Avtor: Tine Velikonja

Ob 50-letnici napada na Ajdovec

Dogodki so se vrstili osem tednov, čisto in jasno kot v grški drami: umor, beg, upor, napad, poraz v ognju in smrt.
Prava zgodba se je začela jeseni 1942. V petek, 16. oktobra zjutraj, je skupina partizanov obkolila Vidrihovo hišo na Brezovi Rebri in priklicala na hišni prag župana Štefana. Ko se je prikazal, je počil strel. Zadet v prsi je imel še toliko moči, da je stekel mimo skednja v breg do sosedove hiše. Tam pa je obležal. Visoki in krepki štiridesetletnik je bil ponos ajdovske občine in z njim so se postavljali daleč naokoli. Celo na glavarstvu v Novem mestu so govorili: »Vprašajte ajdovskega župana, ta ve vse in vam bo razložil! «

Opis slike: Ajdovec

Še istega dne je samo z Brezove Rebri zbežalo v Žužemberk devet fantov. Pridružili so se vaškim stražarjem. Že 20. oktobra so tudi v Ajdovcu ustanovili postojanko vaške straže. Izbrali so prosvetni dom, imenovan po škofu Gnidovcu.
Posadka je štela okrog 60 ljudi, vodili so jo legisti iz Žužemberka. Stražarji so bili slabo oboroženi. Nosili so nerodne francoske puške, pa še teh ni bilo niti za polovico; imeli so dve strojnici in zaboj ročnih bomb. Pohajkovali so po vasi, hodili na patrole po bližnjih naseljih in imeli nekaj bežnih prask s partizani. Niso se posebej utrdili, niti oken niso zavarovali, le na drugi strani ceste pred domom so zložili dva metra visoko skladovnico drv.
V petek 11. decembra, so ob prvem mraku zalajali psi, vaščani pa so na obzorju zagledali nevarne sence. Bili so partizani Gubčeve brigade, ki so obkoljevali vas. Po deseti uri zvečer so udarili z vseh strani s puškami, strojnicami in ročnimi bombami. Brez odpora so zavzeli skladovnico drv, izpulili nekaj polen in si napravili strelne line. Dva stražarja sta zlezla v zvonik klicat pomoč, ostali pa so se še pravočasno zabarikadirali v Gnidovčevem domu.
Partizani so po lestvi zlezli v župnišče, pri tem naj bi župnikov brat vrgel vanje bombo in pobegnil. Župnišče so zažgali, zagorela sta tudi cerkev in zvonik. Stražarja sta zvonila na vso moč, da je odmevalo po dolini Krke prav do Novega mesta. Ogenj ju je pregnal. Skušala sta se rešiti po vrvi. Ko je ta pregorela, je prvi padel z višine in z zlomljeno nogo obležal, drugi pa je ujel strelovodno žico, splezal do tal, vrgel ročni bombi v partizane, ki so ga že grabili, in ušel v noč.
Pred svitom je zagorela tudi postojanka. Oblegani so se odločili za izpad, pri katerem je večina padla ali bila ujeta, ostali pa so se pred ognjem zatekli v klet in se pozneje predali. Popoldne je zagorela tudi šola.
Ujetih stražarjev je bilo osemindvajset. Gnali so jih na Brezovo Reber. Zasliševalci in verjetno tudi sodniki Avbelj, Brilej in Ambrožič so izrekli 21 smrtnih obsodb. V mraku so stražarje vodili po dva ali tri v bližnji gozd in jih postrelili.
Vaščani so se med napadom poskrili po kleteh in kamrah in ždeli v temi. Ko se je zdanilo in je streljanje potihnilo, so zagledali razdejanje: požgana poslopja, pred Gnidovčevim domom, iz katerega se je še kadilo, pa trupla padlih. Padle in zgorele, 18 po številu, med njimi je bil tudi zvonar Dominik Jarc, ki je poškodovan obležal pod zvonikom, so v nedeljo, 13. decembra, pokopali na Selih, čez tri mesece pa zraven še pobite na Brezovi Rebri.
Taka je zgodba o Ajdovcu.
Državljanska vojna se je razbesnela v Sloveniji v času druge svetovne vojne in šele potem, ko so komunisti napadli tiste, ki se jim niso hoteli pridružiti. To so bili predvsem slovenski katoličani. Vaške straže so rasle kot gobe po dežju. Bile so slabo oborožene, nepovezane med seboj, brez vojaških izkušenj, in so zato kar klicale in vabile nasprotnika, naj se jih loti.
Ajdovec pa je vseeno mejnik v tej vojni. Pri njem so šli komunisti dlje od zloglasnega pisma »…duhovnike, študente, kulake v četah…«, saj je med zajetimi spadalo v to skupino samo nekaj »kulaških« sinov, pa so vseeno večino pokončali. Odločitev za eno ali drugo stran v državljanski vojni je veljala za dokončno in zato je bil obračun z nasprotnikom neusmiljen.
Zgorela ni samo postojanka, ampak tudi cerkev, župnišče, šola, torej celotno vaško središče, čeprav se v njih ni dogajalo nič, razen obupnega klica zvonov.
Ajdovec je zanimiv tudi zato, ker se je po njem sprožila propagandna vojna proti komunistom, češ da niso cerkve samo požgali, ampak tudi oskrunili. Omenjali so ga celo na spokorni procesiji na Rakovnik spomladi leta 1943.
Za nas pa je ob Ajdovcu pomembnejše, kako se je obnašala protikomunistična stran. Ob njenem ravnanju zasledimo neke zakonitosti, ki ji niso v hvalo in ki so morda značilne za politično in sploh javno delovanje katoličanov. To je pojav, ki bi mu lahko rekli nekompetentno ravnanje in pomanjkljiv občutek za odgovornost. Postavili bomo nekaj vprašanj in skušali najti ustrezne odgovore.
1. Ali je bila postojanka varna?
Uredili so jo v stavbi, ki ni bila posebej utrjena, imela je leseno ostrešje in strop, ki ju ni bilo težko zažgati. Skladovnice drv niso branili in je padla brez strela v roke napadalcev. Okrog postojanke ni bilo ovir, mreže bunkerjev, straž ali zased.
Kljub temu pa se je dalo v tem poslopju braniti pred napadalci nekaj ur, kar se je tudi zgodilo.

