Avtor: Mira Osana

Misel, ki je vodila Novo slovensko zavezo, da je predlagala, naj se po farah popišejo in napišejo imena domobrancev in drugih, ki so v prvih povojnih dneh obležali v jamah in breznih po vsej Sloveniji, je bila ta, da bo kmalu prepozno za to opravilo. Generacija njihovih vrstnikov počasi odhaja, mlajši rod pa jih ni poznal, le pripovedovati je morda čul o njih. To pa že ni več tako zanesljivo, saj morajo biti imena umorjenih, ravno zaradi njihove žalostne usode, resnično prava. Tu ne sme biti nobene pomote ne pri imenu ne v letnici rojstva.
Dolenjska in Notranjska, ki sta najbolj trpeli v slovenski državljanski vojni, sta izgubili največ svojih sinov. Zato sta se tudi prvi lotili tega popisovanja.
Ambruška fara je med prvimi dokončala to veliko delo. Sedem vasi, ki jo sestavljajo, je popisalo svoje mrtve, 173 jih je bilo, in jih vklesalo na velike črne plošče. Le dve imeni manjkata. Zakaj? Strah ali sram?
Odkritje in blagoslov teh plošč sta bila 18. oktobra 1992.
Ves oktober tega leta je bil deževen. Tudi ta nedelja ni bila drugačna, precej mrzla in deževna. Slovesnost se je imela začeti z mašo ob 11. uri dopoldne.
Peljali smo se preko Ivančne gorice proti župni cerkvi Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrance v Ambrusu. Pot se vije skozi gozdove in gozdove. Pravijo, da se v teh gozdovih zlahka izgubiš. Prav isti občutek smo imeli, ko smo se kak mesec pozneje peljali v Ambrus z druge strani, od Velikih Lašč. Suha krajina pravijo tem krajem. Življenje na tej skopi zemlji je moralo biti težko. Med vojno pa sta še dva pobirala svoj davek: okupator in »osvoboditelj«. Ni čudno, da se je začetno navdušenje za partizane skoraj povsod začelo sprevračati v strah in odpor. Ne moreš začeti osvobodilne borbe z umori svojih lastnih ljudi.

Opis slike: Župna cerkev Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrancev

V Ambrus smo prišli dovolj zgodaj, da smo si lahko še pred mašo ogledali ploščo na cerkvenem zidu. Cerkev sv. Jerneja v Ambrusu je velika in lepa. Na zunanji steni je štirioglata sončna ura. Okoli nje je v nenavadnem vrstnem redu narisanih vseh 12 simbolov živalskega kroga. Napis nad uro pravi: ne veste ne ure ne dneva, pod njo pa: vsaka rani – zadnja usmrti in sličici zibelke in krste. In prav pod to sončno uro so vzidane plošče. Ne bi mogli najti primernejšega mesta zanje.
Velike črne plošče so bile lepo obrobljene z ozkim zelenim vencem. Imena mladih mož in fantov so razporejena po vaseh, ki sestavljajo ambruško faro: Višnje, Ambrus, Bakerc, Brezavi dol, Kal, Kamni vrh, Primča vas. Pretresljivo je bilo brati ponavljajoča se imena na plošči, kot da so bile pobite cele družine, očetje, bratje, bratranci. Ob vsakem imenu stoji letnica rojstva in smrti. Pri 134 imenih je letnica smrti 1945. To so imena vrnjenih in pomorjenih domobrancev. Napis nad njihovimi imeni pa se glasi: Tukaj so zbrana imena mož in fantov tega kraja. Mnogi od teh so padli v boju, še več pa jih je bilo izdanih in pomorjenih. Za njihove grobove se ne ve. Z vsem spoštovanjem in bolečino jih zato sprejema domači kraj.
Napis je sicer primeren, le da nihče od teh, ki so napisani na veliki plošči, ni padel v boju. Tujec, ki nič ne ve o nas, ne bo razumel, kdo so bili ti možje ne zakaj so bili pomorjeni. Tisto, kar jih je zgodovinsko določalo, namreč odpor proti komunizmu, ni omenjeno.
Poleg velike plošče je še manjša plošča s 37 imeni tistih, ki so padli med vojno. Pod njo pa napis: Ne pozabimo njihovih imen in besed, ki so jih izgovarjali v življenju in ob smrti: Mati, domovina, Bog. Pacem in Domino. Pod ploščami ob eerkvenem zidu so bile položene rože in prižgane sveče. Celoten vtis je bil zelo lep.
Potem smo šli v cerkev k maši. Cerkev je bila polna, a verjetno je takšna vsako nedeljo. Zelo lepo je pel cerkveni pevski zbor. Tudi g. župnik v svoji pridigi ni nič omenjal posebnosti te nedelje, šele pred obhajilom je povedal, da bo po maši blagoslov plošče na farni cerkvi in kaj to za faro pomeni. Po maši, ko je g. župnik odšel v zakristijo, se je pred oltarjem razvrstil moški zbor in zapel dve pesmi: Zabučale gore in Doberdob. Potem pa smo šli vsi skupaj z g. župnikom iz cerkve in se razporedili pred ploščo.
G. župnik je ploščo blagoslovil, cerkveni zbor je zapel še nekaj pesmi in slovesnost je bila končana. Brez govorov in deklamacij, kar je dajalo vsemu še bolj resen značaj.
Opravljena je bila velika stvar: možje in fantje, ki leže bogve kje, so se na simboličen način vrnili v domači kraj. Njihova imena so zapisana, njihov spomin je ohranjen.
Naj jim bo lahka zemlja slovenska, kjerkoli že ležijo!

Opis slike: Sprejela in počastila jih je domača cerkev