Avtor: Silvin Eiletz

Tema, ki prihaja v zadnjih časih vse bolj v ospredje, je narodna sprava. Zdi se, da obstaja vsesplošno soglasje in želja, da bi se odpravila globoka nasprotja, ki so zazijala med Slovenci. Sprava je v resnici plemenita stvar, humana in krščanska krepost, pa tudi zelo pogumno dejanje. Proglasitev neodvisnosti Slovenije, uresničenje tisočletnega sna, je bila rojena v ozračju evforije. Takrat se mi je zdelo, da si tudi politična emigracija glasno prizadeva za skorajšnjo spravo.
Mene osebno ta vznesenost ni zagrabila in ideja sprave se mi je že takrat zdela nedomišljena in dvomljiva. Obdržal sem do nje kritično distanco in to tudi povedal. Kot politični emigrant sem bil v zadnjih letih večkrat v Sloveniji, kljub uradni »prepovedi« politične emigracije: morilcem ne moreš ponuditi roke. Ne zavedam se, da bi bil med svojimi obiski v Sloveniji kakemu morilcu ponudil roko, in tega tudi v bodoče ne nameravam storiti. Takrat tudi nikoli nisem pomislil na spravo, toda od proglasitve slovenske suverenosti dalje me ta misel preganja in mi ne da miru. Včasih človeka prevzame kaka misel: na nek način je ves čas prisotna, zdaj bolj, zdaj manj zavestno, prihaja in odhaja. Toda počasi začne dobivati bolj določno obliko, preseneča te in v mnogih premišljevanjih in samogovorih se spreminja v besedo in stavek. Tu pa se pokaže okornost jezika, ko poskušaš povedati stavek, ki bo natančno izrazil tvojo misel. Zdi se mi kot napeta igra, razvozlati neki simbol v vsej njegovi paradoksnosti in semantični večplastnosti, ga raztolmačiti na način freudovske analize sanj in ga tako razumeti. Ali ni nekaj gorostasnega reči, da neki simbol razumeš, če ti o njem pripoveduje nekdo drug? In tu nastopi problem: če hočemo simbol razumeti, morajo jezikovni pomeni biti analogni. Če pa so dvoumni ali pa si nasprotujejo, potem ni sporazumevanja ne komunikacije, kajti vsak od obeh besednikov razume pod isto besedo nekaj povsem drugega. Toda kako naj to vem?
Neki človek ali neka določena skupina ljudi ponudi drugemu človeku ali drugi skupini spravo. Na to ni mogoče odgovoriti z da ali ne, kajti najprej je tu hermenevtična naloga, ki je v tem, da se analizira jezikovna raba vsakokratnega drugega. Tu je semantika določene besede še historična, kar pomeni, da vsaka stran z isto besedo izrazi svojo lastno, čisto drugače doživeto in razumljeno zgodovino. In sedaj predlagam dialektično medigro, ki komunistom gotovo ne bo tuja in ki ji želim posvetiti malo več prostora. Pri tem mislim na igralca in protiigralca, ki sta priklenjena drug na drugega. Pri Heglu sta to gospodar in hlapec, pri Marxu pa kapitalist in proletarec.
Oba pola si stojita v odnosu kategorialne odvisnosti: se izključujeta, se pravi, se medsebojno negirata, hkrati pa se predpostavljata. Dialektični proces se tu izteka v obojestransko »odpravo«: in to je ravno sprava. To sicer ni več Marx, temveč ruski marksist in vodilni filozof Deborin (1931 obsojen od Stalina), ki si je že v dvajsetih letih daljnovidno prizadeval za spravo med antagonistoma v tedanji sovjetski družbi. Takrat je Deborin Stalina hudo podcenjeval. Tema sprave torej ni nova, po 60 letih se le na novo pojavlja. Vsak kategorijski par pa je dialektičen le tedaj, če vsak od obeh najprej prizna, kaj v resnici je: leta 1945 sta bila še dva antagonista, storilec in žrtev, zakaj prvi je drugega ubil. In tu se že kaže, kako resen je problem: priznati zgodovinsko dejanje, ki je hkrati zgodovinska resnica.
