Avtor: Franček Jauk

Na besedah, s katerimi je nacionalna televizija opremila pogrebno slovesnost v Kočevskem rogu 8. julija 1990, sta dve nenavadni stvari. Prva je ta, da zanje ni bil naprošen človek »iz teh krajev«, ampak Mariborčan Franček Jauk. Druga pa je ta, da besede, ki jih je za to priložnost poiskal človek »iz drugih krajev«, po globokem razumetju ne samo presegajo vse, kar je televizija kdaj vedela povedati o Kočevskem rogu, ampak segajo tudi v vrh tega, kar je tam sploh bilo kdaj rečeno. S posebnim veseljem jih torej dajemo v branje bralcem Zaveze. Mogoče se bo kdo od njih spomnil, s kako visokimi kulturnimi merili je potem nacionalna televizija osemnajst let spremljala spominske slovesnosti v Kočevskem rogu: ko je štela obiskovalce, jih je vedno bilo »manj kot tri tisoč« ali »manj kot dva tisoč«; kako je prav do zadnjega posnela kak del maše ali pridige, ko pa je prišel na vrsto spominski del, pa je kamere izključila, ker se ji je zdelo škodljivo seznanjati javnost o tem, kaj mislijo svojci pobitih; kako nobene besede in nobena dejanja, pa naj so bila še tako sveta, niso preprečila, da se njeni uslužbenci ne bi med dogajanjem veselo zabavali; kako so nosači kamer, ko so se prebijali skozi množico proti oltarju, metali obedke čeznjo v gozd. Ali so jim vodilni ta prezir samo dovoljevali ali pa tudi priporočali ali celo ukazovali?

Dober dan!
Danes se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja po koncu druge svetovne vojne. Žalosten dan. Sem na to jaso, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem, ustavljali kamioni z obsojenimi, na krvavi konec, tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi, ob štirih jamah slovenske groze, stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poizkušali ves tisti čas na novo premisliti. Danes, 8. julija v letu devetdesetem, bomo tisoče mrtvih iz teh jam prvič prišteli med mrtve. Bolečino tega trenutka blažijo leta, ki so minila. Ta časovna razdalja nam je v oporo, ko poizkušamo razpoznavati zgodovinska dejstva in zlagoma ugotavljati resnico. Biti moramo sposobni in pripravljeni dojeti zločin, predvsem pa ga ločiti od vsega tistega, kar je časovno zaobsegla vojna groza. Tisti takrat so tu pobijali po vojni, ob koncu maja in v začetku junija, pobijali so Slovence, ki so jih zajeli na begu na Koroškem in tisoče drugih. V imenu koga in v imenu česa so pobijali? Odgovore danes spoznavamo, toda vprašanje si postavljamo vedno znova, prav zato, da bi ne pozabili odgovorov nanje. Povojna zgodovina Slovenije se je začela z zločinom in s tem pogledom v preteklost bomo skupno s petnajst tisoč ljudmi sledili maši nadškofa doktorja Alojzija Šuštarja s pogrebnim obredom.
Po simbolnem pogrebu se spominjamo mrtvih in razmišljamo, o vsem, kar naj bi presegli, da bi dosegli misel, ki nas bo dvigala nad tisto o prekletstvu nečloveškega v človeku. Tu, v Kočevskem rogu je človek zanikal samega sebe. Tu je bila meja, ki bi je človek ne smel prestopiti, a jo je. In zato sprava ni nekaj, kar bi lahko prepustili ideologiji ali politiki. Je izjemno moralno dejanje, ki smo ga sposobni edino le v primeru, če smo pripravljeni in če zares želimo poprej spoznati tudi resnico. Ta odnos do resnice, ki je skupna in ena, lahko za mrtvimi spravi tudi žive.
S pesmijo pevcev cerkvenega zbora iz Dobrega Polja smo pri koncu. In na robu naše zavesti je misel o krivdi. Krivda je nekaj, kar je težko deliti, ker je konkretna in tudi osebna. Ob resnici, ko je ta zgodovinska in končna, se bo urejal tudi naš odnos do krivcev. Zgodovina jih bo polagoma spravljala tja, kamor sodijo. Pobiti v teh jamah bodo počasi dobivali svoja imena in priimke, postopoma bodo pred nami zaživele usode in življenja teh slovenskih ljudi. Začeli bomo verjeti, da so zares živeli. In tudi umrli prav tu. Pobiti v Kočevskem rogu so trepetali za slovenski dom in se bali komunizma. Tu v teh grobiščih je spomin in je opomin. V teh jamah je konec tistih, ki so bili pobiti, pa tudi konec tistih, ki so pobijali. Zgodovine ni mogoče popravljati, treba jo bo na novo napisati in predvsem verjeti, da je prav tako.
V Kočevskem rogu nas je bilo danes dvajset, morda celo več tisoč in zdaj so ljudje na poti mimo grobov tod okoli. Odhajamo z mislijo na mrtve v vojni in po njej. In z mislijo na dobro v člove-