Avtor: Blaža Cedilnik

Vsi smo opazili, da tako imenovana levica izjemno ubrano nastopa skupaj, posebej, kadar je treba udariti po tako imenovani desnici. Za tako imenovano desnico oziroma pomladnike se štejejo ljudje in stranke, ki so nastale ob razpadanju bivšega režima, ljudje, ki se niso nikoli strinjali s preteklim režimom, so se mu pa bolj ali manj prilagodili – preživeti je pač treba.
Vsi pa vemo, da gre pri tako imenovani levici za različne naslednike vodilnih ljudi in organizacij iz bankrotiranega bivšega sistema oziroma režima, najsi bodo to, ne vem kolikokrat že, preimenovani komunisti, (ki so zdaj celo zamenjali svojo zgodovino, ampak samo na pol, še vedno se hkrati s socialdemokratsko tradicijo držijo tudi Čebin in Kočevskega zbora in podobnih pasjih procesij, kot bi rekla moja stara mama) ali pa njihova mladež, komsomolci, ki so se zdaj razdelili na dve stranki, da o ZB (Zvezi borcev) ne govorimo, ki si je uzurpirala penzioniste in jim podtaknila stranko, ki naj bi se zavzemala za njihovo boljše življenje, obenem pa budno pazila, da »tekovine revolucije« razen seveda revolucije same ne poniknejo na dno smetišča zgodovine. Torej, vedno znova nas je presunilo, kako enotno nastopajo, kako so skupnomisleči, ali kakor se je temu v »dobrih starih časih« reklo, kako so na liniji.
Torej, vsi smo opazili to skupno mišljenje in usklajeno govorjenje in delovanje in se spraševali, kako je to mogoče oziroma na kakšen način so ti ljudje povezani.
In pojavile so se različne teorije, ki so iz različnih zornih kotov poskušale pojasniti ta fenomen skupnega mišljenja in vsaka po svoje iskala Arhimedovo točko (Dajte mi TOČKO in preobrnil bom svet).
Ena prvih, če ne celo prva, je bila »hobotnica«. Če je med vami kdo, ki je ni videl ali bral, naj povem, da je bil to seznam vidnih ljudi z vseh področij človeškega delovanja, seveda tudi iz politike, in prikaz njihovih medsebojnih povezav, predvsem sorodstvenih, pa tudi kakšnih drugih. Vsekakor je bila zanimivo in poučno branje. Marsikaj, kar nam prej ni šlo v račun, nekako ni »štimalo«, je postalo jasno.
Vojteh Ravnikar je »izumil« udbomafijo. Kar se mene tiče, je to nadgradnja hobotnice. Tudi pri mafiji gre za sorodstvene in prijateljske vezi, pa tudi za ljudi, ki jih držiš »v šahu«, ker nekaj o njih veš, ker imaš kakšen obremenjujoč dokument ali karkoli že, ali imaš »v šahu« nekoga od njemu dragih ljudi. In če dodamo zraven še UDBO z vsem, kar je bila, z vsemi njenimi metodami in dejanji in vplivom in nevidnostjo in nedotakljivostjo, oziroma če vzamemo UDBO kot središče ali izhodišče mafije, potem se nam obzorje še malo poveča, še malo bolj razjasni.
Danilo Slivnik pa je izumil Kučanov klan in tako personificiral udbomafijo in močno izpopolnil hobotnico, vendar mislim, da daje Kučanu preveliko veljavo. Vsekakor, če pogledam na Kučanov klan z udbomafijske perspektive, on ni začetnik, ampak zelo uspešen nadaljevalec in morda zaradi razmer v slovenski republiki in državi najbolj viden in izpostavljen voditelj udbomafijske združbe. Slivnik kot pronicljiv opazovalec političnega dogajanja pri nas bi lahko raziskal, kako se je vse skupaj začelo, kdo je bil začetnik in kako je šlo to potem naprej. In morda še namignil, kdo so potencialni nasledniki, ki jih je sigurno več, ne more biti en sam. Vsekakor mafijski oziroma udbomafijski šefi niso nujno najbolj vidni njeni predstavniki, tako kot v dobri kriminalki ni morilec tisti, na katerega najbolj očitno kažejo vsa dejstva, ampak nekdo iz ozadja, na prvi in sedmi pogled popolnoma nedolžen in nevpleten.
Sama pravim vsemu skupaj orkester, ki pa mu seveda nekdo, ki ga ne vidimo, dirigira, pa tu gre bolj za prispodobo kot za teorijo, ker sem prepričana, da so omenjene teorije blizu resnici in bi jih bilo treba samo še razširiti in poglobiti in dodelati in opremiti z dejstvi. Ampak to je bolj posel za čebele, jaz pa nisem čebela. Čebelam rečeš, to je panj, tam je med in one lepo pridno nabirajo med in ga nosijo v panj. Jaz pa rabim za vsako stvar navdih, celo za pomivanje posode. In če se mi ta luč ne prižge, če se navdih ne pojavi, potem ni nič. Na srečo mi raznih idej in navdihov ne manjka, tako da kar nekako funkcioniram.
