Avtor: Neoznačeni avtor

Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino, zbirka Izidor Cankar, fasc. 7

Ljubljanska provinca. Obstojita dve politični formaciji. Slovenska zaveza, v kateri so povezane vse stranke in skupine, ki stojijo na narodni in jugoslovanski osnovi. Druga formacija je komunistična osvobodilna fronta, ki zanika Jugoslavijo, narodnost pa priznava le v kolikor je potrebno v propagandne svrhe. Slovenska zaveza daje vso podporo vojaški organizaciji Draže Mihajloviča in je z njo v najožji povezanosti. Niti Slovenska zaveza niti nobena v njej vključena stranka ali skupina ne sodeluje v nobenem oziru z okupatorjem. To velja enako za Slovensko ljudsko stranko in vso katoliško skupnost, kakor tudi za napredni blok. Vsaka drugačna informacija, ki bi jo dobili, je lažna. Poudarjamo to tudi o posameznih vidnih predstavnikih, ki kljub direktnim ali indirektnim pozivom od strani okupatorjev niso klonili in se niso uklonili. Italijanski novinar Nicottera radi tega v radijskih govorih v ljubljanskem radiu dolži slovenske voditelje, da so krivi komunistične revolucije, ker niso hoteli sodelovati s fašistično Italijo. Konkretno navedemo nekaj primerov: dr. Natlačen in g. Pucelj po odstopu iz konsulte nista imela več stikov niti z vojaškimi niti civilnimi oblastmi okupatorja. G. Pucelj je v Laščah in sploh težko dobi dovoljenje za prihod v Ljubljano. Dr. Natlačen pa je že mesece pred smrtjo ostajal v svojem stanovanju, ker radi komunističnih groženj ni mogel na cesto. Okupator sam ga ni zaščitil. Dr. Natlačen pa ni hotel prositi za zaščito in tako je padel dne 13. oktobra v svojem stanovanju kot žrtev komunističnega atentatorja, ki je prišel na njegovo stanovanje preoblečen v duhovsko obleko. Nasproti dr. Natlačenovega stanovanja je gimnazija, sedaj kasarna polna vojaštva, pa je bil atentat izvršen in atentator do danes ni bil izsleden. Kot odgovor na atentat so le Italijani istega dne pred hišo dr. Natlačena ustrelili 24 komunistov odnosno simpatizerjev OF. Med njimi trgovce: Magdiča in Stepiča, žel. viš. uradnika Romavja, podravnatelja cestne železnice ing. Kresnika, profesorja Košaka itd. Kljub prošnjam Natlačenove žene naj tega ne storijo, je bilo to le izvršeno. Visoki komisar Grazioli je po smrti dr. Natlačena izjavil, da bo vsaj sedaj prišlo 10 do 15 uglednih Ljubljančanov in ker je padel dr. Natlačen, vsaj iz katoliških vrst. To pričakovanje Graziolija se ni izpolnilo in tudi sedaj še odklanjamo vsako sodelovanje, ki bi imelo kakršenkoli politični značaj. Delovanje dr. Natlačena je bilo v popolnem soglasju z direktivami Draže M. in pomeni njegova smrt veliko izgubo za ves slovenski rod. Dr. Kramar je istotako odklonil doslej vsako sodelovanje z okupatorji in bi mu vsak delal krivico, kdor bi trdil drugače. Njegovo delovanje je le v prid slovenski skupnosti. Dr. Adlešič je ponovno prosil, da se ga razreši županskih poslov, ko je videl, da ne more napraviti nič koristnega. Šele na četrto ali peto prošnjo je bil razrešen. Po razrešitvi se je prostovoljno umaknil v Italijo, ker je bil živčno strt