Avtor: Justin Stanovnik

Kakor so nas volitve zaposlovale prej, ko je bilo vse še ugibanje in smo v veliki meri stali pred neznanim, tako se ne moremo od njih ločiti sedaj, ko slovenske politične količine dobro poznamo. Čutimo, da moramo iz nanovo nastale politične topografije razbrati njen smisel in pomen za slovensko državo in slovenski narod: čutimo, da so nam volitve na neki način povedale, kaj smo in kdo smo. Poleg tega pa so volitve tudi nekakšen poizkus v političnem laboratoriju, ki nam lahko pove važne stvari o naših predvidevanjih in naših izhodiščih. Volitve imamo lahko za trenutek resnice, ne ontološke resnice, kaj družba v resnici je, ampak resnice, ki je v glavah ljudi, tega, kaj ljudje mislijo, da družba je.
In to je eden od poglavitnih razlogov, zakaj pišemo ta komentar. Morda je sedaj čas, da popravimo svoje mnenje o tem, kako Slovenci politično mislijo, pa tudi svoje mnenje o tem, kje je naše mesto na političnem loku.
Najprej, kako so ljudje glasovali? Proti vsemu pričakovanju ali pa proti vsej predvolilni politični retoriki – kaj so stranke v resnici mislile, ne vemo – se ljudje niso odločali pragmatično, ampak, recimo temu zaenkrat – svetovnonazorsko. Ljudje se niso odločali o tem, koliko je kdo obljubljal zgraditi cest ali bolnic ali zavetišč za stare, celo po tem ne, koliko je kdo zagotavljal, koliko novih delovnih mest bo odprl, saj se ve, da tu volja še daleč ni najvažnejša; mnogo bolj kot po teh stvareh so se ljudje odločali po tem, kaj si mislijo o svetu, o življenju, o zgodovini. Pri teh volitvah so se ljudje izrazili globinsko, če nam je dovoljeno, tako reči. Starejši volilci so se dali voditi svojim svetovnonazorskim vzgonom, pa tudi, v nič manjši meri in včasih v pokritosti s prvim, svoji zgodovinski vezanosti; pri mladih in najmlajših zgodovina ni imela prav velike besede, večjo je imel svetovni nazor, a le v toliko, kolikor so kje videli prisotnost ali odsotnost vrednot. Zato se je večina mladih odločila za levico, ker je v svojem laičnem instinktu tam, pravilno, slutila brezvrednostni svet poljubnosti. Nekoliko je pri tem prispevala tudi logika generacijske pripadnosti, zlasti za odločanje za mlade liberalne levičarje.
Stranke, ki so se osredotočile na konkretne programe, so dokazale, da te važne okoliščine niso predvidele. Najboljšo taktiko je izbral tisti, ki je govoril o konkretnih načrtih, a jih je uporabil predvsem za nosilce svetovnonazorskih sporočil.
Razmeroma dober dokaz za verjetnost naših trditev je zanimiva okoliščina, da volilno občinstvo raznih negativnih razkritij ni kaznovalo. Janševo knjigo je, v celoti ali deloma, prebralo do sto tisoč ljudi, cela vrsta ljudi je bila tam postavljena v zelo dvomljivo luč, a politične konsekvence so skoraj v celoti izostale. Ti in drugi primeri kažejo na to, da se večina ravna po naprej izdelanih gledanjih. Važno je nekaj drugega: slutnja, kakšen globinski svet neki kandidat ali neka stranka predstavljata.
Po tem uvodnem in po naše temeljnem spoznanju, si postavimo vprašanje, kateri je največji uspeh levice na letošnjih volitvah in v slovenski politiki sploh. Radi bi uveljavili misel, da so največji uspeh dosegli s tem, da jim je uspelo iz predvolilnega razmisleka izključiti preteklost. Levica, ki je po svojem izvoru skrajna levica, a se sedaj trudi, da ne bi tako delovala, je namreč s svojo totalitarno preteklostjo tako obremenjena, da se po nekem splošnem občutju za spodobnost na demokratičnem političnem polju ne bi bila smela pojaviti. To zveni večini ljudi kot pretiravanje, a je to samo zaradi ideološkega nasilja nad javnim prostorom. S tem nočemo reči, da smo proti temu, da se je pojavila, smo pa proti temu, da dobi demokratični mandat za prehod celotne družbe iz totalitarizma v demokracijo, a demokratično je to mogoče preprečiti samo tako, da jo postavimo v luč njene celotne zgodbe. Ker pa se je levica dobro zavedala, kaj bi se s tem zgodilo, je v silovitem propagandnem naskoku celotnega levega kulturnega in političnega spektra boj za avtentično zgodovino ožigosala za maščevanje, revanšizem, retrogradnost in kar je še podobnih ideoloških izrazov. Pri tem je dosegla skoraj popoln uspeh.