Toda tu se že oddaljujemo od Marxove dialektike. Ostajamo pa dialektiki, s pripombo, da model Marxove historične dialektike kot model boja proletariata in kapitalistov ni veljal niti za Rusijo 1917 niti pozneje za katerokoli vzhodnoevropsko državo. Namen mojih razglabljanj ni, rekonstruirati slovensko državljansko vojno, njen pomen in dialektični domet tega pomena. Kar tu trenutno lahko trdim, je samo to, da te dialektične strukture ni bilo in da ni bilo nobene dialektične polarizacije. Šlo je le za boljševistični prevzem oblati po šolanih kadrih komunistične partije s podporo širokih ljudskih množic, ki so ta prevzem skraja imele za boj proti tuji zasedbi. Na dru.gi strani pa imamo od jeseni 1943 slovenske domobrance, borce proti samovolji partizanov. Ni bilo nikakršnih proletarcev in ne kapitalistov. Na obeh straneh so bili kmečki ljudje, ljudje srednjega sloja in intelektualci. Iz dobrih in zanesljivih virov informacij vem, da je bil ekspliciten namen komunistične partije, slovenske domobrance taktično prisiliti v sodelovanje z nemškimi zasedbenimi oblastmi, kar jim je le delno uspelo, namreč samo v boju proti partizanom. To zgodovinsko obdobje na novo obdelati in izdelati, bo naloga prihodnjih zgodovinarjev, ki se bodo otresli vnaprej izdelanih ideoloških razlag.
Sicer pa je Marx, drugače kot Lenin, Stalin in Tito, videl končni smoter negativitete gonilne sile proletariata ne v uničenju nasprotnika, ampak v njegovi »odpravi« v tem smislu, da proletariat kot razred ukine samega sebe in kapitalista kot razred in ustvari nekaj novega, tretjega, komunistično družbo. Ideja strumno organizirane boljševistične partije poklicnih revolucionarjev je bila Marxu popolnoma tuja. To je ustvaril Lenin. Stalin pa jo je razvil in izpopolnil. Tudi KP Jugoslavije je bila pod Titom prisotna na vseh področjih življenja. Pri takšni, z vso oblastjo opremljeni, vseprisotnosti partije odpove seveda vsaka dialektika.
Poleg tega pa so partijski ideologi dialektiko formalizirali, pri čemer so dialektične kategorije postale formalno logične, sholastične kategorije, kar dokazuje že enostavna semantična analiza osnovnih dialektičnih kategorij. Še več: s tem, da so se formalizirale dialektične kategorije, ki predstavljajo svojevrstno gibanje biti, se je uvedla tudi statika ali status quo. In to ima izrazito socialno-političen pomen: s formaliziranjem dialektične logike postane dialektični materializem reakcionarna filozofija in legitimacija neomejene moči in samovolje. Historični subjekt kot nosilni pojem znotraj dialektike in kot osrednja os dialektičnega kategorialnega sistema se s tem znajde znotraj čiste logike mišljenja, spoznavne teorije in metodologije.
Tvorec te nove filozofije, ki nima z Marxom nič več opraviti, je postal Stalin – sicer močno inspiriran po F. Engelsu – s tem, ko je obsodil Buharina in Deborina 1. 1931. Od tedaj mu sledijo vsi ruski učenjaki na filozofskem institutu in univerzah, zato se v naslednjih 60 letih v uradnem nauku ni nič omembe vrednega zgodilo. To je filozofska podlaga in upravičenje stalinizma.
Seveda stalinizem ni samo totalitarna, v praksi uresničena filozofija oziroma ideologija, stalinizem ni zgolj na oblast naravnan pojav. Stalinizem je tudi edinstven zgodovinski fenomen, kajti specifičnost stalinizma je v njegovem utemeljevanju upravičenosti do totalitarizma. In to je njegova povezanost ne z marksizmom ampak s proletariatom: dejstvo, da je v imenu proletariata in po ukazu proletariata zgradil proti istemu proletariatu »diktaturo proletariata«, je zgodovinski cinizem. To je povsem »amoralna« in človeka prezirajoča ideologija, v kateri vrednote in vrednotenje ni podrejeno nobeni meri, ampak služi samo vsakokratnim interesom vodje. Toda stalinizma ne smemo omejevati samo na sovjetsko zvezo: vsi drugi »socialistični« sistemi so ga sprejeli v njegovem polnem razcvetu, tako kot so bili v njegovem duhu šolani njihovi voditelji. Titov prelom s Stalinom nikakor ni bil prelom s stalinizmom. V tem kontekstu je vredno omeniti majhno jugoslovansko filozofsko, bolje akademsko, skupino »Praxis«, ki je bila zaradi svoje kritične naravnanosti vedno pod pritiskom; morda pa so jo trpeli bolj kot blažilo jugoslovanske variante stalinizma, ki ga je zgradil Tito.