in so mu komunisti grozili s smrtjo. Varnosti življenja pa v Ljubljani ni. Sedaj se nahaja nekje v Italiji, že več mesecev nimamo z njim stikov. General Rupnik je kot župan čisto nepomembna figura; sedi na občini in prisostvuje uradnim slovesnostim in pogrebom. Na prošnjo posameznikov opravi tudi kako intervencijo pri okupatorju. Škof. dr. Rožman se trudi in dela, da bi lajšal bedo doma in v koncentracijskih taboriščih in preprečeval krivice. Zastavlja v ta namen pri vojaških in civilnih oblasteh svojo avtoriteto. Od komunistov je že dolgo obsojen na smrt, ki grozijo, da bodo to izvršili, pa četudi pade petsto talcev. Zaščite pri Italijanih ni prosil, vendar so vojaške oblasti po smrti dr. Natlačena zastražile škofijski dvorec. Dr. Rožman je pred dvemi meseci začel organizirati dobrodelno akcijo pod imenom »Škofijski ordinarijat – dobrodelna pisarna». Sodelovali in podpirali so ga pri tem tudi zastopniki naprednega bloka. Koncem prejšnjega meseca pa je bila ta akcija prepovedana z motivacijo, da nikjer v Italiji škofijski ordinarijati tega ne delajo. Od komunistov so obsojeni na smrt in stalno ogroženi najrazličnejši gospodje, predvsem iz katoliškega tabora. V zadnjem času so v tem oziru v največji nevarnosti gg. Avsenek, Marko Kranjc, Miloš Stare in drugi. Na Miloša Stareta je bil organiziran atentat, pa se je ponesrečil. Sodelovali so pri tem po nalogu skritih komunistov 16 in 17 letni. Nobeden od ogroženih nima nobenih stikov z okupatorjem in niti ne išče zaščite pri njem, ampak se skrije vsak, kakor ve in zna. Smrt katerega koli bi bila izguba za naš pokret.
Komunistična osvobodilna fronta je razdelila slovensko ljudstvo v dva tabora. Na eno stran ogromna večina naroda, ki je narodno zaveden, si želi združeno Slovenijo v federativni Jugoslaviji in pričakuje rešitev od Vas in vašega dela, od vlade, Draže M. in zaveznikov. Vsa ta večina slovenskega naroda je od komunističnega vodstva ožigosana kot izdajalci in belogardisti ter obsojena na iztrebljenje. Smrt doleti vsakogar, ki pride v roke partizanom in je osumljen, da je organizator Zaveze, Mihajloviča, najhujša pa je največkrat okolnost, da pripada katoliški skupnosti. Na drugi strani pa trdijo partizani, da so oni edino pravoverni in da bodo s pomočjo italijanskih in nemških komunistov sovjetizirali srednjo Evropo, ne priznajo ne vlade ne Mihajloviča in izjavljajo, da bodo streljali na vsakega Angleža ali Amerikanca, ki bi se pojavil na naši zemlji. Vse to delajo po navodilih kominterne in njihov prvi in glavni sovražnik je – Slovenski narod. Lansko leto so v začetku svojega pokreta pod lažno firmo osvobodilnega gibanja mnogo dobrih ljudi prevarili. Dobili smo informacije, da so v gozdovih pobili mnogo partizanov, ki so spoznali, da so bili prevareni in da gre za komunizem, ne za svobodo naroda. Tako smo v zadnjem času prejeli obvestila, da so pobili komunistični voditelji na terenu mnogo partizanov iz sokolskih vrst, ki bi se radi od njih ločili, ko so videli prevaro. Toda kdor je pri partizanih, mora postati komunist ali pa ga doleti neizogibna smrt.

