Avtor: Blaža Cedilnik

Sprava, samostojna demokratična Slovenija in kakšen spomin

Ko se je v Sloveniji začelo »postavljati spomenik vsem padlim za domovino«, »šteti kosti« oziroma »rožljati s kostmi«, skoraj ni bilo družbe (tu mislim na kolege, znance, prijatelje, ki se najdejo skupaj ob klepetu), kjer se ne bi o tem
razpravljalo. In seveda napovedovalo, kaj se bo v nadaljevanju zgodilo.
Kadar sem se znašla v taki situaciji, sem bila navadno edina, za katero so vedeli, da so tudi kosti njenega očeta neznano kje na ta način dobile svoje zadnje počivališče. Seveda je vse močno zanimalo, kaj mislim o spravi, kako si predstavljam nadaljevanje te zgodbe; kaj naj bi se zgodilo, da bi bilo po mojem pravici zadoščeno, in seveda, če čutim zadoščenje, sladkost maščevanja in podobno. Ni mi bilo težko odgovoriti. Nobeno maščevanje mi ne bo vrnilo očeta, ne let, ki sem jih prebila brez njega; ne bo spremenilo trenutkov, ko sem ga najbolj pogrešala, ne izbrisalo krivic in ne nadoknadilo težav, ki sem jih imela, ker ga nisem imela in ker je bil domobranec. Te stvari so za mano, so del mojega odraščanja; odrasti pa po moje pomeni vzeti nase stvari takšne kot so, kot svojo kožo, je rekel Dane Zajc na slavnosti ob podelitvi Prešernovih nagrad.
In kaj je ostalo od mojega očeta. Spomin iz najrosnejših let, ko se večina otrok še ničesar ne spominja, nekaj slik, nekaj njegovih pesmi, ime v krstnem listu. Pa vzrok, da nisem dobila štipendije v šoli, da nisem bila sprejeta na klasično gimnazijo. Pa materino pripovedovanje (pa ne preveč pogosto, ker je bilo zanjo preboleče) in pripovedovanje posameznih ljudi, ki so se ga spominjali. Vsega skupaj komaj kaj, tako malo, da bi človek skoraj ne verjel, da je sploh kdaj živel. Potem pa se je pojavila knjiga »Spomini na težke dni«. In iz nje je stopil ves živ, sicer za hip, vendar me je globoko pretreslo to srečanje. In preko te knjige sem spoznala ljudi, ki so z njim delili usodne trenutke življenja.
Zato imam nekaj zahtev, pa bolj zaradi svojih otrok in otrok drugih kot zaradi sebe. In te zahteve, se mi zdi, so pogoj, da zaživimo svobodno in demokratično v pravem pomenu besede, ne v izkrivljenem in zlorabljenem, kot so nas te besede bombardirale vsa leta iz šolskih učbenikov, vseh vrst medijev, slavnostnih govorov ob najrazličnejših priložnostih.
Moje zahteve so še vedno: simbolni pogreb mojega očeta in vseh, ki niso imeli pogreba in nimajo ne groba ne imena; pravica, da izvem, kje je bil ubit in ime morilca – več kot verjetno je, da tega točno ne bom nikoli zvedela, vendar naj se ugotovi, kar se pač da; naredijo naj se seznami pobitih za posamezne kraje ter povedo imena njihovih morilcev in organizatorjev poboja; simbolni proces proti morilcem, da se ugotovi krivda in da se moralno obsodijo organizatorji pobojev.
Kaj pa misliš o izjemnih pokojninah, o vilah, vikendih in drugem premoženju, ki so ga dobili nekateri za zasluge za narod? To pa so večinoma bili, če že ne organizatorji pobojev, pa vsaj tisti, ki so zadevo podpirali ali vsaj tiho odobravali. Tat ni samo tisti, ki dejansko krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj. Mislim in upam, da nihče ni dobil izjemne pokojnine samo za sodelovanje pri pobojih domobrancev in najrazličnejših »sovražnikov«. Izjemne pokojnine so dobili predvsem zaradi svojega izjemnega prispevka k svobodi, ki ni bila svoboda, k demokraciji, ki ni bila demokracija, k socializmu, ki ni bil socializem, k izgradnji bogate družbe, ki je bila revna kot cerkvena miš, h gospodarskim gigantom, ki prinašajo pošastne izgube in se sesuvajo kot domine in obremenjujejo našo mlado državo z armado brezposelnih. Glede na to, da imajo izjemne pokojnine za nekaj, česar ne samo, da niso storili, ampak so storili nekaj temu popolnoma nasprotnega, nikakor nimajo pravice ne do izjemnih pokojnin ne do podarjenega premoženja.
Poleg tega so bili projektanti in graditelji samoupravljanja, kjer se je odgovornost lepo razpršila po kolektivu, po ljudeh, ki so imeli občutek, da počnejo nekaj silno pomembnega, da sodelujejo pri napredku družbe, v resnici pa so prevzemali nase del odgovornosti za zgrešene investicije, neustrezne naložbe, neprimerne programe. (Ali ni škoda tistih lepih časov: zapreš štacuno, se pravi, ustaviš stroj ali zakleneš pisalno mizo in greš lepo na sestanek oziroma zbor; tam malo poslušaš, malo dremlješ, včasih dvigneš roko; ker je sestanek dolg, ima odmor s kavico in klepetom, ki se zavleče, medtem pa ti dinarčki kapljajo v denarnico?) Glede na to, da se socializem s takim ali drugačnim okrasnim pridevkom nikjer na svetu ni izkazal gospodarsko učinkovitega, čeprav so se še nedavno gospodarstveniki z vsega sveta hodili učit k nam, k samemu izviru v vseh ozirih najboljšega in najnaprednejšega družbenega sistema na svetu, pa tudi na nobenem drugem področju ne, nikakor ne smemo njegovih utemeljiteljev, tvorcev in organizatorjev še naprej nagrajevati za njihovo »izjemno uspešnosti«. Tudi univerza bi morala, če bi se hotela brez sramu pogledati v ogledalo, kot je zapisal Menart ob svojem prevodu Villona, prevetriti diplome in doktorate, ki so razvijali in dokazovali uspešnost samoupravnega socializma.