S tem se je zgodilo~pravzaprav dvoje: levica se je povsem razbremenila in je v politični konkurenci nastopila brez vsake hipoteke, kar jo je delalo ne samo zelo uspešno, ampak je tudi ni sililo v razčiščevanje s seboj, kar ji je vzelo lepo priložnost, da se dokoplje do svoje prave podobe; s tem pa se je zmaličila tudi zavest o tem, kaj sedanjost je: na neki način se je sedanjost deaktualizirala in se spremenila v politično fikcijo, od nje je namreč odpadla določujoča značilnost, da namreč predstavlja izhod iz deformiranosti totalitarne preteklosti. Uspelo ji je nasprotnikom nagnati tak strah v kosti, da so verjeli, da bo že samo omenjanje preteklosti s strani volilcev kaznovano.
Ozrimo se sedaj na predvolilno politiko desnice, zlasti pa politiko Slovenske krščanske demokracije, ki ji pripada posebno mesto na desnici. Najprej mora vsak kolikor toliko objektiven opazovalec priznati, da je posebej s strani SKD bilo opravljeno veliko predvolilno delo. Po mestih in vaseh je bilo aktiviranih veliko število odborov na raznih ravneh, spomnimo se velikih in lepo obiskanih zborovanj, predsednik je s svojo letečo ekipo obiskal domala vsak večji slovenski kraj. Predvolilna strategija je bila po vsem videzu in tudi po izjavah strokovnjakov pravilno in vešče vodena in tudi nekaj denarja je bilo vloženega vanjo. Do tod vse prav, tu pa se začenjajo naši pomisleki.
Kje naj začnemo, da bomo zadeli na najvažnejšo žilo, ki je pripeljala do tako skromnega uspeha? Nekatere stvari izhajajo že iz tega, kar smo povedali do sedaj. Zdi se, ko vse premislimo, da je stranka bila za volitve duhovno nepripravljena, če smemo tako reči. V predvolilnem času se je posvetila mnogim opravilom, na najvažnejše pa ni dovolj mislila. Poglavitna reč je ta, da ni opravila potrebnih identifikacijskih razmislekov. Ni se dovolj posvetila tistemu zadnjemu in najvažnejšemu vprašanju, kaj je, kaj hoče in kateri je njen specifični prostor. Na to vprašanje bi si bila morala odgovoriti tako, da bi odgovor postal izvorni center njenih energij: da bi stranka kot stranka bila z njim prepojena, da bi postal last stranke in njenega v6denja. Predvsem pa po našem, ponovno problematiziranem prepričanju ni dobro precenila politične in duhovne fakture časa. Zato je – ponovno želimo povedati, da bi zaradi njenih naporov in moralne integritete radi tudi v kritiki obdržali določeno razdaljo, a je nekatere stvari vendarle treba povedati – zato je obtičala v okviru dveh praktičnih rešitev, ki sta ji onemogočili pravi polet. Ena stvar je bila to, čemur ne moremo reči drugače kot oportunizem. Gre za to, da si ni upala Slovencem povedati, za kaj pri teh volitvah gre. Da gre za moralno, politično in gospodarsko prenovo, ki jo bo mogoče izpeljati samo z naporom in delom, v svetu, kjer se bodo zavestno priznavale vrednote. Te stvari so se v najsplošnejših formulacijah omenjale, a ne s takim prepričanjem, ne tako radikalno, ne s tako urgentnostjo, da v poslušalcih ne bi bilo nobenega dvoma, da je to edina pot v prihodnost. Stranka se je bala, da bo volilce tako odbila, ljudje pa, kristjani in nekristjani, ki poznajo življenje, vedo, da je temu tako in so čakali na tako besedo. Ves tisti del slovenskega naroda, ki bodisi po tradiciji bodisi v moči lastne izkušnje in lastnega spoznanja, zlasti pa iz preprostega veselja do življenja, hoče in želi, da se življenje organizira na vrednotah, je čakal, da bo z govorniških tribun zaslišal besede, ki bi ga klicale, naj se združi za postavljanje takega sveta. Krščanski demokrati pa, se zdi, so se sveta zbrali in se ga niso upali seznaniti z resnico. S tem pa je bila načeta njihova identiteta. S tem je bila prizadeta tudi njihova mobilizacijska moč.