Vaške straže imamo v Ljubljanski provinci od začetka meseca avgusta dalje. Kako je prišlo do njih. Od lanske jeseni so nastopali po provinci partizanski oddelki. Njihovo število se je letošnjo pomlad povečalo in je znašalo par tisoč. Ti partizanski oddelki so izvajali nad prebivalstvom teror, kakršnega ne pozna slovenska zgodovina. Ker se je italijanska vojska umikala in jim prepustila večji del province, so ustanavljali vsepovsod sovjetske republike in prišl celo do Iga. V teh republikah so nasilno odvajali v gozdove ljudi, ropali, požigali in uničevali takozvano »belo gardo«. Po dosedanjih podatkih so pomorili v Ljubljanski provinci 1772 ljudi. Med temi so ženske, otroci, noseče matere, starčki, ugledni kmetje, duhovniki, župani, učiteljice itd. Duhovnikov so pomorili 14, od katerih jih je bilo 8 vnetih delavcev v Mihajlovićevi organizaciji, ostali pa zavedni Slovenci in dobri duhovniki. Župane so ubili 4, Tekavc, Št. Vid nad Cerknico, Brulc, Šmihel-Stopiče, Vidrih Štefan, Ajdovec, Bastič, Horjul. Vsi so bili organizatorji Slovenske zaveze. Pomorjenih je bilo mnogo celih družin in po ure in dneve mučeni na najokrutnejši način. Če so se kje pojavili potem Italijani, so partizani pobegnili, Italijani pa so požigali vasi, odvajali od kraja ljudi v konfinacijo in po cele družine z otroci, dojenčki in materami, ne da bi smeli vzeti s seboj najnujnejše. 15. julija se je pričela takozvana italijanska ofenziva s topovi, tanki, avijoni, in gorje je šlo vedno bolj po slovenski zemlji. Kljub temu, da je ljudstvo od partizanov pretrpelo toliko gorja, ni italijanski posadki izdajalo ničesar in odgovor je bil vedno, partizanov tu ni in jih ne poznamo. Pritisk Italijanov je bil še večji. Prva vaška straža se je ustanovila na St. Joštu nad Vrhniko začetkom avgusta. Partizani so v tej občini požgali 17 posestnikom in pobili preko 20 oseb, nekaj celih družin. Italijanske posadke ni bilo in so bili ljudje prepuščeni kom. terorju. Ne da bi koga vprašali, so šli k najbližji vojaški komandi, zaprosili za orožje, da si bodo branili dom in življenje in so tudi dobili orožje. Takoj za tem so isto storili v okolici Novega mesta in so tudi dobili orožje. Ljudstvo se je tega v obupu oprijelo in ko je prišlo še navodilo od Draže M., da naj si ljudstvo pribavi orožja od kogarkoli, je šlo ustanavljanje vaških straž naprej in danes je v provinci ca 3.500 oboroženih fantov in mož, ki po občinah skušajo vzdrževati red in mir, ter iščejo komunistične morilce, katerih posamezniki imajo na vesti od 50-70 umorov slovenskih ljudi. Okupator se silno boji, da bi bila med temi stražami kaka organizacija ali povezanost ali kak stik s slovenskimi političnimi ljudmi. V tem slučaju bi seveda hotel razorožitev, ljudje orožja ne bi vrnili in zapadli bi v novo katastrofo. Nihče ne more očitati, da je v teh stražah kako sodelovanje z okupatorji. Kdor ni doživel »partizanske svobode«, ne more doumeti, kakšno trpljenje je prestalo podeželsko ljudstvo, ko so morale po cele tedne in mesece cele družine in vasi ponoči begati po gozdovih in se skrivati pred partizanskimi morilci. Naj se zgodi v bodočnosti kar hoče, ime partizan bo ostalo slovenskemu ljudstvu v najstrašnejšem spominu.