Skorajda ne poznam nikogar, ki ne bi od malega sanjal o plebiscitu., kjer se bo odločalo o odcepitvi od Jugoslavije. Vsi smo sanjali o tem, kako bo, ko bomo začeli na svoje, v majhni, uspešni Sloveniji, ki bo temeljila na čistih računih, poštenosti, svobodi, demokraciji. Toda kako naj pričakujemo, da nas bodo tisti, ki so nas pripeljali v to godljo (češ da nas peljejo v obljubljeno deželo), iz nje tudi rešili?
Da se ne zamerim kakemu ministru (sedaj je svoboda in demokracija in moraš paziti, kaj govoriš, bi rekel moj ata »socialistični kulak«), bom navedla drug primer. Moj sin si ni hotel nadeti pionirske rute in kape in ni hotel glasno ponavljati pionirske zaobljube (nimam nič pri tem – poleg tega pa se je celodnevna šola hvalila, da se bodo vsega naučili v šoli, vse naredili v šoli, doma se bomo samo malo poigrali, pogovorili, šli na sprehod, v kino), pa je učiteljica naju z možem uradno poklicala v šolo, ne da bi navedla vzrok. Ustrašila sem se tako, da mi je srce hotelo uiti. Mož je bil, kot so možje navadno v takih primerih, na službenem potovanju, torej sem morala sama tja. Sleherno vlakno v meni je trepetalo v neznani bojazni, kaj lahko sedemleten otrok naredi takega, da ti grozijo s policijsko privedbo. Še bolj tesno mi je bilo, ko me je učiteljica odpeljala v ravnateljevo pisarno in poklicala ravnatelja, psihologinjo in še nekatere, ki so v krogu posedli okoli mene. Ko mi je učiteljica z močno povišanim tonom povedala za vzrok in začela vpiti name, kako nisem pripravila otroka na najpomembnejši dogodek v njegovem življenju, sem mislila, da me bo razneslo od olajšanja. Bila sem tiho, da ne bi še bolj škodovala svojemu otroku. Kako se je vse skupaj izteklo, pa je druga, zelo dolga zgodba. Ta učiteljica je danes ena lokalnih voditeljev Demosa.
Pa smo spet nazaj pri narodni spravi. Spomenka Hribar je s spravo stopila iz anonimnosti, prišlo je do pompozne prireditve v Kočevskem Rogu, potem pa so začeli vsi, vključno z njo, vpiti: »Tako. Sedaj je konec državljanske vojne. Sprava je dejstvo. Ne preštevajmo kosti! Kar je bilo, je bilo! Ne glejmo nazaj, glejmo naprej!« In smo začeli znova. Z istimi ljudmi; ne ravno s prvo bojno vrsto, ampak z drugo, ki se je vsa leta pripravljala, da zamenja prvo. Med izmenjavo garnitur pa so spretno izrabili krščanske demokrate kot resnično nevarne za nadaljevanje vladavine starega sistema, seveda v drugačni obleki, pa vendar. Ubogi Peterle je kriv za vse, kar je dolga leta gnilo od znotraj. Spominja me na sina, ki podeduje zapito kmetijo: hiša se podira, streha pušča, hlev prazen, polja zanemarjena, hipoteke na kmetiji, dolgovi pri sosedih. Gara kot konj, vendar, če obdeluje polje, se mu hiša seseda; če kupi živino ali odplačuje hipoteko, vpijejo sosedje, kdaj bo njim vrnil; potem se pojavilo še bratje, ki so dobili bogate deleže, ko je še kaj bilo, in ga kritizirajo, češ da je nesposoben; da bo vse skupaj propadlo zaradi njegove nesposobnosti.
Pa smo spet pri spravi. Dokler ne bomo počistili za nazaj, ne bomo mogli naprej. Čisti računi, dobri prijatelji. Zakaj so proti temu? Ker bi se pri tem razgalili, saj vse kaže, ne samo izjemne pokojnine, kdo še vedno lahko poje: »Na Slovenskem smo mi gospodar!«
Miloš Mikeln je v svojem Kratkem priročniku za vladanje opisal, kako se da razbiti monokracija: sta dve varianti: ali splezaš po njej na vrh in jo od tam razsuješ ali pa zgradiš svoj vrh in jo presežeš. Prva varianta ni nikomur uspela, ker se je vsak pri plezanju po družbeni lestvici na komunistični vrh tako spremenil, izpridil, da ni bil več sposoben tega dejanja, oziroma se ni več spomnil, zakaj je pravzaprav plezal na vrh. Drugo pot pa jih je ubralo več. Kramberger si je zgradil že kar lep hribček, pa ga je »neki pijan lovec, ki mu je šel Krambi na živce,« ustrelil. Precej visok stolp so zgradili krščanski demokrati, pa kaj, ko je stari vrh še vedno tako visok, da jih lahko veselo polivajo z gnojnico. Vendar, čeprav ne mislim nikoli postati njihov član, navijam čisto po športno zanje. Da bi jim uspelo. Uspelo zgraditi Babilonski stolp prej, preden se bo našel kak »bog«, ki jim bo zmešal jezike. Pa bomo spet tam. Ena velika ravnina, sredi nje pa visok stolp komunistične elite. Pod krinko večstrankarske in parlamentarne demokracije pod geslom: Vsi za enega, eden za vse!