Avtor: Justin Stanovnik

Zdi se, da o življenju pesnika Balantiča vemo vse, kar je mogoče vedeti. Malo je verjetno, da se bo iz sveta neznanega pokazalo še kaj, potem ko je čezenj šlo skrbno oko in neutrudna zbirateljska roka profesorja Pibernika. Toda ali vemo že tudi, kdo je Balantič, ali bolje, kaj je Balantič?
Če bo hotela slovenska kultura odgovoriti na to vprašanje, bodo njeni delavci, bodoči pisci razprav, disertacij in monografij, morali ob pozornem in vdanem branju čakati, da se jim odkrije odgovor na dve temeljni vprašanji: kaj je Balantič naredil s snovjo, ki ji pravimo slovenski jezik, kaj je naredil s tem, kar je že našel, in katero od možnosti, ki so v tej snovi, je uresničil; potem pa še, in to je glavno, kateri duh ga je vodil, katero zgodbo sveta je izbral in povedal.
Prav kmalu se bo pokazalo – in se je pravzaprav že – da Balantič ni samo poeta maior – velik pesnik – ampak tudi slovenski klasik: da ga bomo torej vedno brali in študirali, ker bomo hoteli ostati v soju njegove specifično slovenske in univerzalne kulture.
Danes pa se bom tu pred vami skušal dotakniti dveh vprašanj, ki ju narekujeta Balantičevo življenje in Balantičeva poezija.
Naj začnem takole. V Balantičevem svetu so besede, ki jih takoj prepoznamo kot krščanske besede. Take besede so Bog, molitev, psalmi predpomladni – a tega sploh ni treba posebej dokazovati. Vendar je to začetni vzrok za naše vprašanje: Ali je Balantič krščanski pesnik?
Najprej moramo morda povedati, da so temeljno gradivo Balantičeve poezije besede našega skupnega človeškega sveta. Tako slišimo besede trta, pšenica, cvet kostanja, ognjeni zublji, jesen, pomlad, sonce, večer, jutro, zemlja, svetloba, tema. A te stvari ne ležijo pred nami v svoji fenomenalni istovetnosti, kot zgolj prvine našega življenjskega sveta: tudi ne ostajajo v zaprtem svetu ekonomije metafor, temveč zapuščajo tako rekoč, ne da bi izgubile svojo zemeljskost, ta svet in postajajo poetska prvina za neki novi svet. Postajajo snov, iz katere bo ta novi svet zgrajen, čeprav je res tudi, da so dobile svojo drugačnost prav zato, ker so bile pritegnjene – da ne rečem dvignjene – v ta svet.
In kaj je ta svet? Ta svet je drama; zgodba, ki jo Balantič pripoveduje, je namreč drama. In kot pri vsaki drami imamo dva pola. Najprej je tu svet v svoji najsilnejši varianti – v ljubezni. Tu srečujemo razkošja vrance, zenic vriskanje, zublje ust, halje svilenih sanj. A te stvari niso to, za kar se izdajajo. V njihovi sredici je smrt. In smrt je ravno drugi pol Balantičeve drame. Najprej smrt kot zlo in uničenje. Pesnik pravi: že davno oskrunil roke sem s smrtjo. Potem pa smrt vedno bolj postaja nekaj drugega, vedno bolj izgublja podobo nesmisla in konca, nič več ni prebivalka »blaznega gradu«, ampak postaja svoje lastno nasprotje, postane – pomislimo na prvi pol – ljubezen, a čista in poveličana, pot, ki naj popelje pesnika »na sinji prod«. To je Balantičeva duhovna kozmologija. Sredi nje stoji njena ključna beseda in hkrati osrednja beseda Balantičeve poezije: darovanje. Ko vse premislimo in pregledamo, se nam odkrije, da je to darovanje sprejetje smrti, nič drugega kot sprejetje smrti. Tu se srečamo s prastarimi podobami: pesnik pravi o sebi, da drhti kot žrtveni kozlič.
Pesnik v celoti sprejema to kozmološko igro, ne zdi se mu samo resnična, ampak tudi upravičena in pomirjujoča. Zakaj na dnu vsega je Bog:
Ti, jezero, neskončno hladni vali,
šele pri Tebi vse se umiri.
Dve podobi peljeta pesnika k Smrti, ki je Ljubezen, ki je Bog: svetloba in ogenj. Ti dve podobi kliče pesnik vedno pogosteje, kot prvini videnja in očiščevanja.
A, še enkrat, sredi vsega je darovanje. Vse resnično teče v znamenju darovanja: človeška ljubezen, kristološka daritev v obredu katoliške maše, zadnji scenarij kozmične drame. Pesnik je tu v dvojni vlogi: je vanjo vpleten, hkrati pa videc in pripovedovalec ali, z drugimi besedami, pesnik. Zavest, da nosi v sebi to moč, ga navdaja s čudenjem in srečo:
In vendar si za pevca me izvolil!
In spet:
V pijanost me potaplja ta Tvoj dar!
Če prvine, o katerih smo govorili, povežemo in postavimo v pravo zaporedje in razmerje, lahko brez sence nasilja ali sile izpeljemo sklep, da je Balantič ne samo krščanski pesnik, ampak krščanski pesnik par excellence.