Statistični podatki. Po dosedanjih informacijah so Nemci na Štajerskem postrelili 1600 Slovencev. Na Gorenjskem pa preko 700. Italijani so v Ljubljanski provinci postrelili ca 1.000 Slovencev. V tem so všteti obsojenci, talci, partizani in pri represalijah pobiti vaščani. Partizani pa so pomorili v ljub. pokrajini 1.772 ljudi. Požganih je v ljublj. provinci preko 1.000 domov in preko 2.000 gospodarskih poslopij. To je v glavnem delo Italijanov, ker partizani so požigali razmeroma malo.

Vojaško sodišče. V Ljubljani redno posluje. Vendar je bilo v zadnjih dveh mesecih zelo malo smrtnih obsodb, večinoma so v slučajih, kjer je bila poprej smrtna obsodba, obtoženci sedaj obsojeni na dosmrtno ječo.

Koncentracijska taborišča. Se nahajajo še vedno v Gonarsu, v Trevisu, Padovi in na Rabu. Največje je na Rabu, kjer je preko 10.000 Slovencev in to otrok, žensk, moških, v gozdovih ujetih partizanov, nedolžnih družin, pobranih po vaseh, v pretežni večini kmečko prebivalstvo. Razmere so na Rabu najobupnejše. Prebivajo v šatorih brez zadostne obleke in odej, jesenski nalivi so jim ponoči odnašali šotore, prej pa so bili v prahu brez zadostne vode. Na posameznika pride vode 1 liter na dan za uživanje in za pranje. Za higijeno ni poskrebljeno nič in je nevarnost, da vsak čas nastopi epidemija kake bolezni. Sredi septembra jih je obiskal škof dr. Srebrnič. Na dan, ko je bil on tam, je ležalo na mrtvaškem odru 10 otrok. Štiri do pet dnevno pa ni nič izrednega. Če kaka mati tam rodi, je en mesec v takozvani bolnici, po 1 mesecu pa mora z otrokom pod šotor. Hrana je najslabša od vseh koncentrac. taborišč. Ko so bili tja prepeljani najprej partizani in komunisti, so si prilastili funkcije kuharjev, pomočnikov v pisarnah, nadzornikov itd. Te položaje izrabljajo še tam proti konfinirancem, ki niso komunističnega mišljenja. Škof dr. Rožman si mnogo prizadeva, da bi dobili iz konc. taborišč nazaj vsaj nedorastle otroke, ki niso v resnici ničesar krivi. Iz Gonarsa in ostalih taborišč pa je v zadnjih tednih prišlo domov kakih 300 dijakov, največ srednješolcev.

Ljubljanska straža. Ker tudi v Ljubljani italijanske oblasti ne morejo vpostaviti varnosti življenja, se tudi v Ljubljani snuje posebna straža v obliki podeželskih straž, ki bi dobila orožje, preprečila umore, ki so tako pogosti ter poiskala teroriste, ki pripravljajo tolikšno nesrečo. Je pač razpoloženje tako, da italijanskim oblastem ne daje informacij nihče, če pa informacije imajo, pa je akcija težka radi tega, ker so naši komunisti v zvezi z italijanskimi in ker imamo v Ljubljani tri italijanske oblasti. General Robotti izjavlja, da je vojska vse in da nima civilna oblast ničesar govoriti. Komisar Grazioli kot zastopnik civilne oblasti trdi obratno. Poleg tega ima še izjemno stališče fašistična milicija, ker je komandant mesta fašistični general. Karabinjerska komanda pa ima zopet neke vrste avtonomije.

V Primorju so italijanske oblasti v zadnjih tednih zaprle mnogo slovenske inteligence kot na primer: dr. Mermolja, dr. Kralj, dr. Pavlin, Bernarik itd.

H koncu poročila poudarjamo še to: edino upanje slovenskega naroda je v tem, da pričakuje rešitve od dela naše slovenske delegacije v Londonu in Ameriki, od naše vlade ter od zaveznikov. Povejte pa vsem v vladi in zaveznikom, da bo po tolikšnem trpljenju, ki ga doživlja slovenski narod, in takem doslednem odklanjanju okupatorjev strašno razočarano, če se ne bo uresničil naš končni cilj: prav vsi Slovenci in vse slovenske zemlje v združeni Sloveniji in združena Slovenija v obnovljeni federativni Jugoslaviji. To je edino plačilo, ki ga more dobiti slovenski narod.


To poročilo Vam pošilja Slovenska Zaveza, po katerem naročilu sestavil Prikazen.
Poročilo obsega štiri strani in ima šifro »12. november«. Pod to šifro potrdite prejem tega poročila.