Že Lenin, posebno pa Stalin, Tito in drugi so si s strahovlado, umori in represalijami zgradili »citadelo« zase in sebi vdano elito. Uspelo jim je vzgojiti ceh kolaborantov, ki so se arogantno proslavljali kot narodni junaki. Dosegli so nemogoče: moralno dekadenco in korupcijo s pomočjo oportunizma mas in njihovega strahu. Ne le to: tudi po padcu komunizma je ta ceh še vedno tu in živi. Zdi se, da so ti ljudje razvili strategijo preživetja tako, da so v desetletjih prevzgoje, kvarjenja in strahu inficirali in pervertirali etično čutenje narodov in ljudstev. Tiste pa, ki so se pogumno upirali in se niso dali inficirati, so ubijali, preganjali, zlomili, onesposobili, prisilili k molku. Vtis je, da so pozicije tega ceha - proti pričakovanju – dobro zacementirane. Povsod vlada bojazen, splošna nemoč, nihče se jih žie upa niti dotakniti, kaj šele spraviti z oblasti. Tabu komunizma še ni zlomljen.
Problem nacionalne sprave postane še bolj zapleten, če si od blizu ogledamo usodo žrtev ne glede na njihovo nasprotno ideološko naravnanost. Komunisti, ki razumejo spravo kot pozabo, z zavestnim cinizmom podcenjujejo resnost te problematike in še naprej prezirajo človeško dostojanstvo. Dejstvo, da hočejo že drugič zmagati in vladati, se mi zdi perverzno in zunaj vsake pietete. Nočejo vedeti, da je grozno mučenje in uboj kakih 12000 slovenskih domobrancev leta 1945 zapustilo pri preživelih pravo nacionalno travmo. V življenju rešenih je bilo to močno in pretresljivo doživetje tako globoko, da niso bili v stanju, da bi na to ustrezno reagirali, kar je pri mnogih od njih imelo trajne psihične patogene posledice. Razen tega je preživele zajela globoka žalost. Večina od njih je izgubila najbližje svojce: može, očete, sinove, brate. Pri mnogih so rane ostale nezaceljene, pri drugih pa je žalost sčasoma ugasnila, ker so se naučili prenašati izgubo, ki so jo utrpeli, ne da bi jo pozabili. Muka žalovanja, to je psihično ločevanje od drage izgubljene osebe, je vedno povezana z bolečim spominjanjem.
Večina rešenih je v strahu in brezizglednosti nekaj let hirala v begunskih taboriščih. Sledila je emigracija preko morja, kjer jih je čakal vsakodnevni boj za novo ekonomsko eksistenco; večina od njih je delala več let v tovarnah, naučiti se je bilo treba novega poklica, novega jezika, težave so bile s prilagajanjem v novem svetu in v iskanju nove identitete. Preganjanci v domovini pa so imeli svojo lastno, težko in človeka nevredno usodo, ki je tudi nje za vedno zaznamovala.
Ne moremo drugače, kot da zgodovinsko obdobje 1942 -1990 označimo kot čas slovenske narodne tragedije. Tudi zgodovinarji, pa naj bodo še tako enostranski, bodo le s težavo našli kaj pozitivnega v grozljivem komunističnem eksperimentu. Danes je še prezgodaj, da bi lahko izmerili vso usodnost komunistične zapuščine. Vendar se mi že postavljajo nekatera vprašanja: kako je mogoče, da se je tako perfektno zgrajen, skozi 40 let oblikovan in uveljavljen, na ustrahovanju in ovajanju temelječ totalitarni sistem tako nenadoma zrušil vase, in kako je to, da so se nosilci tega sistema, ki so bili v njem izšolani in bili obdani z ogromno močjo in privilegiji, čez noč prelevili v nove demokrate? Odgovor je pri roki: v demokraciji so odkrili nove, moderne, civilizirane vzvode oblasti in dostop do novih privilegijev. Kajti tudi demokracija temelji na oblasti, tudi demokracija ustvarja privilegije in je tudi umazana in koruptna. Zdi se, da so v teh negativnih aspektih demokratične ureditve našli to, kar so že leta in leta imeli.
V ospredju te razprave stoji spomin na zgodovinski dogodek: okrutno mučenje in umor neoboroženih slovenskih domobrancev in travmatična rešitev tisočev njihovih svojcev, pa tudi nekaj domobrancev, ki je temu sledila.
Od takrat je preteklo več desetletij in čas je spremenil duhovno podobo emigrantov: starejša emigracija je pomrla, prišlo je do zamenjave generacij. V bolečini in obvladovanju svojih problemov, v padanju in vstajanju, so širili svoja obzorja in zoreli. Sovraštva in maščevalnosti na njih ni več. Eno pa so vsi ohranili: spomin. Vsakega junija se s slovesnimi narodnimi in verskimi dejanji spominjajo svojih mrtvih. Mnoge žive priče tistega časa, preživeli iz Kočevskega Roga, Teharij in drugih morišč, poročajo o teh pokolih.
