Avtor: Justin Stanovnik

Veliki šmaren 1942 je datum, okoli katerega bomo skušali nanizati zgodbo dveh Brezovčanov: Janka in Zdravka Novaka. Skušali bomo povedati, kaj se je tega ali kak dan za tem zgodilo. Zanimalo nas bo tudi, v kakšnem okolju sta ta dva fanta zrastla. Posebej pa se bomo zadržali ob dejstvu, da sta bila člana dijaške Katoliške akcije ali Tomčevih mladcev. Pozneje pa bomo vključili še tretjega človeka, Vinka Severja, ki je bil zelo, a ne tako usodno, vpleten v to zgodbo.
Kaj se je zgodilo na velikega šmarna dan zvečer 1942 na Brezovici? Moralo je biti že pozno zvečer. Pri Novakovih – hiša je stala nedaleč od gasilskega doma – je nekdo z vrtne strani klical Janka in Zdravka. Fanta nad tem nista bila presenečena, ker sta v tem, ki je klical, prepoznala glas znanca iz vasi, s katerim sta se dosti družila. Ker je oni, ki je klical, hotel, da prideta ven, sta se oblekla in, ne da bi starše zbudila, stopila skozi zadnja vrata na vrt. Kaj se je takoj za tem zgodilo, se ne ve. Morda so ju že tam zgrabili, a je to le malo verjetno, ker bi pri tem lahko nastal hrup, ki ga komunisti zaradi italijanske bližine gotovo niso hoteli. Po drugi strani pa so se fantoma, ki sta videla, kdo so nočni obiskovalci, gotovo zbudile hi4de slutnje. Ne ve se torej natanko, kako so se dogodki odvijali. Mogoče so jima rekli, naj gresta z njimi samo na pogovor v bližnji gozd, potem pa se je ta kratka pot daljšala in daljšala in se nazadnje končala v partizanskem taborišču na Ključu, na precej visokem, z gozdom poraslem vrhu med dobrovsko in pograjsko dolino. Patrola, ki ju je vodila na Ključ, poti očitno ni preveč dobro poznala, ker so nekje celo zašli. To je mlajši Zdravko, ki je tudi sicer bil iznajdljiv in priseben, izkoristil in ob neki priliki zašepetal bratu, naj zbežita. Toda Janko se ni mogel odločiti, malo zaradi drugačne narave, nekaj pa tudi zato, ker je nosil očala in se mu je zdelo, da bi ga to prehudo oviralo. Poleg tega pa je ves čas ponavljal sebi in bratu, da se nimata česa bati. Tako so končno le prišli na Ključ. Zaprli so ju v eno od barak. Ali so ju že tisto noč zaslišali, se ne ve. Nekaj sprejema je le moralo biti, saj so bili v taborišču tudi Jankovi znanci iz Ljubljane in z vlaka. Pozneje se je zvedelo, da so se bodisi tedaj bodisi kasneje zbrali in norčevali iz obeh bratov, zlasti iz Janka, ki je bil, kot bomo še povedali, resen in poglobljen fant. V baraki je Zdravko ponovil svoj predlog, da zbežita, spet brez uspeha.
Še tisto noč so komunisti pripeljali na Ključ tretjega Brezovčana. To je bil mizar Vinko Sever, po domače Andrejcov Vinko. Ta je bil starejši od obeh Novakovih fantov, od Jankota štiri, od Zdravka celo sedem let. Bil je tudi bolj izkušen in se je očitno bolje zavedal položaja. Zaprli so ga v isto barako. Kar naprej je dopovedoval fantoma: zbežita, glejta, da zbežita! Izrabita prvo priliko in zbežita! Nekoč med zasliševanjem so mu pokazali, kje bo ležal. Prostor je bil primeren za tri grobove. Tu na sredi med obema bo tvoj grob, ker si največji zločinec med vami. Sedaj so govorili z njim odkrito. Bili so prepričani, da mu bodo v tistem gozdu za zmeraj zaprli usta. Tako je zvedel, koga vse še nameravajo usmrtiti. Iz pogovorov tudi ni bilo težko uganiti, kdo od obiskovalcev je k hiši hodil za to, da bi kaj zvedel in poročal.
Kaj se je na Ključu dogajalo naslednji dan ali naslednja dva dneva, se ne ve. V župnijskih knjigah stoji kot smrtni dan obeh Novakovih fantov 16. avgust. Iz drugih okoliščin pa bi morda smeli sklepati tudi na to, da so ju ubili šele naslednji dan, 17. avgusta. Ljudje se iz Vinkovega pripovedovanja še spominjajo, kako je dostikrat pravil, da je bila tedaj na Ključu tudi neka partizanka, ki ga je že prej dobro poznala. Na dan sv. Roka, 16. avgusta, je morala s Ključa nekam oditi. Pred odhodom pa je še pokazala nanj in rekla: tega prihranite zame. Danes smo že tako daleč proč od tistega časa, da se nam upira verjeti tem rečem. A te reči so se, ne enkrat, v resnici dogajale. Dogajale so se nepopisne brutalnosti. Ko danes hodimo po pomladnih in jesenskih gozdovih in nas objema ali njihova svežina in mladost ali njihovo lepo umiranje in se spomnimo na te reči, si pravimo: saj to, ludje božji, je vendar nemogoče.
A naslednje jutro je prišlo do preobrata. Malo pred zajtrkom so prišli v barako po oba brata in ju odpeljali. Vinko je napeto poslušal. Kmalu sta v poletno jutro udarila dva strela. Sedaj je vedel, kaj ga čaka, vedel pa je tudi, kaj bo naredil. Pred barako sta bila dva stražarja. Ko so začeli deliti zajtrk, je eden vzel obe porciji in odšel. To je bila edina priložnost. Vinko je odprl vrata, skočil na stražarja in ga podrl, potem pa začel teči spreminjajoč smer po strmem bregu. Partizani so zavpili in začeli streljati. Eden od strelov ga je zadel v ramo. Začel je še hitreje teči, nazadnje se je skoraj valil po prepadnem bregu. Potem je dosegel dolino, morda je to bila Besenica. Bil je star 26 let in tekel je za življenje. Potem je malo pred Brezjem planil preko ozke dobrovske doline in se zagnal v severne bregove brezovških gozdov. Kljub smrtni utrujenosti se ni ustavil do vrha, pa tudi potem ne, ko je tekel že navzdol in prišel opotekajoč se v brezovško dolino Radne. Kaj je z njim? To je bila vendar dolina za njegovo vasjo, tisočkrat je bil tam in vendar ni vedel, kje je. Na bližnji njivi so delale ženske. Kje sem, je hotel vedeti. Na Brezovici, doma, so mu dopovedovale. Potem se je ulegel na tla in čutil, da prestani napori prihajajo za njim.
Potem je le prišel k sebi. Kaj sedaj? Ni mu kazalo drugega, kot da gre na karabinjersko postajo. A prej se je zgodilo še nekaj. Ravno tedaj so Italijani pri Brezovici prenavljali cesto. Med delavci, ki so tam delali, je zagledal tudi nekoga, za čigar ime je zvedel na Ključu. Popadel ga je bes. Planil je in pozneje pripovedoval, da ne ve, kaj, bi z njim napravil, če ga ne bi zadržali.

