Avtor: Stane Štrbenk

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je ozemlje tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki je bilo dotlej pod italijansko okupacijo, postalo svobodno. Manjša izjema je bil samo ozek pas ob južni železnici, ki so jo že 23. avgusta zasedli Nemci. Osvobojeno ozemlje so v začetku obvladovale slovenske vojaške sile: protikomunistična slovenska narodna vojska, ki so jo sestavljale predvsem enote Slovenske legije in manjše enote slovenskih četnikov, in partizanske enote pod vodstvom komunistov. Partizanska vojska, okrepljena z mobiliziranci, ni niti pomislila na skupen nastop vseh slovenskih sil proti grozeči nemški okupaciji, ampak je nemudoma z vsemi silami napadla postojanke protikomunističnih enot, ki so bile večinoma v večjih rsaseljih in oborožene z lahkim orožjem. S podporo italijanskega topništva je v štirinajstih dneh uspela razbiti večino protikomunističnih sil in 1e kakšna tretjina teh enot se je obdržala in obranila Ljubljano in ozemlje okrog Kostanjevice na Krki. Konec septembra 1943 je tako skoraj vse osvobojeno ozemlje prišlo pod oblast Komunistične partije Slovenije, podrejene Komunistični internacionali.
V skladu s svojim prevratniškim programom in zanikanjem obstoječe državne, družbene in pravne ureditve je partija na osvojenem ozernlju začela organizirati svojo revolucionarno oblast. Pri tem se ji je zlasti mudilo postaviti in utrditi glavni opornik vsake komunistične diktature – revolucionarno kazensko sodstvo.
Komunistična partija Slovenije je že s prvimi odloki Osvobodilne fronte, ki jo je vodila, pokazala, da se pripravlja predvsem za boj proti svojim idejnim nasprotnikom. Že septembra 1941 je razglasila svoj monopol nad organizacijo boja proti okupatorju in za narodnega izdajalca proglasila vsakogar, ki se ji ne bi podvrgel. Za tako narejene »narodne izdajalce« je z odlokom SNOO o zaščiti slovenskega naroda določila smrtno kazen. Sojenje je bilo ustno, naglo in tajno. Zaslišanje krivca ni bilo potrebno, pritožbe proti sodbi ni bilo. Vse sojenje se je zato skrčilo na golo ubijanje, ki ga je izvrševala tajna Varnostno obveščevalna služba – VOS. Ta je bila neposredno podrejena vodstvu KPS in sestavljena izključno iz njenih najbolj zanesljivih in strogo preverjenih članov.
To je bila tipična oblika revolucionarnega sodstva. Bistvena in že med vojno hvaljena značilnost tega sodstva je bil »politični pristop«, poslovanje in izrekanje sodb po trenutnih političnih potrebah odvisno od politične linije, ki jo je določalo komunistično vodstvo OF, nevezanost tega sodstva na stalno obvezne zakonske norme. Tako je specifičnost revolucionarnega sodstva na zboru partizanskih pravnikov oktobra 1943, torej prav v času kočevskega procesa označil njegov glavni organizator dr. Vito Kraigher, kasnejši prvi javni tožilec.
Septembra 1943, ko je bilo zaradi kapitulacije Italije in njenega prestopa na stran zaveznikov mogoče pričakovati hiter konec vojne, se je KPS s svojo OF hotela čim hitreje pripraviti na prevzem oblasti po vojni. Zato je pred mednarodno javnostjo morala prikazati sebe kot edinega nasprotnika okupatorja, svoje revolucionarno nasilje pa kot boj proti okupatorju in njegovim pomagačem. To je bilo mogoče doseči samo tako, da je idejne in vojaške nasprotnike revolucije oklevetala kot okupatorjeve politične in vojne sodelavce, begunsko londonsko vlado pa kot njihovega podpornika.
Zaradi takšne politične potrebe je partija organizirala in izvedla kočevski proces proti voditeljem slovenske narodne vojske v času, ko je osvobojenemu delu Slovenije grozila nova, sedaj nemška okupacija.