A takoj moramo dodati nekaj zelo važnega. Balantič je lahko krščanski pesnik, ker ni hotel biti krščanski pesnik. Če bi namreč to hotel – če bi to sploh bilo mogoče – bi se v trenutku zrušila njegova poezija: nehal bi biti pesnik in bi postal govornik ali oznanjevalec ali pridigar. Balantič je bil krščanski pesnik zato, ker je preprosto bil krščanski pesnik, ker kot pesnik ni mogel biti drugega kot to, kar je bil. Tega ni mogoče deliti. Med Balantičem pesnikom in Balantičem kristjanom je vinculum substantiale – vez istosnovnosti – tako da si enega brez drugega ne moremo predstavljati ali misliti.
Drugo vprašanje pa je povezano z dejstvom, da je Balantič nosil domobransko uniformo in da je v tej uniformi tudi umrl. Zato ni neumestno vprašanje: Ali je bil Balantič domobranski pesnik?
Kot je znano, se iz Balantičeve poezije ne vidi, da je bil vojak. V ohranjenih pesmih ni mogoče najti niti najmanjšega vlakenca, ki bi kazalo na to dejstvo, ki sicer tudi za Balantiča ni moglo biti čisto obrobno. Tudi če je po Gonarskih sonetih še kaj pisal – malo verjetno se nam zdi, da ni – in so se potem te pesmi izgubile, se nam le zdi, da imamo, sodeč po pesmih, ki so tu, pravico misliti, da tudi tam ne bi našli takih znakov. Ali smo tako že našli odgovor na naše vprašanje?
Ko bi se za domobrance končala vojna tako, da bi zmagali, ali pa tako, da bi umirali vsak svojo smrt v diaspori, ne bi imeli nobene pravice reči, da je bil Balantič, spričo okoliščin, domobranski pesnik. A za domobrance se državljanska vojska ni tako končala. Zanje se je vojna končala tako, da so jih sovražniki dobili zvezane v roke in jih pobili, praktično vse in naenkrat, v enkratnem kolektivnem dejanju. To dejstvo pa stvar v celoti spremeni. Kako?
Vsakemu bralcu je že ob prvem stiku z Balantičem jasno, da je to pesnik ognja in smrti. Ob malo bolj natančnem branju pa kmalu spoznamo tudi, kakšen je Balantičev odnos do smrti, da jo namreč sprejema. Temu sprejetju pravi Balantič darovanje, pri čemer dobiva zanj ta izraz posebno širino in globino v kontekstu religiozne krščanske drame. Torej imamo tu to troje: ogenj, smrt, darovanje. Sedaj pomislimo še na dejstvo, da se je to, o čemer je Balantič pel, presenetljivo uresničilo na njem samem, pri čemer je povsem izključeno, da bi pesnik, ko je pel v podobah ognja in smrti, zavestno mislil na svojo prihodnjo usodo.
Zakaj so domobranci doživeli takšno usodo, je zgodovinsko mogoče razlagati na različne načine. V okviru religiozne drame pa tega ni mogoče razložiti in misliti drugače kot v območju pojma daritve. Nihče namreč ne dvomi, da so domobranci kot kristjani sprejemali božjo voljo in se ji dajali na razpolago; da so obstajanje na svetu v načelu imeli za darovanje, tako v življenju kot v smrti. Smrt je zadnje in najgloblje določilo slovenskih domobrancev: to je njihov razpoznavni znak, po tem bodo v zgodovini vedno izstopali, po tem bodo za vekomaj drugačni od svojih sovražnikov. Nazadnje imamo torej tudi tu, kot pri Balantiču, te tri stvari: ogenj – očiščevalno vlogo ognja imajo tu predsmrtne muke – smrt in darovanje. Reči smemo torej, da Balantičeva poezija anticipira usodo domobrancev in da je tako utemeljen naš odgovor, da je Balantič domobranski pesnik.
Seveda z dodatkom! Balantič je mogel postati domobranski pesnik samo zato, ker tega ni hotel. Ko bi bil to hotel, se bi bila njegova poezija zrušila v nič. To, da je Balantič nosil domobransko uniformo, je povsem zunanja reč in logike našega sklepa v ničemer ne podpira.
Toda, kako zelo je Balantičeva poezija v logiki domobranske usode, zlasti njihove smrti, potrjuje naslednji odlomek, ki ga imamo po pravici že sedaj za najlepšo žalostinko, ki bo kdaj napisana tem ljudem:
V slovo zaklal sem svojo ovco belo,

razlil sem kri čez čelo jim veselo,

da videli bi mojo bol v temi…

Nova slovenska zaveza se že nekaj časa trudi, da bi slovenske fare leta 1945 pobite domobrance popisale in njihova imena zapisale na plošče, ki bi potem visele na krajih, ki so za to primerni. Žal moramo ugotavljati, da brez velikega uspeha. Biznis je, se zdi, že zelo izpil duše slovenskih ljudi. Toda če bi se kje le odločili, potem gotovo ne bodo našli ničesar boljšega, da dodajo tem ploščam, kot so tile Balantičevi stihi, ki jih je, se zdi, napisal, kot da bi vedel, zanje:
Vsi prsti trepetajo po piščali,
glasovi tihi božajo roko,
tako rad segel bi v globoko dno,
kjer brez glasu so bratje obležali.