Ampak. Vse, kar sem do tu napisala, je za v koš, za na odpad, za podkurbo, kot je zapisala Džuli Šviga, skratka, brez zveze. Sanje malega Japončka. Kajti 6. aprila zvečer se je pojavil Hribar. Pa ne Radio Ga-ga ali Hri-bar, ampak sami oni dr. Tine Hribar in nam pojasnil, kdo vedri in oblači v slovenski družbi in državi, kdo je hobotnica in udbomafija in kučanov klan in, če že hočete, dirigent orkestra, kdo je zvezda, stalnica na slovenskem nebu, kdo je TOČKA.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zrcalo Mirko Kambič

Torej, iz intervjuja z dr. Tinetom Hribarjem smo izvedeli, da ves čas z enim očesom gleda, kaj se v politiki dogaja, in po potrebi se tudi angažira, ko je treba. Tako, da politika ni nikoli izključena iz njegovega delovanja. Pravi, da je bil preveč determiniran s politiko, da je bila njegova življenjska usoda veliko odvisna od politike, predvsem pa iz skrbi za obstoj slovenskega naroda, da se je potem angažiral v času Nove revije in takrat potem pravzaprav vstopil v politiko, najprej prek kritike totalitarizma, od Marxa prek Lenina do Kardelja, to je bila prva faza, potem pa so prišli do vprašanja osamosvojitve in seveda to je vse povezano s politiko. Sestavljal je slovensko ustavo, eden izmed sopiscev, in to ga je potegnilo. Ampak zmeraj se je skušal potem iz tega potegniti ven in se vrniti k filozofiji.
Nekateri jima očitajo, njemu in Spomenki, da se politično pomikata z ene strani na drugo. V resnici pa sta onadva premočrtna, politični voz pa vijuga okoli njiju enkrat na desno, enkrat na levo.
Na vprašanje, kje je nastala tista iniciativa, tista pobuda, glavna, da so se potem dogajale stvari v osemdesetih letih, recimo, 70. številka Nove revije, pa potem plebiscit pa tako naprej, je odgovoril, da so bili to oni, razsvetljenci, zagovorniki svobodomiselstva.
Sestavljal je slovensko ustavo in na začetku bil pri Demosu, eden od utemeljiteljev Demosa, pri Novi reviji in tako naprej. Ko sta s Spomenko začutila, da se Demosa polašča cerkvena hierarhija, da je prišla na dan ideja o rekatolizaciji Slovenije, sta se uprla. Eden in drugi sta napisala neki tekst, Zaustavite desnico.
In zaradi tega razloga sta se odločila skupaj s še nekaterimi ljudmi, da dajo oblast levici ali pa sredini, LDS-u. Se pravi, da je niso dobili na volitvah, ampak so jim jo podarili. Ocenili so, da je situacija taka, da morajo zamenjati vlado in so se potem dogovorili z Drnovškom, ga podprli in samo na ta način je bil izvoljen. To so storili oni in ne neki »pikzibnarji«. »Pikzibnarji so nekam bezljali in so se ob tem popolnoma izgubili.
»Lahko bi rekli, da smo državo vzeli od tukaj in jo dali, recimo Demosu, vendar ni šlo za državo, ampak samo za vlado, samo za izvršno oblast je šlo. A je bila možnost tedaj, da LDS ne dobi teh volitev? Če bi takrat Demos zdržal, bi Demos ponovno zmagal. Zaradi razkola Demosa, in Demos smo mi bili in Pučnik ga je ukinil, je potem LDS zmagala tudi na volitvah. Če bi pa takrat Demos skupaj držal, če ne bi bilo tega desnega puča, ko so hoteli zrušiti Demokratsko stranko, potem bi Demos ponovno zmagal. Tako, da je krivda teh rušiteljev.« Ko se je LDS in Drnovškova vlada preveč oddaljila od demokratičnih norm, je Hribar nekajkrat zagrozil, če ne bo drugače, bo on osebno ponovno ustanovil Demos. »O, ja in jaz sem Zbor za republiko.«
Morda iz napisanega ni tako očitno, morda se je samo meni tako zdelo. (Što se babi snilo, to se babi strilo.) Vendar, ko sem poslušala intervju, se mi ni prižgala samo ena lampa, prižigale se mi vsevprek: To je bog, ki je ustvaril Slovenijo in brez katerega človeku ne pade las z glave! To je nadbog, ki je nad hobotnico, ki so mu podrejeni vsi bogovi in se mu morata, hočeš, nočeš, podrediti tudi Kučanov klan in udbomafija, ki neviden z nevidno taktirko dirigira orkestru! To je zvezda stalnica na slovenskem nebu! To je TOČKA!