Povod za kočevski proces je bil padec zadnjih protikomunističnih postojank na Turjaku in v Grčaricah in zajetje večjega števila oficirjev in vojakov Slovenske legije in slovenskih četnikov. Več sto zajetih so brez sojenja zverinsko pobili na Turjaku, v Velikih Laščah, pri Mozju, v Jelendolu, pri Glažuti in drugod. Za »vojaške voditelje in organizatorje« protikomunističnih oboroženih formacij pa so zaradi velikega političnega pomena pripravili spektakularen kazenski proces v Kočevju.
Priprave na proces so trajale skoraj cel mesec. Vodila jih je VOS pod nadzorstvom dr. Vita Kraigherja, bivšega odvetniškega pripravnika. Obtožnico proti 21 obtožencem je dne 8. 10. 1943 vložil vojaški tožilec Jernej Stante, ki je bil pred vojno odvetnik v Celju.
Sodilo je »izredno vojaško sodišče«, ki je bilo ustanovljeno z odlokom glavnega štaba NOV in POS. Predsednik tega sodišča je bil dr. Anton Kržišnik, bivši sodnik upravnega sodišča v Ce1ju. Za člane sodišča so bili imenovani dr. Teodor Tominšek, bivši tajnik vrhovnega sodišča v Ljubljani, Bojan Polak-Stjenka, komandant brigade, Andrej Cetinski-Lev, komandant bataljona, in Ivan Puc-Don, partizan. Zapisnikar je bil dr. Žiga Vodušek- Šimen, za branilce obtožencev so bili postavljeni Boris Kocjančič, dr. Martin Briški in dr. Branko Premrou, vsi trije pravniki. Sodelovala sta še stenografa Stane Krašovec-Albin in Stana Brajnik.
Obravnava se je začela 9. oktobra 1943 ob pol desetih zvečer v kino dvorani Sokolskega doma v Kočevju. Trajala je dve noči v navzočnosti več sto terencev in partizanov, ki so med obravnavo kriče izražali svoje odobravanje ali negodovanje. Obravnava je bila končana 11. oktobra 1943 ob šestih zjutraj. Sodišče je vse obtožence – razen Gabrijela Jesenovca, čigar zadeva je bila izločena iz obravnave – spoznalo za krive »narodnega izdajstva«: 16 jih je obsodilo na smrtno kazen, 4 pa na kazen prisilnega dela. Sodniki so vse obsodbe sprejeli soglasno, samo obsodba Antona Šinkarja za eno od petih dejanj iz obtožnice je bila sprejeta z večino treh članov, ker sta ji nasprotovala dr. Kržišnik in dr. Tominšek.
Vsi obtoženci so bili obsojeni, ker so med italijansko okupacijo »pripadali narodnoizdajalskim organizacijam in vojaškim formacijam bodisi ustanovljenim bodisi toleriranim in podpiranim od okupacijske oblasti v svrho utrditve te oblasti na slovenskem ozemlju ter borbe proti Osvobodilni fronti slovenskega naroda in NOV in POS kot edinim borcem za osvoboditev slovenskega naroda.« Za vsakega obtoženca je še navedeno, v katerih organizacijah je sodeloval in s čim naj bi izvršil narodno izdajstvo.
Na smrt so bili obsojeni žand. poročnik Marjan Sterniša, kapetan I. klase Pavel Vošnar, žand. podnarednik Mladen Milovanovič, duhovnik Anton Šinkar, duhovnik Franc Malovrh, uradnik Rudolf Marinčič, trg. pomočnik Ivan Lisac, uradnik Ljubolnir Konečnik, uradnik Marjan Končan, uradnik Drago Tomažič, trg. vajenec Vladimir Kien, delavec Jože Štepec, krojaški pomočnik Franc Murn, delavec Franc Mihelič, abiturient Gabrijel Capuder in šofer Viktor Habič.
Na prisilno delo brez omejitve trajanja pa so bili obsojeni: poročnik Stanko Not, duhovnik Jakob Mavec, delavec Marjan Jerman in študent Marjan Bačnik.
Obsojenci niso imeli pravice do pritožbe proti sodbi. Ta jim je bila sporočena samo ustno. Pismeni izdatek sodbe jim ni bil dan, saj je bil napravljen šele koncem novembra 1943, ko so bili obsojenci že pobiti.