Opis slike: Množica

Druga praktična rešitev, ki je sledila, pa je bil pragmatizem. Tekmovala je z drugimi strankami, kaj bo zgradila, postavila, uredila, a te stvari ljudi, kljub vsemu videzu, kot smo že omenili, niso odločilno zanimale. ,Posebna oblika pragmatizma je bila tudi, to, da so ali povabili ali sprejeli organizatorje predvolilne taktike iz tujine. To je stranka storila zato, ker ni imela takega lastnega in doživetega gledanja na zgodovino in sedanjost, da bi vedela, da sarrmo ona ve, v katerem duhu je treba te stvari organizirati. Tako pa so to delali tujci, ki našega sveta intimno ne poznajo, ga nimajo »v kosteh«, in je bila ta kampanja narejena zanje in ne za nas: perfektna mogoče, a ne za nas. Rešilno bi bilo samo to, da bi se vse besede združile v mogočen val, ki bi šel čez deželo in ustvarjal prostor za prenovo.
Še neke stvari ni bilo opaziti. Krščansko demokratska stranka je iz specifičnih zgodovinskih razlogov stranka s posebno slovensko odgovornostjo. Vemo, da se bo tu oglasilo mnogo in glasnih ugovorov, a ljudje, ki so pripravljeni razumeti, bodo gotovo razumeti, da za tem ni niti sledu hegemonizma. Je pa odgovornost. Naj se pove na glas: kristjani imamo za slovenski narod posebno odgovornost iz preprostega razloga, ker smo ga v veliki meri naredili takega kot je, pa tudi zato, ker se velika večina slovenskega naroda prišteva h krščanski kulturi. Odgovornost torej in ne oblast: nihče naj ne govori, da to ni realno izvedljiva razločljivost. In ravno te povečane zavestne odgovornosti pri vodilnih politikih SKD nismo opazili. Enostavno je ni bilo v njih: ne bi bilo treba o njej govoriti, a v njih bi po naši misli morala biti. Zavest poudarjene odgovornosti bi jim dala možnost prepričljivejšega nastopa. Tako pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.
Ob zadnjih romunskih predsedniških volitvah smo imeli priliko slišati dopisnika BBC-ja, kako je z mikrofonom hodil po deželi od hiše do hiše in spraševal, koga bodo ljudje volili: Iliescuja, razume se, da Iliescuja. Gre v tovarno. Koga boste volili? Iliescuja, samo po sebi se razume, da bomo volili Iliescuja. Natanko isto se je ponovilo pri nas: romunski sindrom! Kaj je v jedru romunskega sindroma ali kaj ga nosi, je prezanimivo vprašanje za laika, kaj šele za sociologa, psihologa, antropologa. Ali ni se bati, da bomo iz tistih kotov dobili kakšen odgovor, tam se ubadajo s svojimi čudaškimi modeli in se za resnična vprašanja ne zanimajo. Morali bomo tvegati sami.
Poskusimo z naslednjim vprašanjem: Kdo je avtor fenomena Kučan? Ali je to Kučan sam ali pa je to kdo drug, recimo, ljudje ali čas? Kdor si je malo natančneje ogledal Kučanove nastope, kdor si je vzel čas in ocenil tistih nekaj dejanj, ki jih imamo lahko za politična, kdor se je s svinčnikom vsedel pred njegove govore, je nazadnje pristal pri ugotovitvi, da Kučan ne more biti oče svojega uspeha. Torej mora biti to nekdo drug?
Kučana in njemu podobne nosi domotožje za socializmom. Socializem je večna skušnjava človekova. Človek bi rad dosegel breztežnostno stanje, stanje poljubnosti, neodgovornosti in zavarovanosti. Da je treba vse to plačati s svobodo, to večine ne moti. Te sanje so tako močne, da trajajo še potem, ko jih življenje razbije; trajajo v spominu in domotožju. Kučan je znamenje, stičiščna točka, mesto simbolnega obstajanja v času pred brodolomom. Samo tako je mogoče racionalizirati pojav, ki sicer tolče ob našo pamet s svojo nerazložljivostjo.