Opis slike: Cerkev v Ajdovcu, požgana decembra 1942

2. Ali bi bili stražarji morali računati, da bodo napadeni?
Postojanka sredi osvobojenega ozemlja je pomenila za partizane poseben izziv. Stražarji bi bili morali računati na napad. Kljub temu ni dokazov, da bi pomislili na to, da so se prenaglili in da bi nameravali postojanko opustiti. Komandant posadke je odšel na dan napada v Žužemberk in pustil vojake same. Gotovo so vedeli, da se v bližini, zlasti pa ne tako daljni okolici zadržujejo večje partizanske enote. Ob napadu je bilo okrog Ajdovca najmanj desetkrat več napadalcev kot branilcev. Jasno je bilo, čigava bo zmaga. Tako se dela, napadeš takrat, kadar je uspeh zagotovljen!

Opis slike: Križ na Brezovi rebri, kjer so ležali pomorjeni 12. 12. 1942

3. Kako je bilo z obljubljeno pomočjo?
Pomoč naj bi bila obljubljena, zato tudi zvonjenje kot klic na pomoč, ni pa bila podrobneje dogovorjena. Ko bi se zanjo natančneje dogovorili, bi se izkazalo, ali je sploh izvedljiva. Zvonovi so se slišali še kam dlje kot do Žužemberka, Mirne Peči in Straže, kjer so bile postojanke, pomoči pa ni bilo od nikoder. O tem se ni nič pisalo. Objokovali so padle in pobite, prirejali procesije, resnejše analize o tem, zakaj tak poraz, pa ni bilo. V osem kilometrov oddaljenem Žužemberku je bilo nekaj sto italijanskih vojakov in najmanj sto vaških stražarjev. Podoba je, da so Italijani prepovedali kakršnokoli akcijo, s katero bi se dalo omiliti pritisk napadalca. Noči so se bali, slutili so pasti, branili so tudi vaškim stražarjem, da bi šli na pomoč. Pri Zafari so baje z orožjem zavrnili skupino, ki je na lastno pest hitela na pomoč. Svoje zaveznike so prevarali in prepustili usodi. Ne moremo trditi, da je šlo za zaroto. Res pa je bilo med njimi veliko komunistov, ki so že bili našli stik s partizani. Zato je možno, da je ta zveza delovala.

Opis slike: Grob ajdovskih žrtev na Selah

4. Če so bile okoliščine tako neugodne, zakaj so se sploh odločili za postojanko v Ajdovcu?
Zanimivo je namreč, da po njenem uničenju niso več mislili na to, da bi jo obnovili. Celo v jeseni leta 1944, ko so domobranci Dolenjsko in Notranjsko popolnoma obvladovali, se tega ni nihče domislil, čeprav bi bila za varnost prebivalcev koristna.
Odgovora ne vemo, lahko pa ga slutimo!
Uprli so se torej predvsem slovenski katoličani. Tem moramo priznati, da so kot posamezniki izvrstni, tako v poklicu kot v skrbi za družino, manj pa, kadar se spustijo v politični prostor. Ponavljamo vprašanje, ki zadeva katoliški svet že stoletja, od reformacije. Zakaj so katoličani v odločilnih trenutkih in dogajanjih večkrat manj uspešni kot njihovi nasprotniki? Ali ima pri tem kaj opraviti verska vzgoja, ki se prepočasi prilagaja duhu časa, ali prepričanje, da je v končni instanci vse v božjih rokah?
Samo drobec o tem, kako so se odzvali na Kocbekovo Razmišljanje o Španiji leta 1937. Osnovno sporočilo njegovega besedila je bilo, da republikanskih sil ne vodijo komunisti in da je končni cilj protifrankovske koalicije demokracija. Namesto da bi najboljši katoliški misleci pisali poglobljene študije, v katerih bi zlahka dokazali, da se Kocbek moti, so ga napadli, površno in frontalno, in ga izločili.
Med državljansko vojno bi bilo manj nesreč, če bi bilo ravnanje vodilnih, ki so radi poudarjali svojo krščansko držo, bolj odgovorno. Prav je, da so v Žužemberku prevzeli mlade fante, ki so se zatekli k njim, da si rešijo življenje, prav je, da so jih oborožili. Vendar jim ne moremo oprostiti, da so jih poslali v Ajdovec.
Zato se ne smemo čuditi, da je lani krščanska demokracija tako hitro pristala na razpad DEMOS-a, da je delovala tako bledo, ko je šlo za vprašanje splava v ustavi in da je tako zlahka pristala na proporcionalni volilni sistem in tako pomagala ustvariti zmedo, ki smo ji priča ob sedanjih volitvah. Bojim se, da bomo to kratkovidnost hudo plačali.