Od 1990. leta dovoljena romanja na morišča in grobove v Kočevskem Rogu dajejo spominu nov pomen: pretreseni, v tihi molitvi, ob petju in žalnih govorih objemajo ljudje prvič sveto in posvečeno zemljo, ki prekriva kosti naših iznakaženih, mučenih in pobitih bratov. Nenadoma stopijo predme, oživijo slike mojega spomina. In ta spomin, to že lahko rečem, je težko prenesti. Toda v tem religioznem spominu ni v nikomer od nas, ki smo tam, ne maščevanja ne sovraštva. Je pa tam zapoved in ukaz naših mrtvih, naj jih nikoli ne pozabimo, naj se jih vedno spominjamo. Ko zapustimo te jame, naše življenje ne teče več tako enostavno kot prej. V sebi zasledim resnobo, s katero tako kot drugi sprejemam to preteklost kot središče naše slovenske zgodovine. Brez tega spominjanja ni avtentične slovenske zgodovine. Ali taka sploh kdaj bo? Čas dela za komuniste: s pozabljanjem slovenskega holokavsta.
Naša žalna romanja naj ne bi postala novo blažilo za nekdanjo nomenklaturo v novi »demokratski» preobleki, zakaj slutnje o tej prikriti nameri se ne morem znebiti: široka javnost se sploh ne zmeni za ta žalna romanja, večji del slovenskega ljudstva ostaja strahotno neprizadet. Pretresen ugotavljam, da je o vsem tem bilo v medijih samo kratko sporočilo, kakor da gre za prometno nesrečo, in življenje gre naprej, preprosto naprej, življenje stare nomenklature. Sumljivo se mi tudi zdi, da uradno ni več nobene »politične« emigracije. Iz tega sklepam, da nas hoče nekdanja nomenklatura samo izkoristiti, spremeniti v orodje, da bi dokumentirala v tujini svoje nove »demokratične« namene. Sam se imam še vedno za » političnega« emigranta, saj doslej še nisem zasledil nobenih vidnih in otipljivih korakov v smeri nove ocene preteklosti.
Tu mi prihaja na misel zgodovinski govor nemškega zveznega predsednika R. von Weizsäckerja 8. maja 1985, ko je rekel: »Življenjsko važno je očuvati spomin, kajti kdor zapira oči pred preteklostjo, je slep za sedanjost. Kdor se noče spominjati nečloveškosti, bo ponovno dovzeten za nove nevarnosti okužb. Sprave brez spomina ne more biti. Če bi hoteli pozabiti, kar se je bilo zgodilo, namesto da bi se tega spominjali, bi s tem uničili začetke sprave.«
Pri teh razmišljanjih mi gre predvsem za eno stvar: za spomin. Tu. se podajamo v psihoanalitične kategorije, ki so postale politične kategorije.
Odpor proti spominjanju s strani komunistov ima en sam zakaj: odpor proti krivdi, za katero stoji skupinska odgovornost. In ta obrambni mehanizem, ki se izraža v,zanikanju in odrivanju zgodovine, odraža velikanski strah, ki ga je treba čimprej obrzdati. Tajenje zgodovine bo lažje zato, ker se dogaja v skupnosti.
Nemški psihoanalitik A. Mitscherlich razlikuje tri oblike reagiranja, s katerimi je mogoče odvračati od sebe strašno breme krivde. Najprej je tu izrazita otrplost čutov, ki nakazuje emocionalno klavzuro. Preteklosti je odvzeta resničnost. To v naslednji stopnji omogoči, da se brez kakršnihkoli znakov užaljenega ponosa identificiraš z zmagovalci, torej demokrati. Takšna zamenjava identitete ti pomaga, da se uspešno braniš pred občutkom prizadetosti, hkrati pa uvaja tretjo stopnjo, ki jo predstavlja manija zapiranja oči pred tem, kar se je zgodilo, in siloviti napori skupnosti po obnovi. Kar pa zadeva Slovence, se temu pridruži še srčna želja po sprejemu in vključitvi v demokratično in civilizirano evropsko skupnost.
Semantika sprave nas na koncu pripelje do spomina: v njem sta prisotna dva nasprotnika iz leta 1945. Eden od njiju se je uveljavil s tem, da je drugega ubil. Toda spomin ga je dohitel, ne more mu več uiti, pa naj ga še tako taji. Ubiti zdaj stoji pred njim, gol a dostojanstven, kajti dostojanstva mu ni mogel vzeti. In ravno to dostojanstvo je iz njega naredilo novo, naravnost neverjetno bitje, bitje brez sovraštva in maščevalnosti. Da bi se lahko srečala v spravi, bi moral tisti, ki ga je ubil, to priznati, se pokesati in prositi za odpuščanje.