Opis slike: Vinko Sever ob ponovnem obisku na Ključu

Italijani so ga »zaščitili« tako, da so ga poslali v Gonars. Mati mu je pošiljala tja pekete, dobil ni nobenega. Očitno je bil tudi tam deležen posebne pozornosti. Ko se o tem pogovarjamo, pravijo ljudje: med Italijani je bilo pač mnogo komunistov. Toliko so mu Italijani le dovolili, da je še pred odhodom v Italijo šel k Novakovi materi in povedal, kje ležita njena sinova. Potem je bilo konec upanja, ki ga je gojila vse od tistega nedeljskega jutra, ko je šla budit fanta k maši, pa je našla prazni postelji.

Potem ko se je Vinko vrnil iz Gonarsa, so šli nekega dne brezovški belogardisti na Ključ. Poleg grobov obeh bratov je bila tam še na pol zasuta jama, ki je bila namenjena njemu. Grobova obeh bratov so le toliko odkrili, da je Vinko vzel kos Jankove srajce in ga pokazal materi. Sedaj ni bilo mogoče več dvomiti. Odkopali so ju šele naslednjo pomlad in ju prenesli na brezovško pokopališče. Pogreb je bil 23. maja 1943. Bila je tam vsa fara. Mnogo se je jokalo, vse je bilo v črnem. Eni so žalovali zares, mnogi, kakor se je pozneje izkazalo, tudi ne. Taki smo ljudje, Bog se nas usmili.
Jankove in Zdravkove zgodbe je bilo tu konec. Vinko pa je potem še nosil sivo domobransko uniformo. Večji del službe je prebil na Štampetovem mostu nad Verdom. Preden je odšel maja 1945 na Koroško, se je zgodilo še tole: ko je nekoč prišel domov na obisk, je zvedel, da je črna roka ubila mlado terenko iz vasi, skoraj sosedo. Popadel ga je onemogel bes. Spomnil se je svoje zgodbe. »Ali bomo sedaj začeli mi tako delati kot komunisti dvainštiridesetega?«
Sreča je bila z njim še enkrat. Ko so ga Angleži z vlakom peljali proti Podrožici, je bil toliko priseben, da je uganil, kaj se dogaja. Skočil je in se rešil. Nedavno je umrl v Argentini.
Poskušajmo sedaj v nekaj črtah orisati te tri fante in okolje, iz katerega so zrastli in ga deloma tudi že sami ustvarjali.
Janko Novak (1919) je bil prvorojenec in Zdravko Novak (1923) drugorojenec v družini Janeza in Francke Novak na Brezovici. Oče Janez je bil Šimnov iz Vnanjih Goric, iz velike družine in ne prav velike kmetije. Še danes vedo ljudje povedati, da je veselje do knjig, ki je bilo tako značilno za brezovške Novake, prihajalo iz Šimnovega rodu v Vnanjih Goricah. Janez Novak (1897) je služil vojsko v avstrijski mornarici, po vojski pa ni šel domov, ampak je ostal v vojski in dobil najprej podčastniški in potem menda celo častniški čin. Leta 1919 se je poročil s Francko Remškar z velike Potokarjeve domačije na Brezovici. Tudi to je bila znana družina, zlasti po očetu, ki je bil cerkveni ključar in računovodja pri mlekarski zadrugi in zaradi tega in tudi zaradi svojega značaja in vedenja zelo ugleden in spoštovan človek. Zanimivo je, da je nova družina ostala na Brezovici. Janez Novak je večji del časa preživel v službi, v Šibeniku in Boki Kotorski. Domov je prihajal le za praznike in na dopust. Kako leto pred vojno se je upokojil in se za stalno naselil na Brezovici. Tu sta si medtem z ženo že zgradila hišo.