Toda kar je v zasebnem svetu dopustno, postane, ko stopi v javnega, zelo vprašljivo. Kučan je prav zato, ker je mogoče nanj : fiksirati spomine na preteklost, ki jo je ravno treba preseči, moment retardacije prepotrebne družbene preobrazbe. Kučan namreč ni stvar privatne nostalgije, ampak javni človek prvega reda, ki ga visoka služba postavlja v svet vzornega in normativnega. Ob tem moramo povedati še nekaj. Nedvomna je Kučanova povezanost s preteklostjo, iz katere je sicer zaradi političnega preživetja izstopil, a je ni nikoli nedvoumno obsodil kot zablodo in prostor, v katerem se je jemala človeku ne samo svoboda, ampak tudi življenje. Prav zato visi na njem ta preteklost. Zato: kdorkoli je glasoval za Kučana, je udaril v obraz vsakega od tistih, katere so v preteklosti pošiljali v ječe in taborišča, ki so jih izrinjali na mesto drugo in tretjerazrednih prebivalcev države, ki so jim jemali čast in dobro ime in se niso smeli braniti. Mogoče, zelo verjetno, se sredi pozabljene zgodovine tega niso zavedali, a prav to se je dogajalo. Naj jih na to spomnimo.
Na volitvah 6. decembra 1992 je zmagala levica. Kakšna levica je to? Če jo postavimo v kontekst zgodovine slovenske levice, potem bi bilo mogoče in potrebno postaviti tole razliko. Kakor je bila za predvojno levico razpoznavni znak utopična zavest, tako je sedanja levica pravo nasprotje predvojne, saj je zanjo značilno ne samo odsotnost vsake utopije, ampak tudi odsotnost apriornega vrednostnega sistema sploh. In kakor je ona v svoji utopičnosti postala ugoden teren za uveljavitev totalitarizma, tako od sedanje ne moremo pričakovati obnovitvenih dejanj, ki jih zahteva čas. Tako nas bo moderna slovenska levica uspešno uvedla v Evropo v tem smislu, da bomo kot Evropa, hladnokrvno opazovali klanje na Balkanu.
Nesreča, ki je prišla nad nas z volitvami je velika. Poleg vsega se je pojavila še ekstremna desnica, ki je s svojimi preprostimi stavki privabila mnogo ljudi, ki se navdušujejo nad lahkimi rešitvami. Na obzorju je še druga nevarnost. Lahko se namreč zgodi, da SKD s svojo že tako omajano identiteto, izgubi razsodnost povsem in stopi v koalicijsko vlado z mladimi levičarskimi liberalci. V tem primeru bi se zgodilo marsikaj, predvsem pa bi prišlo do popolne demoralizacije strankinega članstva in volilne baze na terenu, najhujše pa bi bilo to, da bi stranka s tem korakom prisilila slovenske katoličane, da bi nudili določeno moralno pokritje za vse, kar bi liberalna vladna večina počela. Tudi bi si s tako vezanostjo SKD jemala tisto prostost, ki jo bo absolutno potrebovala za svojo moralno in politično prenovo.
Velik udarec za prihodnje parlamentarno življenje bo tudi odsotnost stranke, ki se je v teh dveh letih izkazala za edino zares pogumno in dosledno politično skupino. To so Slovenski narodni demokrati, ki so bili, ko so se drugi vdajali polovičarstvu in oportunizmu, zvest glasnik narodovih demokratičnih interesov.
Z malo domišljije je bilo med volitvami mogoče čutiti, kako se nad politično sceno kaže maščevalni duh iz Dolskega. Zanimalo bi nas, če je katera od strank pomislila na tisto znano grško besedo nemezis. Mi smo, s4j smo v tem časniku že zdavnaj opozorili na to, da je bil razpust Demosa prvo zlo slovenske demokratske politike. Videti je, da je treba vse plačati. S to noto bi morda lahko končali to malce zagrenjeno povolilno pisanje. Dodali bi morda samo še to, da poguma ne smemo zgubiti. Saj ga tudi ne bomo. Ljudje božji, kaj je že vse bilo! Ali ni dal Hölderlin na čelo znane pesnitve tele stihe:
kjer je nevarnost,

tam raste tudi rešitev.