: »Tolikokrat sem vas poslušal govoriti o človeku, ki je storil zlo, kot da ne bi bil eden izmed vas, marveč tujec sredi med vami in vrinjenec v vašem svetu. Toda povem vam, tako kot se svetnik in pravičnik ne moreta dvigniti nad to, kar je najbolj vzvišenega v vsakem izmed vas, tako zlobnež in slabič ne moreta pasti niže od tega, kar je najnižjega v vas. In kakor ni mogoče, da en sam list orumeni brez tihega soglasja celega drevesa, ne more zlikovec storiti zla brez skrite privolitve vseh. Kakor v eni procesiji vsi skupaj stopate proti božjemu jazu v vas … In ko pade eden izmed vas, pade za te, ki stopajo za njim, in jih opozarja na kamen spotike. Da, pade tudi za te, ki so pred njim: čeprav so hitrejši in bolj gotovo ubirajo korak, vendar kamna spotike niso odstranili … Ne morete ločiti pravičnega in krivičnega ter dobrega od zlobneža; oba se namreč držita za roke pred sončnim obličjem, tako kot so skupaj stkane črne in bele niti. Ko pa se črna nit pretrga, preveri tkalec vso tkanino in pregleda tudi statve.«K. Gibran, Prerok, Ljubljana 1981, 43–44


Vse človeštvo, vsa različna občestva, vsaka družba, vsi smo tkanine, stkane iz bolj ali manj belih, včasih tudi črnih niti, in prav zato smo v jedru svoje biti odgovorni drug za drugega, tudi za slaba dejanja, ki jih nekdo stori.

Sklepne misli

Človekovo bivanje je od vsega začetka obremenjeno z doživljanjem krivde. Zato smo neprestano postavljeni pred nalogo, da odpuščamo in prosimo za odpuščanje. Odpuščanje kot vzorec obnašanja in kot konkretno dejanje spada k temeljnim koordinatam v strukturi človekove osebe. In prav v tem je tudi posebno poslanstvo Cerkve in različnih oblik civilne družbe, kot poudarja papež Janez Pavel II.: »Toda luč in moč evangelija, iz katerega Cerkev živi, imata sposobnost, da kakor iz prekipevajočega preobilja razsvetljujeta in podpirata izbire in dejanja civilne družbe, v polnem spoštovanju njihove avtonomije … Na pragu tretjega tisočletja smemo upati, da se bodo odgovorni politiki in ljudstva, predvsem tisti, ki so vpleteni v dramatične konflikte, ki jih nahranjata sovraštvo in spomin na pogosto zelo stare rane, dali voditi tistemu duhu odpuščanja in sprave, za katerega pričuje Cerkev, in se bodo trudili za rešitev nasprotij s pomočjo iskrenega in odkritega dialoga … In priznana resnica je izvir sprave in miru«, kajti, kakor trdi isti papež, »ljubezen do resnice, iskane s ponižnostjo, je ena velikih vrednot, sposobnih, da znova združuje današnje ljudi … «Spomin in sprava: Cerkev in napake preteklosti (Mednarodna teološka komisija), v: Communio 10 (2000), 53.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Če je pa tako, pa dajmo eno Mirko Kambič