Novakovi so bili, lahko rečemo, cerkveni ljudje. Fanta sta od mladih nog hodila ministrirat, mati je bila pogosto pri maši tudi med tednom, samo po sebi se tudi razume, da je bila članica Marijine družbe. V takem okolju sta rastla fanta. Najstarejši Janko je bil poleg tega tudi ves v knjigah. Ljudje, ki so ga poznali, se spominjajo, da je pogosto govoril: Rad bi študiral, rad bi veliko znal. Po 4. razredu osnovne šole je šel v Ljubljano, na bežigrajsko gimnazijo, in tam 1937. maturiral. Bil je odličnjak. Po maturi je šel na filozofsko fakulteto. Študiral je nemški jezik s književnostjo, primerjalno gramatiko indoevropskih jezikov, južnoslovansko književnost in angleški jezik. Diplomiral je 30. aprila 1941. Ko je prišel usodni 15. avgust 1942, se je že nekaj časa pripravljal na doktorat.


Mlajši Zdravko je bil drugačen. To je bil vesel mlad človek, športnik in primeren za poseganje v praktične stvari življenja. Ko so ga odpeljali, je imel za sabo že maturo.
Vse te stvari so pomembne, a najpomembnejše je naslednje. Novakova dva sta bila člana dijaške Katoliške akcije, bila sta Tomčeva mladca. Nemogoče je v nekaj stavkih povedati, kaj je to pomenilo, biti mladec. Težavnost je še večja zato, ker ima slovenska javnost o mladčevstvu popačeno sliko. Nasprotovalo se jim je hudo že pred vojno in med vojno, toda glavni razlog za popačeno sliko je naslednja okoliščina. Leta 1945 je bilo mladcev kakih 200, od teh jih je bilo 150 maja petinštiridesetega vrnjenih iz Vetrinja. Od njih ni praktično preživel nihče. Tako je bil prostor odprt, da se je o njih govorilo, karkoli se je komu poljubilo. Kajti njihovi kritiki iz levega katoliškega tabora in komunisti so ostali in ustvarjali sliko, ki je ostala in obveljala. S tem nikakor nočem reči, da je bila vsaka kritika neumestna. Toda silovitost, s katero so jih in jih napadajo, dokazuje, da priteka iz ideoloških virov. Šlo je za neko veliko odločitev, šlo je za to, kaj je čas od katoličanov zahteval.
Ko premišljujem, kaj bi izbral, da bi pokazal na to, kar jih je najbolj določalo, bi se morda odločil in rekel: To je bil rod, ki je hotel iz sebe nekaj narediti. Klesanje in oblikovanje je bil slog njihovega življenja. Poleg tega pa so to bili ljudje načel in zvestobe. Misel pri njih nikakor ni bila odsotna, a ni nikoli hodila na čelu. Umetnosti niso odklanjali, a so jo spremljali z določeno razdaljo. Več kot vse drugo je pri njih veljalo življenje, pri čemer mislimo na življenje po krščanskih načelih. Spoznali so, da se zoper kulturo krščanskega življenja zbirajo organizirane sile, in ko so premišljevali, kaj naj nasproti njim postavijo, se niso odločili za misel, ampak za načela in zvestobo. A tudi tu ni bila vse ena sama enostranost. Profesor Tomec je nekajkrat izjavil, ironično, da je nepismen. A pri tem ne smemo pozabiti, da je kar naprej tičal v Plečnikovi in Ušeničnikovi družbi. Še to bi morda rekel, da je za današnjega mladega človeka podoživeti lik mladca zunaj njegovih predstavnih možnosti. Ko sem kdaj že poskušal komu od mladih povedati, kaj so mladci bili, sem po nekaj stavkih umolknil. Videl sem, da ne gre. To tudi pove, kako zelo so se časi spremenili.

