Avtor: Irena Virant

Nekdanji družbeni ureditvi pravijo nekateri zdaj enoumje. Vprašam: kdo je podtaknil ta izraz? Jaz ga odklanjam! Gre za sistem, ki ga opisujem v naslovu tega članka, torej zopet za realsocialistično olepšavo nekega pojma.
Nekdanji sistem. se kljub ustavnemu določilu, da je Slovenija socialna, demokratična in pravna država – po zakonu vztrajnosti – nadaljuje na vseh področjih, najbolj pa v gospodarstvu. Zakaj najbolj tu? In predvsem tu? Vodilne strukture so obdržale v svojih rokah vse, saj kdor »drži za med, prste liže«. Partija je namreč vodilnim strukturam v gospodarstvu dala imuniteto, saj brez soglasja ZK v podjetju zoper kršitelje ni bilo mogoče uvesti kazenskega postopka. Partija takega soglasja seveda skoraj nikoli ni dala. Edino merilo je bila zvestoba Zvezi komunistov. Če je direktor le preveč zavozil podjetje ali ga celo okradel, je za nagrado prišel na boljše mesto. Seveda drugam. Njegove grehe je pokrila reorganizacija, največkrat z združitvijo z dobro stoječim podjetjem. Bilo je tozdiranje in detozdiranje, uničevanje dokumentov, siva ekonomija, bile so nepokrite menice. Izgubo je pokrila družbena skupnost – delavstvo.
Praktično nedotakljive strukture delajo in mislijo po starem, saj drugače ne znajo. Partijci (kakšni komunisti neki!) so postali najhujši in najbolj grabežljivi kapitalisti, saj ne mislijo na koristi podjetja in delavcev. Mesece in mesece se posvetujejo med seboj, kako bi prigrabili zase ne samo vsa dobra podjetja ampak tudi najboljša delovna mesta – zase, za svoje sorodnike, prijatelje in znance. Proizvodnja jim ni mar: nasprotno, » zaupne« plače zajedajo substanco podjetja, pospešujejo stečaje, delavci pa morajo na cesto. Prigrabljena denarna sredstva pa preusmerjajo v svoja podjetja, največkrat v inozemstvu. Dogajajo se nenavadne reči: pridni in strokovni delavci so na najrazličnejše načine šikanirani (ocenjevanje uspešnosti!) tudi z disciplinskimi postopki. Slabi delavci in kimavci ostajajo. Mnogo vodilnih nima sposobnosti in ustrezne izobrazbe; mandat jim je že potekel, novih razpisov pa ni. Mladi strokovnjaki nimajo nobenih priložnosti za ustrezno zaposlitev. Zopet odhajajo v tujino.
Vse to se dogaja tukaj in pred našimi očmi. Institucije so hladne, čeprav bi lahko pri korenini zatrle to anarhično stanje. S čim? Prav z zloglasnim »Markovičevim zakonom«!
V javnosti se namreč uveljavlja mnenje, da se ne da nič storiti. Kako je s to rečjo?
Vprašujem se, kje so pravna, ekonomska in druge fakultete? Kje je Svet za varstvo pravic, kje dobro plačani vladni organi: Urad za žensko politiko, razne komisije in odbori? Ali SDK, inšpekcije, preiskovalni in pravosodni organi ne znajo ali nočejo ukrepati? SDK! Kje so obtičale neštete prijave zoper kršitelje v podjetjih? V javnost je bila vržena premetena trditev, da je vsega kriv tako imenovani Markovičev zakon o podjetjih. Pravosodni minister Kozinc je v intervjuju za Delo celo izjavil, da je za stanje kriva prejšnja vlada, ki tega zakona ni odpravila. Pravosodni minister si take nestrokovne izjave ne bi smel privoščiti. Ali zakona ni prebral ali pa ga ni razumel. Res je Markovičev zakon doživel v dveh letih kar štiri spremembe, vendar je tudi to zelo spremenjeno in obsekano besedilo zadostna podlaga za zakonito in pošteno upravljanje podjetij. Zdaj pa se današnji prebarvanci, ki so zakon sprejeli, licemersko izgovarjajo na Markoviča. Še več! Preprečili so celo moratorij na ta zakon, ki ga je predlagala Peterletova vlada.
Ne glede na vsa sprenevedanja, pa Markovičev zakon določa: Podjetja morajo poslovati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in poslovno moralo. Organi upravljanja so v družbenih podjetjih delavski sveti. Podjetje upravljajo delavci. Ti predstavljajo lastnika. V podjetjih z mešano lastnino veljajo enaka načela. Kaj pa se je zgodilo? Na zvit način so se začela zlorabljati določila istega zakona o posebnih pooblastilih direktorjev v vodenju poslov, ne pa v razpolaganju z družbeno imovino. Kar naenkrat naj bi direktorji postali delodajalci. Zavedena javnost misli, da pojem »podjetje« pomeni direktorja, ta pa tudi tako ravna, in jih pušča v zmoti. Vendar tudi drugi zakoni (npr. o delovnih razmerjih) ostro ločijo pojma: organizacije in delodajalci. Po dosedanjih predpisih so delodajalci samo lastniki zasebnih podjetij. Vsa divja privatizacija izvira iz teh napačnih temeljev, prav tako ropi in druge malverzacije, kot na primer by pass podjetja.

Kaj pa sindikati? Bivši monopolni ZSSS – svobodni sindikati – se v javnih medijih pojavljajo kot zagovorniki delavcev, v samih podjetjih pa držijo z direktorji. S težavo se prebijajo drugi sindikati, ki največkrat naletijo na nepremostljive ovire prav zaradi ZSSS. Načelo pluralnosti sindikatov si s težavo utira pot. Kot naša mlada demokracija.
Takšna je razlaga pravnih pojmov. Kaj pa moralna načela? Ugotavljamo namreč, da je nekaterim vseeno, drugi pa pravijo, saj vsi tako delajo! Mencinger opravičuje krajo s »spontanim lastninjenjem«. Mnogi se izgovarjajo: če kradejo drugi, kradimo še mi. Sicer pa ne gre za krajo, saj krademo družbi. Zgrešeno! Sedma božja zapoved pravi: Ne kradi! Prepoved je jedrnata in veljavna. Kraja sama je prepovedana, ne glede na to, komu kradeš. Vsi poznamo rek: Tat ni samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki mu vrečo drži. Prav tako škodljiva je brezbrižnost nekaterih, češ da se mene to ne tiče. Star latinski pregovor pravi: Če sosedu gori stena, tebi gori!
To spoznanje in te izkušnje sem pridobila pri svojem sindikalnem delu. Za svoje trditve imam zanesljivo pravno utemeljitev, za opisano stanje pa ogromno dokazov. Zato moramo preprečiti, da bi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij zopet zlorabile vladajoče strukture v podjetjih. Preoblikovati se namreč morajo podjetja, podjetja pa upravljajo delavci. Predlogi preoblikovanja morajo biti obravnavani skupaj z delavci in sindikati, strokovne službe pa morajo pripraviti strokovno podlago za odločanje, ne pa odločati. Določene pravice imajo tudi delničarji, razveljaviti pa je potrebno divje privatizacije.
Kako priti iz močvare? Vsak naj opravi svojo dolžnost, ker nam nič ne bo padlo z neba. Ne sme obveljati miselnost, naj izhod poiščejo drugi. Kdo pa? Zakaj ne mi, skupaj z drugimi? Kjer bomo začeli z mezincem, bodo drugi poprijeli z obema rokama. Kaplja izpodje skalo, ne s silo, pač pa s čestim padanjem.