Od. treh zagovornikov, ki so vsi bili enomesečni partizani, naj bi vsak branil po
sedem obtožencev. Na obravnavi se je njihovo delo omejilo na zastavljanje redkih vprašanj in na omenjanje nekaterih olajševalnih okoliščin pri posameznih obdolžencih. Bistvenih pravnih in dejanskih vprašanj se niso dotaknili, saj si o »narodnem izdajstvu« obtožencev niso upali niti dvomiti, ampak so ga obtožencem celo sami očitali.
Kočevska sodba ne navaja nobenega procesnega predpisa, po katerem je bilo izvedeno sojenje, niti nobenega kazenskega zakona, po katerem je sodišče ugotovilo kaznivo dejanje in izreklo kazen. Presednik tega izrednega sodišča se je leta 1963 celo pohvalil, da je bila šele v sodbi, ki je bila izrečena na kočevskem procesu, prvič podana jasna definicija pojmov narodnega izdajstva in narodno izdajalske organizacije in je bila prvič jasno opredeljena kazenska odgovornost za pripadanje taki organizaciji. Sodišče je torej postopalo in sodilo po »revolucionarnem pravu«, po načelih »revolucionarne zakonitosti«, kot so kasneje pojasnili glavni akterji tega procesa. To pomeni, da je sodišče sodilo po trenutni politični potrebi, po politični liniji, ki jo je določalo komunistično vodstvo revolucije, in po ostrini, ki jo je določala tajna VOS. Zato je obrazložitev sodbe izrazito in izključno politična.
Politični značaj revolucionarnega sodstva, ki ga je izvajala OF, je na konferenci predstojnikov partizanskih pravosodnih ustanov dne 12. decembra 1944 v Črnomlju potrdil organizator kočevskega procesa dr. Vito Kraigher z besedami: »Naši vojaški sodniki morajo biti del OF. Morajo prevzeti vso politiko, ne le kot del politične zavesti, temveč kot del sodne prakse. Vsebina borbe proti peti koloni je baš v tem, da izvršuje borbo politično sodstvo, ki se mu mora sodna praksa podrediti.» »Tempo in ostrina, ki jo diktira OZNA, so merodajna za sodišča. «
Za kočevski proces je značilno, da med obtoženci ni bilo niti enega pripadnika okupatorskih sil, nobenega italijanskega generala ali oficirja, krivega za neštete vojne zločine nad slovenskim prebivalstvom, čeprav so partizani takrat zajeli skoraj vso italijansko okupatorsko armado z generali in fašisti vred. Sodili in pobili so samo Slovence, italijanske generale in druge vojne zločince so izpustili in jih galantno pospremili proti njihovi domovini. To dokazuje, za kaj je tedaj v resnici šlo.
V kočevski sodbi razredna revolucija in njeni cilji seveda niso bili omenjeni, saj je bil ta teatralni proces organiziran prav zato, da se pred domačo in svetovno javnostjo prikrije vse bolj očiten komunistični značaj OF in prevratniški nameni njenega boja. Zato so sodniki storili vse, da bi dejanja obtožencev prikazali kot podporo tujim okupatorjem in prikrili njihov resnični protikomunistični in protirevolucionarni namen in značaj. Zato bi ta sodba bila resnična samo tedaj, če bi bila resnična trditev, da med vojno 1941 – v Sloveniji ni bilo nobene revolucije. Revolucija pa je bila in kočevski proces je bil v sociološkem pogledu le ena njenih najbolj perfidnih in krvavih oblik.
V pravnem pogledu nima kočevski proces in na njem izrečena sodba nobene zakonske podlage. Takšen kazenski proces bi lahko opravilo samo na podlagi zakona postavljeno sodišče. Izredno vojaško sodišče v Kočevju ni bilo pravno sodišče, saj ni bilo postavljeno na podlagi zakona in ne imenovano od zakonitega državnega organa.- Imenovalo in postavilo ga je vojaško poveljstvo oboroženih sil, ki so se borile proti zakoniti vladi in proti obstoječemu pravnemu redu in državni ureditvi.
Sodba, ki je bila izrečena na kočevskem procesu, torej ni bila pravna sodba, ni bila zakonita sodba. Bila je samo revolucionarni ukrep proti idejnim in političnim nasprotnikom revolucije, samo sredstvo organiziranega terorja proti drugače opredeljenim, učinkovito orožje v brezobzirnem boju za totalno prisvojitev oblasti. Zato kočevska sodba iz oktobra 1943 ni sodba, ampak je v pravni obliki izvršen zločin.