Opis slike: Brezovica. Naraščajnice dekliškega krožka

Komunisti so jih smrtno sovražili. Večina njihovih prvih žrtev so bili ravno člani Katoliške akcije, med njimi predvsem mladci. Seveda so jim vedno kaj obesili. Največkrat so pred ljudmi opravičevali umore s tem, da so pripravljali oborožen odpor zoper osvobodilno gibanje. Tako je bilo tudi na Brezovici. O tem moram nekaj več povedati.
V Zborniku, ki je bil posvečen prof. Tomcu (SKA, Buenos Aires, 1991), najdemo kar precej pričevanj, ki govore o tem, da se mladci niso smeli vključevati v politične organizacije, kaj šele, da bi se udeleževali oboroženega boja.

Nekateri, ki se jim je to zdelo nevzdržno in so se lotili organiziranja »nekomunističnih partizanov«, so bili nemudoma izključeni iz mladčevske organizacije. Ko je spomladi leta 1942 prof. Tomec ležal v bolnici smrtno bolan, so ga ravno nekateri od teh stražili, ker so se zanj pač bali. Glede tega je najbolj določen dr. Stanislav Mohorič (str. 152–160): »Profesor Tomec se je boril proti brezboštvu z argumenti in prepričevanjem. Do smrti prof. Tomca in še po njegovi smrti do konca oktobra po padcu Turjaka je veljalo strogo načelo, da je vsak član eo ipso izključen, če se vključi v oboroženo borbo proti partizanom.« Nekaj podobnega trdi tudi dr. Martin Kranner: »Celo v dobi po okupaciji in po nastopu OF naj bi se mladci ne angažirali aktivno. Če pa se je kdo hotel ali moral vključiti v aktivno delo, je moral odstopiti od mladcev. To se je zgodilo tudi meni. Prof. Tomec me je poklical in mi dejal, da je zvedel, da bi bil potreben pri delu proti okupatorju (kot italijanski državljan sem namreč dobil lascia passare za kretanje iz Ljubljane v Italijo), toda da moram odstopiti od mladcev, če se odločim za tisto delo.«

Katoliška akcija in morda Tomčevi mladci posebej so bili namenjeni za izbrane ljudi. Večina fantov in deklet, zlasti deklet in žena, pa je bila v Marijini družbi. Po ukinitvi Orlov in Orlic leta 1929 je bil na tem področju nekaj časa prazen prostor. Potem pa so bili ustanovljeni za fante Fantovski odseki in za dekleta Dekliški krožki. Večina mladih ljudi se je vključila sem. Zajeto je bilo praktično vse. Najprej so bili to zelo mladi naraščajniki in naraščajnice, potem mladinci in mladenke, nazadnje fantje in članice. Družbeno in družabno življenje v fari je bilo zelo razvito. Njegove središče je bil prosvetni dom. Tu so peli, igrali in telovadili. Življenje je bilo razgibano, vedno je bilo kaj novega, ni minila nedelja brez kake prireditve. Predvsem in glavno pa je bilo to, da je mlad človek vedno imel kam iti. Ljudje, ki imajo v spominu tiste čase in jih primerjajo s sedanjimi, pravijo, da je kraj danes dolgočasen in pust. Meni pa se zdi posebno važno to, da so ljudje ustvarjali kulturo iz lastnih moči. Niso je najemali in plačevali. Fotografije, ki jih objavljamo v tem poročilu, bodo mogoče prinesle bralcem nekaj duha tistega časa.
Če upoštevamo zgornje ugotovitve, potem bomo laže razumeli, zakaj se po silovitem udaru komunistov na Brezovici v noči od 13. na 14. junij Novakov Janko in Zdravko in Vinko Sever niso umaknili. Tega dne so komunisti vdrli v Mravljetovo hišo in ubili očeta Antona in Sinova Franceta in Vinka, sina Antona pa odpeljali na Ključ in ga tam po mučenju čez nekaj dni ubili. Umor je bil izpeljan izredno brutalno in vsa fara je bila na nogah. Pripovedujejo, da je Novakova mama silila Janka, naj gre v Ljubljano, kjer bo bolj varen. A ta je kar naprej ponavljal: Nikomur nisem ničesar naredil, nikamor ne grem. Njegov in njegovih prijateljev položaj je bil v nekem smislu seveda brezrizhoden. Če ostanejo, je v nevarnosti njihovo življenje, če se umaknejo, bodo govorili: Glejte, nekaj imajo nad seboj, imajo razlog, da se bojijo, sicer ne bi bežali. In so se odločili, da ostanejo. Takrat so bili taki časi, da je smrt visela v zraku. Kdor se jih še dobro spominja, bo razumel, kaj mislim, če pravim, da to ni zgolj besedna podoba: smrt je bilo nekaj, kar je bilo mogoče vonjati. Ti občutni nas obhajajo, če beremo poslovilno pismo Vinka Mravljeta, pa tudi če pomislimo na zaključni stavek mladčevske molitve: »In mučeniška kri borcev Katoliške akcije naj bo seme novih uspehov in poroštvo zmage.«

Opis slike: Brezovica. Članice dekliškega krožka

V nevarnosti pa niso bili samo Janko Novak, Zdravko Novak in Vinko Sever. Katoliška akcija je bila na Brezovici razmeroma močna, zlasti Mladci. Mogoče pa je, da je bila tam organizirana tudi delavska Katoliška akcija. Govori se, da so komunisti iskali tudi druge, a jih niso našli, ker so se bili skrili bodisi na podstrešje bodisi kje na vrtu. Za nekatere pravijo, da so po cele tedne spali skriti v globokih razorih barjanskih njiv. Nobenega dvoma ni, da so imeli komunisti velik seznam. Vinko Sever je po pobegu pripovedoval, kaj je med zasliševanjem na Ključu zvedel. Tam so namreč govorili odkrito, ker so bili prepričani, da od teh, ki so jih bili pripeljali, nihče več ne bo spregovoril. A Vinku je to uspelo, zato je lahko ponovil imena, ki jih je slišal na Ključu.

Opis slike: Fantje in dekleta brezovške prosvete

Za konec povejmo še nekaj o tem, kaj se je zgodilo z ostalo Novakovo družino. Novakovima se je leta 1938 rodil še en sin. Dali so mu ime Matevž. Toda še preden je minila obletnica smrti obeh bratov, je zbolel za angino in so ga morali peljati v bolnico. Čez nekaj tednov so sporočili materi, da je ozdravel in da lahko pride ponj. Toda ko je prišla v bolnico, ga je tam našla mrtvega. V župnijskih knjigah na Novaki stoji datum smrti: 11. 7. 1943. Ta nenavadna okoliščina je bila povod za to, da so ljudje govorili: daleč seže njihova roka, povsod imajo svoje ljudi. Naj bo že kakorkoli, sedaj sta oče Janez in mati Francka ostala sama. Tako je prišel maj 1945. Oče Janez ni bil niti pri vaški straži niti pri domobrancih, zato se mu je zdelo, da nima razloga, da gre z drugimi na Koroško. Ostal je doma. Danes nihče točno ne ve več, kdaj so prišli ponj. Na vsak način še maja. Odpeljali so ga in nihče več ga ni videl. Bil je star 48 let.
Tako je nazadnje ostala mati sama. Ljudje pravijo, da je dosti jokala, posebno prva leta. Povečini je bila doma, zunaj so jo videli samo na poti od doma do cerkve. Vsak dan po maši je stopila še h grobu, ki je takoj za župnijsko cerkvijo. Tam jih je bolj živo videla pred seboj, pa tudi tako hudo ni bilo, ker je stala v senci velikega križa, ki stoji na tem pokopališču, če pomislim na to, posebej mogočno. Umrla je leta 1981.

Opis slike: Brezovška fantovska vrsta